There’s a pale moon in the sky
The kind you make your wishes on
Like the light in your eyes
The one I built my dreams upon
It’s not there any longer
Something happened somewhere
And we both know why
But me, I’m getting stronger
We must stop pretending
I can’t live this life

I don’t care who’s wrong or right
I don’t realy wanna fight no more (too much talking babe)
Let’s sleep on it tonight
I don’t really wanna fight no more (this is time for letting go)

I hear a whisper in the air
It simply doesn’t bother me
Can’t you see that I don’t care
Or are you you looking right through me
Seems to me that lately
You look at me the wrong way and I start to cry
Could it be that maybe
This crazy situation is the reason why

I don’t care who’s wrong or right
I don’t really wanna fight no more (too much talking babe)
Let’s sleep on it tonight
I don’t really wanna fight no more (tired of all these games)
But baby don’t you know
That I don’t wanna hurt no more (it’s time, I’m walking babe)
Don’t care now who’s to blame
I don’t really wanna fight no more (this is time for letting go)

Hanging on to the past
It only stands in our way
We had to grow for our love to last
But we just grew apart
No, I don’t wanna hurt no more

But baby don’t you know
No I don’t wanna hurt no more (too much talking babe)
Don’t care now who’s to blame
I don’t really wanna fight no more (tired of all these games)
I don’t care who’s wrong or right
I don’t really wanna fight no more (it’s time, I’m walking babe)
So let’s sleep on it tonight
I don’t really wanna fight no more (this is time for letting go)

I Don’t Wanna Fight

LP, Hex

Rešitve prejšnjega tedna:

A. Chris Job Erfert - Robert J. Fischer (Domovoj)

B. Brad Dennis Vito - David Bronstein (Domovoj)

C. Kaspar Gavori - Gari Kasparov (Domovoj)

Č. Mark Viki Mirland - Vladimir Kramnik (Domovoj)

D. Daniel Alex Henaker - Alexander Alekhine (Domovoj)

E. Lewis Leith Mintz - Wilhelm Steinitz (Domovoj)

F. Pat Rainger Tison - Tigran Petrosian (Domovoj)

G. Herbert Graticass - Siegbert Tarrasch (Domovoj)

H. Samuel Karlene - Emanuel Lasker (Domovoj)

I. Eli Stone Pavlov - Veselin Topalov (Domovoj)

NEDELJSKI ANAGRAMI: RISANI JUNAKI

A. Bryan von Joh

B. Ermin Poshsom

C. Martin Carec

Č. Eliot Weycoe

D. Hank Trippen

E. Tommie Suppir

F. Gert F. Perifin

G. Boy Cosodo

H. Gene Sydsa Lopez

I. Roy Gabie

Pubertetnik, v najbolj divjih letih tega obdobja, zvečer rad pobegne od doma in se za osnovno šolo druži s problematičnimi sovrstniki, ki pri svojih rosnih letih že kadijo in pijejo alkohol. Mogoče ne čisto vsak dan, ampak hej, mulci so stari petnajst let in čisto upravičeno se lahko vprašamo, kje stvari, ki jim zakonsko ne bi smele biti dostopne, sploh nabavijo. Poleg tega ta druščina izredno rada ponočuje, saj ni pri njih čisto nič posebnega, če pridejo domov ob treh zjutraj in delajo s svojimi skuterji neumnosti po celi vasi. In kot da tudi to ne bi bilo dovolj, je za piko na i tukaj še dejstvo, da so čisto vsi, razen znančevega sina, že dobro znani fantom v modrem.

Čeprav sem bil nazadnje, ko se mi je potožil prepričan, da v svojih strahovih absolutno pretirava, sem se po dolgem sobotnem pogovoru z njim prav zares zamislil. Šestnajst let nazaj, ko sem bil sam toliko star, si nisem drznil niti pomisliti na to, da bi šel zvečer »malo ven«. Če je bila posebna priložnost (rojstni dan recimo), sem zvečer lahko šel v kino, a domov sem se moral vrniti takoj po koncu filma. Sicer je res, da sem odraščal na vasi, kjer nisem imel družbe sovrstnikov in da so moji sošolci, ki so živeli v mestu, dejansko imeli nekaj več svobode, a najkasneje ob desetih zvečer so morali biti tudi oni doma.

Občutek imam, da je bil svet takrat tudi veliko varnejši in precej manj nasilen. Seveda je obstajal alkohol, obstajale so cigarete in ravno tako je obstajala tudi droga. A mladi enostavno nismo čutili potrebe, da bi posegali po čemerkoli, če zanemarim improvizirano kajenje, ki smo se ga šli ob koncu pouka pa še to nas je kaj kmalu minilo. Mogoče se je sem ter tja kakšen sošolec pohvalil, da je spil eno malo pivo, to je bilo pa tudi vse, saj droge skoraj nismo poznali. Ne vem ali je ni bilo ali smo bili samo mi tako nevedni, a danes je kupiti par gramov trave, tabletko ali nore gobe tako preprosto, kot škatlico cigaret. In občutek imam, da je današnji svet otrokom veliko bolj nevaren, kot je bil nam. Sicer so zaščiteni na vseh koncih in krajih, tako v šoli, kot tudi doma, jim nihče ne sme skriviti niti lasu na glavi, kar je sicer tudi prav, toda v nekaterih primerih prav zaradi takšne zaščite pride do tega, da se začne otrok, ki se vseh teh pravic odlično zaveda, le-te izkoriščati. Saj veste, čisto vsak otrok, ki ga bosta mama ali oče klofnila, bo znal na pamet zrecitirati, da tega nimata pravice narediti in da bo razmislil o pismeni prijavi zoper njiju, svoje dolžnosti pa bo znal našteti eden od desetih.

Verjamem, da se znanec za svojega sina boji povsem upravičeno in čeprav sem ga tudi danes hrabril in mu poskušal dopovedati naj potrpi, saj so to pač leta, ko smo čisto vsi delali neumnosti, ga najbrž ne čakajo lepi dnevi. Vse bi bilo povsem v redu, če bi mladoletnik razumel, da stvari, ki jih njegova druščina dela, niso v redu in ne koristijo čisto ničemur. Toda tako kot vsakdo, tudi on zagovarja svoje prijatelje in trdi, da ga smešita pred njimi, ko ga ob polnoči kličeta naj pride domov ali mu zvečer ne dovolita izhoda.

Nerodna leta bodo sicer minila. Nekateri bodo nehali z neumnostmi, drugi pa bodo takrat začeli propadati. In prepričan sem, da bodo najbolj propadli tisti, za katere se starši ne brigajo, ampak jim dajo denar, samo zato da se jih znebijo. To so prav tisti starši, ki bodo potem glasno jadikovali, ker je njihov sin zabredel v drogo in se obupano spraševali, kje so ga polomili pri vzgoji.

Edit:

Protesta je konec…

Literarni detektivi niso bili tako zelo lahek zalogaj kot sem mislil, a na koncu ste le uspešno razrešili vseh deset fiktivnih osebnosti in si jih še enkrat več pošteno razdelili.

A. William Hopper - Philip Marlowe (Janja)

B. Samuel J. Gerit - Jules Maigret (Neurovore)

C. Lauren Pines - Arsene Lupin (Buba Švabe)

Č. Carl Soxes - Alex Cross (Buba Švabe)

D. Luce Piero Hort - Hercule Poirot (Janja)

E. Stu Dunuc Paige - C. Auguste Dupin (Buba Švabe)

F. Norm Speary - Perry Mason (Sparkica)

G. Barty Ambon - Tom Barnaby (Buba Švabe)

H. Tim Palmerson - Simon Templar (Neurovore)

I. Rolf E. Owen - Nero Wolfe (Buba Švabe)

NEDELJSKI ANAGRAMI: ŠAHOVSKI MOJSTRI

A. Chris Job Erfert

B. Brad Dennis Vito

C. Kaspar Gavori

Č. Mark Viki Mirland

D. Daniel Alex Henaker

E. Lewis Leith Mintz

F. Pat Rainger Tison

G. Herbert Graticass

H. Samuel Karlene

I. Eli Stone Pavlov

Včasih sam pri sebi ugotavljam, da smo Slovenci na trenutke pravzaprav precej čuden narod in če v današnjem jutru zatrdim, da smo na trenutke dejansko krvoločni, nisem prav daleč od resnice. Želja po krvi se recimo zelo lepo pokaže ob vsakih vaških kolinah, kjer je prašiču potrebno zabosti nož v vrat, kajti če se ga ustreli v čelo, kri ne bo odtekla iz mesa in posledično bodo klobase veliko slabše kvalitete, oz. okusa. Razna društva proti mučenju živali tukaj nimajo besede in oni že ne bodo ukazovali kako se dela koline. Ravno tako so dobršno merico krvoželjnosti pokazali prebivalci Ambrusa in pred kratkim protestniki na mejnem prehodu Dragonja, saj je enim in drugim skoraj pisalo na čelu, da bi najraje zgrabili prvi kol in do smrti potolkli prvega cigana ali Hrvata, ki bi se jim drznil postaviti na pot. Toda že nekaj dni, še posebej pa danes zjutraj, se sam zgražam nad nečem povsem drugim.

Našo, povečini mirno sosedo Avstrijo, zadnji teden pretresa nov škandal spolne zlorabe. Mislim da vsakdo od vas ve o čem govorim, saj bržkone ni uporabnika interneta, ki ne bi bral o danes 73-letnem Josefu Fritzlu, ki je več kot dvajset let držal v ujetništvu in spolno zlorabljal svojo hči Elisabetho. Vsa stvar je še toliko bolj nagnusna in normalnemu človeku popolnoma nepredstavljiva, če se spomnimo še na podrobnost, da je Josefova hči dejansko rodila kar sedem otrok, ki ji jih je sam zaplodil. Ja, povprečnemu človeku bi šlo ob tem na bruhanje in v primerjavi z njim je Wolfgang Priklopil, ki je ugrabil in v ujetništvu držal že nekoliko pozabljeno Natascho Kampusch, malodane sodoben Notredamski zvonar.

Kot se za enega najbolj branih slovenskih internetnih portalov spodobi, se je Siol o škandalu razpisal na dolgo in široko, a ne samo to, svojim bralcem je ponudil tudi anketo z vprašanjem, kakšno kazen si Fritzl zasluži. In čeprav vsi dobro vemo, da v Evropi ni države, ki bi, nasprotno od nekaterih ameriških, imela uzakonjeno smrtno kazen, se na prvem mestu možnih odgovorov ponuja opcija, da bi moral biti za svoja dejanja kaznovan s smrtjo. Poleg te možnosti, ki se je kdove zakaj pojavila na prvem mestu, lahko glasujemo tudi za visoko zaporno kazen, psihiatrično zdravljenje itd. A pravi šok se pojavi šele, ko človek stisne eno od možnosti in pogleda, kako so do zdaj glasovali ljudje pred njim, kajti z več kot petdesetimi procenti (oz. do tega trenutka 5.873 glasovi) vodi možnost, da bi bilo potrebno Fritzla odstraniti s tega sveta. Ha!

(Vir: www.siol.net)

Ja, tudi sam trdno stojim za stališčem, da sta pedofilija in spolna zloraba huda zločina. Zelo huda in bržkone ni človeka, ki se že ob omembi teh dveh pojmov ne bi zgrozil, toda ali si človek, ki ju zagreši res zasluži smrt? Strogo (birokratsko) pravno gledano, je Fritzl zares zagrešil zločin brez primere, toda resnici na ljubo ni nikogar ubil in četudi bi živel v Teksasu, bi električni stol videl le od daleč. Res je tudi, da so stvari, ki so hujše od smrti, saj si ne morem in ne znam predstavljati, kako (če sploh) se bodo Elisabeth in njeni otroci pobrali na noge. Verjamem, da si je ona v vseh teh letih želela, da bi njen oče (če mu seveda sploh lahko tako rečemo) preprosto umrl, toda odkod ta želja pri tako zelo velikemu številu Slovencev? Odkod ta krvoločnost?

Toda poglejmo na problem z drugega zornega kota. Recimo, da bi Avstrija dejansko poznala smrtno kazen in bi se sodišče odločilo, da so Fritzlovi grehi dovolj veliki, da si res zasluži smrt. Mar bi bilo pošteno, da bi se ga na hitro znebili, ga pokopali in pozabili nanj? Bi bilo to resnično pošteno do pravice in Elisabeth? Hej, človek ima vendar triinsedemdeset let, morda bo živel še kakšno leto, dve ali največ deset, toda več prav gotovo ne. Zakaj bi mu delali uslugo in ga ubili? Tako mu ne bi bilo potrebno prenašati sojetnikov, za katere se ve, da pedofilov in posiljevalcev ne marajo preveč. Ne bi mu bilo potrebno prenašati obiskov psihiatra, kamor bo zagotovo napoten. Ne bi mu bilo potrebno… Zanj bi bilo resnično najlažje, če bi lahko umrl, toda vprašanje je, zakaj bi mu mi naredili takšno uslugo. Zgoraj sem že omenil Priklopila. Kaj je naredil, ko je Natascha končno ušla iz njegovega ujetništva? Točno, naredil je samomor, kajti dejstvo, da obstajajo stvari, ki so hujše kot smrt, kot se je lepo izrazil Jin, ne velja le za žrtve, ampak tudi za njihove krvnike. Za Priklopila je bilo vse veliko lažje kot za Natascho, zanj je v eni sekundi vse izginilo. Zakaj bi enako uslugo naredili tudi Fritzlu?

Anketa mogoče ni verodostojna, saj lahko (vsaj po mojih izkušnjah) vsakdo glasuje tolikokrat kolikor hoče. Toda tudi če je samo tisoč ljudi naštepalo vse glasove, ki pošasti, kar Fritzl nedvomno je, privoščijo smrt, se lahko čisto resno vprašamo kaj bi se zgodilo, če bi se Slovenija nekoč res odločila javno objaviti register kaznovanih slovenskih pedofilov.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

Ko sem bil majhen, te stvari seveda niso bile pomembne, važno je bilo, da so bile počitnice in mi ni bilo potrebno iti v šolo, a ravno praznik dela je bil vedno nekaj posebnega in mogoče se mi je zaradi tega vtisnil v spomin bolj kot Velika noč, ko so na mizi sicer bili pirhi in kuhana šunka, to je bilo pa tudi vse. Od majhnega sem bil namreč vzgajan v stilu, da je vsako delo nekaj vredno in da je vsako, še najbolj umazano delo na tem svetu, častno in vredno človeka. Da ni čisto nič sramotnega, če gaziš do kolen v dreku, nasprotno od tega pa je vsega obsojanja vredno, če človek, ki je povsem sposoben za delo, prosjači. O razlogih, zakaj sem se po hitrem postopku izšolal za prodajalca in začel delati kar počnem še danes, sem že pisal in se danes ne nameravam ponavljati in vsa ta leta sem se počutil, da nisem nič manj kot poslanec v državnem zboru. Eden si vsakodnevni kruh služi s kravato, drugi pa z držanjem točilne pištole v rokah. Če ne bi bilo mene, bi si olje v svojem Mercedesu moral pogledati kar sam. Ej, enaka sva in nihče mi ne bo govoril da ne! Kljub temu pa sem do praznika dela še naprej gojil posebno spoštovanje in vsako leto kot papiga ponavljal stavek, da sem pripravljen oddelati vse praznike, od prvega do zadnjega, če sem lahko za prvi maj prost. In povečini mi je šef kar rad ustregel.

Sicer gre res samo za en dan, oz. za borih štirinajst ur, ki jih preživim buden, a kar pet let zapored sem ta dan preživel po ustaljenem postopku. Nekako sem se potrudil, da sem se predramil nekoliko bolj zgodaj kot ponavadi, se oblekel v svojo najboljšo (in edino, ups) obleko ter si zavezal kravato in odšel ven na kavo. Sledil je sprehod po mestu, nakar sem odšel v svojo najljubšo restavracijo in si dal duška s »slow food« kosilom. Sledilo je še malo potepanja naokoli, pozno popoldne pa sem obleko le slekel in jo za eno leto pospravil nazaj v omaro, skupaj s kravato. Hja, če lahko drugi preživijo vsak delovni dan v obleki s kravato, potem lahko tudi jaz en dan v letu, kajne?

Letos sem to tradicijo prvič prekinil. Prvi maj že dolgo ni več to, kar je nekoč bil. Nekoč se je vedelo, da je to naš dan. Vedelo se je, da je to praznik, ko imamo glavno besedo tisti, ki si mesečne plače služimo z lastnimi rokami in ne z govoričenjem. Ko lahko enkrat v letu tudi mi spregovorimo na glas. Toda kakšno veljavo še ima prvi maj, ko pa bo že jutri vse enako? Delo nima več prave veljave in marsikdo prodajalca na bencinskem servisu enači z muho, po kateri zamahne s časopisom, ko se le-ta ustavi za par sekund. Delavce izpodrivajo avtomati in roboti, ki ne poznajo pravic, temveč le dolžnosti, misel »vse živali so enakopravne« pa se je že zelo dolgo nazaj dopolnila z »ampak nekatere so bolj enakopravne kot druge«. Zakaj neki bi torej še slepil samega sebe in se delal, da problemi ne obstajajo in da sem enakovreden vsakomur drugemu, ko pa že jutri ne bom več? Ni mi žal, da sem postal delavec, nikoli mi ni bilo in nikoli mi ne bo. Moje delo je nekaj vredno in če mene ne bi bilo, bi marsikdo tenko piskal, a žal se tega marsikdo ne zaveda.

Kljub temu verjamem, da se bo trend nekoč obrnil. Ne danes in ne jutri, ne čez eno leto in ne čez deset let, a obrnil se bo, ker se bo moral. Zdajšnje stanje pač ne pelje nikamor in prej ko slej se bodo stvari morale zasukati, tako kot so se vedno do zdaj. Seveda ne mislim, da bomo spet zgrabili vile in sekire, a ravno tako je iluzorno pričakovati, da bodo ljudje s socialnega dna do sodnega dne samo poželjivo gledali kako si bogataši režejo pogačo in čakali na drobtinice, ki bi po naključju padle z mize. Meni ni slabo. Lahko bi bilo boljše, a glede na to, da nisem navajen razkošja in luksuza, se ne morem pritoževati. Marsikdo drug se lahko in to povsem upravičeno. Mislite, da si tudi on za prvi maj zaveže kravato?

Z Bombay TV sva pred časom člane Izklop.com, s prijateljskim draženjem zabavala Bandrej in jaz, nato pa je stvar z moje strani vse do sinoči padla v pozabo. Žal Blogos ne omogoča direktne objave videoposnetka, a verjamem da vam bo izdelek, ki ga najdete tukaj ,ravno tako všeč.

Kost je do zdaj že zagrabila Sparkica, k kreativnemu izdelovanju filmčkov pa vabim tudi vas.

-1. ”Daj zavrti nekaj dobrega, nekaj na kar lahko plešemo.”

DJ vrti glasbo za več kot eno osebo. Skladba, ki ti ne paše, je lahko zelo všeč nekomu drugemu in na VSE skladbe, ki jih DJ vrti se da plesati na tak ali drugačen način.

-2. ”Daj zavrti nekaj z ritmom!”

Bodi no resen! Skladb, ki bi se vrtele v klubih in ne bi imele ritma, sploh ni.

-3. ”Ne vem, čigava pesem je in kakšen je naslov, ampak gre nekako takole…”

PROSIM, ne poj DJ-u! Celo noč imajo opravka s sobo, polno ljudi, dima ter visokih decibelov in poleg tega niti slučajno ne potrebujejo še tvojih pevskih sposobnosti.

-4. ”Vsi hocejo slišati to skladbo!”

Aha, torej si naredil anketo med obiskovalci in sedaj v njihovem imenu zahtevaš skladbo?

-5. ”Če boš zavrtel to skladbo, bodo zagotovo vsi plesali!”

DJ sigurno ne bo. Torej ima tvoja teorija veliko luknjo…

-6. ”Če zavrtiš to skladbo, bom sigurno šel spat z dobro bejbo!”

Zakaj bi se zadovoljil samo z eno nočjo? Kupi si album in boš seksal cel mesec!

-7. ”Skladbo hočem slišati takoj za to, ki se vrti!”

Edini, ki lahko to reče DJ-u, je tisti, ki mu piše čeke.

-8. ”Kaj vse imaš?”

Dosti enostavnejše je, da greš na pivo in medtem premisliš, kaj bi rad poslušal, kot pa da ti DJ recitira naslove vseh skladb, ki jih ima.

-9. ”Ej, stari, na to glasbo sploh ne moreš plesat!”

Malce nenavadno je, da to rečeš, ko je plesišče nabito polno. Kakorkoli že, tudi če je na plesišču en sam obiskovalec, je tvoja izjava napačna.

-10. ”Daj skladbo kmalu gor, ker odhajamo!”

Zakaj bi jo DJ zavrtel kmalu, če boste po njej odšli? Raje jo bo zavrtel kot zadnjo, tako da boste ostali celo noč.

Pa še nekaj stvari, ki jih ne reci DJ-u:

1. če si zaželiš skladbo in ti DJ odgovori, da se je pravkar odvrtela, mu ne odgovori, da si ravnokar prišel, ker to čisto ničesar ne spremeni.

2. NIKOLI ne reci ”Kaj samo takšno glasbo boš vrtel celo noč?” Ko greš v kitajsko restavracijo, gotovo ne naročiš pizze. Tako v rock klubih vrtijo rock glasbo, v techno klubih techno…

3. če si zaželiš skladbo, bodi natančen. DJ-u čisto nič ne pomagaš, če mu rečeš: ”Rad bi slišal nekaj, samo tega ne…” Tudi če boš šel v bar in rekel ”Dajte mi nekaj, samo tega ne…” te natakar prav gotovo ne bo vesel.

4. če DJ-u natančno poveš, kaj bi rad slišal in ti odvrne, da te skladbe nima, mu nikoli ne reci: ”Kaaaj?!?! Kako to misliš? Kakšen DJ pa si?!?! S tem namreč tvegaš, da te bo zadavil.

In na koncu še tri ZELO VAŽNE STVARI:

• DJ ima zelo malo spoštovanja, ker vsi od njega pričakujejo, da bo vrtel tisto, kar oni želijo. Nemogoče je zadovoljiti vse okuse in želje, pa čeprav obiskovalci pričakujejo ravno to.

• če na radiu rečejo, da je pesem hit, to še ne pomeni, da je hit tudi v klubu. V 80% se je skladba v klubu vrtela že veliko prej, preden so jo na radiu odkrili, tako da ne teži DJ-u! Prav tako pa ogromno pesmi, ki se vrtijo na radiu, ne sodi v klub. Preden si naslednjič zaželiš pesem, se torej ustavi in malce premisli.

• In še najpomembnejše izmed vseh stvari: ČE IMA DJ ENO ROKO NA MEŠALNI MIZI, DRUGO NA GRAMOFONU, NA GLAVI PA IMA SLUŠALKE, GA NE MOTI, KER JE ZAPOSLEN!

Zdaj, ko smo razjasnili kako bi se tole »vsešportno točkovanje« šli, je čas da razmislimo, katere države bi bile pri vrhu in na katerem mestu bi se lahko znašla Slovenija. Kot prvo, odločno nasprotujem teoriji, ki so jo do zdaj v debatah postavljali moji prijatelji, da bi bile ZDA nesporno na prvem mestu. Sicer imajo res vrhunske košarkarje, a le-ti v zadnjih letih niso pokazali kaj dosti. V nogometu so dobri, vendar niso v špici, tako kot tudi ne v hokeju… Precej prej bi si upal trditi, da bi vrh zasedla Rusija ali mogoče celo kakšna od premnogih evropskih velesil kot so Francija, Nemčija ali celo Italija. Moje stališče, da bi vrh kljub temu osvojili Rusi, temelji predvsem na tem, da so velemojstri v nordijskih smučarskih disciplinah, ravno tako blestijo v večini skupinskih športov, kot so recimo hokej, košarka in rokomet. V nogometu sicer res niso v vrhu, vendar so vseeno precej močna ekipa, v individualnih športih pa so sploh velesila, saj bi jim tam konkurenco lahko delali kvečjemu Kitajci

Kar se tiče Slovenije, seveda ne bi bili prav pod vrhom, prav gotovo pa bi se našli med prvimi petdesetimi, saj smo precej uspešna športna sila, ki nam ležita predvsem v košarka in rokomet, prav tako smo odlični atleti in hokejisti, pri jadranju in veslanju pa smo povsem v vrhu. Slednje sicer nista disciplini, ki bi prinesli veliko točk, ampak vseeno. Če pogledamo s stališča, da smo bili nekoč del športnega giganta, kar je Jugoslavija vsekakor bila, lahko rečemo, da bi nas Hrvaška in SiČG (če predpostavimo, da bi za potrebe raziskave ta država še obstajala) zagotovo prehiteli, pred BiH in Makedonijo pa bi že bili.

Čisto za konec pa se lahko pozabavamo z večno lestvico vseh športov. Spet isto kot prej, le da štejemo športne uspehe v vseh športih v zadnjih sto letih. A prevelikih dvomov tu ne bi smelo biti, saj bi vrh slej ko prej osvojila Sovjetska zveza, druge bi bile najbrž ZDA, potem pa bi bila najbrž že na vrsti naša predraga rajnka SFRJ.

Znani slikarji niso bili tako lahek zalogaj kot sem mislil da bodo, čeprav seveda dopuščam možnost, da vas je večina zaradi lepega dne, ki ga niste preživeli za računalnikom, zapis pač videla prepozno. Mika me, da bi v poletnih mesecih anagrame začenjal objavljati šele proti večeru, a bom pustil, da o tem odločite vi. No, vsekakor se je izkazala Zvita felgna, ki ji je skoraj uspel “ten of a kind”, na koncu pa ji je zaradi površnosti en anagram odvzel Domovoj. Pa poglejmo:

A. Alvord Aldas - Salvador Dali (Zvita T.v.)

B. Cristiano D. Bellot - Sandro Botticelli (Zvita T.v.)

C. Lance do Mute - Claude Monet (Zvita T.v.)

Č. Hester Mainis - Henri Matisse (Zvita T.v.)

D. Nol Hayward - Andy Warhol (Zvita T.v.)

E. Yank Lissy Dawkins - Wassily Kandinsky (Zvita T.v.)

F. Isac Garcon Foy - Francisco Goya (Zvita T.v.)

G. Bartholome Luciano Inger - Michelangelo Buonarroti (Zvita T.v.)

H. Matti Reneger - Rene Magritte (domovoj)

I. Nicolai Devondra - Leonardo da Vinci (Zvita T.v.)

NEDELJSKI ANAGRAMI: KNJIŽNI DETEKTIVI

A. William Hopper

B. Samuel J. Gerit

C. Lauren Pines

Č. Carl Soxes

D. Luce Piero Hort

E. Stu Dunuc Paige

F. Norm Speary

G. Barty Ambon

H. Tim Palmerson

I. Rolf E. Owen

Sicer ne vem kako so podporniki tibetanskega upora uspeli ustvariti napis, vsekakor pa so si za podvig vzeli kar nekaj časa in se med drugim spravili tudi v nevarnost. Ne upam si namreč pomisliti, kaj bi ostalo od “umetnika”, ki bi med praskanjem fasade izgubil ravnotežje in zletel na trda tla Kidričeve ulice.

Kakorkoli že, novogoriški nebotičnik (in s tem tudi skoraj celotno mesto), je še eden izmed protestov proti Kitajcem, ki pa je bolj kot čemurkoli drugemu le sam sebi namen, kako se bo nanj odzvalo podjetje Fertis, ki upravlja z zgradbo pa je seveda povsem drugo vprašanje.

p.s.

Lahko nekdo, ki ni vsak dan v stiku z ljudmi, ki jih hitro razvadiš, veliko težje pa jim dopoveš, da nekaj ni postalo njihova ustavna pravica, dejansko dojame sporočilo te pesmi?

Še preden pa se lotite reševanja, poglejmo kako ste si najzvestejši reševalci prejšnjo nedeljo pravično razdelili komike, katerih imena so sinonim za smeh:

A. Allan Erich Chip - Charlie Chaplin (Janja)

B. Tan Otes Burke - Buster Keaton (Trisha)

C. Marc Hugo Rox - Groucho Marx (sparkica)

Č. Ridley Orvah - Oliver Hardy (Janja)

D. Dan Maya Funk - Andy Kaufman (Trisha)

E. Nino Ark Watson - Rowan Atkinson (domovoj)

F. Eludin Fouses - Louis de Funes (sparkica)

G. Giglio Alva Polo - Paolo Villaggi (bolje poznan z vlogo Uga Fantozzija ; anagram ostal nerazrešen)

H. Billy Henn - Benny Hill (domovoj)

I. Zoren Fitzone - Tone Fornezzi (homerun)

NEDELJSKI ANAGRAMI: ROJENI S ČOPIČEM V ROKAH

A. Alvord Aldas

B. Cristiano D. Bellot

C. Lance do Mute

Č. Hester Mainis

D. Nol Hayward

E. Yank Lissy Dawkins

F. Isac Garcon Foy

G. Bartholome Luciano Inger

H. Matti Reneger

I. Nicolai Devondra

Zadnje dni se prav od srca smejem človeški neumnosti. No, ob toliko različnih ljudeh, ki jih vsak dan srečam v službi in stvareh, ki jih videvam, to pravzaprav ni nič posebno novega, kaj šele čudnega. Ampak zadnji teden so predvsem neka slovenska revija in glavni akterki nove seksualne afere v deželi pod Alpami, resnično poskrbeli za mojo dobro voljo in zmajevanje z glavo.

Glavni protagonistki v celi zgodbi bržkone poznamo čisto vsi. Po sodobnih standardih lepote vsekakor zelo čedni dekleti, ki bi bili že zdavnaj pozabljeni, če ne bi svojega telesa razgalili za dve največji svetovni moški in slovensko tračarsko revijo. Tako mednarodni, kot tudi slovenska revija so bile seveda razgrabljene, dekleti pa sta na ta račun mastno zaslužili in si odprli cesto do medijske slave. Začeli sta peti, voditi oddaje na televiziji in prisostvovati odmevnim športnim prireditvam. Jasna stvar je, da moških (in najbrž tudi kakšnega dekleta) njun glas in voditeljske sposobnosti niso preveč zanimale, širše občestvo je pač še vedno želelo predvsem njun stas v erotičnih položajih, pomešan z zapeljivimi pogledi, s katerimi bi zrajcali še tako zadrgnjenega klerikalca.

Prav kmalu zatem so valovi slovenskega medmrežja naplavili njune skupne slike, na katerih se ljubkujeta v skorajda lezbičnih položajih, ki sta jih za mizerno plačilo posneli na drugi strani Atlantika. Veliko Slovencev jih seveda ni videlo, saj so bile zreducirane le na internetne portale, forume in klepetalnice. Kdor jih je videl jih je videl, kdor jih ni, jih pač ni. A ljudje so lepotički imeli radi in ju hoteli še, toda onidve o kakršnemkoli ponovnem slikanju seveda nista hoteli več slišati. Zdaj sta bili že veliki zvezdi in konec koncev se to ne bi več spodobilo. Toda revija, ki ju je v Sloveniji prva razgalila, je le slovenska podružnica ameriške in v želji ustreči svojim bralcem, je te fotografije objavila.

Nato pa se je zgodilo nekaj, česar ni pričakoval (skoraj) nihče. Lepotički nista ostali mrtvi hladni, češ, saj to ni nič česar do zdaj še niste videli, ampak sta zagnali medijski vik in krik, češ da revija ne spoštuje določil pogodbe, zato jo bosta tožili! Revija seveda ni stala križem rok, temveč je takoj vrnila žogico in v javnost posredovala kopijo pogodbe, ki sta jo lepotički brezskrbno podpisali v Ameriki in na kateri nedvoumno piše, da si sestrske revije lahko prosto izmenjujejo in objavljajo slike svojih modelov.

Ironično, a dekleti sta si prav s takšno reakcijo naredili najboljšo možno reklamo. Revija bi najbrž spet bila razprodana tudi brez takšnega medijskega pompa, a predvsem ta je sprožil med moškimi pravo pravcato histerijo. V reviji so »prepovedane« slike, katerih objavo sta lepotički hoteli preprečiti. Dogaja se jima nekaj slabega, zato razgrabimo revijo, dokler je še na razpolago! To, da so slike brezplačno dostopne na širnem medmrežju, ni brigalo nikogar, zdaj so v reviji in če je ne bom kupil, ne bom frajer.

Kaj dekletoma pravzaprav ne gre v račun? To, da sta zdaj televizijski voditeljici, za katere se ne spodobi, da se ljudje naslajajo nad njunimi golimi slikami? Lepo vas prosim, kaj ju je pa sploh pripeljalo na pevske odre in v televizijske studie? Nadarjenost prav gotovo ne in če predpostavimo (sicer majhno) možnost, da se tega ne zavedata, potem zlahka ugotovimo, da sta si pravzaprav naredili odlično reklamo. Da bi tožili največjo svetovno revijo za moške, je absurd, saj se tega bržkone ne bi lotila niti kakšna bolj znana (in razvpita) zvezda, ki ima pod palcem kakšen dolar več kot onidve. Poleg tega ne razpolagata z enim pravnim dejstvom, da se slike ne bi smele distribuirati v Sloveniji, pač pa je stvar povsem obratna, saj ima revija nedvoumne pravice, da to kadarkoli naredi.

Od takrat, ko sta se lepotički prvič fotografirali goli, je minilo že kar nekaj časa in tudi onidve sta bili ob številnih drugih dekletih, ki so se razgalile pred fotoaparatom, že nekoliko pozabljeni. Toda nato se od nekod najdejo »do sedaj povsem neznane« fotografije, lepotici sta čez noč spet v središču pozornosti in Slovenci spet nasedejo. O ja, kar verjemite mi, da so, kajti prav tu se skriva skrivnost moje dobre volje in smeha. Le kako naj bi drugače reagiral na kopico slinastih moških, ki so se skoraj pulili za svoj izvod revije, ko so jo končno plačali pa je bila prva stvar, ki so jo naredili ta, da so si ogledali njune fotografije. Pri vsem tem me pravzaprav čudi le to, da se uredništvo revije ni odločilo, da bi to številko zavilo v polivinilasto folijo, ampak to bi bilo najbrž res že pretiravanje.

Kdo je tukaj dejansko nasedel in kdo se sladko smeji, najbrž ni težko ugotoviti. Pa naj bo tako, očitno Slovenci dejansko potrebujejo takšne zgodbe in očitno se še vedno radi slinijo nad dekleti, ki jih videvajo po televiziji, medtem pa smo drugi veseli, da nam je kljub navalu na revijo uspelo prebrati intervju, v katerem je tokrat na vprašanja odgovarjal naš najljubši zdravnik. Vsi srečni in vsi zadovoljni. Lepo.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

Ko sem včeraj zjutraj pri pisanju prispevka uporabil izraz »vrli Bosanci«, si nisem mislil, da bo ta besedna zveza naletela na nekoliko buren odziv. Ta sicer ni bil nič posebnega, saj sta se oba bralca le obregnila, da bi lahko uporabil nekoliko bolj primeren izraz, vseeno pa mi je vse skupaj dalo idejo za današnji prispevek.

Tudi sam sem v otroštvu mislil, da je beseda Bosanec (ali pa Bosan’c) predvsem žaljivka, ki ne pomeni nič dobrega. Pravzaprav je bila beseda že takrat toliko zlorabljena, da si povprečen osnovnošolec kaj drugega niti ni mogel misliti. A ker vemo, da ima človek z vsakim letom nekaj več soli v glavi, sem tudi sam počasi prišel do spoznanja, da beseda Bosanec enostavno ne more biti žaljivka. Hej, bi bil jaz jezen na človeka, ki bi mi rekel, da sem Slovenec? Konec koncev sem Slovenec in kot da to ni dovolj, sem na to tudi precej ponosen, zakaj neki bi torej sploh lahko bil užaljen?

Nekaj let pozneje, mi je stric bivše predrage to tezo le še dodatno potrdil. Le zakaj bi bilo žaljivo, če mu kdo reče, da je Bosanec? Rodil se je v Bosni, tam odraščal, njegov materni jezik je »bosanščina«¹ in poleg slovenskega ima še vedno tudi bosansko državljanstvo. Poleg tega je nekoliko bolj temen kot drugi vaščani in njegove obrazne poteze nedvoumno kažejo na to, da njegove korenine ne tičijo v naši podalpski deželici. Seveda je Bosanec, kaj pa naj bi drugega bil. Užalil bi se, če bi mu kdo rekel, da je nesposoben Bosanec, ampak dokler ga le sem ter tja kdo pokliče po njegovi narodnosti, tu ne vidi nič spornega.

Nikoli me ni motilo, da se je bivša predraga s svojimi bližnjimi in daljnimi sorodniki pogovarjala v njihovem jeziku. Zakaj neki bi me? Sicer so vsi tekoče in brez naglasa govorili slovensko, ampak med sabo se ne bodo pogovarjali v jeziku, ki ni njihov materni, kajne? To, da sem se poročil z dekletom, ki je v Slovenijo prišla v času vojne pa je zelo motilo moje sodelavce. Ne, niso me izobčili, a prepričevati nekoga naj se ne poroča, ker ga želi punca le izkoristiti za pridobitev državljanstva (in mu po ločitvi nakladati floskule v stilu »saj smo ti rekli, a nas nisi hotel poslušati«), ob tem pa osebe še nikoli niso videli, je, milo rečeno, neumnost brez primere. A to ni bilo vse, kajti ko je na svet prijokal mali Volkec, je bil avtomatično označen za Bosanca, ki ga bo potrebno obrezati, naučiti moliti Alaha in ga izučiti za zidarja. Takrat je na naši črpalki odjeknila eksplozija, saj sem dal jasno vedeti, da ne bom pustil, da se iz Volkca kdorkoli norčuje. Sicer res ni čistokrven Slovenec kot njegov oče, ampak kaj neki je s tem narobe? Govoril bo slovensko, imel bo slovensko državljanstvo, počutil se bo Slovenca, če bo hotel se bo naučil materinega rojstnega jezika, če ne bo hotel pa ne. A ne bom dopustil, da ga ima kdorkoli za manjvrednega samo zato, ker njegova mama prihaja iz Bosne.

Volkec je odrasel in prav kmalu bo dopolnil osem let. Kdor je pri osmih letih poznal mene, brez oklevanja izjavi, da enostavno ne more biti dvoma, kdo je njegov oče. Tako barvo, kot obliko oči ima sicer po mami, a vse ostalo je povzel po meni, od nosu in brade naprej. Sicer ne bilo čisto nič narobe, če bi bil podoben bivši predragi in ne meni, vseeno pa si zdaj lahko predstavljate moje razočaranje in ogorčenost, ko mi je eden od sodelavcev povedal, da je na blogu po naključju videl video z monster truckom po Novi Gorici in da je moj sin primerek tipičnega čefurčka. To ni bila zgolj neprimerna opazka, kot tudi ne nedolžna beseda, ki označuje prebivalca Bosne, to je bila zame žaljivka. Govori o meni kar želiš, a mojega sina ne bo žalil nihče!

S sodelavcem sva seveda zgladila spor in čeprav mu nisem najbolj verjel, da ga je Volkec v tistem videu pač spominjal na približno enako starega Kemala iz njegove vasi, je v meni ostalo nekaj grenkega. Z drugim (občasnim) sodelavcem, ki se je izjavi le sladko smejal in potrdil, da Volkec dejansko daje vtis »tipičnega čefurčka«, še zdaj ne govorim in tudi ne nameravam.

Bi res toliko zameril, če bi mi sodelavca rekla, da v Volkcu vidita tipičnega majhnega Bosanca? Vsekakor, a s to razliko, da bi v tem primeru sodelavcu povedal, da oči velikokrat vidijo tisto kar želijo videti in, da če je moj Volkec po videzu Bosanec, potem sem najbrž tudi jaz, na nekoliko bolj miren način. Toda onadva sta bila pri svojih komentarjih veliko bolj neposredna in predvsem žaljiva. Tu je bil namen ponižati mojega sina in prizadeti mene več kot očiten.

Bosance sam izredno spoštujem. Ne izogibam se jim, ko jih srečam na ulici, tako kot to dela veliko drugih ljudi. Prav tako me v nobenem trenutku ni sram zaviti v kakšen »njihov« bar ali kavarno. Nanje ne gledam zviška in marsikateremu »tipičnemu« Bosancu, ki bo samotno štopal ob robu ceste bom prej ustavil kot marsikateremu slovenskemu mladostniku. Ne, namen besedne zveze »vrli Bosanci« vsekakor ni bil žaljiv. Žaljivo bi bilo, če bi uporabil stavek »čefuraj, ki se mi podi po bloku«, kar bi dejansko bilo primerljivo z izjavo, ki sta jo sodelavca brez vsake realne osnove izrekla o mojem sinu. Sam sem uporabil narodnost dotičnih delavcev, tako kot jo uporabim v primeru, ko Volkuljo povabim na kavo, češ da greva k Albancu. In tudi beseda »vrli« vsekakor ni bila mišljena slabšalno, konec koncev, mar ne živimo, delamo, jemo…skoraj vsi v prostorih, ki so jih zgradili »vrli« (=pridni, delovni ipd.) Bosanci?

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

1. brez pripomb, da jezik bosanščina ne obstaja, prosim [nazaj gor]

Povsem navaden zid in povsem navadna pisava. Povsem navadna barva, a lepa misel. Je sploh potrebno še kaj dodati?

Mi boste verjeli, če vam bom povedal, da sem utrujen? Pravzaprav ne utrujen v pravem pomenu besede, ampak bolj zaspan in izmozgan. Zahvala gre podjetju, ki upravlja z našim blokom, saj so se domislili, da bodo ravno ta teden začeli z adaptacijo fasade in menjavo oken pri mojih številčnih sosedih. In ker takšna opravila ponavadi niso najbolj tiha, sem se včeraj dopoldne ob neprestanem vrtanju, razbijanju in vpitju vrlih Bosancev kar naprej zbujal in logična posledica takšnega nemirnega spanca je bila, da sem bil utrujen že ob osmih zvečer, ko sem začel z nočno. Nocoj stvar najbrž ne bo nič boljša, oziroma bo kvečjemu slabša, saj so včeraj šele začeli postavljati gradbeni oder, ampak sam se zaradi tega ne obremenjujem. Pravzaprav že komaj čakam na večer, kolikor nerazumljivo to v tem trenutku zveni.

Ko sva s sodelavcem v petek popoldne povsem po naključju ugotovila, da bi meni izredno ustrezal njegov razpored prihodnjega tedna, njemu pa moj in sem poklical šefa, če dovoli menjavo, je bil ta precej pasji. Sto in en izgovor je našel, pomagalo ni niti nobeno moledovanje v stilu majhnih razvajenih fantkov (»nikoli več ne bom prosil za nič«) in pogovor se je zaključil s tem, da je odložil slušalko. A želja po tem, da bi prihodnji teden delal nočne, je bila močnejša in v nedeljo zjutraj sem sklenil še enkrat poskusiti srečo. Tokrat se mi je le nasmehnila in čeprav sem še na pol v snu skoraj deset minut poslušal godrnjanje, mi je na koncu le oddobril zamenjavo.

A kot da že razpored sam ne bi bil dovolj ugoden, sem še isti dan ugotovil, da bom te štiri nočne delal s precej fajn sodelavcem. O njem sem sicer pisal že takrat, ko je bil premeščen na našo črpalko, saj me je s svojim odnosom pošteno (pozitivno) presenetil, a od takrat nisem več imel priložnosti delati z njim. Zdaj pa sva kar naenkrat skupaj v nočni. Kaj boljšega kot to. Ponedeljke, ko me zvečer čaka prva od štirih nočnih, ponavadi preživim čemeren in ob nenehnem vzdihovanju, da bom moral zvečer v službo, tokrat pa je bilo vse drugače in na trenutke sem se celo zalotil, da komaj čakam na osmo zvečer, ko se bom odpravil na našo majhno črpalko.

In Robert se seveda sam sebi ni izneveril. Toliko smeha, prilagajanja, sproščenega pogovora in nenavsezadnje pošteno razdeljenega dela že zelo dolgo nisem doživel v kakšni nočni. Tistih deset ur je šinilo mimo kot blisk in ob nekem trenutku sem presenečeno ugotovil, da je že peta in pol. Jasna stvar je, da njegove prijaznosti tudi sam nisem izkoriščal, pač pa sem mu v enaki ali celo večji meri vračal vse, kar sem od njega dobival in najbrž mi ni potrebno posebej poudarjati, da sva oba odšla domov zadovoljna in polna pozitivne energije.

In danes? Danes se je zgodba ponovila. Nikomur od naju ni težko narediti dela, ki bi ga moral drug. Jaz naredim nekaj kar bi moral Robert in njemu se zdi povsem samoumevno, da bo naredil nekaj kar bi sicer moral jaz. Recimo, meni polnjenje avtomata za kavo enostavno ni eno od najljubših del, saj se mi največkrat zgodi, da gre več mleka v prahu mimo posode, kot vanjo. Zakaj je torej ne bi obe (ali kar vse štiri) noči napolnil Robert, ki pa se mu ne da ukvarjati z remitendo (vračilom) časopisov, kar rad delam jaz? Zakaj bi zajebavala drug drugega, ko pa si lahko pomagava in ustvarjava dobro delovno ozračje, ki ga navsezadnje občutijo tudi stranke.

In tukaj je srž današnje zgodbe. Kdaj bodo šefi, direktorji in vsi ostali, ki imajo pod seboj nas, delavce, končno razumeli, da je le zadovoljen delavec dober delavec? Če se bo delavec dobro počutil v podjetju, če bo vedel, da mu je šef pripravljen prisluhniti, če se bo dobro počutil med sodelavci, bo veliko bolj produktiven, kot sicer. Zakaj delavcem postavljati omejitve in nanje vršiti pritisk, ko pa stimulacija, pa kakršnakoli že bila, deluje veliko bolje od vsake grožnje?

Če mi šef ne bi oddobril zamenjave in bi ta teden delal mešano zjutraj in popoldne, vsekakor ne bi bil zadovoljen, saj bi se ves čas (pa čeprav podzavestno) zavedal, da bom moral spustiti veliko stvari le zaradi njegove trme. Posledično bi bil slabe volje in najbrž od mene ne bi bilo prav veliko koristi. Toda od prihodnjega tedna bom navsezadnje le nekaj imel in tako zaradi tega dejstva, kot zaradi dobrega sodelavca, v službi naredim (narediva) ogromno, oz. veliko več kot bi bilo potrebno.

Zvečer bom bržkone spet prišel v službo neprespan in pomalem siten. Toda nato bom spil tisto našo žalost od kave, pokadil cigareto in ko bova z Robertom začela z najinimi »manevri«, vsekakor ne bo več razlogov za slabo voljo. Pa čeprav bodo Bosanci danes očitno precej bolj glasni kot včeraj. Najbolje, da grem pod kovter in čimprej zaspim, kot kaže so že začeli.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

»Upam, da ne bosta tega počela celi dve uri,« mi je šepnila Volkulja na uho, nekaj minut pred začetkom filma The Mist, v Kolosejevi dvorani številka tri. Zanimivo, sam sem v tistem trenutku premišljeval povsem isto in zaljubljen parček, ki je sedel pred nama, je bil z glasnim poljubljanjem in njenim »kokošjim« smehom, zares nekoliko moteč. V kolikor me ne bi že pošteno dajala radovednost, kaj nam je tokrat pripravila naveza King-Darabont, bi se bržkone spustil v tiho debato, zakaj pari, ki nato večino filma preživijo ob mešanju sline, sploh gredo v kino, tako pa sem se le prikrito hihital romanci pred nama in se zatopil v dolgočasne reklame, ki sem jih v Koloseju pač prisiljen gledati.

Trailerji za prihajajoče filme se niso še odvrteli do konca, ko so pet ali šest sedežev levo od naju okupirale pubertetniške najstnice. Saj veste, mlade, razigrane, vsaka s svojo veliko škatlo pokovke in seveda obvezno kokakolo. Tipična ameriška publika, od katere živijo filmi a la »American pie: The naked mile«. In tisti napovedniki, ki v vsakem povprečnem gledalcu¹ vzbudijo željo po ogledu naslednjih štirih filmov, se niso še odvrteli do konca, ko so kokice že frčale po zraku. Okej, so pač mlade in razigrane, ko jih bo film zgrabil in prilepil na stol, se bodo že umirile.

Kako sem se motil. V Koloseju sem bil do zdaj sicer le šestkrat ali mogoče sedemkrat, a očitno sem tudi v nabiti dvorani (ob ogledu Ameriškega gangsterja) imel srečo, da sem si prostor delil z dokaj kulturnim občinstvom, ki se je enostavno zavedalo, da moraš v kinu dati mir, če ne želiš po hitrem postopku zanetiti prepira ali celo pokasirati kakšne po nosu. Ja, vstopnico je mora pač vsakdo plačati in kdo ne bi znorel, če začne nekdo motiti njegov užitek. A nikoli si ne bi mislil, da je trop najstnic sposoben takšne mere primitivizma. Od neprestanega hihitanja, komentiranja, pogovarjanja, oglašanja na telefon, cmokanja in srkanja, vstajanja ter odhodov iz kinodvorane in prihodov nazaj vanjo… Sam sem sicer sedel na desni, tako da je Volkulja sedela med mano in njimi, a mirne vesti lahko priznam, da bi mi na njenem mestu živci popustili že veliko prej, saj je šele proti koncu, ob najbolj napetem delu filma besno zasikala, naj že enkrat zaprejo. O komentarjih, ki jih je s tem sprožila, ne nameravam izgubljati besed, bržkone pa je smrklje le nekoliko streznila moja izjava ob koncu predstave, da imajo srečo, ker nisem na mestu mojega dekleta sedel jaz, saj bi v tem primeru ena pokasirala tudi kakšno facko.

Ja, multiplekse kljub vsej razkošni tehnologiji s katero razpolagajo in posledičnih užitkih, ki jih ponujajo ob ogledih filmov, sam sovražim iz dna srca. Morebiti zveni nekoliko nelogično, a še predobro se spomnim starega novogoriškega kina, kjer nam je ostarel blagajničar dejansko otipaval žepe ozkih kavbojk, če v notranjost ne tihotapimo kakšnih bombonov ali bognedaj žvečilnih. V kolikor jih je našel, si imel na izbiro dvoje, ali bomboni, ali predstava. In tako si jih bil prisiljen pustiti njemu, da bi jih po koncu filma dobil nazaj pa je bilo seveda utopično pričakovati. Kaj se je zgodilo, če si med filmom le nekoliko preveč naglas zakašljal ali slučajno motil ostale gledalce, naj si poskuša vsak predstavljati sam, a sam sem na lastne oči videl, kako je taisti blagajničar marsikaterega sovrstnika za uhlje odvlekel ven. Danes je v dvoranah velikih multipleksov dovoljeno malodane vse. S seboj si lahko prineseš vsakršno hrano in pijačo, lahko si glasen in brez občutka slabe vesti motiš ostale obiskovalce², lahko posvinjaš sedeže in tla, lahko… Bržkone lahko tudi seksaš pa se ti ne bo nič zgodilo, konec koncev je to tvoja pravica, saj si vendar kupil vstopnico, kajne?

Sam sicer povsem razumem, da so se frčafele pač dolgočasile. Ne dvomim, da so pričakovale nagnusne pošasti, ki koljejo ljudi, ob čemer se prelivajo hektolitri krvi, dobile pa so novo mojstrovino Franka Darabonta, katerega filmi pač niso za vsakogar. Prav tako povsem razumem, da jih film ni potegnil vase tako kot je mene in dvomim, da ga je katera od njih sploh razumela, oz. doumela njegovo sporočilo. Ne, film The Mist vsekakor ni nedeljska matineja in mogoče bi moral celo nositi oznako »neprimeren za mladino do šestnajstega leta«, toda to punčk niti malo ne opravičuje. Ne zagovarjam nekega komornega vzdušja, konec koncev sem v nekem trenutku tudi sam siknil en glasen »YES!«³, zaradi česar sem se po koncu filma mojima desnima sosedoma tudi opravičil, a sta mi nekoliko presenečeno⁴ odgovorila, da me ob ploskanju (!!??) iz zgornjih vrst sploh nista slišala, ampak kar je preveč je pa preveč

Rešitve žal ni na vidiku ali pa je samo jaz ne vidim. Iluzorno je pričakovati, da bo Kolosej zaposlil trideset novih ljudi, ki bodo opravljali redarsko službo in začeli iz kinodvoran metati nekulturne gledalce, ki si domišljajo, da si lahko privoščijo vse, saj jih je tako navadila politika multipleksov. Prav tako bi bilo izredno moteče, če bi se ti redarji sprehajali iz dvorane v dvorano, saj bi bili samo en dejavnik več, ki bi motil ogled filma, tako da je edino kar nam preostane, obiskovanje samotnih in napol praznih starih kinodvoran, kjer pa seveda ni takšnega zvoka in slike.

Morebiti bi se utegnil kdo obregniti tudi vame, češ da naj si omislim hišni kino⁵ ali naj pač ne obiskujem multipleksov. Toda zakaj bi storil kaj takšnega? Sem mar kaj manj kot otročje najstnice, ki mislijo, da si lahko privoščijo vse samo zato, ker so danes otroci zavarovani bolj kot kočevski medvedi? Če bi se od nekod našel nekdo, ki bi eno od njih za ušesa zvlekel iz dvorane, bi bržkone tudi ostale po hitrem postopku utihnile, ampak čez nekaj ur, ko bi v Kolosej ob policijskem spremstvu pridrla njena starša, ne bi rad bil v njegovi koži.

A tudi Kolosej bo moral razmisliti o rešitvi tega problema. Vem, da z današnjim prispevkom nisem odkril tople vode, saj obstaja malo morje takšnih in drugačnih zapisov o slabih izkušnjah v ljubljanskem, mariborskem, celjskem, koprskem ali katerem drugem multipleksu in prej ko slej bodo odgovorni enostavno morali nekaj ukreniti. Pa čeprav s starostno omejitvijo pri nekaterih filmih. Konec koncev, kaj imajo tako mlade punčke sploh za početi zunaj ob devetih zvečer?

Ah ja, preden pozabim. Ko sem si jezno oblačil bundo in nalajal drobno blondinko, ki kar naenkrat ni izgledala več toliko pogumna kot pet minut prej, je z menoj glasno potegnil tudi mlad par, ki se je pred začetkom filma lizaril pred menoj, nato pa povsem v miru dve uri gledal film. Kako je ta svet pravzaprav včasih varljiv, kajne?

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

1. kar sem, roko na srce, tudi sam, saj hodim v kino predvsem zaradi razvedrila [nazaj gor]
2. če si seveda pripravljen vzeti v zakup, da lahko v vsakem trenutku nekomu popustijo živci [nazaj gor]
3. verski fanatizem je pač nekaj česar ne morem mirno požreti pa čeprav se gre samo za film [nazaj gor]
4. bržkone je tudi njiju šokiral konec in sporočila filma [nazaj gor]
5. že ideja sama mi privabi nasmeh na ustnice, za vse, ki niste razumeli namiga pa naj še enkrat ponovim, da živim na štiriindvajsetih kvadratnih metrih, vključujoč balkon, kopalnico in klet [nazaj gor]

Pesem v ozadju: Al Bano & Romina Power - Sempre tu

Preden objavim rešitve in reševalce prejšnjega tedna, pa imam za vas važno obvestilo. Ker mi počasi zares zmanjkuje idej za znane osebnosti z različnih področij, katerih imena in priimke bi lahko premetaval, bi prosil, če lahko vsak nekoliko pomisli in mi navrže eno ali več področij, ki bi jih lahko uporabil v naslednjih tednih. Hvala vnaprej.

Domovoj se je izkazal kot odličen poznavalec deklet v kratkih belih krilcih in le Tisi ter moji nerodnosti gre levji delež krivde, da mu ni uspel nov “ten of a kind”. Mogoče pa bo to danes spet uspelo nekomu, ki se rad smeje. Pa poglejmo:

A. Joan Vontan - Jana Novotna (tukaj je prišlo do moje napake, saj je v anagramu manjkala ena črka “a”, rešitev pa bom vseeno priznal Domovoju, ki je to odkril)

B. Vittoria Lanna Mavra - Martina Navratilova (tisa)

C. Gianna Trimshi - Martina Hingis (Domovoj)

Č. Sophia A. Mavarar - Maria Sharapova (Domovoj)

D. Tricia Jann Piefer - Jennifer Capriati (Domovoj)

E. May Perrice - Mary Pierce (Domovoj)

F. Astrid Evalyn Pond - Lindsay Davenport (Domovoj)

G. Silvia W. Mulnes - Venus Williams (Domovoj)

H. Gianna Trimshi (moja napaka pri kopiranju iz beležnice na blog, tako da žal ne morem reči, katera tenisačica bi morala biti na tem mestu)

I. Costanza Xaviera Charin - Arantxa Sanchez-Vicario (Domovoj)

NEDELJSKI ANAGRAMI: NJIHOVA IMENA SO SINONIM ZA SMEH

A. Allan Erich Chip

B. Tan Otes Burke

C. Marc Hugo Rox

Č. Ridley Orvah

D. Dan Maya Funk

E. Nino Ark Watson

F. Eludin Fouses

G. Giglio Alva Polo

H. Billy Henn

I. Zoren Fitzone

Tom Hanks v Zeleni milji