Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

XI. V srcu geta

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 21.01.2017 ob 21:36 pod 33 dni v ZDA

Ste gledali mojstrovino Roberta Zemeckisa, Forrest Gump s Tomom Hanksom v vlogi naslovnega junaka? Kakšno neumno vprašanje, kajne? Na tem svetu slej ko prej ni žive duše, ki ne bi videla tega filjma izpod rok enega mojih najljubših režiserjev. In prav tako kot smo se z glavnim junakom vedno znova smejali, jokali in tudi čustvovali, imamo verjetno prav vsi v glavi kakšen prizor iz tega skupka gibljivih slik, ki nam je ostal še prav posebej v spominu. Meni, recimo, je eden najbolj posrečenih trenutkov tisti, ko Forrest in poročnik Dan v ribiške mreže spet ujameta zgolj goro smeti, na Forrestov obupan pogled pa fenomenalni Gary Sinise zgolj zasika, da bi pa morda moral začeti hoditi v cerkev. Forrest seveda ne bi bil fant z zdravo kmečko pametjo, če ne bi njegovega nasveta vzel povsem zares in v naslednjem kadru ga vidimo sredi cerkvenega zbora, oblečenega v viola liturgično oblačilo, kako poskuša prepevati eno od premnogih cerkvenih hvalnic. In četudi bi vam podrobnosti ušle iz spomina, ni težko uganiti, kako se stvari nadaljujejo. Hud orkan uniči vse ribiške ladje v pristanišču, Forrest in poročnik Dan pa ostaneta na svoji ladji sredi morja živa in zdrava. In od takrat je rib in rakcev za njiju na pretek.

Kakšen je moj odnos do vseh verstev, sakralnih objektov tega sveta in seveda Boga, je seveda znano. Moje stališče do stvarnika oziroma višjih sil bi (če bi že kdo vztrajal, da se moram popredalčkati) najbolje opisal izraz veren socialist, ki pa za svojo pot do vsega, kar je višje in močnejše od nas, ne potrebuje posrednikov v obliki verskih institucij. Morda se mojemu dojemanju vsega še najbolj približa budizem, a tudi ta vera vsebuje nekaj stvari, ki mi niso všeč. Tako pač verujem v »enega svojega« Boga (besedo prav zaradi tega nalašč pišem z veliko začetnico, čeravno je to skregano s slovnico) vedoč, da bo nekega dne prišel dan, ko bom spoznal resnico. Tako kot vsi ostali. A seveda globoko spoštujem vse, kar je povezano z razno raznimi verami, začenši s filozofijo in z verskimi voditelji le teh (poleg Dalajlame bi z veseljem stisnil roko in poklepetal tudi s papežem Frančiškom), gola radovednost pa me je od mladih nog mučila, da bi prisostvoval eni od takšnih maš, kakršna je prikazana v filjmu. Prvič sem takšno obliko verskega obreda spoznal kot mlad fant ob ogledu nekega skupka gibljivih slik, katerega naslov sem že davno tega pozabil, a čeravno ga nisem najbolje razumel, sem se v obred dobesedno zaljubil. Hej, če nas ima Bog tako zelo rad, zakaj ne bi tudi mi imeli radi njega in mu tega pokazali s smehom, veselim prepevanjem in ploskanjem, namesto da se spuščamo na kolena in tiho šepetamo med seboj? A ne bi hotel preveč zaiti in komu začeti vsiljevati svojih verskih načel.

V St.Louisu se je zbudilo toplo petkovo jutro, ko sem v hotelskem atriju naletel na svojo zakonsko družico in miss Tonyo. Kot najboljši prijateljici sta sproščeno čvekali ob skodelicah črne brozge (torej ameriške kave). Moje znanje angleščine je seveda vse preveč borno, da bi pri debati o življenju v St.Louisu in ZDA na splošno lahko aktivno sodeloval, a ko se je miss Tonya že počasi poslavljala, sem sklenil. Zdaj ali nikoli. Previdno, da me ne bi slučajno narobe razumela, sem napeljal pogovor na enega svojih najljubši filjmov in ko se ga je najina nova prijateljica in zagotovo najbolj prijazna ter srčna uslužbenka hotela hitro spomnila, sem omenil kader iz cerkve ter jo pobaral, ali obstaja kakšna takšna tudi v mestu oziroma bližnji okolici. Miss Tonya se ni zmedla  niti me ni narobe razumela (to bi se sicer lahko zgodilo, saj sem ob pomanjkanju splošne izobrazbe uporabil izraz »cerkev, v katere zahaja večinoma temnopolto prebivalstvo«). S še vedno širokim nasmeškom na obrazu je za hip pomislila, zamežikala v sonce ter mi svetovala, da bi lahko zavila v Friendly Temple Missionary na ulici Dr. Martin Luther King, ki se nahaja slabe štiri milje od hotela. Ponoči sicer ni najbolj varno hoditi tam naokoli, a tekom dneva se nam resnično ne more zgoditi čisto nič slabega.

Že ime ulice, na kateri se cerkev nahaja, mi je dalo vedeti, da bo to pač to. Eden največjih borcev za pravice temnopoltih in cerkev, kjer se višje sile (okej, okej – Boga) slavi z glasno pesmijo, smehom in ploskanjem. Čista pozitiva. To je nekaj, česar se pred SDR posegom, ki se je hočeš-nočeš nezadržno približeval, enostavno moramo udeležiti. In podatek na spletnem mestu cerkve je nedvoumno kazal, da moramo v nedeljo, najkasneje ob sedmih in pol zjutraj po lokalnem času biti tam.

Maja mojega navdušenja oziroma že kar evforije ni delila. Zakaj neki bi moral hoditi v cerkev? Saj uspeh SDR operacije ni odvisen od višjih sil, temveč od dr. Parka (ste opazili kako zelo različno od moje filozofije?). Ko je za povrh tega na internetu izbrskala nekaj podatkov, da se na lokaciji, kjer cerkev stoji, dejansko ni pametno preveč smukati, če nisi temnopolt domačin pa je postala še bolj skeptična. A sam sem bil odločen. Tega se moram udeležiti. Pa kaj, če ne bom razumel čisto vsega iz pastorjeve pridige. Pa kaj, če ne bom znal peti pesmi. Pa kaj, če bomo morda edini belci v cerkvi. Po posnetkih iz YouTuba je bilo več kot očitno, da pri cerkvenih obredih ljudi preveva ogromno pozitivne energije in ob živčnosti, ki se me je pred torkovim dnevom D vsak dan bolj polaščala, sem jo potreboval bolj kot brusnični sok, ki sem ga ob nečloveški vročini vsak dan zlil po grlu najmanj dva litra.

In Maja se je na koncu morala vdati. Še zdaj ne vem, ali je videla kako zelo si tega želim ali sem zgolj bil tako zelo kozorogovsko odločen (beri: trmast) kot znam biti včasih, ko želim na vsak način nekaj doseči. Ne vem, a na koncu je popustila. Tako sem v nedeljo ob šestih zjutraj zadovoljno zacmokal ob prvem majhnem požirku sladke in črne Lavazze ter razmišljal, kako si bom uresničil še ene otroške sanje. Sonce še ni premočno pripekalo in medtem, ko se je iz mojega Samsunga po atriju razlegala melodija »Spirit in the sky«, sem zraven zadovoljno brundal v ritmu in mislil na moji dekleti, ki sta v sobi še sladko spali…Veselo sta sanjali tudi čez eno uro. In tudi čez dve uri. In tudi čez tri ure, ko se je maša v cerkvi že končala. Nisem ju mogel zbuditi. Maja je pač delala dolgo v noč (globoko v dopoldne po slovenskem času), Miša pa je po dveh letih končno bila na pravih pravcatih počitnicah in se tudi ni pustila motiti do devetih ali desetih zjutraj. Da bi se lahko v geto odpravil sam z avtobusom ali taksijem? No, tako zelo nor pa seveda tudi jaz nisem.

Tistega jutra pri poznem zajtrku nisem bil pravi. Tudi miss Tonya je videla, da sem povsem zamorjen, a ni hotela drezati vame, kaj je narobe. Maja je seveda vedela, a moje razočaranje je bilo tako zelo močno, da bi vsak poskus pogovora klavrno propadel oziroma se končal s prepirom. In negativne energije dva dneva pred operacijo resnično nisem potreboval ali si je bognedaj želel. A po zajtrku je moja draga življenjska sopotnica prišla na dan z novim predlogom. Na internetni strani cerkve je namreč našla podatek, da je tega dne maša tudi ob treh popoldne. Navdušenje, da se bom na svojstven način lahko poklonil tako dr. Parku, kot vsem malim borcem, ki jih je že in jih še bo operiral, se je v naslednjih urah spet samo še stopnjevalo. V mislih in tudi realnosti sem si brundal melodije vseh mogočih gospelov, ki sem se jih spomnil, vse dokler nas velik in rdeč taksi ni pustil pred veliko stavbo, za katero bi na prvi pogled stežka uganil, da je sakralni objekt.

Moje razočaranje nad zaklenjenimi vrati in odkritjem, da pastor tistega dne in ob tisti uri sicer res vodi mašo, a na popolnoma drugi lokaciji, si bo moral vsakdo od vas predstavljati sam, jaz vam namreč lahko povem le to, da je bilo precejšnje. Maja je sicer zbrala pogum in se mi opravičila, češ, da se zaveda, da je bila ona tista, ki se zjutraj ni mogla prebuditi in da je ona iz spletne strani razbrala napačne podatke, a kaj bi se držal jezen nanjo? Če bi si tega dovolj močno želel, bi se slej ko prej v geto odpravil sam navsezgodaj zjutraj in verjel, da mi ni usojeno umreti sredi neznanega mesta, sredi neznane celine. Tisti trenutek sem imel že povsem druge skrbi.

Čez nekaj tednov sva od miss Kelly (ravno danes sem izvedel, da njen mali borec še zdaj leži na intenzivni negi, stroški za zdravljenje pa se dvigajo v nebo) izvedela, da sva bila na precej nevarnem kraju, pravzaprav na začetku najnevarnejšega dela mesta, kjer belopolto življe nima kaj iskati in ne vem komu sem lahko hvaležen, da tisti trenutek tega nisem vedel, saj bi me slej ko prej zagrabila panika. Ob neprijaznosti mlade temnopolte uslužbenke na bencinski črpalki, kamor smo zavili po nekaj osvežilnih napitkov, se, misleč, da ima zgolj slab dan, nisem preveč vznemirjal. A tega zagotovo ne morem trditi za trenutek, ko nas je po hoji proti avtobusni postaji, s katere nas je avtobus pozneje prepeljal na postajo Central West End (torej v neposredno bližino varnega zavetja hotela) presenetil avtomobil, ki je nekaj metrov za nami ustavil ob robu ceste in sem na hrbtu začutil, da nas najmanj en par oči motri od vrha glave do nog. Saj ste kdaj instinktivno začutili, da se morate nekam ozreti, ko ste se pa ste ugotovili, da vas nekdo opazuje, mar ne? No, točno to.

»Karkoli že narediš, ne oziraj se, za nama je avto in nekdo naju opazuje iz njega,« sem zašepetal Maji.

Tisti trenutek je postalo strah tudi njo. In čeprav sva vedela, da naju primeru kakšnih težav skupinica petih temnopoltih starcev, ki je v senci ene od razpadajočih hiš, kakršnih je bilo polno, vse do koder je segel pogled, žolčno debatirala v nekem čudnem narečju, ki ga razen njih samih živ krst ne bi mogel razumeti ne bo mogla, verjetno niti hotela zaščititi, smo se ustavili par metrov od njih. Naslednji trenutek je vozilo zapeljalo do naju, debelušen, dolgolas in precej poraščen, a mlad in na nek način tudi simpatičen fant pa je skozi okno vprašal, če ima kdo od naju vžigalnik.

Ne vem prav dobro, zakaj sem se zlagal, da ga nimam, ko pa bi si morda v primeru, da bi mu podaril enega od tistih, ki so se mi valjali po žepih morda celo našel nove prijatelje, a fant se je kljub temu iskreno zahvalil, njegov prijatelj pa je vozilo s polnim plinom zagnal po široki, prašni cesti. Slabih izkušenj nismo doživeli niti v preostalih tristo metrih hoje do avtobusne postaje, niti med čakanjem na prevoz, ko sem na zidu avtopralnice občudoval umetelno izdelan grafit enega največjih ljudi vseh časov, po katerem je ulica dobila ime. Zaposleni v pralnici so nas sicer gledali nekoliko čudno, a verjetno so si mislili svoje o turistih, ki so tako neumni, da so zavili v del mesta, kjer nimajo kaj delati, s takšnimi trapci pa se nima smisla ukvarjati. Ne morem pa trditi, da si nisem oddahnil, ko je avtobus geto pustil za seboj in so postale zgradbe že nekoliko bolj spodobne in znane. Saj ne, da bi bil Central West End kaj bolj varen, tudi med našim bivanjem v St.Louisu, se je na tem območju zgodil umor taksista, a hotel je vseeno nudil določeno mero varnosti.

V geto sem se odpravljal tudi naslednjo nedeljo. Pa naslednjo. In tudi naslednjo. A nisem se več vrnil. Maja se je dodobra prestrašila in mi je na vsak predlog, da poskusiva še enkrat mirno odvrnila, da tja ne gre več, v isti sapi pa mi je prepovedala, da bi se na potep odpravil sam. Ampak to se tako ali tako ne bi. Tako kot je Mišina operacija, bo še veliko drugih v bližnji in daljni prihodnosti minilo brez tega mojega simboličnega dejanja, sam pa sem v ranih jutranjih urah v družbi male napravice, ki med drugim omogoča tudi telefoniranje, preživel minute in minute ob gledanju pridig in poslušanju gospelov iz cerkve, ki mi je ni bilo dano videti. Ampak saj to bi moralo tudi nekaj šteti, mar ne?

  • Share/Bookmark

X. Strategija premetenega trženja

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 20.01.2017 ob 21:05 pod 33 dni v ZDA, Jaz, Volk

Tvegam sicer, da boste v zrak skočili vsi slovenski zagovorniki živalskih pravic, a se bom vseeno opogumil in vam priznal, da živalske vrtove obožujem. Ja, prav zares jih. Koliko raznolikega živalskega in rastlinskega sveta na enem samem kraju. Koliko novega znanja, ki si ga lahko pridobiš tako rekoč zastonj in predvsem »v živo« (no, kdo od vas bi znal iz prve ustreliti poglavitno razliko med tjulnjem in morskim levom?). Koliko ozaveščanja otrok in mladine o živalskem in rastlinskem svetu prek cele zemeljske oble. Čisto nazadnje pa verjetno najpomembnejši razlog, zaradi katerega se mi živalski vrtovi zdijo odlična stvar – koliko ohranjenih živalskih vrst, ki jih sicer zaradi raznoraznih okoliščin (recimo divjih lovcev) ne bi bilo več.

Seveda pa se živalski vrt od živalskega vrta razlikuje in če sem se malo prej z vidika zagovornikov živalskih pravic zgolj delal pametnega, se bom ob tem, ko se bom obregnil ob ljubljanski živalski vrt, postavil povsem na njihovo stran. Ja, za veliko večino živali, ki jim je usoda določila bivanje v ujetništvu, bi zagotovo bilo bolje, če bi ostale na prostosti, namesto da životarijo v premajhnih kletkah sredi Rožnika. Začenši z velikimi mačkami. Pa naj pustim tole ljubljansko sramoto ob strani in se posvetim Ameriki oziroma St. Louisu. Kajti tam pač vedo, kako se stvarem streže. V življenju sem obiskal že kar nekaj različnih živalskih vrtov, a razkošja, ki ga imajo na razpolago živali v St.Louisu, nisem videl še nikjer. Resno. Snovalci tega ogromnega kompleksa, ki je absolutno prevelik, da bi si ga človek celega ogledal v zgolj enem dnevu, pa čeravno bi se pri vsaki živali (ne upoštevajoč plazilcev, ki jih tako jaz kot Maja ne prenašava ravno najbolje) ustavil zgolj za pol minute, so svojim živalskim varovancem ustvarili naravnost idealne pogoje za nemoteno življenje, povsem primerljivo z njihovim naravnim okoljem. Njihov življenjski prostor je sicer resda ograjen in se na vsaki strani nekje konča, a tu ni železnih rešetk ali golih betonskih sten. In tudi okna, skozi katera obiskovalci občudujejo skrbno negovane živali, so tako domiselno integrirana v zidove, da bitje na drugi strani kar čim manj zmotijo.

Tu imate severnega medveda, katerega »kletka« se skoraj noče končati. Tu imate ogromno in precej hladno jamo, na gosto poseljeno s kraljevskimi in drugimi pingvini, ki so jim s trdno temo pričarali pogoje, ki bi jih tisti trenutek imeli na južnem tečaju (sklepam, da ta trenutek, ko pišem te vrstice, v taisti jami vlada nek približek sončne svetlobe). Tu imate velikanski, divjemu gozdu podoben prostor, v katerem so svoj dom našle najrazličnejše opice. Tu imate ogromen bazen in še več močnatih tal, kjer v svoji koloniji več kot očitno uživajo nilski konji. Tu imate ogromna, v safari spremenjena predela, eden za indijske, drugi za afriške slone. Tu imate področje, striktno namenjeno divjim mačkam, ki so sicer precej blizu druga drugi, a popolna arhitekturna domiselnost je poskrbela, da se med seboj ne morejo ne srečati niti videti, obenem pa ima vsaka ogromno prostora in seveda pogoje, ki bi jih imela v svojem naravnem okolju. Oh, da ne pozabim na impresiven bazen, v katerem večino dneva čofotajo tjulnji in morski levi. Če bi se želeli vsaki vrsti živali nekoliko bolj posvetiti, tudi dva obiska ne bosta dovolj. In vse to vam je v vsakem trenutku dneva, od jutra pa vse do večera na voljo povsem brezplačno. Brez vsake vstopnine ali ameriške svete besede, »napitnine«.

Kako prosim? Si pravkar rekel brezplačno? Ja, pa sem res. In tudi povsem resno sem mislil. Vse to, kar sem vam opisal in še več (recimo stroji, ki ustvarjajo vodno pršico, s pomočjo katere se lahko v hudi vročini in vlagi prav lepo ohladiš), vam je na voljo povsem brezplačno. Pridi, ostani, kolikor časa želiš, če si željan novih znanj, lahko ob določenih urah dneva tudi izveš kaj poučnega in predvsem uživaj.

In prav na to vprašanje, zakaj neki nam je vse to na voljo brezplačno, sem se spomnil, ko smo z našimi italijanskimi prijatelji, malim borcem Gabrielom, njegovo mamo Elizabetto in babico Piero ob našem drugem obisku priljubljene mestne znamenitosti sedeli za bogato obloženo mizo. Na njej so kraljevali hamburgerji, pomfri ter sladke gazirane pijače in v stilu »zgrabi bika za roge« smo se mastili kot pravi ameriški turisti. V istem hipu, ko sem spet zagrizel v slasten hamburger in si ga nekoliko omehčal z dolgim požirkom Fante, me je preblisnilo. Tako zelo, da sem moral spoznanje o premetenem marketinškem triku tisti trenutek deliti tako s svojo ženo, kot z našima italijanskima prijateljicama.

Za hrano in pijačo za štiri odrasle ljudi in dva otročička smo zapravili skoraj 50 dolarjev, torej približno petdeset evrov (par deset centov gor ali pa dol). Da smo prišli na vrsto, smo čakali skoraj dvajset minut, takšna huda gneča je bila v restavraciji, pa sploh ni bil čas kosila. Pomislite malo, koliko dobička je to, če vsaka družina zapravi vsaj toliko. Več deset tisoč dolarjev. Vsak dan! V primeru, da bi nas odrli pri vstopnini, bi veliko manj ljudi zašlo tudi na hamburgerje in pijačo, konec koncev morda tudi zaradi tega, ker bi želeli v enem dnevu videti čisto vse živali. Tu pa so obiskovalcem dovolili, da pridejo tudi desetkrat v enem mesecu, če tako želijo, ampak v peklenski vročini si bodo privoščili najmanj eno pijačo, če že hrane ne.

Tako moja življenjska sopotnica kot obe italijanski prijateljici so se po krajšem premisleku strinjale z mano, da je vse skupaj prav zares premeteno. Ob tem ni šlo spregledati, da restavracija, v kateri smo se nahajali, sploh ni bila edina v celem živalskem vrtu. Že v predelu, kjer smo se nahajali, jih je bilo ogromno, drugod pa še več, da vseh kioskov s pijačo in slanimi ter sladkimi prigrizki niti omenjam ne. Pa na tisoč in eno ponudbo spominkov ne smem pozabiti. Vstopnina bi bila velikanski dobiček na prvo roko, Američani oziroma mestne oblasti so se odločile, da ga s premeteno potezo »daj ljudem nekaj zastonj, da ti bodo lahko z užitkom plačali dvojno ceno«, podvojijo. Sam sebi sem se smejal, ko sem sprevidel, kako sem se poleg moje družbe tudi sam pustil nategniti, čeravno imam za seboj zavidljivo število let dela v trgovini in se posledično nekoliko spoznam tudi na trženje.

V živalski vrt se v tretje nismo več vrnili. Ob vseh stvareh, ki sva jih z Majo zaradi najrazličnejših opravkov ali slabega vremena odlagala, nato pa želela videti zadnji teden (da najinega glodavčka niti omenjam ne), je enostavno zmanjkalo časa, sicer bi se v osrčje Forrest Parka zagotovo vrnili še najmanj enkrat. In se premetenemu kapitalističnemu marketingu tudi v tretje z največjim užitkom pustil nategniti. Ha! Pa pravijo, da so Američani neumni, kajne?

  • Share/Bookmark

IX. Ni kratkih razdalj

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 19.01.2017 ob 21:49 pod 33 dni v ZDA

Slišati bo precej neverjetno, ampak tako daleč od doma bi se bržkone vsak Slovenec zdel kot najbližji sorodnik. Nekdo tako prijazen, vljuden, lepo vzgojen in s širokim, celo očarljivim nasmeškom pa še prav posebej. Prav zaradi vsega tega smo se še enega sončnega, toplega in precej zadušljivega dopoldneva s težkim srcem poslovili od male borke Zale in njene mlajše, nekoliko sramežljive sestrice. Pa seveda mame Janje. Vse smo močno stisnili v slovo, jim zaželeli srečno pot domov ter miren let, brez turbulenc ali drugih nevšečnosti. In čeprav še sam sebi nisem prav dobro verjel, sem po tistem, ko se je Cecilijin avto izgubil v daljavi, ugotovil, da imam solzne oči. Hja, tako pač je to v tujini, mar ne?

A kaj bi jokali, ko pa nam je še docela neraziskano mesto ležalo pred nogami in še predobro smo se zavedali, da bodo naslednji štirje tedni absolutno prehitro minili in bomo tudi mi prisiljeni spakirati šila in kopita ter se odpraviti proti domu. Z novimi nogicami vred.

Izbire, kam bi se lahko za začetek odpravili, je bilo malo morje. Maja ima po svojem očetu (za razliko od mene) odličen smisel za orientacijo, ki je včasih veliko bolj zanesljiv od vsake sodobne satelitske napravice, z mobilno aplikacijo Metro on the Go pa se resnično prav nič ni zdelo preveč oddaljeno ali toliko skrito, da lokacije ne bi našli. Sam sem sicer navijal za vnovičen odhod proti finančnemu centru, kjer bi si tokrat lahko napasli oči na resnično ogromnem in impresivnem Busch stadionu, domu baseballskega moštva St.Louis Cardinals (ime sicer s sakralnimi funkcionarji nima neposredne povezave, kajti Cardinal je tudi majhen severnoameriški in kanadski ptiček rdeče barve), a Miši bi bilo tam slej ko prej precej dolgčas, tako da smo se na koncu složno odločili, da jo mahnemo proti znamenitemu mestnemu živalskemu vrtu. V samemu srcu ogromnega Forrest Parka, od našega hotela oddaljenemu dobrih sedem milj.

Do najbližje avtobusne in metro postaje Central West End, ki smo jo v zgolj dveh dneh že dodobra spoznali, prav tako kot sistem nakupa in potrjevanja vozovnic, ki je povsem avtomatski, smo znova potrebovali zgolj slabih deset minut ter se po nakupu štirih roza lističev ob čakanju na linijo, ki bo šla v pravo smer, posedli na klopi. A v istem trenutku me je prešinila naravnost briljantna ideja.

»Majča,« (izraz, ki ga uporabim, ko se je moji življenjski družici potrebno nekoliko prilizniti ali jo v nekaj prepričati). »S tem vlakom se bomo peljali samo eno postajo, torej do Forrest Parka. Se nam sploh splača zapraviti pet dolarjev za pot, ki bi jo morda lahko prehodili?«

In moja Maja, ki jo včasih peš težko spraviš celo do najbližjega nakupovalnega centra, se začuda ni dala prav veliko prositi. Strinjala sva se, da pet dolarjev resnično ni neko hudo premoženje, ampak zakaj neki bi za eno samo postajo plačevala, če pa imava za razliko od najinega ljubega glodavčka, ki ji krivice seveda ni bilo, saj je sedela v kolikor toliko udobnem vozičku, vsak po dve zdravi nogi? Da bi se kljub vsemu obrnili in se poslužili metroja, naju niso prepričale niti besede priletne ženske pred vhodom v bolnišnico. Ko sva se zmedeno ozirala in prek aplikacije Google Maps študirala, v katero smer bi se bilo najpametneje odpraviti, je pristopila in vprašala, če nama lahko pomaga. Sklep pogovora je bil, naj kljub vsemu raje uporabimo metro, saj postaja Forrest Park nikakor ni tako blizu, kot se morda zdi in čeprav se nama je bržkone obema zdelo, da bi jo bilo pametno poslušati, smo se vseeno odpravili peš po poti, ki jo je izrisovala najbolj priljubljena mobilna aplikacija za navigacijo, torej Google Maps. V osrčje Forrest Parka.

Po tridesetih minutah počasne, a zaradi vročine in neznosne vlage precej naporne hoje, stvari niso bile več zabavne. Miša je postajala nestrpna, kdaj bomo končno pri živalicah, Majo so športni copati pošteno ožulili, mene pa je (čeprav zelo zelo rad hodim) začelo trgati v križu. Bili smo prepoteni, pot na ekrančku mojega Samsunga pa se ni kaj prida skrajšala.

»Greva nazaj na metro?« sem dahnil v nekem trenutku.

A Maja se je predlogu ostro uprla. Hodili smo pol ure, mokri smo in pomalem že žejni, zdaj pa spet pol ure hoje nazaj, da bomo spet na štartu? Ne pride v poštev!

Nahajali smo se sicer v precej lepem predelu mesta. Široka in povsem prazna Lindell Blvd je sekala naselje, ki je dajalo vtis, da smo se znašli v kakšnem h’woodskem filjmu. Velike, opečnate hiše z velikimi okni in vrati, vsaka z velikim travnikom s skrbno pokošeno travico in skrbno tlakovanimi dovoznimi potmi do garaž. Kar predstavljal sem si, kako se za božič ali zahvalni dan od hiše do hiše prelivajo arome po pečenih puranih in kako se za velikimi mizami zbere vse bližnje in daljno sorodstvo ter se po molitvi loti pojedine. Ja, bulevar je imel samo eno napako. Ni ga bilo videti konca. Ravna in široka cesta, vse dokler je segel pogled.

Po še eni uri hoje, ki jo je k sreči močno olajšal košat drevored, ki nas je dodobra zaščitil pred žgočim soncem, a vlage iz ozračja tudi drevesa niso mogla odstraniti, sta bili moji dekleti na robu živčnega zloma, sam pa bi se od samega besa nad samim seboj najraje pojedel. Maja se je sesedla na klopico ter obupano zasikala, da se ne premakne nikamor več, sam pa sem odpel Mišo z vozička in se pripravil, da jo vzdignem, saj je izrazila željo po lulanju. A v istem trenutku, ko sem se pripravljajoč na novo dozo bolečin v križu zazrl v daljavo, so se mi zasvetile oči. Slabih dvesto metrov proč se je bleščal avtomat za nakup vozovnic. Kar je lahko pomenilo zgolj eno. Da smo dejansko prišli na postajo Forrest Park! In čeprav mi Maja sprva ni verjela, sem jo le prepričal, da je po krajšem počitku in manjši sanaciji žuljev (v stilu NNNP sem v priročnem nahrbtniku poleg pijače in rezervnih oblačil imel tudi obliže) vstala in sama ugotovila, da nam je prav zares uspelo prehoditi precejšnjo razdaljo.

Od tu naprej ni bilo več nobenih problemov. Prav kmalu je na avtobusno postajo v neposredni bližini metroja pripeljal pisan mini bus, za katerega sva (internet ftw) vedela, da prevaža turiste in domačine od ene do druge točke po Forrest Parku in tako ustavi tudi pred živalskim vrtom. In ko smo po slabih dvajsetih minutah vožnje v do skrajnih meja ohlajenem vozilu (sam sem se močno bal, da bi se tako prepoteni in razgreti utegnili prehladiti, a da bi izstopili in preostanek poti prehodili, si nisem upal predlagati, lahko pa vam vnaprej izdam, da se to ali kaj podobnega k sreči ni zgodilo) spet pristali na žgočem soncu, tik pred vhodom v največji živalski vrt v ZDA, je bilo vse pozabljeno. No, skoraj vse, kajti Majo so žulji še vedno mučili, a po nakupu cenenih japonk v trgovini, je bil tudi ta problem nekoliko manjši.

Ne vem katera usoda je želela, da smo prehodili tudi celotno pot nazaj. S to razliko, da smo tokrat ubrali pot ob široki mestni obvoznici in si tako privarčevali miljo ali dve hoje. Seveda smo po tistem, ko smo iz živalskega vrta izstopili skozi drug (južni) vhod/izhod iskali avtobus, a ker česarkoli kar bi vsaj malo spominjalo na avtobusno postajo (ki bi – tako Maja – morala biti prav tam), kot tudi kakšnega približka avtobusa ni bilo od nikoder, smo se odločili, da jo do hotela spet mahnemo kar peš. Sonce je izgubilo veliko večino svoje moči in koraki so bili, složno  z dejstvom, da smo bili primerno hidrirani, neprimerno lažji. Poleg tega nas je opogumljalo dejstvo, da nas v hotelski sobici čaka tuš kabina z neomejenimi količinami tople vode, poln hladilnik in mehke postelje. Po kratkem postanku pri enem od premnogih ponudnikov hitre prehrane v mestu in še dobri urici hoje, so hiše spet začele dobivati znane obrise mestnega predela po katerem smo se sprehajali pred nekaj več kot štiriindvajsetimi urami.

Zvečer, kmalu po tistem, ko je Miša po vseh naporih, ki jih je prinesel minuli dan, ne ozirajoč se na časovno razliko, trdno zaspala, sem v hotelskem atriju s prstom potoval po ekranu prenosnika, na katerem je Google Maps izrisal vse milje, ki smo jih tekom dneva prehodili ter nejeverno zmajeval z glavo. Kako sem sploh lahko bil tako neumen, da sem pomislil, da kratka razdalja v ZDA pomeni isto kot kratka razdalja v vasi (ki bi rada bila mesto) po imenu Nova Gorica? V Ameriki majhnih stvari in tako tudi majhnih razdalj enostavno ni. A čeprav sva z Majo še istega večera odkrila, da bi se, če bi resnično želela privarčevati tistih borih pet dolarjev, lahko sprehodila do bližnjega Planetariuma, kjer bi lahko vstopili v mini bus in se prepeljali do živalskega vrta, nama tega športnega dne ni bilo žal. Ko se je zunaj dokončno znočilo in mi je mobilnik dal vedeti, da se v Sloveniji že dani, sva padla v posteljo in zaspala kot ubita, to pa je bilo glede problemov s časovno razliko tudi vse. Hm, kdo je že rekel, da je vsaka, čisto vsaka stvar za nekaj dobra? No, če (tako dr. T.S. Park) seveda odštejemo spazme v mišicah.

  • Share/Bookmark

VIII. Trgovina velikih stvari

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 18.01.2017 ob 20:40 pod 33 dni v ZDA

V življenju sem preizkusil že kar nekaj hotelov. Tako doma kot tudi v tujini. Od večjih do malo manjših. Od dokaj modernih do povsem cenenih. Od takšnih, kjer je luksuz samoumevna stvar (okej, priznam, takšen je bil do sedaj samo en in sicer dve desetletji nazaj v Umagu) pa vse do takšnih, kjer dobiš posteljo, tuš in nič več. Od takšnih, ki so v mojem srcu našli posebno mesto (recimo Leonardo DaVinci v Milanu) pa vse do tistih, ki bi si jih najraje izbil iz glave in še zdaj ne morem verjeti, da sem bil kdaj tako neumen, da sem plačal za prebiti noč pri njih, ko pa bi lahko bilo kvečjemu obratno. Prav posebno mesto v mojem srcu je za vse večne čase dobil tudi Home 2 suites by Hilton v St.Louisu, ki nam je tekom bivanja v ZDA dejansko bil drugi dom.

A prav tako kot velika večina ostalih hotelov na tem svetu (izvzemši recimo Plazo, Ritz ali še katero drugo luksuzno verigo, katere hotelov mi v življenju bržkone ne bo dano videti od znotraj), je imela tudi naša mala sobica, ki smo jo že prvega dne vsi trije pošteno vzljubili, svojo majhno pomanjkljivost. Svetleč, velik hladilnik v kotu je namreč bil povsem prazen. Zakaj sem nekaj vrstic nazaj izpostavil dve luksuzni verigi? Ker se pri njih slej ko prej zgodi, da gosta, navajenega luksuza, zaradi česar si nekoliko bolj petičen počitek pač zlahka privošči, v sobi pričaka tudi velik hladilnik, do vrha napolnjen s hrano in pijačo priznanih blagovnih znamk. Veliko drugih hotelov svojim gostom sicer resda ponuja tiste hecne mini hladilnike, t.i. »minibare«, v katerih se poleg nekaj malega alkohola v najboljšem primeru lahko najde nekaj majhnih čokoladic ali vrečko kikirikija. A seveda velja pogledati cenik, še preden si odpreš pollitrsko plastenko Jamnice, kajti ko vidiš, da je cena priljubljene hrvaške mineralne vode nabita do reci-piši dveh evrov in pol, hitro sprevidiš, da ti v bistvu ni prav veliko do nje.

Kakorkoli že, nas je v sobi pričakal zgolj velik, a povsem prazen hladilnik, za nujne primere pa nam je prijazna uslužbenka bosanskega porekla (ki ji ni bilo težko opustiti angleščine, ko je videla, kako brezskrbno se lahko pogovarjamo v njenem materinem jeziku) že takoj ob prihodu povedala, da imamo na recepciji na razpolago poln hladilnik pijače (in čokoladic) ter poln zamrzovalnik hrane, ki jo zgolj položiš v mikrovalovno pečico v sobi, pogreješ in poješ. Seveda ne zastonj, tako kot v ZDA ni zastonj takorekoč nič. Cene sicer niso bile tako nabite, kot pri zgoraj omenjenih minibarih, vseeno pa nam ni dišalo dajati za vsako pollitrsko plastenko Coca cole, Fante ali Sprita dva dolarja. Saj ne, da je to neko oderuštvo, ampak zakaj bi, če ni potrebno? Tako smo ponudbo gospe Cecilije, da nas bo takoj, ko se nekoliko spočijemo in aklimatiziramo peljala v kakšen supermarket, kjer bomo lahko nabavili hrano in pijačo in si pošteno napolnili hladilnik, kjer bo vse na dosegu roke, zgrabili z vsemi rokami. Drugega dne bivanja v Ameriki, ko se je prikupna Zala s svojo mami in sestrico že počasi odpravljala na odhod proti domu, se je gospa Cecilija ob dogovorjeni uri, točna kot švicarska ura, resnično prikazala na recepciji.

Kot sem že nekajkrat omenil, sva bila z Majo seveda še povsem zelena. Kako bi sploh lahko vedela, kaj je na povsem neznani celini najboljša izbira? A tako kot velika večina ostalega življa matere Zemlje (vključujoč tretji svet), sva tudi midva že slišala za zloglasni Walmart. Maja kot prava pravcata amerikanofilka seveda še prej kot jaz, ki sem se z njim prvič srečal, ko ga je leta nazaj v Mladini seciral Marcel Štefančič. In firbec je bil močnejši od Cecilijinega nasveta, da bi Schnucks (izg. Šnuks) morda bil boljša izbira. Če smo že prišli v Ameriko, si bomo ta sinonim izkoriščanja delavskega (oz. trgovskega) razreda tudi ogledali v živo.

Walmart je seveda tako velika trgovska veriga, da lahko postavlja svoje pogoje, a čez eno pravilo nikakor ne more in sicer, da bi kakšnega od svojih centrov postavil v bližino centra ali urbano naselje. Ne gre. Zakaj tako seveda ne vem, tega ni vedela niti Cecilija, a posledično stojijo vsi večji nakupovalni centri tega giganta na obrobju mest. Ker St.Louis, kot je bilo tudi že rečeno, ni neko ogromno velemesto, ampak »nekaj vmes«, do tja nismo potrebovali več kot deset minut vožnje, večinoma po široki in presenetljivo prazni obvoznici, a ko je Cecilija avto parkirala na ogromnem parkirišču, sem zgolj zamežikal od presenečenja. Je to res vse? Sicer smo stali pred veliko, opečnato in skrbno načrtovano ter lepo izdelano stavbo. A to ni bil noben presežek, ki bi ga pričakoval človek glede na pričevanja ljudi na internetu ali znancev, ki so v ZDA že bili. Vse skupaj pač ni bilo večje od novogoriškega nakupovalnega centra Qlandia in veliko veliko manjše od Mercator centra v Šiški. Cecilija je slej ko prej opazila, da mi nekaj ne gre v račun, a ni hotela ničesar reči, Maja pa me je spodbodla. Pridi, gremo notri, kaj se bomo cvrli tu zunaj na soncu.

Tudi notranjost tega supermarketa se sprva ni zdela nič posebnega. Pač, trgovina kot trgovina, kaj pa naj človek pričakuje od trgovine, česar v Evropi ali tudi doma še ni videl? A prava slika, ki mi je znova dala vedeti, da se nahajam tisoče in tisoče kilometre stran od doma se je odprla, ko sem zagrabil voziček in se sprehodil proti oddelku s sadjem in zelenjavo (zveni znano?).

Sam nimam svoje najljubše trgovine. Zelo zelo rad sicer nakupujem v majhnem Sparu na obrobju našega spalnega naselja, le streljaj oddaljenega od našega brloga. Je pač majhen, pregleden in točno vem na kateri polici bom našel točno to kar potrebujem. A to ne pomeni, da bom zgolj zaradi butastih principov zahajal samo v to trgovino in tako povsem mirne duše včasih zaidem tudi v Mercator center, Leclerc, Interspar v City parku ali celo Coop v italijanskem nakupovalnem centru Tiare. A vseh naštetih resnično ne maram prav preveč, saj so zame absolutno preveliki in ne samo da me živcira, na trenutke me resnično frustrira zamotan sistem regalov, zaradi katerih izgubim rdečo nit takoj po tistem, ko pustim za seboj oddelek s sadjem in zelenjavo. Posledično seveda ne najdem stvari, po katere sem sploh prišel ali nanje docela pozabim, na koncu pa sem jezen sam nase, ker spet zapravim kakšen evro preveč, domov pa ne prinesem nič pametnega (kot se mi je zgodilo včeraj).

Glede na povedano si boste torej zlahka predstavljali, kakšen šok sem doživel v velikanskem (ne, to bo premil izraz), ogromnem, gigantskem supermarketu, obkrožen z artikli, ki sem jih videl dobesedno prvič v življenju. Začetni načrt je bil kupiti nekaj sadja, nujno potrebno pijačo in kakšen prigrizek, morda celo v obliki zamrznjene hrane, a brez Cecilije, ki je potrpežljivo hodila za nama in neutrudno, čeravno nekoliko zaspano (šele pozneje sva izvedela, da je za njo naporna nočna izmena, zaradi česar nama je postalo žal, da sva jo sploh obremenjevala in se odločila, da bova njeno prijaznost poskušala čim manj izkoriščati) delila nasvete, bi si slej ko prej naredila medvedjo uslugo. Najbrž bi v hotel pritovorila par galon pomarančnega soka (pakiranega v tistih oranžnih kanticah, ki jih je moč videti v marsikateremu h’woodskemu filjmu ali seriji), v katerem je največ en cel procent pravih pomaranč. Ali pa nekaj kilogramov (se opravičujem – funtov) pretirano začinjene, zmrznjene lazanje. No, morda pa bi se v labirintu visokih, do zadnjega kotička napolnjenih polic enostavno izgubila.

Ob obisku Walmarta, morda najbolje dojameš, zakaj se za Ameriko govori, da je dežela velikih stvari oziroma na čem temeljijo trditve, da majhnih stvari tam enostavno ni. Galone in galone najrazličnejših vrst pijače, velikanske posode sladoleda, ogromne škatle zmrznjene hrane in pralnih praškov. Nerazumljivo velike aluminijaste škatle piškotov in gigantske vreče čipsa. Pa celi zaboji do skrajnih meja ohlajenega piva (hotel sem kupiti eno za posebne priložnosti pa ga enostavno nisem našel, sem pa zato ob slovesu hotelski uslužbenki miss Ornethii lahko podaril pet pločevink priljubljenega Bud lighta) in celi vrči grškega jogurta s sto in enim okusom. Vse to po tako smešno nizkih cenah, da človek komaj verjame, da se jim to sploh splača. Ceciliji so bili seveda znani vsi trgovski triki, na katere bi sicer z Majo hitro padla, čeprav sem sam zaradi dvajsetletnih izkušenj dela v trgovini kar precej podkovan v njih, a vseeno smo po slabi uri tavanja med policami nabrali svari za en cel poln voziček. Pravo presenečenje pa nas je šele čakalo.

Iz svoje službe sem navajen, da če se bo nabrala vrsta petih ljudi (včasih še manj), bo najmanj eden nekje zadaj začel vpiti, naj začnemo migati nekoliko bolj živo, ker nima cel dan časa. Spet drug ekstrem so ljudje, ki zahtevajo brezplačno prozorno vrečko (ki jo nato najdeš nemarno odvrženo na travniku za servisom) za zgolj dve škatlici cigaret. No, v Walmartu so oba problema zastavili na čisto svoj način. Že ko smo v vrsti čakali na blagajni, se mi je zdelo čudno, zakaj traja toliko časa, ko pa je ženska latinoameriške polti imela zgolj deset, največ petnajst drobnih artiklov. Toda ko se je navsezadnje le umaknila, sem imel kaj videti. Mlad temnopolt fant, ki je dajal vtis, kot da so ga včeraj potegnili naravnost iz kultne ameriške nadaljevanke Oz, tako z nemarno urejeno frizuro kot tudi z nelično posejanim tetovažami po rokah in vratu, da razvlečene in precej načete obleke sive barve niti omenjam ne, si ni dal sile. Lepo, počasi, približno v takšnem tempu kot Maja zjutraj srka svojo instant kavo, je namreč vsak artikel najprej zgrabil v roke, si ga dodobra ogledal, ga počasi poskeniral in še bolj počasi preveril na ekranu, če je črtna koda resnično zaznala pravi izdelek. In ravno v takšnem (jebivetrskem) tempu položil artikel v sivo vrečko. Če je vanjo lahko šla zgolj galona brusničnega soka Ocean spray, tudi prav. In prav tako počasi kot je potekalo skeniranje (če vam povem, da smo na blagajni skupno prebili najmanj dvajset minut, a raje več kot manj, si boste morda znali predstavljati), si je poba vzel čas tudi pri plačevanju. Vsakega od dvajset dolarskih bankovcev, ki sem mu jih podal, je namreč najprej preveril s pogledom proti luči na stropu, ga položil pod ultravijolično svetlobo in ko je končno ugotovil, da je z njim vse v najlepšem redu, ga je položil v blagajno. Hja, če zatrdim, da bi vodilni v Hoferju ob opazovanju njegovega početja slej ko prej doživeli nič manj kot živčni zlom, najbrž nisem prav daleč od resnice. Če pa je name kaj res naredilo vtis, je to bilo, da se nihče ni hudoval nad njegovo počasnostjo ali celo nad nami. Čeprav se je tekom časa, ki smo ga prebili na blagajni, nabrala dolga vrsta čakajočih, od katerih so nekateri v rokah dejansko imeli dva artikla, ni bilo opaziti najmanjše sledi slabe volje. Niti naveličanosti ne in če ne bi videl z lastnimi očmi, slej ko prej ne bi verjel, da je kaj takšnega sploh mogoče.

Prenašanje kakšnih tridesetih vrečk do Cecilijinega avtomobila, se je sicer izkazalo za lažji zalogaj, kot sem sprva predvideval. Ker v trgovino v naši družini večinoma hodim jaz, sem nošenja težjih bremen že dodobra navajen, tu pa je bila naloga zaradi prodajalčeve razsipnosti z neekološkimi vrečkami (ki sicer povečini niso zdržale poti od recepcije hotela do naše male sobice) še lažja. Kakšnih pet sem si obesil na obe roki, še pet na prste vsake roke, druge pa sta si razdelili Maja in Cecilija. Skupni račun za vso pijačo (ki je sicer prevladovala, kajti brez nje v St.Louisu v poletnih mesecih enostavno ne gre), hrano, sadje in sladoled ter veliko plastenko (majhnih pač ni) tekočega pralnega praška Tide? 160 dolarjev. Bržkone zveni ogromno, a če bi se spomnil fotografirati vso to »špežo« (ja, to je primorski izraz za »fasungo«), bi od presenečenja zažvižgali tudi vi.

Na moje pomisleke, da bi znali na recepciji doživeti kakšno pripombo, češ da to ne gre, da v sobo ne moremo znositi toliko stvari, saj bi v tem primeru lahko vsakdo delal tako, hotel pa kaj veliko dobička v tem primeru ne bi imel, se je Cecilija zgolj zasmejala in mi rekla, da se nimam za kaj sekirati. In prav zares nismo doživeli niti ene same, najmanjše pripombe, čeprav sem se s polnimi rokami vrečk mimo recepcije sprehodil najmanj petkrat. Tako je tudi velik hladilnik začel kazati čisto drugačno podobo, a čeprav sem sam menil, da smo pred obiskovanjem trgovin dobri za najmanj štirinajst dni, je bilo to zelo zelo daleč od resnice, saj je že po slabem tednu pijače začelo konkretno primanjkovati. A v Walmart se nismo več vrnili, temveč sem se naslednjič kar peš sprehodil do Schnucksa. Ampak to je zgodba že za kdaj drugič.

  • Share/Bookmark

VII. Stopnice bodo počakale

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 7.01.2017 ob 20:21 pod 33 dni v ZDA

Skozi veliko, z debelo zaveso zastrto okno so prodrli prvi prameni svetlobe, ki so napovedovali začetek drugega dne v ZDA, ko so težka, protivlomna vrata naše male sobice nežno zapiskala in se počasi odprla. Na hitro sem sklopil skupaj prenosni računalnik in si na glavo nadel angelski sij.

»Dobro jutro, draga!«

Moja Maja seveda še zdaleč ni priplavala po juhi, pravzaprav vse prej kot to. In ko se spravi k zasliševanju, morda na trenutke dejansko spominja na zloglasno nacistično tajno službo, kot se rad pošali njen oče. A kakršnokoli izpraševanje bi bilo tokrat povsem odveč. V trenutku ji je bilo namreč kristalno jasno, kaj sem počel, sam pa sem lahko le upal, da jo bom dokončno prepričal, da resnično nimam nič norega v mislih, temveč se le tolažim oziroma si iz misli izbijam naglo se bližajoče dejstvo o resni operaciji.

Najbolj hecno pri vsem skupaj je bilo to, da me sploh ni zalotila na kakšni »čudni« strani. Nisem gledal pornografije in nisem flirtal na kakšnem od premnogih portalov za zmenke. Prav tako nisem študiral koliko tetovažnih salonov je moč najti v St.Louisu ali se zanimal za mestno ponudbo najstarejše obrti na svetu. Bil sem na spletni strani največjega in najbolj znanega, že skoraj razvpitega in malodane kultnega ponudnika avtobusnih prevozov v ZDA, Greyhound.

Bralci, ki me spremljate že od vsega začetka ali pa vsaj nekoliko več časa, to že veste, novejši pa ste verjetno do tega trenutka tudi že prišli do ugotovitve, da sem s h’woodom in filjmi na splošno kar precej zasvojen. Ja, gibljive slike so pomemben del mojega življenja, prepoznavni filjmski junaki pa so tudi v precejšnji meri zaznamovali mojih štirideset let. Eden od teh, ki mu nameravam posvetiti današnji prispevek in je bil z mojim ranim raziskovanjem spletne strani Greyhounda tudi tesno povezan pa še prav posebej.

Spoznal sem ga sicer dokaj pozno, šele v prvem letniku srednje šole, ko sem začel aktivno trenirati borilne veščine, a to ne pomeni, da je kaj manj pomemben kot recimo Indiana Jones, Marty McFly ali Luke Skywalker (mimogrede, ste opazili, da »padam« na pozitivce?). In zanj vsekakor lahko rečemo, da je eden od tistih, ki je dosegel t.i. »ameriški sen«. Od popolne nule s samega socialnega dna pa vse do svetovne zvezde in potem prav počasi nazaj. Vse to skozi znoj, solze in kri.

Saj ste do tega trenutka že uganili o kom govorim? Ne? Čisto prepričani? Okej, bom malo pomagal. Ni prav bister fant (a ima široko srce), bolj kot vse na svetu ljubi svojo ženo Adrian in če bi se tepel z legendarnim filjmskim arheologom, bi bržkone zmagal.

Ja, to je on. Rocky Balboa!

Kmalu po tistem, ko sva z Majo trdno sklenila, da zagrizemo v jabolko, imenovano SDR in začela raziskovati St.Louis, se je v meni pojavilo neke vrste obžalovanje. Mar se ni znal dr. T.S. Park nastaniti v Filadelfiji? Kultni Gateway Arch, simbol St.Louisa me ni ganil niti za par sekund, misel na to, da bi se imel priložnost povzpeti po legendarnih stopnicah Filadelfijskega muzeja umetnosti (dokaz za to, da so resnično priljubljena turistična lokacija se skriva tudi v dejstvu, da imajo svoj prispevek na Wikipediji, nobenih težav za izrisati pot do njih pa nimajo niti Googlovi zemljevidi) in na vrhu zaplesati zmagoslaven ples pa mi je začela čedalje bolj buriti domišljijo. Kaj pa, če bi si nekega dne vzel en sam samcat dan in to resnično naredil? Morda bi se obenem sprehodil še po poti, ki jo je ubral Bruce Springsteen v videospotu svoje uspešnice Streets of Philadelphia, a to bi pa resnično bilo vse. Ko bi enkrat stal na vrhu tistih stopnic, se sam prepričal o fenomenalnem razgledu in zgolj pomislil na to, da stojim na legendarnem filjmskem mestu, ki ni več zgolj to, temveč že kliše, ki se mu na svojevrsten način pokloni tudi najnovejši spin-off izdelek gibljivih slik, Creed, v katerem v vlogi Rockyja seveda nastopa Stallone, bi imel občutek, da sem v življenju videl vse.

Maja seveda mojega navdušenja ni delila. Češ, v ZDA boš imel dovolj drugih skrbi, zapraviti par sto dolarjev zgolj za to, da boš videl ene same stopnice, pa tudi ni vredno. Če smo že pri potepanju, pa bi bilo vsekakor bolje, če bi si šli ogledati Dealey Plazo (na kateri je bil izvršen eden najbolj znanih atentatov vseh časov, s katerim je Maja dobesedno zasvojena že celo življenje) v Dallasu, ki je od St.Louisa oddaljena precej manj kot največje mesto zvezne države Pensilvanija.

Prav tako kot se je Maja zavedala, da bo ogled lokacije, na kateri je svoj zaključek dobila ena največjih (če ne celo največja) zarot vseh časov ostala neuresničena želja, sem seveda tudi sam vedel, da bo tek po legendarnih stopnicah, kljub temu da bodo bližje kot kadarkoli doslej, ostal v domeni sanj. Kristalno jasno mi je bilo, da v St.Louis nismo prispeli na počitnice in da ne bomo imeli na razpolage celotne Amerike, ki nam bo ležala pred nogami. Naloga, zaradi katere smo se sploh podali na dolgo pot, je bila jasna, da bolj ne bi mogla biti, a sanjarjenja mi seveda ni mogel nihče preprečiti. In tako sem sanjaril ter hkrati iskal izgovore, zakaj bi bilo vse skupaj do absurdnosti nesmiselno.

Lahko bi se odpravil z letalom. Vzelo bi mi točno en sam samcat dan in par sto dolarjev. Hm, kaj pa prevoz s filadelfijskega letališča do muzeja in potem spet nazaj? Lahko bi šel z avtom. Po neznani deželi, z neznanim vozilom in brez mednarodnega vozniškega dovoljenja na razdalji, ki je primerljiva z vožnjo od Ljubljane do Koebenhavna? Tega bi se lotil samo nekdo brez vsakega občutka odgovornosti ali zelo zelo velik bedak. Lahko bi se poslužil največjega ponudnika avtobusnih prevozov v ZDA, Greyhound. In pustil moji dve dekleti tri dni sami …Tudi pri vlaku sem našel popolnoma enak izgovor. Čisto vedno sem na koncu pomislil še na svojo “indijansko” angleščino, s katero bi se moral sam samcat znajti v ogromnem velemestu ter zaključil sanjarjenje s širokim nasmeškom na obrazu. V mislih sem ničkolikokrat stal ob vznožju stopnic, naredil »selfie« z bronastim kipom enega mojih najljubših filjmskih junakov vseh časov ter se naslednji trenutek s slušalkami na ušesih, iz katerih bi odzvanjala instrumentalna melodija »Fanfare for Rocky« zapodil po stopnicah navzgor, v realnosti pa sem znova in znova našel izgovor zakaj tega ne morem in predvsem ne smem narediti.

Z Majo sem te sanje pred odhodom razčistil najmanj enainsedemdesetkrat. Vedno, ko sem na internetu odkril poceni polet iz Missourija do Pensilvanije, sem čutil nerazložljivo potrebo, da informacijo delim z njo, a čeprav sem ji hkrati vedno, ampak res čisto vedno dal vedeti, da ne njej, ne mojemu ljubljenemu glodavčku tega ne bi nikoli naredil, je v njej verjetno ostajalo seme dvoma, saj je vedno poudarila, da nima nič proti temu, da bi jo pa resno skrbelo zame. In prav nobene potrebe ni bilo, da bi jo dober dan po prihodu v St.Louis in zgolj štiri dni pred operacijo obremenjeval s tem, da moj avanturistični črviček spet gloda v misli idejo, da bi jo ubral malo po svoje.

»Ne bom,« sem se nasmehnil. »Tako kot tudi ti ne boš šla v Dallas, tudi jaz ne grem v Filadelfijo. Z vama bom v vsakem trenutku, stopnice in Dealey Plaza pa bosta počakala prav tam, kjer sta, da v Ameriko mogoče nekoč pridemo na prave počitnice.«

Zgodba se s tem sicer ni zaključila. No, pravzaprav se je, a ne čisto dokončno. Že res, da mi je Maja ob neki priložnosti priznala, da je na trenutke, ko sem ob fanatičnem raziskovanju transferjev prek ZDA dajal vtis navdušenega turista, resnično pomislila, da mislim resno (jaz pa njej še enkrat, da je bilo zgolj in samo sanjarjenje, s katerim sem odganjal misel na SDR). Že res, da sem Miši v bolnišnici pripovedoval zgodbe o srčnem boksarju dobrega srca, ki je tekel po stopnicah, po katerih se bova nekega lepega dne povzpela skupaj in na vrhu zaplesala zmagoviti ples, prav tako kot on. Že res, da sem trznil, ko nam je družina z Irske, katerih sin je bil operiran le nekaj ur pred Mišo, povedala, da se v Evropo vračajo prek Filadelfije. A Majo sem navsezadnje tudi prepričal, da smo nekaj dni pred odhodom domov obiskali avtobusno postajališča Greyhounda, ki se nahaja manj kot sto metrov od hokejske dvorane, v kateri domuje NFL moštvo St.Louis Blues. In če ne bi do tistega trenutka spoznal, da mojih dveh deklet enostavno ne bi mogel pustiti samih v neznani deželi za štiriindvajset ali še več ur, bi do te ugotovitve prišel tisti trenutek. Ja, lepo je bilo sanjati, a realnost je bila nekaj povsem drugega. Dvainsedemdeset stopnic bo slej ko prej še zelo dolgo stalo na svojem mestu in glede na to, da sem več kot očitno premagal strah pred letenjem, bo nekega dne že napočil trenutek, ko se z Mišo z roko v roki podava proti vhodu v muzej. In na vrhu zapleševa zmagoslavni ples.

Save

Save

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »