Iz volkovega b(r)loga

Ne prepiraj se z bedaki, opazovalci ne bodo videli razlike

Pismo za tiste, ki so obupali

Komentiraj

Pozdravljen prijatelj, pozdravljena prijateljica

Ne tako zelo dolgo nazaj sem bil, tako kot si mogoče ta trenutek tudi ti, na robu obupa. Bolj kot sem se boril, da bi prišel iz krize, bolj sem se pogrezal in bolj kot sem prosil za pomoč, manj ljudi me je uslišalo. Občutek samote v noči in na tem svetu, kot da sem ujet na samotnem otoku in čakam na odrešilno ladjo, je bil iz dneva v dan močnejši. Priznam, velikokrat sem se vprašal, ali se splača. Ali ne bi bilo lažje… A vedno znova sem se premagal in si rekel, da slabše ne more biti, da je lahko le bolje. Kako se počuti človek, ko je zapuščen od vseh, ki jih je kadarkoli imel rad, ki jih je ljubil? Bedno, mojbog kako bedno. Toda nisem obupal. Iz dneva v dan sem delal to kar znam najbolje. Pisal sem in pomagal ljudem. Kljub svojim problemom in svoji krizi, sem vsakomur ponudil roko in našel zanj lepo misel. Vsakega sem hrabril in mu dajal optimizem v lepšo prihodnost. Vsakdo je bil zame človek s srcem in čeprav sem zvečer večkrat sam jokal, mi ni bilo nikoli težko svoje koščene rame nastaviti nekomu, da se je zjokal na njej in to mislim čisto dobesedno. Koliko ljudi sem gladil po laseh in jim govoril, da ni tako hudo, čeprav še zase nisem vedel kako bo jutri. A imel sem Upanje in imel sem Vero.

Nekega dne se je vse obrnilo… Spoznal sem, da ko začneš ljubiti svet okoli sebe, začne tudi svet ljubiti tebe. Ja, prav tebe! Ste mogoče gledali film Brodolom s Tomom Hanksom v glavni vlogi? Čudovit film je in tako kot on na koncu ugotavlja, da se je potrebno boriti, ker nikoli ne veš kaj ti bo naslednji dan prinesla plima, tako lahko jaz rečem, da me je plima življenja presenetila, ko sem to najmanj pričakoval. Ko sem se najbolj bal zime in paničaril, kako mi jo bo uspelo preživeti. Ko sem mislil, da zame ni več rešitve, saj sem star skoraj 30 let, mi je življenje dalo novo priložnost…

Koliko vas je v Sloveniji, ki ste obupani, prijatelji? Tisoč, deset tisoč, sto tisoč, morebiti milijon? Koliko žalostnih zgodb lahko človek vsak dan prebere, če le malo polista po revijah, ali jih vidi po televiziji. Koliko zlomljenih hrbtenic, koliko strtih src, osramočenih, ponižanih in razžaljenih. Koliko žalosti in gorja… In za vse, ki ste se zdaj mogoče prepoznali, imam eno sporočilo – ne obupajte! Prosim, ne obupajte. Imejte v sebi Vero, Ljubezen in predvsem Upanje. Tega vam ne govori verski fanatik, ki vsak dan hodi k maši. To vam govori človek, ki je brez enega zakramenta in ki ne pomni, kdaj je nazadnje bil v cerkvi. Ne, nočem reči, da ne hodite v Cerkev. Obratno, če vam je to v tolažbo, odidite. Molite, izpovejte se Bogu, zjočite se, če je potrebno. Kajti ni tako hudo, da ne bi moglo biti hujše.

Komu mar za tečno prfokso, ki vas zafrkava, šolo boste zapustili, ona bo pa ostala v svojem začaranem svetu. Komu mar za sitne starše, nekoč boste odrasli, se odselili in ko se jim boste odtujili, bodo ugotovili, da so tega sami krivi. Komu mar za to, če ne dobite službe, nekje je služba vaših sanj, ki čaka samo na vas, le poiskati jo morate. Komu mar za tečnega moža, šele ko vas bo izgubil, bo videl kaj je imel, toda imejte malo ponosa in ga končno zapustite. Komu mar za birokracijo, pozanimajte se, borite se zase in za najbližje. Komu mar, če ste izgubili službo, če veste kaj hočete, imate že novo, boljšo. Se nočete spustiti pod svojo izobrazbo? Je mar kakšno delo kaj slabše od drugega? In nenavsezadnje, dragi moji prijatelji – komu mar za denar? Komu mar za preklete popisane papirčke. Hej, samo papir je! Včasih se dejansko vprašam, kaj bom jaz zapustil za seboj in vsakič znova ugotovim, da najbrž bore malo. A zapustil bom stvari, ki jih denar ne odtehta. Zapustil bom Upanje, ki ga vedno znova delim vsakomur, ki ga potrebuje. In umrl bom ponosen. Danes, jutri, čez pet ali čez petdeset let.

Ne zadržite tega prispevka zase. Ne, ne vabim vas k še enemu verižnemu pismu, vse preveč lažnivih pisem o sreči in nesreči, ki čakata na vas že kroži po svetovnem medmrežju in sem štejem tudi tiste, ki ti v slide showu vrtijo tihožitje, za podlago umirjeno glasbo, na koncu pa zagrozijo, da moramo to pismo poslati najmanj 20 ljudem, sicer nas bo doletela huda nesreča. Ne, res nočem tega. Toda če veste, da je nekdo res obupan, mu pošljite ta tekst. In povejte mu, da mu že jutri plima lahko naplavi novo priložnost. Včasih je potrebno imeti le malo Upanja.

Želim vam lep dan

Vaš

Alex van der Volk

34 komentarjev na “Pismo za tiste, ki so obupali”
  1. Aleš - 1.11. 2007 ob 21:43

    Hvala!

  2. flog - 2.11. 2007 ob 19:23

    Bral sem kdaj ti je mama umrla…hudo je ko ostaneš brez mame pri teh letih…upam, da bom v življenju imel vsaj polovico tvoje korajže. LP!

  3. ninam - 3.11. 2007 ob 23:19

    Hvala za dobre misli na ta večer.Sem pismo sama našla.

  4. Alex van der Volk - 4.11. 2007 ob 19:23
    Alex van der Volk

    @Aleš: You’re welcome. Vedno!

    @Flog: Ja, za povrh vsega pa tudi očeta nisem nikoli poznal. Veš kako ponavadi rečem? Nikomur se nočem smiliti, a ravno tako nikomur ne pustim, da bi me obsojal. Nekaj sem dosegel in po vseh stvareh, ki sem jih v življenju prestal, imam srečo, da nisem trenutno kje na kakšni psihiatriji zavit v prisilni jopič

    @Ninam: Prosim. Pa še kaj se oglasi :)

  5. matiček - 5.11. 2007 ob 19:27

    hvala Alex.Res hvala…

  6. Levinja - 16.11. 2007 ob 07:16

    Zadel bistvo.Hvala,upanje umre zadnje.

  7. Alex van der Volk - 16.11. 2007 ob 09:02
    Alex van der Volk

    @Matiček: Hvaležnost je povsem na moji strani. Vesel sem, ker verjamem da ti je pismo dalo nekoliko več Vere in Upanja

    @Levinja: Ne, motiš se. Upanje nikoli ne umre. Mogoče ga izgubimo, ampak umre pa ne. In slej ko prej ga spet najdemo

  8. zdravje - 16.11. 2007 ob 11:12

    Lepo napisano, zares. Če veš, da po dežju vedno posije sonce in ti ga ni težko čakati, si zmagal.

  9. Luka - 18.11. 2007 ob 10:27

    Hvala wolf za tole , bil sem tik pred crnimi mislimi oz pred tem da se po doktorskih prepricanjih dozivljensko podam pod omamo pomirjeval - eno odvisnost ki sem jo zaenkrat premagal naj bi nadaljeval z drugo upam da mi bo uspelo da ne bo potrebno !

    Drugcae sem se prepoznal sam isto rad pomagam drugim ceprav sam ne vem kako bom !

    Hvala prijatelj !

  10. matiček - 18.11. 2007 ob 10:31

    Ja men tud pomaga, če lah jez nekomu pomagam pa prisluhnem…

  11. Luka - 18.11. 2007 ob 10:36

    Hvala volk za tole , bil sem tik pred crnimi mislimi oz pred tem da se po doktorskih prepricanjih dozivljensko podam pod omamo pomirjeval - eno odvisnost ki sem jo zaenkrat premagal naj bi nadaljeval z drugo upam da mi bo uspelo da ne bo potrebno !

    Drugcae sem se prepoznal sam isto rad pomagam drugim ceprav sam ne vem kako bom sam !

    Hvala prijatelj !

  12. tara - 22.11. 2007 ob 11:29

    Kot bi mi bral misli. pomaga, če veš, da je še nekdo na tvoji valovni dolžini.

  13. matiček - 22.11. 2007 ob 17:57

    Ja. Ampak tudi, če si ti trenutno brez problemov(vsaj pri meni je tako)z veseljem prisluhnem človeku in ni važno ali ga vidim prvič ali pa ga poznam že nekaj let…

  14. Aljaž - 5.12. 2007 ob 01:13

    Sam bil pred leti zelo obupan, pride teden, ki te nekako zaznamuje, vendar po pretečenih letih znaš iz tega izluščiti tudi kakšno življenjsko modrost, ob tem odkriješ neko novo miselno popotnico, s katero se sprehajaš tokom življenja. Morda mi je tudi to spremenilo določeno mišljenje in obrnilo pogled na svet.

    Heh, zanimivo, sem mislil napisati še več besed, pa jih bom zadržal zase, nekatere stvari je vseeno težko deliti s preostalim svetom, pa čeprav načeloma internetu lahko zaupaš vse.

    Radi se imejmo, življenje je prelepo. Poklonimo nasmeh tistim, ki ga potrebujejo!

  15. Tara - 6.12. 2007 ob 12:00

    Smo v veselem decembru, polni pričakovanj, druženja,… a za vse ni tako. Nekateri so ravno v teh dneh osamljeni in na dnu. Taki še posebej potrebujejo človeka, ki jim prisluhne.

  16. matiček - 7.12. 2007 ob 20:37

    jez pa mam take čudne čustveno nabite dneve,tk melanholično se mi zdi vse…pa včasih sm ful vesel…pol se pa spet pustim da mi pride do živga…sam sej bo hitr bolš do pondelka računam…

  17. Tara - 8.12. 2007 ob 08:20

    Meni se isto dogaja.. včasih sem čisto na dnu, po eni strani pa vem, da bom kmalu izplavala iz tega… in to valovanje se nadaljuje, tko da nikoli ne veš kako se bo končal dan…

  18. matiček - 9.12. 2007 ob 17:41

    Včasih enostavno ne pustim, da bi mi karkol uničilo dan spet drugič si ga uničim sam predn se sploh zavem ampak zdej pa mislim, da sm končno nardil neki proti temu, da se stvari obrnejo na bolš..upejmo…lp

  19. luka - 10.12. 2007 ob 08:57

    Mam eni idejo kaj ce bi se srcali tisti ki smo nekako osamljeni v praznikih ki prihajajo jst npr imam svojce pa sem vssen sam ,kdor steka steka ne nismo na isti valovni dolzini sam kako bi to organizirali naj kdo da kaksen predlog oz nekasno tocko ki bi glede na kraje bivanja bila najblizje

    Vsem danes veliklo pozitive in cimmanj negativnih misli ne damo se !

  20. luka - 10.12. 2007 ob 08:59

    Mam eno idejo kaj ce bi se srecali tisti ki smo nekako osamljeni v praznikih ki prihajajo jst npr imam svojce pa sem vssen sam ,kdor steka steka ne nismo na isti valovni dolzini sam kako bi to organizirali naj kdo da kaksen predlog oz nekasno tocko ki bi glede na kraje bivanja bila najblizje vsem

    Vsem danes veliklo pozitive in cimmanj negativnih misli ne damo se !

  21. Luka - 11.12. 2007 ob 10:07

    Moji komentarji se ponavljajo ker mi ko odposljem mail oz potrdim ispise erorr pol pa ocitno gre vseen dalje zdej vem je pri drugih tudi tako ??

    Nic ne odtehta vec kot razumevanje in pomoc ljudjem ,ko jo le ti potrebujejo oz potrbujemo !

    ZAL tudi pri nas postaja vrednota kapital v taksni druzbi pa ne zelim ziveti , borimo e proti temu drugace bomo postali hladni se preden nas cez sto let dajo v hladilnico !

    Gorje taksni druzbi !

    Pa lep in pozitiven dan vsem ljudem dobrega srca !

  22. Tara - 11.12. 2007 ob 17:30

    Ja, Luka, ideja o srečanju ni slaba :)

  23. Luka - 12.12. 2007 ob 17:37

    me veseli da se strinjas z mano , pa vsi ki bi se pridruzili pisite na mail da nekako poskusamo realizirat zadevo , druzenje je najboljsi lek za potrtost in samoto in sklepanje novih prijatelstev je vedno dobrodoslo !

    Tara nikoli ne obupaj ,ceprav je vcasih res izredno hudo sam to dobro poznam , pa ze misel da nisi sam, sama osvobaja in pomaga !

    Vsem veliko dobrih zelja in pa wolfu seveda ,sele pred kratkim sem odkril to stran zelo pozitivna zadeva !

  24. Alex van der Volk - 12.12. 2007 ob 17:59
    Alex van der Volk

    Fantje in dekleta, čeprav ne sodelujem toliko v debati kot bi lahko, vas povsem podpiram in zato sem danes ustvaril googlegroups skupino z imenom

    have-a-little-faith@googlegroups.com

    Kdor bi se ji rad pridružil pa naj mi kar piše na Rockk71@gmail.com in bo dodan v najkrajšem možnem času. Če pa bo ideja o srečanju resna, se lahko dogovorimo in z veseljem se vam pridružim tudi jaz

  25. Luka - 12.12. 2007 ob 18:40

    Ja res je nihce drug nam ne bo pomagal ce si ne bomo sami ,najdimo moc kot jo je volk , saj jo ima vsak v sebi le odkriti in aktivirati jo je treba !!!

    Odskocna deska pa je druzenje podobno mislecih ljudi in sploh vseh ki se ne predajamo in imamo upanje da nikoli ni vse tako crno kot se zdi ,pa ceprav sam vem da je lahko stiska osebna zelo , huda huda in ni niti najmanj preprosta upam da bom z vaso vzajemno energijo tudi sam se napredoval !

    Gremo dalje v zivljenju vsi si to zasluzimo !

    Luka

  26. Tara - 13.12. 2007 ob 18:22

    Zanimivo. Ko nismo v globoki krizi in obupu, vsi vemo, da se ne sme obupati, da je treba gledati pozitivno, lepo nam je , ker vemo, da nam nekdo stoji ob strani,…. Ko pa pademo ,, noter,, se nam na trenutke podre svet in se počutimo, osamljeni, brez načrtov za prihodnost,… no, sej nas večina ve kako je takrat. :))

    Volkec, no se ti pa pridružimo :)))

    Have a nice day.

  27. Luka - 15.12. 2007 ob 12:16

    Volk predvidevam da nas je ze okoli 100 hehe !_dajmo ljudje uresnicimo zadevo pridruzite se nam .dajte predloge , lokacije itd . korajza velja !

    Vsem lep pozdrav in veliko hapy end- ov v zivljenju !

    Luka

  28. matiček - 29.12. 2007 ob 15:47

    jez se povsem strinjam s to idejo…a sem se sam že dogovoril s kolegi.v primeru,da pa bo srečanje kje v centru ljubljane vas pridem z veseljem pozdravit:)lepe praznike vsem

  29. Tara - 31.12. 2007 ob 12:52

    Želim vam, da preživite čimlepši zadnji dan v letu, ter čarobno noč,a ne pijte preveč :)

  30. matiček - 31.12. 2007 ob 12:59

    Se pridužujem Tarinim željam…lepo se mejte in srečno 2007…aja 2008 kam gre cajt?? Radi se mejte

  31. kiity - 16.1. 2008 ob 21:49

    full lpo napisan hwala res hwala mogoče sem samo zaradi teh vrstic postala bolj optimistična hwala :D

  32. Alex van der Volk - 17.1. 2008 ob 06:34
    Alex van der Volk

    Kiity, to je tudi namen tega pisma in ne govori “mogoče”, prepričana bodi v to in zgodilo se bo ;) Pa kar še kaj prisrfaj naokoli

  33. krom - 31.1. 2008 ob 20:15

    Dodajam to prelepo pesem Antonello Venditti - Che Fantastica Storia E’ La Vita http://www.youtube.com/watch?v=ID_B7Nq87CY&feature=related

    LP!

  34. Trick - 9.5. 2008 ob 01:33

    V tem tvojem sestavku se skriva vsa lepota življenja. La vita e bela. Tudi kadar smo povsem poteptani smo lahko še vedno srečni da smo živi in da imamo upanje.

Na vrh

Komentiraj