Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

XVI. Pri petih fantih

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 28.04.2017 ob 20:57 ob 20:57 pod 33 dni v ZDA

Na tem blogu sem že ničkolikokrat omenil, kako zelo zaničujem vse ponudnike junk fooda. Od prvega pa do zadnjega, ime tu sploh ni pomembno. McDonald’s, Burger King, Dairy Queen, KFC, Jack in the box, AstaLaPasta, Dr. E’kecpe Kec … Hej, bolje, da niti ne naštevam naprej. Drugačen naziv, vsebina ista. Z antibiotiki prepojeno in na vroči plošči popečeno meso (če si ta naziv seveda sploh zasluži), stisnjeno med dva kosa kruha, v katerem je več E-jev kot moke, za lepši videz pa nekaj plastične, z umetnimi barvili pobarvane zelenjave. In, oh, da ne bi slučajno pozabil na tiste zdrizaste namaze, ki bi jih verjetno tudi prašiči zgolj nezaupljivo povohali, nato pa, rekoč, da imajo tudi oni svojo čast, zabrisali iz korita ter se spet posvetili nekoliko bolj zdravim pomijam. A v ZDA je stvar izredno preprosta. Ali boš jedel v restavracijah s hitro prehrano (kajti tako bogati, da bi vsak dan zahajali v restavracije, kjer so cene precej zasoljene, poleg tega pa je tam napitnina pravzaprav samoumevna, pač nismo) ali pa boš lačen. In jaz ter moja hči lakoto dojemava na povsem enak način. Ko sva lačna, ne želite imeti opravka z nama. Na noben način in pod nobenim pogojem. Ko nama napolnite želodčka, se lahko pogovarjamo tudi o kvantni fiziki, če je to nujno potrebno, a dokler sva lačna, se drži proč. In tako smo po zajtrku v hotelu, ob katerem smo se ponavadi napokali do onemoglosti, v popoldanskih urah sem ter tja tudi zašli v restavracijo enega od enainsedemdesetih ponudnikov hitre prehrane. Ja, tudi McDonald’s smo obiskali in razočaranje je bilo naravnost popolno. Postrežba sicer superiorna, cene smešno nizke, a ko sem sam tisto, kar naj bi bilo hamburger, v enem kosu stlačil v usta (in ni se mi bilo potrebno veliko mučiti), je prav malo manjkalo, da ga nisem pljunil ven.

Dan po zmagoslavnem povratku iz bolnišnice v hotel, smo v St. Louisu dočakali rahlo ohladitev (mimogrede, bojda so zime v tem predelu Amerike precej ostre, kar je bilo zame tekom vseh triintridesetih dni bivanja v ZDA popolnoma nedoumljivo). Temperature so se naglo spustile za več kot deset stopinj Celzija (s 37 na manj kot 25), nebo se je zaprlo s težkimi temnimi oblaki in iz njih je začel ne pršeti, temveč konkretno padati tako zelo težko pričakovan dež. Kakršnokoli nabavljanje osnovnih živil, ki so po hrčkarjenju po Walmartu nesorazmerno hitro kopnela (sadje, toast in predvsem pijača, toliko da smo lahko nekaj pohrustali tudi pred spanjem ali da v vročini nismo popolnoma dehidrirali) v prisotnosti cele družine, je tako odpadlo, a v izogib lakoti se je nekdo (in za tega se je že vnaprej vedelo, kdo bo) moral žrtvovati in se sam odpraviti proti najbližjemu, približno miljo in pol oddaljenemu supermarketu Schnucks (izg. Šnuks). Moji damici sta po kosilu v bolnišnični menzi, kjer hrana sicer ni nek presežek, zagotovo pa je bolj zdrava in predvsem cenejša kot kjerkoli drugje, mirno zaspali vsaka na svoji postelji, meni pa je z nahrbtnikom na ramenih in praznim želodčkom v trebuhu, St. Louis dobesedno ležal pod nogami (s to frazo sem že pomalem dolgočasen, anede?). Kot leta nazaj na avtoštoparskih podvigih, še celo svojo znamenito rdečo vetrovko, ki je videla že lep kos sveta sem imel na sebi. Kot da to samo po sebi ne bi bilo dovolj, se je tudi naliv povsem ustavil, le tu in tam mi je obraz orosilo par nežnih kapljic.

Pot mi je v toku misli hitro minevala, ko sem opazil, da se dejansko sprehajam po kultni Route 66 pa sem se počutil prav zares počaščen. Nikoli si ne bi mislil, da se bom kdaj lahko vozil po njej, kaj šele sprehajal. In ni minilo več kot dvajset minut zmerne hoje (to v Majinem kontekstu sicer pomeni lahen tek), ko sem ga na drugi strani avenije Lindell tudi zagledal. Ogromen supermarket, z nezgrešljivim napisom Schnucks. Veliko manjši od Walmarta, a vseeno dovolj velik za vse kar sem nameraval nabaviti. A istočasno z radostjo v mojem srcu, da se ta milja in pol ni vlekla toliko, kot sem pričakoval, se je z največjo jakostjo kar jo premore, oglasil moj želodec. Kruuuuuullllll!!

Toliko nor, da bi s praznim želodcem zavil v trgovino, ob tem ko me je čakala še enaka razdalja pešačenja nazaj, s polnimi vrečkami na hrbtu in v rokah, tudi jaz nisem. To si včasih privoščim v Ljubljani, ko sem od doma oddaljen največ tristo metrov pa mi je nato vsakič žal, kajti šele ob prihodu v stanovanje opazim, da sem kupil veliko več, kot je bilo potrebno. No, edina logična rešitev je torej bila, da si še pred obiskom trgovine poiščem nekaj za pod zob.

V daljavi se je bleščal Jack in the box, še ena veriga, katere lokal smo pred dobrima dvema tednoma že preizkusili (in bili razočarani, kajpada), še nekoliko dlje je bilo opaziti tablo v barvah mehiške zastave in velik napis Grill Mexicano, najbližje, dobesedno deset korakov stran pa lokal s preprosto, nevpadljivo belo tablo in napisom FIVE GUYS v rdeči, a nič kaj kričeči barvi. Mehiška hrana mi ne diši preveč, zame in moje zlate žile je vse preveč začinjena in čeprav sem vedel, da bom zvečer, ko si junk fooda ne bom mogel spraviti iz želodca ne zlepa ne zgrda, preklinjal svojo odločitev, sem zavil proti vhodu v restavracijo z nedomiselnim imenom.

Lokal je bil popolnoma prazen in za razliko od marsikaterega drugega neverjetno svetel ter minimalističen. Preprosti leseni stoli in majhne lesene mizice. To je bilo vse. Nobene kičaste navlake po stenah, tleh ali stropu. Ničesar! No, to sicer ni čisto res, kajti po stenah so se eden zraven drugega lepo in začuda povsem nevsiljivo vrstili plakati z najrazličnejšimi pohvalami, več kot očitno pobrani iz najrazličnejših ameriških časopisov. In stavki so o hamburgerjih in krompirčku govorili v presežnikih. A še sem bil skeptičen, pri svojih skoraj štiridesetih letih si pač upam trditi, da medijev, predvsem pa časopisov ni tako težko kupiti. Ko sem pogledal cenik na tabli nad pultom, pa se je skepsa še nekoliko ojačala. Ob zgoraj omenjenem obisku McDonald’sa sem za hamburger, krompirček in Fanto plačal nekaj več kot tri dolarje, tu bi pa moral za vse troje kar petnajst! A prijazen nasmeh (že te sem do sedaj v restavracijah s hitro prehrano močno pogrešal) mladega temnopoltega fanta, vljudnost in predvsem lakota mi niso dali, da bi se zgolj vljudno zahvalil in odkorakal proti Schnucksu. Kaj bi? No, veliko izbire seveda nisem imel. Hamburger, hamburger in hamburger ali/in krompirček, krompirček in krompirček. Odločil sem se za oboje, fant pa mi je pomignil, naj se kar usedem in da me bo postregel takoj, ko bo pripravljeno.

Lokal sicer (za spremembo od ostalih) ni imel wifi povezave, a te tisti trenutek roko na srce tudi nisem potreboval. Tik pred vhodom se je namreč ustavila velika rdeča Corvetta, iz nje pa je izstopil nesorazmerno zanemarjeno oblečen moški, ki bi ga v mraku zlahka zamenjali za slavnega ameriškega raperja Ice Cubea. In dilema je bila naravnost popolna. Daleč najbolj športno vozilo, kar sem jih do sedaj uspel videti, čeprav tudi do sedaj ni manjkalo raznoraznih Mustangov, Dodgeov in podobnih dragih ter hitrih strojev. Ena od premnogih želja, s katerimi sem prišel v ZDA je namreč bila, da bi se uspel fotografirati ob kakšnem takšnem hudem avtu ali celo za volanom le-tega, to pa je bila čisto prava Corvetta … Selfie zraven nje bi pa nalašč poslal svoji ljubki sodelavki Neji, znani po ljubezni do hitrih avtov. Toliko, da jo malo podražim. V mislih sem že sestavljal stavek, s katerim bi se več kot očitno hudo lačnemu možakarju približal in ga prosil za drobno uslugo, ko me je presenetil fant izza pulta. »Your meal, sir!«

Že zaradi plakatov na steni nisem bil pripravljen na najhujše, kar me lahko doleti, a ob prvem ugrizu v hamburger sem v hipu pozabil na čisto vse dileme tega sveta, začenši z zunaj parkirano Corvetto. Sprva mi je grižljaj celo obstal v ustih, kot da bi se morale brbončice na organu za okušanje prepričati, da se niso zmotile. A ko je kotiček možganov, odgovoren za to nalogo, ugotovil, da se niso in da dejansko okušajo nekaj, česar se ne da opisati niti s presežniki, sem znova zagrizel skozi mehak kruh proti sočnima pleskavicama (ja, ni zatipk, dejansko sta bili dve) in istočasno segel proti krompirčku. Ob kriku, ki sem ga nekaj sekund zatem povsem refleksno izpustil, so se proti meni presenečeno obrnili tako vsi trije zaposleni, kot Ice Cube in seveda je sledila kopica opravičevanja z moje strani, da ni nič narobe, da se iskreno opravičujem, a da je to slej ko prej najboljši krompirček kar sem jih kdaj okusil. Ja, boljši kot tisti, ki ga je leta nazaj v legendarnem novogoriškem kiosku pripravljala gospa Marička.

Poezija okusa se ni nehala niti, ko sem se privadil na vsa presenečenja, ki mi jih je lokal uspel pripraviti. Sočni pleskavici, pečeni točno toliko, kot morata biti, mehak in svež kruh, ki se je topil v ustih in skupaj z mesom ustvarjal presežke. Nedvomno sveža, prijetno hrustajoča solata. Paradižnik kot z domačega vrta. Brez namazov, prav tako kot sem prosil. Da krompirčka, na katerem ne bi najbolj pikolovski gurman našel niti kančka olja, resnično niti ne omenjam več. Občutek sem imel, da se mojemu nebeško zadovoljnemu izrazu na obrazu smejejo popolnoma vsi, začenši s hrustom, za katerega sem bil skoraj dokončno prepričan, da dejansko je Ice Cube, a tisti trenutek mi za to resnično ni bilo mar. Vsa skrivnost naravnost nebeškega okusa je morda resnično prihajala iz kakšnih ojačevalcev okusa ali drugih aditivov (čeprav lastniki na internetu prisegajo na vse kar jim je sveto, da njihovi hrani ni dodana nobena kemija, da so vsa živila v njihovih lokalih dnevno sveža, ponosno pa se pohvalijo tudi, da so edina veriga hitre prehrane v ZDA, ki v lokalih ne poseduje zamrzovalnih vitrin, temveč zgolj hladilnike), a na to tisti trenutek nisem hotel misliti (in še vedno nočem). Obilen hamburger in konkretna porcija krompirčka sta me, poleg tega da sta me napolnila z energijo, dejansko pustila odprtih ust. Da lahko nek tak izbirčnež in občasni fanatični zagovornik zdrave prehrane, kot sem sam, v restavraciji s hitro prehrano doživi presežek, je do sedaj spadalo v domeno znanstvene fantastike. Tudi hamburgerji in krompirček iz hiške Sven & Lars v nakupovalnem središču Rudnik (in po novem tudi pred Mercator centrom Šiška) so zelo spodobna prehrana, ampak resnično sem se pripravljen tudi skregati, da je hrana pri FIVE GUYS boljša.

Po posladku v obliki krožnička arašidov, ki so v neomejenih količinah na voljo gostom (mimogrede, drugega olja kot arašidovega v lokalih bojda ne uporabljajo), je preostanek popoldneva minil kot po maslu. S polnim želodčkom pač ni bilo težko opraviti nakupa in v hotelski sobi sem opazil, da nisem v vrečkah pritovoril ničesar brezveznega. Tudi zvečer mi ni v želodcu obležalo nič čudnega, česar ne bi mogel spraviti »naprej« ne zlepa ne zgrda, a celotna izkušnja mi še zdaj ne da miru in ob morebitnem ponovnem obisku ZDA, bom enega od njihovih lokalov (najverjetneje je ime edino kar jim ni ravno najbolj uspelo) obiskal kar nekajkrat. Pa višje cene gor ali dol. Takšen okus oziroma že kar poezija le-tega je pač vredna čisto vsakega centa.

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “XVI. Pri petih fantih”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !