Iz volkovega b(r)loga

Pozdravljena, Slovenija

Eno vprašanje imam za vas. Verjamete v usodo? Ne? Kaj pa v Boga? Tudi ne? Hm, morebiti pa ste od »tistega, ki je padel«?… Mogoče ne verjamete v nič in je za vas vse naključje… Hm. Kaj pa v angele varuhe? Neumnost, boste nekateri zamahnili z roko, ampak še preden to storite, si prosim preberite o fenomenu, ki si ga skušam razložiti že veliko let, ampak razumne razlage zanj ni. No, pravzaprav je, ampak o tem pozneje…

Nikoli v življenju nisem sprejel dejstva, da sem sirota in realno gledano tudi res nisem bil. Že res, da sem odraščal brez staršev, toda zame je po sedmem letu starosti, ko je mojo mami vzel rak, zelo lepo skrbela njena mama (torej moja stara mama), pomagali pa sta ji moji teti in stric. Zagotovo ste zdaj pomislili tudi na očeta, ampak o njem vsaj v današnjem prispevku ne bi rad govoril. Kakorkoli že, ko je mami umrla, sem bil star nekaj manj kot osem let in bil sem otrok v pravem pomenu besede. In čeprav se najbrž sliši zelo grdo, sem bil nekaj časa žalosten, toda čez nekaj časa je nisem več pogrešal tako zelo. Na žalost sem večino svojega otroštva že do tedaj preživel pri stari mami in mamini sosedi, saj jasli (oz. vrtca za najmlajše otroke) takrat v Novi Gorici še ni bilo. In tako se zame kljub vsemu ni veliko spremenilo. V bistvu sem začel odraščati v družbi treh žensk, treh različnih generacij. Staro mamo, teto in starejšo sestro. In že takrat, se mi je zgodilo ogromno nerazložljivih naključij, ampak eno se mi je še posebej vtisnilo v spomin…

Bil sem skoraj enajstletni mulo, ko me je nekega mrzlega jesenskega večera povsem brez opozorila začel boleti trebuh. Najprej slabotno in zelo nalahno, zato sem se tudi odločil, da si skuham čaj. Toda tega čaja nisem nikoli spil, saj sem že čez manj kot pet minut zvijal v hudih mukah in se od bolečine dobesedno metal po tleh. Čez nekaj ur se mi je tudi obrnil želodec in zjutraj se je teta odločila, da je čas za obisk pri zdravniku. Le-ta je »strokovno« ugotovil, da me dajejo gliste, ki jih bomo izbezali ven s tabletami in česnom. Z veliko česna. Toda vsi kilogrami meni tako osovraženega česna, ki sem ga zaužil v naslednjih dneh, mojega želodca niso videli niti od daleč, saj sem čisto vse (in tako tudi tablete proti glistam in česnovo juho) izbruhal, še preden je dobro steklo po grlu. Kratek off: Zanima me, ali to bere kakšen zdravnik in če, ali je do tega trenutka ugotovil kaj mi je bilo… No, to moje stanje je trajalo nekje od torka pa vse do nedelje. Ves čas me je dajala vročina, bruhal sem takorekoč brez prestanka, vmes pa sem še nekajkrat obiskal šolskega zdravnika, ki je trmasto vztrajal pri »zelo trdoživih glistah«. Zakaj me ni poslal na preiskave v bolnišnico, je zame nerešljiva uganka, ampak dejstvo je, da o tem zdravniku veliko ljudi ne zna povedati nič dobrega. Od shiranosti in izčrpanosti, se je meni na dan nedelje že kar malo bledlo, vsi moji domači pa so bili obupani. Toda tistega večera je prišla nepričakovana odrešitev, saj smo na dom povsem nepričakovano dobili obisk družinskih prijateljev. Kar lepo število let jih ni bilo pri nas, on pa je drugače znan goriški ginekolog, dr. Vilhar. In seveda jima ni bilo težko ugotoviti, da je pri hiši mlad bolnik. Tako je on vprašal kaj mi je in teta mu je zaskrbljeno povedala kakšno je že skoraj teden dni moje stanje. Še zdaj se spomnim in nikoli ne bom pozabil prizora, ko je sedel na kavč na katerem sem ležal, me zaskrbljeno pretipal po trebuhu in nato vprašal, ali imam kaj vetrovov, česar nisem razumel. Ko je moja teta vprašanje ponovila nekoliko bolj po domače, sem se samo nasmehnil in odkimal. Od takrat naprej se ne spominjam več veliko. Doktor je stopil s teto na hodnik, ko sta se vrnila pa me je vprašala, ali bi šel v bolnišnico, kjer me bodo operirali, da me ne bo več bolelo, jaz pa sem si zaželel, da bi to noč še ostal doma in šel zjutraj. Imel sem namreč strah pred temo in bi naredil vse, da mi ponoči ne bi bilo potrebno hoditi okoli, toda ko mi je rekla, da zakaj bi še čakal, če pa me lahko že nocoj neha boleti, sem le pristal. Ostalo je bilo podobno lepim sanjam. Kirurg s prijaznimi očmi (najbrž najboljši goriški in tudi eden najboljših slovenskih kirurgov, doktor Kruh), ki sem ga prosil, naj mi ne dajo narkoze, ker mi je po njej vedno slabo in on, ki mi je odvrnil, da potem pa je res ne bodo dali, da bodo naredili tako, da bom kar zaspal. No, da malo skrajšam…

Imel sem Ileus, oz. po domače povedano, zaporo debelega črevesa in še kar lep čas po operaciji (ne morem opisati občutka, ko sem se zbudil, ugotovil da me trebuh ne boli več, nad mano pa se je sklanjala medicinska sestra, ki je ugotovila, da je operacija popolnoma uspela) sem ležal na intenzivni negi šempetrske bolnišnice, nato pa še skoraj en mesec na pediatriji v osmem nadstropju. Hranili so me z infuzijo in ko je zmanjkalo žil na roki, so mi jo dodajali skozi žile na nogi – takrat sem se tudi naučil spoštovati hrano, saj sem bil kljub umetni hrani lačen kot volk. Pa tudi potem, ko sem po več kot enem mesecu končno prišel domov, nisem šel takoj v šolo, saj so se pojavile komplikacije z zagnojenim šivom tik ob popku. Ampak najbolj važno je bilo to, da sem bil živ, saj sem šele čez nekaj let izvedel, da sem dejansko bil na robu smrti.

Ampak celotna zgodba, je imela tudi svojo misteriozno plat. Nekega večera sem ležal na pediatriji, zunaj pa trdna in mrzla jesenska noč. Skoraj sem že spal, ko sem tik ob svoji postelji zagledal postavo, ki pa je ob tisti borni svetlobi, ki je prihajala s hodnika nisem dobro razločil. Ampak čeprav ni prav nič spominjala na tršato postavo dr. Kruha, sem predvideval, da je to on. Spominjam se, da sem se mu zahvalil ker me je operiral, postava pa se je le rahlo nagnila nadme in me pobožala po glavi, da sem zaprl oči. Bil je nežen in gladek dotik, čisto ljubeč. Naslednji dan sem mojim povedal, da me je ponoči obiskal dr. Kruh, teta pa je le nejeverno zmajala z glavo in mi dejala, da to zagotovo ni bil on, ker je bil cel večer z njimi zunaj na večerji… Čez par mesecev sem popolnoma okreval in od vsega skupaj so ostali le še spomini.

Nekega dne, sem na pokopališču čisto po naključju opazil, da ima grob v katerem je pokopana moja mami, številko 71. In odkrito rečeno, se mi je to zdelo precej nenavadno, saj me je ta številka že od nekdaj zelo vznemirjala na nek čuden način, ki ga ne znam dobro opisati. Kot bi me nekako misteriozno privlačila in kot da bi sam od nje nekaj pričakoval pa sam ne vem kaj bi to bilo… Stvar sem zadržal zase, toda od takrat naprej so se mi začele dogajati absurdne in težko razložljive stvari, ki trajajo še dandanes. Recimo, povsem mirno se vozim po cesti, javni merilec hitrosti pa mi pokaže, da vozim 71 kilometrov na uro. Ali pa v službi iz predala naključno vzamem šop bankovcev, jih preštejem – jap, točno 71 jih je. Odprem knjigo ali debelejšo revijo – 71. stran. Pogledam na števec kilometrov koliko sem do zdaj prevozil – kdo bi si mislil – točno 71. In še veliko veliko tega je, ampak če bi hotel našteti vse te primere, bi lahko ta prispevek trajal v neskončnost, saj me številka 71 vsak dan preseneti najmanj petkrat, včasih pa še večkrat. Ko sem za mnenje vprašal prijatelje z nekega foruma, so mi svetovali, naj se s tem neham obremenjevati, saj se mi ta številka prikazuje, ker sem sam pozoren nanjo, oz. da jo sam podzavestno iščem. Toda pozneje (po enem od skupnih srečanj), je eden od njih (po poklicu sicer psiholog) priznal, da kaj takšnega v svojem življenju še ni doživel, saj so 71-ke tisti večer res kar deževale okoli nas, kot bi se nam vsem zmešalo. In čeprav bi mogoče zdaj kdo izmed vas pomislil, da si vse skupaj res samo domišljam, me zanima, kako bi razložili stvari na katere nimam najmanjšega vpliva. S številko 71 se konča moj EMŠO, najdete jo na sredi moje davčne številke, ko smo v vojski zadolžili avtomatske AK-47, sem v njeni šestmestni oznaki našel kar dve 71. In še in še…

Sicer pa sem se s številko 71 že zdavnaj nehal obremenjevati. In čeprav sem od začetka mislil da se mi meša, ali da si res vse skupaj samo domišljam, sem jo vzljubil, zame je sveta, prava umetnija, posvečena samo njej pa sije tudi z moje leve lopatice.

In da, uganili ste, iskreno verjamem, da je to povezano z mojo mamo, ki me je prezgodaj zapustila in me zato zdaj varuje. Ker vseh teh nenavadnih naključij je bilo v mojem življenju veliko preveč, da bi jih celo največji skeptik pripisal samo naključju. Zgornji obisk v jesenskem večeru, ko mogoče ne bi več dočakal jutra, je samo vrh ledene gore. Toda kljub temu ne vem, kaj mi želi mami sporočiti s številko 71. Nekateri so mi svetovali, da bom to prej ko slej spoznal, vendar prej, če ne bom tako neučakano iskal odgovora, sam pa se bojim, da me ona ne more (in ne sme) zapustiti, dokler sam ne razvozlam tega misterija, oz. že kar fenomena. In, hm… Do zdaj nisem prišel niti blizu.

Vendar ima vse skupaj, čeprav je tako zelo absurdno, tudi svojo drugačno plat. Moja mama je imela težko življenje in ob skrbeh, ki jih je imela, mi je ostala v spominu kot vzkipljiva in nervozna. Toda zdaj, ko sem sam odrasel, vem kako ji je bilo. In vem, da je imela rada tako mene, kot mojo sestro, ampak so bile skrbi in bolezen močnejše tudi od ljubezni. In ravno s pomočjo moje svete številke 71 sem ugotovil, da me je imela zelo zelo rada. Celo tako zelo, da še zdaj skrbi zame. In temu se lahko smeji tisti ki se želi, meni tega nihče ne more vzeti…