Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Pismo za tiste, ki so obupali

Komentiraj

Pozdravljen prijatelj, pozdravljena prijateljica

Ne tako zelo dolgo nazaj sem bil, tako kot si mogoče ta trenutek tudi ti, na robu obupa. Bolj kot sem se boril, da bi prišel iz krize, bolj sem se pogrezal in bolj kot sem prosil za pomoč, manj ljudi me je uslišalo. Občutek samote v noči in na tem svetu, kot da sem ujet na samotnem otoku in čakam na odrešilno ladjo, je bil iz dneva v dan močnejši. Priznam, velikokrat sem se vprašal, ali se splača. Ali ne bi bilo lažje… A vedno znova sem se premagal in si rekel, da slabše ne more biti, da je lahko le bolje. Kako se počuti človek, ko je zapuščen od vseh, ki jih je kadarkoli imel rad, ki jih je ljubil? Bedno, mojbog kako bedno. Toda nisem obupal. Iz dneva v dan sem delal to kar znam najbolje. Pisal sem in pomagal ljudem. Kljub svojim problemom in svoji krizi, sem vsakomur ponudil roko in našel zanj lepo misel. Vsakega sem hrabril in mu dajal optimizem v lepšo prihodnost. Vsakdo je bil zame človek s srcem in čeprav sem zvečer večkrat sam jokal, mi ni bilo nikoli težko svoje koščene rame nastaviti nekomu, da se je zjokal na njej in to mislim čisto dobesedno. Koliko ljudi sem gladil po laseh in jim govoril, da ni tako hudo, čeprav še zase nisem vedel kako bo jutri. A imel sem Upanje in imel sem Vero.

Nekega dne se je vse obrnilo… Spoznal sem, da ko začneš ljubiti svet okoli sebe, začne tudi svet ljubiti tebe. Ja, prav tebe! Ste mogoče gledali film Brodolom s Tomom Hanksom v glavni vlogi? Čudovit film je in tako kot on na koncu ugotavlja, da se je potrebno boriti, ker nikoli ne veš kaj ti bo naslednji dan prinesla plima, tako lahko jaz rečem, da me je plima življenja presenetila, ko sem to najmanj pričakoval. Ko sem se najbolj bal zime in paničaril, kako mi jo bo uspelo preživeti. Ko sem mislil, da zame ni več rešitve, saj sem star skoraj 30 let, mi je življenje dalo novo priložnost…

Koliko vas je v Sloveniji, ki ste obupani, prijatelji? Tisoč, deset tisoč, sto tisoč, morebiti milijon? Koliko žalostnih zgodb lahko človek vsak dan prebere, če le malo polista po revijah, ali jih vidi po televiziji. Koliko zlomljenih hrbtenic, koliko strtih src, osramočenih, ponižanih in razžaljenih. Koliko žalosti in gorja… In za vse, ki ste se zdaj mogoče prepoznali, imam eno sporočilo – ne obupajte! Prosim, ne obupajte. Imejte v sebi Vero, Ljubezen in predvsem Upanje. Tega vam ne govori verski fanatik, ki vsak dan hodi k maši. To vam govori človek, ki je brez enega zakramenta in ki ne pomni, kdaj je nazadnje bil v cerkvi. Ne, nočem reči, da ne hodite v Cerkev. Obratno, če vam je to v tolažbo, odidite. Molite, izpovejte se Bogu, zjočite se, če je potrebno. Kajti ni tako hudo, da ne bi moglo biti hujše.

Komu mar za tečno prfokso, ki vas zafrkava, šolo boste zapustili, ona bo pa ostala v svojem začaranem svetu. Komu mar za sitne starše, nekoč boste odrasli, se odselili in ko se jim boste odtujili, bodo ugotovili, da so tega sami krivi. Komu mar za to, če ne dobite službe, nekje je služba vaših sanj, ki čaka samo na vas, le poiskati jo morate. Komu mar za tečnega moža, šele ko vas bo izgubil, bo videl kaj je imel, toda imejte malo ponosa in ga končno zapustite. Komu mar za birokracijo, pozanimajte se, borite se zase in za najbližje. Komu mar, če ste izgubili službo, če veste kaj hočete, imate že novo, boljšo. Se nočete spustiti pod svojo izobrazbo? Je mar kakšno delo kaj slabše od drugega? In nenavsezadnje, dragi moji prijatelji – komu mar za denar? Komu mar za preklete popisane papirčke. Hej, samo papir je! Včasih se dejansko vprašam, kaj bom jaz zapustil za seboj in vsakič znova ugotovim, da najbrž bore malo. A zapustil bom stvari, ki jih denar ne odtehta. Zapustil bom Upanje, ki ga vedno znova delim vsakomur, ki ga potrebuje. In umrl bom ponosen. Danes, jutri, čez pet ali čez petdeset let.

Ne zadržite tega prispevka zase. Ne, ne vabim vas k še enemu verižnemu pismu, vse preveč lažnivih pisem o sreči in nesreči, ki čakata na vas že kroži po svetovnem medmrežju in sem štejem tudi tiste, ki ti v slide showu vrtijo tihožitje, za podlago umirjeno glasbo, na koncu pa zagrozijo, da moramo to pismo poslati najmanj 20 ljudem, sicer nas bo doletela huda nesreča. Ne, res nočem tega. Toda če veste, da je nekdo res obupan, mu pošljite ta tekst. In povejte mu, da mu že jutri plima lahko naplavi novo priložnost. Včasih je potrebno imeti le malo Upanja.

Želim vam lep dan

Vaš

Alex van der Volk

58 odgovorov na “Pismo za tiste, ki so obupali”
  1. Aleš - 1.11.2007 ob 21:43

    Hvala!

  2. flog - 2.11.2007 ob 19:23

    Bral sem kdaj ti je mama umrla…hudo je ko ostaneš brez mame pri teh letih…upam, da bom v življenju imel vsaj polovico tvoje korajže. LP!

  3. ninam - 3.11.2007 ob 23:19

    Hvala za dobre misli na ta večer.Sem pismo sama našla.

  4. Alex van der Volk - 4.11.2007 ob 19:23
    Alex van der Volk

    @Aleš: You’re welcome. Vedno!

    @Flog: Ja, za povrh vsega pa tudi očeta nisem nikoli poznal. Veš kako ponavadi rečem? Nikomur se nočem smiliti, a ravno tako nikomur ne pustim, da bi me obsojal. Nekaj sem dosegel in po vseh stvareh, ki sem jih v življenju prestal, imam srečo, da nisem trenutno kje na kakšni psihiatriji zavit v prisilni jopič

    @Ninam: Prosim. Pa še kaj se oglasi :)

  5. matiček - 5.11.2007 ob 19:27

    hvala Alex.Res hvala…

  6. Levinja - 16.11.2007 ob 07:16

    Zadel bistvo.Hvala,upanje umre zadnje.

  7. Alex van der Volk - 16.11.2007 ob 09:02
    Alex van der Volk

    @Matiček: Hvaležnost je povsem na moji strani. Vesel sem, ker verjamem da ti je pismo dalo nekoliko več Vere in Upanja

    @Levinja: Ne, motiš se. Upanje nikoli ne umre. Mogoče ga izgubimo, ampak umre pa ne. In slej ko prej ga spet najdemo

  8. zdravje - 16.11.2007 ob 11:12

    Lepo napisano, zares. Če veš, da po dežju vedno posije sonce in ti ga ni težko čakati, si zmagal.

  9. Luka - 18.11.2007 ob 10:27

    Hvala wolf za tole , bil sem tik pred crnimi mislimi oz pred tem da se po doktorskih prepricanjih dozivljensko podam pod omamo pomirjeval – eno odvisnost ki sem jo zaenkrat premagal naj bi nadaljeval z drugo upam da mi bo uspelo da ne bo potrebno !

    Drugcae sem se prepoznal sam isto rad pomagam drugim ceprav sam ne vem kako bom !

    Hvala prijatelj !

  10. matiček - 18.11.2007 ob 10:31

    Ja men tud pomaga, če lah jez nekomu pomagam pa prisluhnem…

  11. Luka - 18.11.2007 ob 10:36

    Hvala volk za tole , bil sem tik pred crnimi mislimi oz pred tem da se po doktorskih prepricanjih dozivljensko podam pod omamo pomirjeval – eno odvisnost ki sem jo zaenkrat premagal naj bi nadaljeval z drugo upam da mi bo uspelo da ne bo potrebno !

    Drugcae sem se prepoznal sam isto rad pomagam drugim ceprav sam ne vem kako bom sam !

    Hvala prijatelj !

  12. tara - 22.11.2007 ob 11:29

    Kot bi mi bral misli. pomaga, če veš, da je še nekdo na tvoji valovni dolžini.

  13. matiček - 22.11.2007 ob 17:57

    Ja. Ampak tudi, če si ti trenutno brez problemov(vsaj pri meni je tako)z veseljem prisluhnem človeku in ni važno ali ga vidim prvič ali pa ga poznam že nekaj let…

  14. Aljaž - 5.12.2007 ob 01:13

    Sam bil pred leti zelo obupan, pride teden, ki te nekako zaznamuje, vendar po pretečenih letih znaš iz tega izluščiti tudi kakšno življenjsko modrost, ob tem odkriješ neko novo miselno popotnico, s katero se sprehajaš tokom življenja. Morda mi je tudi to spremenilo določeno mišljenje in obrnilo pogled na svet.

    Heh, zanimivo, sem mislil napisati še več besed, pa jih bom zadržal zase, nekatere stvari je vseeno težko deliti s preostalim svetom, pa čeprav načeloma internetu lahko zaupaš vse.

    Radi se imejmo, življenje je prelepo. Poklonimo nasmeh tistim, ki ga potrebujejo!

  15. Tara - 6.12.2007 ob 12:00

    Smo v veselem decembru, polni pričakovanj, druženja,… a za vse ni tako. Nekateri so ravno v teh dneh osamljeni in na dnu. Taki še posebej potrebujejo človeka, ki jim prisluhne.

  16. matiček - 7.12.2007 ob 20:37

    jez pa mam take čudne čustveno nabite dneve,tk melanholično se mi zdi vse…pa včasih sm ful vesel…pol se pa spet pustim da mi pride do živga…sam sej bo hitr bolš do pondelka računam…

  17. Tara - 8.12.2007 ob 08:20

    Meni se isto dogaja.. včasih sem čisto na dnu, po eni strani pa vem, da bom kmalu izplavala iz tega… in to valovanje se nadaljuje, tko da nikoli ne veš kako se bo končal dan…

  18. matiček - 9.12.2007 ob 17:41

    Včasih enostavno ne pustim, da bi mi karkol uničilo dan spet drugič si ga uničim sam predn se sploh zavem ampak zdej pa mislim, da sm končno nardil neki proti temu, da se stvari obrnejo na bolš..upejmo…lp

  19. luka - 10.12.2007 ob 08:57

    Mam eni idejo kaj ce bi se srcali tisti ki smo nekako osamljeni v praznikih ki prihajajo jst npr imam svojce pa sem vssen sam ,kdor steka steka ne nismo na isti valovni dolzini sam kako bi to organizirali naj kdo da kaksen predlog oz nekasno tocko ki bi glede na kraje bivanja bila najblizje

    Vsem danes veliklo pozitive in cimmanj negativnih misli ne damo se !

  20. luka - 10.12.2007 ob 08:59

    Mam eno idejo kaj ce bi se srecali tisti ki smo nekako osamljeni v praznikih ki prihajajo jst npr imam svojce pa sem vssen sam ,kdor steka steka ne nismo na isti valovni dolzini sam kako bi to organizirali naj kdo da kaksen predlog oz nekasno tocko ki bi glede na kraje bivanja bila najblizje vsem

    Vsem danes veliklo pozitive in cimmanj negativnih misli ne damo se !

  21. Luka - 11.12.2007 ob 10:07

    Moji komentarji se ponavljajo ker mi ko odposljem mail oz potrdim ispise erorr pol pa ocitno gre vseen dalje zdej vem je pri drugih tudi tako ??

    Nic ne odtehta vec kot razumevanje in pomoc ljudjem ,ko jo le ti potrebujejo oz potrbujemo !

    ZAL tudi pri nas postaja vrednota kapital v taksni druzbi pa ne zelim ziveti , borimo e proti temu drugace bomo postali hladni se preden nas cez sto let dajo v hladilnico !

    Gorje taksni druzbi !

    Pa lep in pozitiven dan vsem ljudem dobrega srca !

  22. Tara - 11.12.2007 ob 17:30

    Ja, Luka, ideja o srečanju ni slaba :)

  23. Luka - 12.12.2007 ob 17:37

    me veseli da se strinjas z mano , pa vsi ki bi se pridruzili pisite na mail da nekako poskusamo realizirat zadevo , druzenje je najboljsi lek za potrtost in samoto in sklepanje novih prijatelstev je vedno dobrodoslo !

    Tara nikoli ne obupaj ,ceprav je vcasih res izredno hudo sam to dobro poznam , pa ze misel da nisi sam, sama osvobaja in pomaga !

    Vsem veliko dobrih zelja in pa wolfu seveda ,sele pred kratkim sem odkril to stran zelo pozitivna zadeva !

  24. Alex van der Volk - 12.12.2007 ob 17:59
    Alex van der Volk

    Fantje in dekleta, čeprav ne sodelujem toliko v debati kot bi lahko, vas povsem podpiram in zato sem danes ustvaril googlegroups skupino z imenom

    have-a-little-faith@googlegroups.com

    Kdor bi se ji rad pridružil pa naj mi kar piše na Rockk71@gmail.com in bo dodan v najkrajšem možnem času. Če pa bo ideja o srečanju resna, se lahko dogovorimo in z veseljem se vam pridružim tudi jaz

  25. Luka - 12.12.2007 ob 18:40

    Ja res je nihce drug nam ne bo pomagal ce si ne bomo sami ,najdimo moc kot jo je volk , saj jo ima vsak v sebi le odkriti in aktivirati jo je treba !!!

    Odskocna deska pa je druzenje podobno mislecih ljudi in sploh vseh ki se ne predajamo in imamo upanje da nikoli ni vse tako crno kot se zdi ,pa ceprav sam vem da je lahko stiska osebna zelo , huda huda in ni niti najmanj preprosta upam da bom z vaso vzajemno energijo tudi sam se napredoval !

    Gremo dalje v zivljenju vsi si to zasluzimo !

    Luka

  26. Tara - 13.12.2007 ob 18:22

    Zanimivo. Ko nismo v globoki krizi in obupu, vsi vemo, da se ne sme obupati, da je treba gledati pozitivno, lepo nam je , ker vemo, da nam nekdo stoji ob strani,…. Ko pa pademo ,, noter,, se nam na trenutke podre svet in se počutimo, osamljeni, brez načrtov za prihodnost,… no, sej nas večina ve kako je takrat. :))

    Volkec, no se ti pa pridružimo :)))

    Have a nice day.

  27. Luka - 15.12.2007 ob 12:16

    Volk predvidevam da nas je ze okoli 100 hehe !_dajmo ljudje uresnicimo zadevo pridruzite se nam .dajte predloge , lokacije itd . korajza velja !

    Vsem lep pozdrav in veliko hapy end- ov v zivljenju !

    Luka

  28. matiček - 29.12.2007 ob 15:47

    jez se povsem strinjam s to idejo…a sem se sam že dogovoril s kolegi.v primeru,da pa bo srečanje kje v centru ljubljane vas pridem z veseljem pozdravit:)lepe praznike vsem

  29. Tara - 31.12.2007 ob 12:52

    Želim vam, da preživite čimlepši zadnji dan v letu, ter čarobno noč,a ne pijte preveč :)

  30. matiček - 31.12.2007 ob 12:59

    Se pridužujem Tarinim željam…lepo se mejte in srečno 2007…aja 2008 kam gre cajt?? Radi se mejte

  31. kiity - 16.01.2008 ob 21:49

    full lpo napisan hwala res hwala mogoče sem samo zaradi teh vrstic postala bolj optimistična hwala :D

  32. Alex van der Volk - 17.01.2008 ob 06:34
    Alex van der Volk

    Kiity, to je tudi namen tega pisma in ne govori “mogoče”, prepričana bodi v to in zgodilo se bo ;) Pa kar še kaj prisrfaj naokoli

  33. krom - 31.01.2008 ob 20:15

    Dodajam to prelepo pesem Antonello Venditti – Che Fantastica Storia E’ La Vita http://www.youtube.com/watch?v=ID_B7Nq87CY&feature=related

    LP!

  34. Trick - 9.05.2008 ob 01:33

    V tem tvojem sestavku se skriva vsa lepota življenja. La vita e bela. Tudi kadar smo povsem poteptani smo lahko še vedno srečni da smo živi in da imamo upanje.

  35. Doris - 6.06.2008 ob 13:33

    Ja,res je:tisti hip.ko podamo roko v pomoč drugemu ali drugi.ugotovimo,da mi sami lažje hodimo…Tako je!in tedaj zmoremo dalje!!!

  36. m - 8.06.2008 ob 09:22

    ganil si me do srca! volkec, hvala ti za tale zapis! m.

  37. Boost - 26.06.2008 ob 14:38

    stari-na res fucking bad dan, ko mi že vse preseda naletim na ta tekst….HVALA stari!!!stvari so zdaj malo manj motne…pa še drugič priletim kaj naokrog! Peace Y

  38. stevens - 27.06.2008 ob 16:26

    uf odlično napisano pa še prav mi pride v tem obdobju..pohvalno;)

  39. DeniC - 5.07.2008 ob 10:45

    Zmerom se najde nekdo, ki misli, da se samo njemu godi krivica itd. Kaj pa ljudem okoli? Ravnokar je prijatelj na operaciji, ima neozdravljivo bolezen in operacija mu bo malo olajšala življenje. Upam vse najbolje da se poboljša stanje, precej je pesimističen, ker se mu je res obrnilo vse, služba, šola, ljubezen, prijatelji…Kolko se le da ga poskušam podpirat, kajti ko pomagaš drugemu pomagaš tudi sebi, nikoli neveš kdaj je zadnji dan in za marsikateri neizkoriščen dan je lahko pol obžalovanja vreden…

    Volk, vidim da sva na podobni valovni. Sem sicer precej mlajši ampak kljub temu bi ti segel med roke in dejal “Dobrodošel človek med ljudmi”.

    Večina se jih sama sebi smili, nihče pa ne pomisli kako bi na pravičen način kaj spremenil. Včasih je splet okoliščin, drugič smo si krivi sami. Jaz sem se naučil iz svojih napak, Trenutno življenje mi je dalo pokončno držo in novo filozofijo.

    Nerad se pohvalim, da je danes moj rd in da sem ob 7h izvedel da nisem naredil izpita. Malo me je potrlo, ampak nocoj imam druge načrte. Šel bom tja kjer najraje zahajam in od prijetne gospodične ukradel nasmeh, kateri mi daje motivacijo in energijo po življenju. Naj izve, da njena zasluga nekomu veliko pomeni.

    Nikoli ne varčujte z besedami, z iskrenimi.

  40. Tadej - 22.08.2008 ob 23:47
    Tadej

    adijo ne, ne najdem besed :o zlito s čustvi in mislimi. tudi sam sem to pogruntal nekaj časa nazaj. hvala definitivno skopiram in pokažem naprej!

    hvala.

  41. krigl - 4.10.2008 ob 12:27

    Super članek!

    Gotovo je marsikomu pomagal in dal napotke za življenje.

    Sicer pa itak velja, brez ljubezni človek bolj težko preživi. In ljubezen ne pomeni nujno tisto partnersko zvezo, ljubezen je lahko tudi ljubezen do prijateljev. Vedet morte, da mate na tem svetu zmerej zihr koga, k misl na vas in mu ni vseeno za vas.

    Lep pozdrav

  42. saoco - 1.12.2008 ob 15:25

    Zanimivo branje. Alex van der volk, kaj si mislil s tistim vprašanjem, ali gre morda za neslano šalo?

  43. tilen - 6.12.2008 ob 17:40

    BOULEVARD OF BROKEN DREAMS hodati… hodati može značiti prolaziti. nije važno kuda. dok hodaš, pred tobom se nizu slike, gledaš krajolike, upoznaješ druge putnike namjernike… neke upoznaš malo bolje od drugih. neki s tobom hodaju dio puta, a onda se razidjete na raskrižju. uz ljepše ili manje lijepe riječi, možda i zagrljaj. neki jednostavno hodaju brze od tebe pa ih ne uspijevaš stici. neki hodaju jako sporo, a nema se vremena za gubljenje. moraš nastaviti i završiti započet razgovor, ostaviti druga iza sebe. neki su prizori sto te okružuju ljepši, neki te plaše; negdje sja sunce a negdje ti na ramena zasjednu oblaci. a ti hodaš… čak i onda kad se sjetiš da zapravo ne znaš kamo ideš. prolaziš krajolicima, srećeš i rastaješ se od suputnika… ne znaš sto te čeka na idućem križanju i hoće li nova mjesta biti ugodnija od prošlih, i hoće li novi putnici biti draži. ali vuče te neki djav’o na tu stazu… i moraš nastaviti.

  44. Alex van der Volk - 6.12.2008 ob 17:44
    Alex van der Volk

    @tilen: Dlake mi je dvigovalo, ko sem bral ta tvoj komentar in mravljinci užitka so me spreletavali. Zelo lepo napisano in z občutkom, toda predzadnjega stavka kljub mojemu znanju hrvaščine vseeno nisem razumel. Drugače pa a la ti vera in globok poklon za tole

  45. Tara - 6.01.2009 ob 19:52

    …brala sem moje komentarje, ki so stari leto dni. Vsem sem želela vse najboljše…bila sem srečna….Z začetkom tega leta, pa se mi je v trenutku vse podrlo.. le kdo bi si mislil, da se bo kdaj zgodilo….počutim se grozno…enkrat jočem, potem je dobro, potem spet jočem… sploh se ne prepoznam…najhujša pa je ta grozna bolečina, ki me spremlja dan in noč..ne vidim ure, minute, da bo popustila.. pravijo, da čas celi rane…sej to vem…a dokler so rane odprte bolijo in to je grozen občutek….verjetno se sprašujete, kaj se mi je zgodilo ta ko groznega ? Po 5-ih letih sva se s prijateljem razšla…v bistvu sva se vedno super razumela…bila kot eno…ko mi v ponedeljek v solzah pove, da tako ne gre več…to sem še ponosno prenesla, ko pa sem odhaja od njega, sem vedela, da odhajam za vedno….

  46. nejc - 23.01.2009 ob 17:35

    predzadnji stavek: ampak vleče te nek hudič na to stezo..

  47. Dajana - 23.01.2009 ob 22:07

    Joj, kako si to lepo napisal. Kurjo polt sem dobila.:) Nekaj podobnega od mene:

    http://www.dajana.si/prebivalcem-tega-lepega-modrega-planeta-2/

    Mogoče bi se šli tako igrico: Kdo pomaga Slovence potegniti iz obupa?

  48. V. P. - 2.05.2009 ob 23:01

    Res škoda ker nam ob rojstvu nihče ne da navodil za življenje..potem pa se znajdemo v obupu, žalosti in depresiji. Teško je, tega ne bom zanikala, imam iskušnje, vendar je tudi takrat ko ti je najbolj hudo, treba poiskati žarek sonca. Pa ne za mamo, očeta, sestro, sosede, pač pa zase!

    Hvala

  49. Sneža - 14.05.2009 ob 09:01

    Danes sem se prvič prijavila in seveda prvič tudi videla, da kaj takega sploh obstaja. Življenje je res kruto ampak vedno pravijo. da se vse zgodi z določenim namenom, tudi negativna stvar v življenju je za nekaj dobra, ampak res to šele potem vidiš in občutiš. Rojstvo, poroka, ločitev vse z nekim razlogom. Všeč mi je to pisanje in super pišeš, vesela sem, ker sem prebrala stare in nove bloge, še veliko pisanja naprej, pozdrav Sneža

  50. mirr - 5.07.2009 ob 12:05

    Prvi pogoj je sprejeti in ljubiti samega sebe, če sebe ne ljubite ne morete tudi drugih in če sami sebe ne ljubite tudi drugi ne morejo ljubiti vas.

    Rek pravi: Pomagaj si in Bog ti bo pomagal. Nihče prav nihče, nobeden strokovnjak nam ne more toliko pomagati kot lahko sami sebi, lahko pa tudi z njihovo pomočjo.

    TOPLO PRIPOROČAM KNJIGO: Louise Hay; MOČ JE V TEBI

    Izjemno dobra knjiga, še sam ne morem verjet, kako mi je lahko ena sama knjiga pomagala da sem postal ogromno bolj pokončen, raven, samozavesten in SREČEN !

  51. Nani - 14.10.2009 ob 15:19

    Občasno zaidem na tvojo stran, ker mi je všeč tvoj stil pisanja, danes pa sem našla to pismo….hvala, izgleda, da je bil sedaj pravi čas.

  52. Baja - 14.01.2010 ob 09:21

    Volk! Svaka ti čast, danes sem prvič odkrila tvoj blog, sicer sama ne pišem več bloga, a tvoj me je tako pritegnil, tvoje zgodbe, tvoj stil pisanja, hvala ti, da lahko z ljudmi deliš tako čustvene zgodbe tega ni zmožen vsak. Vse na tem svetu ima nek pomen tudi tvoja številka 71, verjemi. Vsak človek ima svojo zgodbo, nažalost so Slovenci znani po tem da so bolj zaprti vase in o teh stvareh ne govorijo radi (problemi). Veš jaz si vedno rečem takole hvala bogu, da sem zdrava, ko sem čisto na dno pa si mislim, ej pa koliko je revščine na svetu, koliko je bolanih na svetu, če bi šla v dom za ostarele in bi videla vse tiste starejše ljudi, pa ljudi na vozičkih, pa bolane vse okrog,potem dragi moji ko to vidite, so vsi naši, vaši, moji, problemi nič. Tudi sama sem imela leto 2009 katastrofalno oče mi je zbolel za rakom, sem misla da je gotovo, malo zatem mama težko operacijo, otrok mi je bil bolan vsega skupaj 3 mesece, sama pa sem zdaj decembra ostala brez službe po 11 letih, zdaj je leto 2010, nove priložnosti, grem naprej pozitivih milsli. Hvala ti Volk, sem se malo razpisala. Želim ti SREČNO v novem BRLOGU! Lp Baja

  53. rambo 123 - 21.04.2010 ob 23:36

    Si samo ena.Pa vendar ena. Vsega ne zmoreš, pa vendar nekaj zmoreš. In ker nezmoreš vsega, ne boš odklonila, da storiš tisto, KAR ZMOREŠ!

    Zakaj živimo, če ne zato, da smo srečni. Zakaj sanjamo, če ne zato, da uspevamo. Zakaj ljubimo, če ne zato, da smo ljubljeni. Zakaj imamo prijatelje, če ne zato, da smo z njimi.

    BOJEVATI SE SAM S SEBOJ JE NAJTEŽJA BORBA,PREMAGAT SE PA NAJVEČJA ZMAGA!

    Jutrišnjega dne ni še nihče videl. Življenje je šahovnica dni in noči,kjer usoda igra z ljudmi.Prestavlja jih sem in tja, polagoma ali hitro, in nekatere spotoma tudi odloži. Pot je strma, cilj je lep. Moč, izkušnje in samozavest si pridobivaš z vsakim dogodkom, pri katerem se ustaviš, da pogledaš strahu v oči …, storiti moraš tisto, česar ne moreš!!! Začnite in končajte dan z nasmehom saj vas ne stane nič ,marsikomu pa polepša jutro ali večer. Nič ni brezzveze, samo vztrajati je treba! Ko se srečata rečni tok in skala, rečni tok vedno zmaga, toda ne z močjo, temveč z vztrajnostjo! Zemlja je moja mati. Kar je dobro zanjo, je dobro zame. Kar je slabo zanjo, je slabo zame. Dan se nasmehne tistemu, ki se mu zna nasmehniti. V SVOJEM ŽIVLJENJU IGRATE GLAVNO VLOGO IN NE DOPUSTITE SI, DA VAM JO ODVZAMEJO Ne pozabi da pozabljeni nikoli ne pozabijo tistih ki so jih pozabili! Življenje – to niso dnevi, ki so minili, temveč dnevi, ki smo si jih zapomnili. Ljudje rajši kažejo sovraštvo do tistih,ki so jih prizadeli,kot da bi se jim opravičili.Ne zavedajo pa se,da so osovraženi vsak dan bolj močni,da to sovraštvo premagajo. Na svetu si, da gledaš sonce, na svetu si, da greš za soncem, na svetu si, da sam si sonce!

    NAŠ POGUM JE TRPETI, PREBOLETI TEMO, Z NOVO SILO ZAŽIVETI, Z NOVO LUČJO! Človeka, ki je notranje svoboden, človeka, ki se ravna po svoji vesti, je sicer mogoče uničiti, ni pa ga mogoče zasužnjiti ali iz njega narediti slepo orodje. Solza pove več kot zmore beseda; solza ima svojo ceno,je sestra smeha! Dokler imamo spomine,ostaja preteklost; dokler imamo upanje, nas čaka prihodnost; dokler imamo prijateljstvo, je lepa sedanjost. Tudi takrat, ko se počutiš kot osamljeno drevo, vedi, da lahko nekomu daš zavetje v tvoji blagodejni senci. ZA ŽIVLJENJE: Živi in delaj, vendar se ne pozabi igrati, zabavati in uživati v življenju. Vse mora biti uravnoteženo. Če preveč delaš, življenje izgubi ravnotežje, postaneš medel in nezanimiv. V vsem, kar počneš, najdi ravnotežje, odkril boš, kakšna radost je življenje! Če zaupaš preveč, se lahko zmotiš, a če boš zaupal premalo, boš živel v mukah. Nasmeh nas nič ne stane, vendar čudežno deluje. Obogati tistega, ki mu je namenjen, in ne osiromaši tistega, ki ga poklanja. Bodi pogumen. Če nisi, se pretvarjaj. Nihče ne bo vedel… Na celem svetu je edina, vedno ob tebi stoji, v mislih jeuteha, dotik te pomiri. To je edina in ena sama, to je – mama Tisoč korakov človek v življenju naredi, tisoč stvari mu skozi roke spolzi, tisoč solz v življenju potočiš, a vse ti lažje gre od rok, če v srcu nosiš prijateljski stisk rok! Vsi smo samo ljudje,ki brezglavo hite. Nekateri so srečni,drugi spet tečni.Ni vazno kakšne volje smo, pomembno je to, kar v srcu nosimo.( Življenje se ne meri s številom vdihov, ki jih naredimo, temveč s trenutki, ki nam dih vzamejo! Vzemite si čas za prijatelje, da vam čas ne bo vzel prijateljev.

    Padeš lahko čisto sam, da pa se pobereš, potrebuješ prijateljeve roke. Zmagovalci postavljajo pravila, zgube jim sledijo Človek je vedno občutljiv za drobne in neobčutljiv za velike stvari okoli sebe. Če misliš, da zmoreš, zmoreš. Če misliš, da ne zmoreš, imaš prav. Nič nam ni izven dosega,ker ni nič izven dosega naše domišljije, domišljija pa je začetna točka za ves napredek. Resnično srečen je človek, ki zna povsem natančno presoditi samega sebe… Če gledaš v sonce, ne moreš videti sence. Zapiši si v srce, da je vsak dan najboljši dan v letu. Bolečine ne zalivaj s solzami, saj vse, kar zalivaš, raste. Človek z lahkoto prenaša le eno bolečino, to je bolečino drugih. Odličnost in dobrota se ne kažeta v stvareh, ki jih naredimo,pač pa sta del našega značaja. Brez tvojega poštenja bo svet manj pošten, brez tvoje dejavnosti bo svet osiromašen, brez tvoje dobrote bo bolj zloben. Kar je bilo, je bilo. Ne obremenjuj se zaradi tega! JOČI KO TREBA JE JOKATI, NE SANJAJ, KO TREBA JE ŽIVETI! Človek je istočasno sramota in ponos narave. Skrivnost sreče je, da pričakuješ veliko od sebe in malo od drugih. Kaj je smisel življenja: smisel življenja je biti srečen in osrečevati druge. Ko se nameravaš nekomu maščevati, s tem samo dovoljuješ tej osebi, da te še naprej žali. Če ti nekdo nalašč stopi na nogo, ga ne odrini. Morda je to znamenje, da te potrebuje… Večino ljudi lahko zavajaš kratek čas, nekatere ljudi lahko zavajaš ves čas, ne moreš pa vsem ljudem lagati ves čas. Biti najboljši je težko, potruditi po najboljših močeh pa je lahko. Trpljenje veže bolj kot sreča. Nasmehnite se vsakomur, ki ga boste danes srečali. Koristilo bo vsem! bojuj se dokler ne prideŠ do tam , kjer boŠ zmagal! ljubosumje je strah pred primerjavo. samo močni odpuščajo.

    Vsaka oseba je stoodstotno odgovorna za vse, kar doživi. Vsaka misel, ki jo porodimo, ustvarja našo prihodnost. Točka moči je vedno v sedanjem trenutku. Vsako osebo muči občutek krivde in sovraštvo do same sebe. Temeljna misel vsakega od nas je: Nisem dovolj dober.' To je le misel in misel lahko spremenimo. Najbolj škodljivi vzorci so zamerljivost, kriticizem in občutek krivde. Če se rešimo zamere, lahko ozdravimo celo raka. Ko se resnično ljubimo, v našem življenju vse teče. Pustiti moramo preteklost in odpustiti vsem. Biti moramo voljni začeti ljubiti sebe. Odobravanje in sprejemanje sebe je ključ do pozitivnih sprememb. Sami ustvarimo vsako t.i.bolezen’ našega telesa.

  54. Suzana - 29.09.2010 ob 21:09

    “Naključje” me je pripeljalo na tvoj blog in sem vesela. Predvsem zato, ker sem lahko prebrala zgornje sporočilo.

    Rodila sem se z neizmerno vero v srcu, a sem letos vseeno izgubila vsakršno upanje. Življenje mi je pač postreglo z izpolnitvijo želje, ki mi je sesula varnost na vseh področjih življenja.

    A to ni pomembno.

    Želim si le tudi jaz izraziti mnenje in poudariti misel, da dejansko upanje nikoli ne umre. Le skrije se nekam za vogal in čaka, da ga pokličemo :-).

    Vse lepo in vse dobro – pa kakor koli si to že posameznik predstavlja – želim!

    Suzana

  55. terezija - 11.11.2010 ob 18:25

    Volkec tvoje pisanje je čudovito in jaz sem za to, da ga skopiramo in pošiljamo po e pošti, pa čeprav le enemu pomaga.Jaz sem ga sodelavkam že zdavnaj sprintala in posredovala. Drži se,si čudovit, dolgo že berem tvoj blog, ki je poln optimizma. Šele sedaj se ti oglašam, ker sem v našo vas po dolgem času dobila internet, prej sem te čitala v službi. Upam, da si v redu ti in tvoj mali volkec.Čao, se ti še oglasim.

  56. blueangel - 29.01.2013 ob 07:27

    Zanimivo! Pa mislim, da imaš kar prav (se nanaša na tvojo prvo objavo, Alex).

  57. vida - 6.02.2013 ob 22:31

    lp.pisem vam iz obupa.kako se cas lahk spremeni tako kot v sluzbi kot doma.nobenmu nic nocem jaz hocem sam pravico.da se govori resnica ne pa lazi to mene boli.nadrejeni govorijo eno delajo pa drugo.verjamejo lazem sama ne morem dokazati zato mam price ker vidijo kaj se dela.sodelavki verjamejo.sploh ne vem vec kaj naj naredit ,imam ze crne misli z zivci sem cisto proti koncu.potem pa se doma tezave.hci z otrokom ki je diabetik dela za 300evri zet pristal na zavodu.poloznice se vrstijo dnem za dnem.sama nisem kreditno sposobna da bi vzela posojilo za hcerine poloznice.kmalu ji bodo se elektriko isklopli.ne vem kam se obrniti ta drzava se pa bogati po svoje.z zivljenjem sem cist obupala kako pomagati.upam da me razumete .lp

  58. tina - 23.07.2013 ob 18:35

    Tole si pa čist zadel… Fajn je včasih prebrat kaj takšnega. HVALA.

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !