Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

XIV. Trije gospodje

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 27.01.2017 ob 20:39 ob 20:39 pod 33 dni v ZDA

V svojih štirih desetletjih življenja, od tega več kot dvajsetih na delovnem mestu, kjer sem neprestano v stiku s strankami, sem spoznal veliko gospodov, ki si ta izraz zaslužijo v vseh možnih pomenih. Morda se imidž prave gosposkosti najlepše pokaže pri naših zahodnih sosedih, s katerimi sem imel v letih dela na zadnji bencinski črpalki pred slovensko italijansko mejo na MMP Vrtojba opravka čisto vsak dan. Ne pravijo namreč zaman, da so v njihovi državi tisti, ki so na najvišjih položajih, zagotovo največji gospodje in da se zelo dobro zavedajo, kakšno obnašanje pritiče njihovemu statusu. Če poenostavim oziroma karikiram. Nek obrobni direktor podjetja bo s povprečnim zaposlenim na bencinski črpalki ravnal kot s psom ali še slabše. Ne bo ga pozdravil, nanj bo gledal zviška, denar bo nemarno vrgel čez pult in na sploh bo na vsak način poskušal pokazati, kako si zanj pravzaprav zadnja smet. Lastnik taistega podjetja, torej nekdo nad njim, bo prišel, ti vljudno odzdravil ali celo pozdravil prvi, nemalo jih bo v pozdrav tudi podalo roko in jo ob pogledu v oči trdno stisnilo. In če bo tvoj firbec dovolj močan, da ga boš kaj vprašal (kot sem sam včasih o tej ali drugi vrsti mojega omiljenega napitka pobaral enega od glavnih direktorjev pri svetovno znani proizvajalki kave Lavazza), si bo mirne duše vzel čas in s tabo poklepetal kot z najboljšim prijateljem. Ja, tako je to pri Italijanih.

A navkljub kopici izredno srčnih in uglajenih ljudi (kot sta recimo Ahmed Pašić ali politik Matjaž Nemec), ki sem jih spoznal tekom življenja, so name prav poseben vtis naredili trije prav posebni gospodje. Ti so bili tekom kontakta z mojo malenkostjo (ki sem, resnici na ljubo z njihovega stališča pravzaprav nič manj kot »niko i ništa«) tako zelo suvereni v svoji gosposkosti, da me ni niti za hip spreletela misel, da bi pa to utegnila biti igra. Neka maska, ki si jo nadenejo v družabnem življenju, drugače pa so zasebno čisto drugi ljudje. Eden od teh treh gospodov je seveda tudi čudodelec iz stroke nevrološke kirurgije, dr. T.S. Park.

Starši, ki ste ga že spoznali, boste vedeli o čem govorim. Dostojanstvena drža, majhna očala, za katerimi se iskrijo majhne, prijazne, a kot blisk prodorne oči. Da resnega, a kljub temu izredno ljubečega in toplega izraza na obrazu niti omenjam ne. Pojava tega simpatičnega možiclja je name naredila močan vtis že, ko sem gledal njegove videoposnetke na medmrežju, a tisto resnično pravo zavedanje, za kako velikega in gosposkega človeka gre, mi je dal šele prvi osebni stik na URI Soča na začetku aprila prejšnjega leta. Še preden sem mu podal roko in se malone boječe predstavil, sem se zalotil, da sem z levico instinktivno segel na vrh svoje buče, kjer ponavadi kraljuje ta ali ona kapa, s katero bolj neuspešno kot prepričljivo skrivam nastajanje pleše na temenu in se odkril (česar ne storim nikoli oziroma zelo zelo redko), dr. Park pa mi je ob tem naklonil dolg pogled v oči ter se nato s širokim nasmeškom posvetil še Maji.

Po koncu pregleda sem bil naravnost vzhičen. Celo tako zelo, da sem tistega dne o srečanju z doktorjem Parkom pripovedoval vsakomur, ki me je bil pripravljen poslušati, o tem za kako velikega človeka in gospoda gre, pa premišljeval še nadaljnja dva dneva njegovega obiska v naši mali državici. V svoji želji mu pokazati (in ne pozabite, da do tistega trenutka pravzaprav ni naredil za nas čisto ničesar razen tega, da je pristal, da bo mojega malega glodavčka operiral, čeprav je seveda tudi že to ogromno) kako zelo ga cenim, sem celo angažiral nekaj vez in poznanstev ter v hotel, kjer je prenočeval z ženo in osebjem poslal posebno izdajo zlate radgonske penine, ki pa nato po spletu nesrečnih okoliščin do njega žal ni prispela. A pravo delo tega izjemnega kirurga z družino Prelog se je po njegovem odhodu proti domu šele dobro začelo.

Ko so se začele stvari z ortopedsko operacijo zapletati, se je Maja hitro angažirala. Na elektronski naslov dr. Parka je naslovila prošnjo, ali bi lahko utemeljil, zakaj je mnenja, da bo ortopedska operacija po posegu SDR potrebna. Katere tetive se bodo sprostile in katere ne seveda ni mogel vedeti čisto nihče razen ravno Maje, ki s svojimi napovedmi prihodnosti včasih skoraj dobesedno vidi dva metra pod zemljo. Ni minilo 24 ur, ko ji je že odgovoril. Na več kot eni strani je zapisal vse, kar je na podlagi dolgoletnih izkušenj videl in si upal zatrditi. A Maja ne bi bila Maja, če bi bila s tem zadovoljna in v novem prijaznem pismu ga je prosila, če lahko napiše še nekoliko obširnejše mnenje. In dr. Park? Hja, dr. Park ji je seveda ustregel, ne da bi z eno samo besedo nakazal, da mu je to težko ali odveč. Svoje novo mnenje je spisal na dveh straneh in pol. Da se je tako trudil, ker je želel Otroški bolnišnici, torej svojemu delodajalcu omogočiti deset tisoč dolarjev zaslužka? Ah, dajte no, saj temu verjetno tudi sami ne verjamete, kajne da ne?

Seveda vsi veste, da tudi to drugo mnenje ni spremenilo ničesar, saj je edina oseba na tem svetu, ki ve kaj je za naše borce najboljše pač zgolj in samo dr. Šara (nad temi zatipki se bom moral resno zamisliti…), ki Miše sploh pozna ne, in Prelogovi smo v St.Louis odpotovali z védenjem, da bomo ortopedski poseg plačali sami.

Ordinacija dr. Parka se od prostorov, kjer se s pacienti srečujejo slovenski zdravniki, razlikuje kot noč in dan. Gre sicer za dokaj majhen prostor z mehkim tapisonom po tleh, po vseh štirih stenah pa so izobešene večje in manjše uokvirjene zahvale staršev z vseh koncev sveta. Na njih je moč videti slike otrok pred operacijo SDR in zdaj, več let po njej ter srčne stavke, s katerimi se ljudje dr. Parku ne morejo dovolj zahvaliti, ker je tale poseg njihovim otrokom tako zelo izboljšal življenje. Prav posebno mesto na steni ima tudi okvir z zahvalo skupinice slovenskih staršev. V ordinaciji je zgolj še majhen kavč za starše ter stol za doktorja Parka in to je dobesedno tudi vse. Drugega pohištva v njej ni.

Zgodba s pregleda na URI Soča se je ponovila. Takoj ko je dr. Park vstopil skozi vrata, sem skočil z mehkih tal, na katerih sem se igral z Mišo in povsem instinktivno z glave snel kapo, česar sem se zavedel šele, ko sem po rokovanju uvidel, da jo nerodno mečkam v roki. Še preden smo začeli z informacijami o operaciji in okrevanju po njej pa se je zgodilo nekaj, kar bi v Sloveniji verjetno spadalo v domeno doktor romanov. Dr. Park nama je z Majo namreč najprej namenil iskriva pogleda v oči, nato pa se nama je s strogim, dostojanstvenim glasom zahvalil, ker smo po vsej tej kalvariji kljub vsemu prišli k njemu. Ob tem so mu ustnice ob kotičkih močno segle navzdol in s tem nama je nedvoumno dal vedeti, kaj si misli o določenih ljudeh iz slovenskega zdravstvenega sistema. A že naslednji trenutek se je sprostil, se celo nasmehnil in nadaljeval v svojem umirjenem tonu pravega gospoda.

Prav rad verjamem, da je tudi neposredno po koncu SDR posega čutil, kako ga želiva najprej jaz, par deset sekund pozneje pa še Maja trdno objeti, a morda zaradi kodeksa, morda zaradi navade na takšne reakcije, morda pa tudi zaradi tega neuničljivega gosposkega stila, si ni dovolil, da bi stopil korak nazaj.

Prav na vsa tri srečanja z njim sem se spomnil, ko sem v restavraciji Oasis mešal tisti približek espressa. Doktor T.S. Park je gospod! Ne samo kirurški genij, ki je do potankosti izpopolnil resno operacijo, ob čemer se mu ni ponesrečila niti ena sama. Pravi gospod, ki se dobro zaveda, skozi kakšno kalvarijo sva z Majo morala v zadnjih mesecih. To nama je nedvoumno dal vedeti in nič, čisto nič naju ne stane, če se mu vsaj poskušava potožiti, da bi bolnišnični menedžer od naju kar naenkrat rad iztržil štiri tisoč dolarjev več, kot bi sicer plačala slovenska zdravstvena zavarovalnica.

A ob prihodu v sobo, s čimer sem končal prejšnji prispevek, sem hitro izgubil vsako upanje, da bi nama lahko tudi dr. Park kaj prida pomagal. Maja je bolnišničnega menedžerja, ki seveda skrbi tudi za več kot zasluženo plačo tega kirurga, pravkar oklicala za lažnivca. Dr. Park ga pozna veliko bolj kot naju in kako bi sploh lahko pričakovala, da se bo takšen gospod še zavzel za naju, ko mu bo Lee povedal, da ga je Maja malodane prostaško ozmerjala? Moja življenjska sopotnica je bila tudi skeptična do možnosti, da bi ravno dr. Park lahko Leeja prepričal, naj bolnišnica spoštuje prvotni dogovor oziroma prvotni račun. Menedžer se namreč ni dal in ji je na ogorčene emaile odgovarjal po svoje, s podatki, ki jih je jemal tako rekoč iz zraka, A sklenil sem tvegati, čeprav razen dobrega imena nisva imela česa izgubiti. Lahko sva samo veliko pridobila. Samo dr. Parka sva morala nekje stakniti, kar je v tako ogromnem bolnišničnem kompleksu, kot je St.Louis children’s hospital vse prej kot mačji kašelj.

Naslednjega dopoldneva, nekje med osmo in deveto je kirurg, ki je posredno na noge spravil že več kot tri tisoč otrok z vseh koncev sveta, presenetil mene in Mišo v bolnišnični sobici. Spet se je ponovila stara zgodba in medtem, ko sem mencal kapo po rokah in po vsej širni domišljiji iskal pravilne angleške besede, iz katerih sem sestavljal odgovore na vprašanja, kako se moj glodavček počuti (ob sem celo našel čas, da sem nekajkrat preklel italijanščino, zaradi učenja katere sem pozabil veliko večino angleščine, ki sem jo še v osmem razredu osnovne šole obvladal »v nulo«), sem sklenil. Zdaj ali nikoli.

»Excuse me, mister doctor Park. Can I ask you something?«

Kirurški genij se je seveda moji polomljeni angleščini ljubeče nasmehnil in rahlo pokimal, češ – kar daj, kaj se bojiš, saj vendar ne grizem.

»Do you have a few minutes to wait here? My wife Maja must ask you something important. And if you don’t mind, I would go for her. But please, please, wait for us here.«

In spet je sledil prisrčen nasmeh, s katerim pa se moji zadregi in polomljeni slovnici še zdaleč ni posmehoval.

»Kar pojdite v miru,« je počasi spregovoril, kot da bi hotel odgnati mojo paniko. »Ves čas tega sveta imam in z veseljem bom počakal.«

Imel sem samo en problem. Niti sanjalo se mi ni, kje moja Maja sploh je. Rekla je sicer, da gre na stranišče in pod tuš na drugem koncu hodnika, a prav lahko bi se zgodilo, da bi hkrati zavila tudi v kletno restavracijo na kavo in zajtrk, prav tako kot je to naredila prejšnjega dne, da me je medtem začelo že resno skrbeti zanjo. A sreča je na strani pogumnih (ali pa je bila posredi kakšna višja sila, kdo bi to vedel). Med tekom proti kopalnici za starše sem se namreč v svojo ženo dobesedno zaletel.

»Maja, hitro, dr. Park je v sobi pri Miši, zdaj ali nikoli!«

Nikoli ne bom vedel, kakšno vprašanje je dr. Park sploh pričakoval od Maje. Slej ko prej je bil najbrž pripravljen na navzkrižno zasliševanje o nadaljnji rehabilitaciji oziroma okrevanju. A pravi gospod je ostal tudi po tem, ko mu je Maja razložila vse o nenormalnem dvigu cene ortopedske operacije, v katero so kar naenkrat vključeni pregledi pri njem (mimogrede, bolnišnica jih je seveda zavodu za zdravstveno zavarovanje poračunala že v računu za SDR operacijo) in vsej konverzaciji z Jamesom Leejem. Nad vsem skupaj sicer ni pokazal niti enega čustva, razen tega, da se je vidno zresnil, a ko je Maja zaključila, se je dostojanstveno zahvalil za vse informacije in obljubil, da se bo z bolnišničnim menedžerjem v čim krajšem času pogovoril.

Naslednjega dopoldneva je Maja na svoj elektronski naslov dobila elektronsko sporočilo računovodkinje, da se bo bolnišnica držala prvotnega dogovora, z Leejem pa opravka nismo več imeli.

Upam, da se ne boste preveč zgrozili, če vam izdam, da naju je z Majo ob tem prevzela prava pravcata evforija, saj je vse skupaj pomenilo veličastno zmago. Zmago človeškosti proti kapitalu. Zmago najine srčnosti proti egu dr. Šare (ja, spet zatipk). Še eno veličastno dobljeno bitko proti sistemu. In čeravno čez dobrih deset dni ni bilo najlažje prepustiti najine borke še enemu čudodelcu, dr. Dobbsu, sva to naredila s povsem lahkim srcem, zavedajoč se, da je v najboljših rokah in da za kirurga, ki se ukvarja tudi z rekonstrukcijo udov ta poseg ni nič več kot mačji kašelj.

Dr. Park nama nikoli ni povedal, da je prav njegovo posredovanje prepričalo Leeja, da je popustil. Niti nama ni dal tega vedeti na kakršen koli drug način. To je bilo samoumevno. Smo se mu zgolj zasmilili, saj je na lastne oči videl kakšno bitko s sistemom tolčemo in kako srčno se boriva za prihodnost najine hčerke? Ne vem in nikoli ne bom vedel. A s tem problemom se ni bil dolžan ukvarjati, z njim ni imel popolnoma nič. On je svoje delo na Miši naredil z odliko (tako kot vsako drugo operacijo) in lahko bi se potuhnil kot… no, kot miš. Pa se ni. Gosposko se je izpostavil in pri bolnišničnem menedžerju zastavil svoje ime, ki v otroški bolnišnici seveda šteje ogromno.

Tudi gospod Žane Janez Boltežar iz ortotike Moor ni bil dolžan popravljati v ZDA izdelanih opornic, ki so Miši v prvih dveh tednih po vrnitvi domov pridelale ne samo žulje, ampak kar žive rane na ahilovih tetivah. Kljub zatrjevanju neke osebe, da tega zagotovo ne bo hotel narediti, ob prošnji za pomoč ni pomišljal niti za trenutek. Vzelo mu je točno pet minut, nad vprašanjem o plačilu, pa se je zgolj dostojanstveno nasmehnil in mi podal roko. In tudi gospod, katerega ime boste morali uganiti sami, kajti tale blog nikakor ni prostor za debato o nekih sms sporočilih, ni bil dolžan ne tako ne drugače pomagati, tako kot ni dolžan nihče na tem svetu. To pač pritiče njegovemu gosposkemu statusu, zaradi katerega je za Mišo naredil več kot bi si kdorkoli kdajkoli lahko zamislil. In ob morebitnem ponovnem srečanju z njimi bom prav zaradi te gosposkosti, ki jo človek enostavno začuti kot del njihovega karakterja, sam prej ko slej spet povsem nezavedno snel kapo z napol plešastega lasišča.

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “XIV. Trije gospodje”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !