Iz volkovega b(r)loga

Sinoči me je Domovoj po dolgem času spomnil na Bombay TV in zabavo, ki jo ta stran ponuja vsakomur, ki ima v sebi vsaj ščepec ustvarjalnosti in domišljije. Za kaj se gre? Bombay TV, tako kot še nekaj drugih, njej podobnih, strani, ponuja kopico kratkih in povsem navadnih videoposnetkov, ki pa jih lahko vsakdo popestri tako, da jih na zelo preprost način opremi s poljubnimi podnapisi. Le-ti sicer ne ponujajo slovenskih šumnikov, vendar je stvar tako zanemarljiva, da ni moteča.

Z Bombay TV sva pred časom člane Izklop.com, s prijateljskim draženjem zabavala Bandrej in jaz, nato pa je stvar z moje strani vse do sinoči padla v pozabo. Žal Blogos ne omogoča direktne objave videoposnetka, a verjamem da vam bo izdelek, ki ga najdete tukaj ,ravno tako všeč.

Kost je do zdaj že zagrabila Sparkica, k kreativnemu izdelovanju filmčkov pa vabim tudi vas.

Pravkar prejel po mailu in čeprav v diskače sam že dolgo ne hodim več, je v tekstu kar precej resnice, konec koncev so tudi ljudje za mešalkami samo ljudje, kajne?

-1. ”Daj zavrti nekaj dobrega, nekaj na kar lahko plešemo.”

DJ vrti glasbo za več kot eno osebo. Skladba, ki ti ne paše, je lahko zelo všeč nekomu drugemu in na VSE skladbe, ki jih DJ vrti se da plesati na tak ali drugačen način.

-2. ”Daj zavrti nekaj z ritmom!”

Bodi no resen! Skladb, ki bi se vrtele v klubih in ne bi imele ritma, sploh ni.

-3. ”Ne vem, čigava pesem je in kakšen je naslov, ampak gre nekako takole…”

PROSIM, ne poj DJ-u! Celo noč imajo opravka s sobo, polno ljudi, dima ter visokih decibelov in poleg tega niti slučajno ne potrebujejo še tvojih pevskih sposobnosti.

-4. ”Vsi hocejo slišati to skladbo!”

Aha, torej si naredil anketo med obiskovalci in sedaj v njihovem imenu zahtevaš skladbo?

-5. ”Če boš zavrtel to skladbo, bodo zagotovo vsi plesali!”

DJ sigurno ne bo. Torej ima tvoja teorija veliko luknjo…

-6. ”Če zavrtiš to skladbo, bom sigurno šel spat z dobro bejbo!”

Zakaj bi se zadovoljil samo z eno nočjo? Kupi si album in boš seksal cel mesec!

-7. ”Skladbo hočem slišati takoj za to, ki se vrti!”

Edini, ki lahko to reče DJ-u, je tisti, ki mu piše čeke.

-8. ”Kaj vse imaš?”

Dosti enostavnejše je, da greš na pivo in medtem premisliš, kaj bi rad poslušal, kot pa da ti DJ recitira naslove vseh skladb, ki jih ima.

-9. ”Ej, stari, na to glasbo sploh ne moreš plesat!”

Malce nenavadno je, da to rečeš, ko je plesišče nabito polno. Kakorkoli že, tudi če je na plesišču en sam obiskovalec, je tvoja izjava napačna.

-10. ”Daj skladbo kmalu gor, ker odhajamo!”

Zakaj bi jo DJ zavrtel kmalu, če boste po njej odšli? Raje jo bo zavrtel kot zadnjo, tako da boste ostali celo noč.

Pa še nekaj stvari, ki jih ne reci DJ-u:

1. če si zaželiš skladbo in ti DJ odgovori, da se je pravkar odvrtela, mu ne odgovori, da si ravnokar prišel, ker to čisto ničesar ne spremeni.

2. NIKOLI ne reci ”Kaj samo takšno glasbo boš vrtel celo noč?” Ko greš v kitajsko restavracijo, gotovo ne naročiš pizze. Tako v rock klubih vrtijo rock glasbo, v techno klubih techno…

3. če si zaželiš skladbo, bodi natančen. DJ-u čisto nič ne pomagaš, če mu rečeš: ”Rad bi slišal nekaj, samo tega ne…” Tudi če boš šel v bar in rekel ”Dajte mi nekaj, samo tega ne…” te natakar prav gotovo ne bo vesel.

4. če DJ-u natančno poveš, kaj bi rad slišal in ti odvrne, da te skladbe nima, mu nikoli ne reci: ”Kaaaj?!?! Kako to misliš? Kakšen DJ pa si?!?! S tem namreč tvegaš, da te bo zadavil.

In na koncu še tri ZELO VAŽNE STVARI:

• DJ ima zelo malo spoštovanja, ker vsi od njega pričakujejo, da bo vrtel tisto, kar oni želijo. Nemogoče je zadovoljiti vse okuse in želje, pa čeprav obiskovalci pričakujejo ravno to.

• če na radiu rečejo, da je pesem hit, to še ne pomeni, da je hit tudi v klubu. V 80% se je skladba v klubu vrtela že veliko prej, preden so jo na radiu odkrili, tako da ne teži DJ-u! Prav tako pa ogromno pesmi, ki se vrtijo na radiu, ne sodi v klub. Preden si naslednjič zaželiš pesem, se torej ustavi in malce premisli.

• In še najpomembnejše izmed vseh stvari: ČE IMA DJ ENO ROKO NA MEŠALNI MIZI, DRUGO NA GRAMOFONU, NA GLAVI PA IMA SLUŠALKE, GA NE MOTI, KER JE ZAPOSLEN!

Do pričetka prve povratne tekme polfinala letošnje Lige prvakov je le še nekaj minut in sam sem se še enkrat več ustavil pri vprašanju, kdo bi zmagal v »all sports world ranking«. Vprašanje najbrž zveni dokaj smešno, a sam večkrat povsem resno premišljujem, kakšna lestvica bi nastala, če bi se nekje sestala popolnoma neodvisna komisija, ki bi bila sestavljena iz priznanih strokovnjakov v različnih športnih disciplinah. Le-ti ne bi bili časovno omejeni, zato bi se lahko v miru usedli in pregledali mednarodne športne rezultate vseh držav tega sveta v zadnjih desetih letih. Upoštevalo bi se vse države, od severne in južne Amerike, prek Evrope, Azije in Afrike, vse do Oceanije. Kot podlaga za točkovanje bi štel vsak mednarodno priznan šport, ki je hkrati zastopan tudi na olimpijskih igrah, medtem ko kvaliteta državnega prvenstva ne bi igrala vloge. Seveda ne bi mogli biti čisto vsi športi enakovredni in iluzorno je pričakovati, da bi bil naslov svetovnega nogometnega prvaka enakovreden naslovu svetovnega prvaka v skokih v vodo. Največ točk bi določeni državi bržkone prinesla nogomet in atletika, sledila bi jima košarka in odbojka itd. Čisto na dnu bi končali športi, ki so najmanj zastopani, kot je recimo polo.

Zdaj, ko smo razjasnili kako bi se tole »vsešportno točkovanje« šli, je čas da razmislimo, katere države bi bile pri vrhu in na katerem mestu bi se lahko znašla Slovenija. Kot prvo, odločno nasprotujem teoriji, ki so jo do zdaj v debatah postavljali moji prijatelji, da bi bile ZDA nesporno na prvem mestu. Sicer imajo res vrhunske košarkarje, a le-ti v zadnjih letih niso pokazali kaj dosti. V nogometu so dobri, vendar niso v špici, tako kot tudi ne v hokeju… Precej prej bi si upal trditi, da bi vrh zasedla Rusija ali mogoče celo kakšna od premnogih evropskih velesil kot so Francija, Nemčija ali celo Italija. Moje stališče, da bi vrh kljub temu osvojili Rusi, temelji predvsem na tem, da so velemojstri v nordijskih smučarskih disciplinah, ravno tako blestijo v večini skupinskih športov, kot so recimo hokej, košarka in rokomet. V nogometu sicer res niso v vrhu, vendar so vseeno precej močna ekipa, v individualnih športih pa so sploh velesila, saj bi jim tam konkurenco lahko delali kvečjemu Kitajci

Kar se tiče Slovenije, seveda ne bi bili prav pod vrhom, prav gotovo pa bi se našli med prvimi petdesetimi, saj smo precej uspešna športna sila, ki nam ležita predvsem v košarka in rokomet, prav tako smo odlični atleti in hokejisti, pri jadranju in veslanju pa smo povsem v vrhu. Slednje sicer nista disciplini, ki bi prinesli veliko točk, ampak vseeno. Če pogledamo s stališča, da smo bili nekoč del športnega giganta, kar je Jugoslavija vsekakor bila, lahko rečemo, da bi nas Hrvaška in SiČG (če predpostavimo, da bi za potrebe raziskave ta država še obstajala) zagotovo prehiteli, pred BiH in Makedonijo pa bi že bili.

Čisto za konec pa se lahko pozabavamo z večno lestvico vseh športov. Spet isto kot prej, le da štejemo športne uspehe v vseh športih v zadnjih sto letih. A prevelikih dvomov tu ne bi smelo biti, saj bi vrh slej ko prej osvojila Sovjetska zveza, druge bi bile najbrž ZDA, potem pa bi bila najbrž že na vrsti naša predraga rajnka SFRJ.

Pri literarnih junakih smo se pred nekaj meseci že ustavili in ugotovili, da ljudje kljub inetrnetu in kopici možnosti, ki jih ta ponuja, še vedno radi berejo in skupaj z literarnimi junaki premagujejo pasti, ki jim jih nastavljajo njihovi “očetje” in “mame”. Ena od najbolj priljubljenih zvrsti književnosti pa so vsekakor detektivke in/ali kriminalke. Koliko domišljije in koliko usklajevanja mora biti potrebnega, da avtor bralcu nazorno razloži kako je nek detektiv prišel do rešitve zapletenega umora. Ja, kdor ima domišljijo in kdor rad piše, resnično lahko ustvari literarnega junaka, ki navsezadnje postane tako velik del njegovega življenja, da je na koncu bolj znan kot človek, ki ga je ustvaril. V današnjih anagramih se bomo spomnili deset zelo znanih literarnih detektivov. Vsi so že spregovorili v slovenščini, večina je nastopala v več kot eni knjigi, prav tako pa jih poznamo tudi s filmskih platen. Bo pretežko? Mislim da ne preveč in če le malo ljubite knjige, z njimi ne boste imeli pretiranih problemov.

Znani slikarji niso bili tako lahek zalogaj kot sem mislil da bodo, čeprav seveda dopuščam možnost, da vas je večina zaradi lepega dne, ki ga niste preživeli za računalnikom, zapis pač videla prepozno. Mika me, da bi v poletnih mesecih anagrame začenjal objavljati šele proti večeru, a bom pustil, da o tem odločite vi. No, vsekakor se je izkazala Zvita felgna, ki ji je skoraj uspel “ten of a kind”, na koncu pa ji je zaradi površnosti en anagram odvzel Domovoj. Pa poglejmo:

A. Alvord Aldas - Salvador Dali (Zvita T.v.)

B. Cristiano D. Bellot - Sandro Botticelli (Zvita T.v.)

C. Lance do Mute - Claude Monet (Zvita T.v.)

Č. Hester Mainis - Henri Matisse (Zvita T.v.)

D. Nol Hayward - Andy Warhol (Zvita T.v.)

E. Yank Lissy Dawkins - Wassily Kandinsky (Zvita T.v.)

F. Isac Garcon Foy - Francisco Goya (Zvita T.v.)

G. Bartholome Luciano Inger - Michelangelo Buonarroti (Zvita T.v.)

H. Matti Reneger - Rene Magritte (domovoj)

I. Nicolai Devondra - Leonardo da Vinci (Zvita T.v.)

NEDELJSKI ANAGRAMI: KNJIŽNI DETEKTIVI

A. William Hopper

B. Samuel J. Gerit

C. Lauren Pines

Č. Carl Soxes

D. Luce Piero Hort

E. Stu Dunuc Paige

F. Norm Speary

G. Barty Ambon

H. Tim Palmerson

I. Rolf E. Owen

Mediji so v zadnjih dneh kar malo pozabili na Tibet, Kitajsko, Dalajlamo in vse ostale stvari, ki so povezani z nemiri na Daljnem vzhodu. A me je pa zato danes pošteno osupnil velik napis na fasadi najvišje zgradbe v Novi Gorici

Sicer ne vem kako so podporniki tibetanskega upora uspeli ustvariti napis, vsekakor pa so si za podvig vzeli kar nekaj časa in se med drugim spravili tudi v nevarnost. Ne upam si namreč pomisliti, kaj bi ostalo od “umetnika”, ki bi med praskanjem fasade izgubil ravnotežje in zletel na trda tla Kidričeve ulice.

Kakorkoli že, novogoriški nebotičnik (in s tem tudi skoraj celotno mesto), je še eden izmed protestov proti Kitajcem, ki pa je bolj kot čemurkoli drugemu le sam sebi namen, kako se bo nanj odzvalo podjetje Fertis, ki upravlja z zgradbo pa je seveda povsem drugo vprašanje.

p.s.

Lahko nekdo, ki ni vsak dan v stiku z ljudmi, ki jih hitro razvadiš, veliko težje pa jim dopoveš, da nekaj ni postalo njihova ustavna pravica, dejansko dojame sporočilo te pesmi?

Kaj si kupi nek bogataš, ki ima skoraj vse, denar pa še vedno redno priteka na njegov račun? Umetniško sliko znanega slikarja, jasno. Le-ta z leti ne bo izgubila vrednosti, kot hiša ali avto pa še lepo bo okrasila marsikatero steno v hiši. Ja, če se splača v kaj vlagati, potem so to zagotovo umetniške slike priznanih mojstrov. Sicer jih je že veliko nastanjenih v muzejih, galerijah in privatnih zbirkah, a če imate zares veliko denarja, potem vam vsekakor priporočam, da si nabavite kakšno. Kaj je šlo tem umetnikom skozi misli, ko so ustvarjali svoja dela? So se sploh zavedali, da rišejo nekaj, kar bodo ljudje cenili za vse večne čase? Naj so se ali se niso, slikarji, ki se skrivajo v današnjih anagramih so bili skoraj dobesedno rojeni s čopičem v rokah, njihova dela pa bodo z vsakim letom več vredna in najbrž je celo prav tako. Ker je vseh deset (spet) zelo znanih, vam druge pomoči kot namig, da nikogar od njih ni več med živimi, ne bom ponujal, verjamem pa, da bodo manj kot mačji kašelj.

Še preden pa se lotite reševanja, poglejmo kako ste si najzvestejši reševalci prejšnjo nedeljo pravično razdelili komike, katerih imena so sinonim za smeh:

A. Allan Erich Chip - Charlie Chaplin (Janja)

B. Tan Otes Burke - Buster Keaton (Trisha)

C. Marc Hugo Rox - Groucho Marx (sparkica)

Č. Ridley Orvah - Oliver Hardy (Janja)

D. Dan Maya Funk - Andy Kaufman (Trisha)

E. Nino Ark Watson - Rowan Atkinson (domovoj)

F. Eludin Fouses - Louis de Funes (sparkica)

G. Giglio Alva Polo - Paolo Villaggi (bolje poznan z vlogo Uga Fantozzija ; anagram ostal nerazrešen)

H. Billy Henn - Benny Hill (domovoj)

I. Zoren Fitzone - Tone Fornezzi (homerun)

NEDELJSKI ANAGRAMI: ROJENI S ČOPIČEM V ROKAH

A. Alvord Aldas

B. Cristiano D. Bellot

C. Lance do Mute

Č. Hester Mainis

D. Nol Hayward

E. Yank Lissy Dawkins

F. Isac Garcon Foy

G. Bartholome Luciano Inger

H. Matti Reneger

I. Nicolai Devondra

Dobro jutro, Slovenija

Zadnje dni se prav od srca smejem človeški neumnosti. No, ob toliko različnih ljudeh, ki jih vsak dan srečam v službi in stvareh, ki jih videvam, to pravzaprav ni nič posebno novega, kaj šele čudnega. Ampak zadnji teden so predvsem neka slovenska revija in glavni akterki nove seksualne afere v deželi pod Alpami, resnično poskrbeli za mojo dobro voljo in zmajevanje z glavo.

Glavni protagonistki v celi zgodbi bržkone poznamo čisto vsi. Po sodobnih standardih lepote vsekakor zelo čedni dekleti, ki bi bili že zdavnaj pozabljeni, če ne bi svojega telesa razgalili za dve največji svetovni moški in slovensko tračarsko revijo. Tako mednarodni, kot tudi slovenska revija so bile seveda razgrabljene, dekleti pa sta na ta račun mastno zaslužili in si odprli cesto do medijske slave. Začeli sta peti, voditi oddaje na televiziji in prisostvovati odmevnim športnim prireditvam. Jasna stvar je, da moških (in najbrž tudi kakšnega dekleta) njun glas in voditeljske sposobnosti niso preveč zanimale, širše občestvo je pač še vedno želelo predvsem njun stas v erotičnih položajih, pomešan z zapeljivimi pogledi, s katerimi bi zrajcali še tako zadrgnjenega klerikalca.

Prav kmalu zatem so valovi slovenskega medmrežja naplavili njune skupne slike, na katerih se ljubkujeta v skorajda lezbičnih položajih, ki sta jih za mizerno plačilo posneli na drugi strani Atlantika. Veliko Slovencev jih seveda ni videlo, saj so bile zreducirane le na internetne portale, forume in klepetalnice. Kdor jih je videl jih je videl, kdor jih ni, jih pač ni. A ljudje so lepotički imeli radi in ju hoteli še, toda onidve o kakršnemkoli ponovnem slikanju seveda nista hoteli več slišati. Zdaj sta bili že veliki zvezdi in konec koncev se to ne bi več spodobilo. Toda revija, ki ju je v Sloveniji prva razgalila, je le slovenska podružnica ameriške in v želji ustreči svojim bralcem, je te fotografije objavila.

Nato pa se je zgodilo nekaj, česar ni pričakoval (skoraj) nihče. Lepotički nista ostali mrtvi hladni, češ, saj to ni nič česar do zdaj še niste videli, ampak sta zagnali medijski vik in krik, češ da revija ne spoštuje določil pogodbe, zato jo bosta tožili! Revija seveda ni stala križem rok, temveč je takoj vrnila žogico in v javnost posredovala kopijo pogodbe, ki sta jo lepotički brezskrbno podpisali v Ameriki in na kateri nedvoumno piše, da si sestrske revije lahko prosto izmenjujejo in objavljajo slike svojih modelov.

Ironično, a dekleti sta si prav s takšno reakcijo naredili najboljšo možno reklamo. Revija bi najbrž spet bila razprodana tudi brez takšnega medijskega pompa, a predvsem ta je sprožil med moškimi pravo pravcato histerijo. V reviji so »prepovedane« slike, katerih objavo sta lepotički hoteli preprečiti. Dogaja se jima nekaj slabega, zato razgrabimo revijo, dokler je še na razpolago! To, da so slike brezplačno dostopne na širnem medmrežju, ni brigalo nikogar, zdaj so v reviji in če je ne bom kupil, ne bom frajer.

Kaj dekletoma pravzaprav ne gre v račun? To, da sta zdaj televizijski voditeljici, za katere se ne spodobi, da se ljudje naslajajo nad njunimi golimi slikami? Lepo vas prosim, kaj ju je pa sploh pripeljalo na pevske odre in v televizijske studie? Nadarjenost prav gotovo ne in če predpostavimo (sicer majhno) možnost, da se tega ne zavedata, potem zlahka ugotovimo, da sta si pravzaprav naredili odlično reklamo. Da bi tožili največjo svetovno revijo za moške, je absurd, saj se tega bržkone ne bi lotila niti kakšna bolj znana (in razvpita) zvezda, ki ima pod palcem kakšen dolar več kot onidve. Poleg tega ne razpolagata z enim pravnim dejstvom, da se slike ne bi smele distribuirati v Sloveniji, pač pa je stvar povsem obratna, saj ima revija nedvoumne pravice, da to kadarkoli naredi.

Od takrat, ko sta se lepotički prvič fotografirali goli, je minilo že kar nekaj časa in tudi onidve sta bili ob številnih drugih dekletih, ki so se razgalile pred fotoaparatom, že nekoliko pozabljeni. Toda nato se od nekod najdejo »do sedaj povsem neznane« fotografije, lepotici sta čez noč spet v središču pozornosti in Slovenci spet nasedejo. O ja, kar verjemite mi, da so, kajti prav tu se skriva skrivnost moje dobre volje in smeha. Le kako naj bi drugače reagiral na kopico slinastih moških, ki so se skoraj pulili za svoj izvod revije, ko so jo končno plačali pa je bila prva stvar, ki so jo naredili ta, da so si ogledali njune fotografije. Pri vsem tem me pravzaprav čudi le to, da se uredništvo revije ni odločilo, da bi to številko zavilo v polivinilasto folijo, ampak to bi bilo najbrž res že pretiravanje.

Kdo je tukaj dejansko nasedel in kdo se sladko smeji, najbrž ni težko ugotoviti. Pa naj bo tako, očitno Slovenci dejansko potrebujejo takšne zgodbe in očitno se še vedno radi slinijo nad dekleti, ki jih videvajo po televiziji, medtem pa smo drugi veseli, da nam je kljub navalu na revijo uspelo prebrati intervju, v katerem je tokrat na vprašanja odgovarjal naš najljubši zdravnik. Vsi srečni in vsi zadovoljni. Lepo.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

Dobro jutro, Slovenija

Ko sem včeraj zjutraj pri pisanju prispevka uporabil izraz »vrli Bosanci«, si nisem mislil, da bo ta besedna zveza naletela na nekoliko buren odziv. Ta sicer ni bil nič posebnega, saj sta se oba bralca le obregnila, da bi lahko uporabil nekoliko bolj primeren izraz, vseeno pa mi je vse skupaj dalo idejo za današnji prispevek.

Tudi sam sem v otroštvu mislil, da je beseda Bosanec (ali pa Bosan’c) predvsem žaljivka, ki ne pomeni nič dobrega. Pravzaprav je bila beseda že takrat toliko zlorabljena, da si povprečen osnovnošolec kaj drugega niti ni mogel misliti. A ker vemo, da ima človek z vsakim letom nekaj več soli v glavi, sem tudi sam počasi prišel do spoznanja, da beseda Bosanec enostavno ne more biti žaljivka. Hej, bi bil jaz jezen na človeka, ki bi mi rekel, da sem Slovenec? Konec koncev sem Slovenec in kot da to ni dovolj, sem na to tudi precej ponosen, zakaj neki bi torej sploh lahko bil užaljen?

Nekaj let pozneje, mi je stric bivše predrage to tezo le še dodatno potrdil. Le zakaj bi bilo žaljivo, če mu kdo reče, da je Bosanec? Rodil se je v Bosni, tam odraščal, njegov materni jezik je »bosanščina«¹ in poleg slovenskega ima še vedno tudi bosansko državljanstvo. Poleg tega je nekoliko bolj temen kot drugi vaščani in njegove obrazne poteze nedvoumno kažejo na to, da njegove korenine ne tičijo v naši podalpski deželici. Seveda je Bosanec, kaj pa naj bi drugega bil. Užalil bi se, če bi mu kdo rekel, da je nesposoben Bosanec, ampak dokler ga le sem ter tja kdo pokliče po njegovi narodnosti, tu ne vidi nič spornega.

Nikoli me ni motilo, da se je bivša predraga s svojimi bližnjimi in daljnimi sorodniki pogovarjala v njihovem jeziku. Zakaj neki bi me? Sicer so vsi tekoče in brez naglasa govorili slovensko, ampak med sabo se ne bodo pogovarjali v jeziku, ki ni njihov materni, kajne? To, da sem se poročil z dekletom, ki je v Slovenijo prišla v času vojne pa je zelo motilo moje sodelavce. Ne, niso me izobčili, a prepričevati nekoga naj se ne poroča, ker ga želi punca le izkoristiti za pridobitev državljanstva (in mu po ločitvi nakladati floskule v stilu »saj smo ti rekli, a nas nisi hotel poslušati«), ob tem pa osebe še nikoli niso videli, je, milo rečeno, neumnost brez primere. A to ni bilo vse, kajti ko je na svet prijokal mali Volkec, je bil avtomatično označen za Bosanca, ki ga bo potrebno obrezati, naučiti moliti Alaha in ga izučiti za zidarja. Takrat je na naši črpalki odjeknila eksplozija, saj sem dal jasno vedeti, da ne bom pustil, da se iz Volkca kdorkoli norčuje. Sicer res ni čistokrven Slovenec kot njegov oče, ampak kaj neki je s tem narobe? Govoril bo slovensko, imel bo slovensko državljanstvo, počutil se bo Slovenca, če bo hotel se bo naučil materinega rojstnega jezika, če ne bo hotel pa ne. A ne bom dopustil, da ga ima kdorkoli za manjvrednega samo zato, ker njegova mama prihaja iz Bosne.

Volkec je odrasel in prav kmalu bo dopolnil osem let. Kdor je pri osmih letih poznal mene, brez oklevanja izjavi, da enostavno ne more biti dvoma, kdo je njegov oče. Tako barvo, kot obliko oči ima sicer po mami, a vse ostalo je povzel po meni, od nosu in brade naprej. Sicer ne bilo čisto nič narobe, če bi bil podoben bivši predragi in ne meni, vseeno pa si zdaj lahko predstavljate moje razočaranje in ogorčenost, ko mi je eden od sodelavcev povedal, da je na blogu po naključju videl video z monster truckom po Novi Gorici in da je moj sin primerek tipičnega čefurčka. To ni bila zgolj neprimerna opazka, kot tudi ne nedolžna beseda, ki označuje prebivalca Bosne, to je bila zame žaljivka. Govori o meni kar želiš, a mojega sina ne bo žalil nihče!

S sodelavcem sva seveda zgladila spor in čeprav mu nisem najbolj verjel, da ga je Volkec v tistem videu pač spominjal na približno enako starega Kemala iz njegove vasi, je v meni ostalo nekaj grenkega. Z drugim (občasnim) sodelavcem, ki se je izjavi le sladko smejal in potrdil, da Volkec dejansko daje vtis »tipičnega čefurčka«, še zdaj ne govorim in tudi ne nameravam.

Bi res toliko zameril, če bi mi sodelavca rekla, da v Volkcu vidita tipičnega majhnega Bosanca? Vsekakor, a s to razliko, da bi v tem primeru sodelavcu povedal, da oči velikokrat vidijo tisto kar želijo videti in, da če je moj Volkec po videzu Bosanec, potem sem najbrž tudi jaz, na nekoliko bolj miren način. Toda onadva sta bila pri svojih komentarjih veliko bolj neposredna in predvsem žaljiva. Tu je bil namen ponižati mojega sina in prizadeti mene več kot očiten.

Bosance sam izredno spoštujem. Ne izogibam se jim, ko jih srečam na ulici, tako kot to dela veliko drugih ljudi. Prav tako me v nobenem trenutku ni sram zaviti v kakšen »njihov« bar ali kavarno. Nanje ne gledam zviška in marsikateremu »tipičnemu« Bosancu, ki bo samotno štopal ob robu ceste bom prej ustavil kot marsikateremu slovenskemu mladostniku. Ne, namen besedne zveze »vrli Bosanci« vsekakor ni bil žaljiv. Žaljivo bi bilo, če bi uporabil stavek »čefuraj, ki se mi podi po bloku«, kar bi dejansko bilo primerljivo z izjavo, ki sta jo sodelavca brez vsake realne osnove izrekla o mojem sinu. Sam sem uporabil narodnost dotičnih delavcev, tako kot jo uporabim v primeru, ko Volkuljo povabim na kavo, češ da greva k Albancu. In tudi beseda »vrli« vsekakor ni bila mišljena slabšalno, konec koncev, mar ne živimo, delamo, jemo…skoraj vsi v prostorih, ki so jih zgradili »vrli« (=pridni, delovni ipd.) Bosanci?

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

1. brez pripomb, da jezik bosanščina ne obstaja, prosim [nazaj gor]

Povsem navaden zid in povsem navadna pisava. Povsem navadna barva, a lepa misel. Je sploh potrebno še kaj dodati?