Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

XIII. Preblisk pri Grku

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 26.01.2017 ob 20:33 ob 20:33 pod 33 dni v ZDA

»Zdaj pa bi res potreboval eno močno kavo,« sem z grlenim glasom zamrmral svoji življenjski sopotnici in jezno pihnil malodane liter dima iz globin pljuč. »Zakaj se mora vedno vse zaplesti ravno pri nas?«

Bila sva obupana. Miša je, še vedno okrevajoč po težki operaciji, ki jo je prestala pred dobrim dnevom, trdno spala, zraven njene postelje pa se je usedla naša prijateljica Elisabetta, da sva z Majo lahko odšla na sonce in resen pogovor. Sedela sva na majhni klopci tik zraven velike fontane, ki jo je bolnišničnemu kompleksu podarila neka ameriška družina in hkrati z obupom, ki naju je prežemal, se je v meni razraščala sveta jeza, da bi najraje skočil v vodo in skakal po njej, vse dokler ne bi na peščeno potko zbrcal zadnjega litra. Pomagalo sicer ne bi kaj dosti, bržkone bi me dejanje tudi spravilo v resne težave, a jezo bi vseeno lahko izživel iz drobovja. Ne toliko, kot če bi na vrat na nos odmarširal proti pisarni glavnega bolnišničnega menedžerja za paciente iz tujine Jamesa Leeja in ga dvakrat okoli ušes, a nekoliko že. Ker pa sta bili obe možnosti docela nesprejemljivi, če nisem želel noči ali celo več njih preživeti za rešetkami v družbi kakšnega nevarnega tipa (in serijo Oz sem gledal ravno dovolj časa, da si tega nisem niti najmanj želel doživeti), sem resnično potreboval kavo. Eno kratko in močno, ki bi mi zbistrila misli, v katerih bi se čudežno pojavila rešitev problema. James Lee (ki ga tekom našega bivanja v ZDA osebno sicer nisva srečala niti enkrat) je namreč ceno ortopedske operacije, za katero neka ohola šarasta kirurginja že več kot 270 dni ni napisala mnenja, zaradi česar je ZZZS seveda ni plačala, posledično pa sva se z Majo odločila, da bova znesek 10.000 dolarjev poravnala sama, dobesedno čez noč, meni nič tebi nič dvignil za skoraj štiri tisoč dolarjev! In teh štiri tisoč dolarjev tisti trenutek nisem imel kje vzeti.

Prav tako kot ni bilo nobene možnosti priti v neposreden stik z menedžerjem, tako v bližini ni bilo možnosti dobiti skodelice črne pijače, ki sem jo nujno potreboval. Sicer sem imel dva koraka stran univerzitetno trgovino in kavarno, ki je stregla Starbucks napitke. Imel sem menzo v kleti otroške bolnišnice. Imel sem kup restavracij in barov na aveniji Euclid, do katere je bilo pet minut hoje. Toda kakšno kavo bi mi na vseh teh lokacijah naredili, si lahko mislite. Motno vodo, ki me bo v vročini samo dehidrirala, misli pa ne bo zbistrila. Blagoslov, ki nam ga je pred dobrim mesecem za srečno pot in uspešno operacijo namenil pater Bogdan Knavs, se je nenadoma zdel oddaljen več svetlobnih let.

Od nemoči sem jezno vstal in pomendral ostanek cigareta.

»Naj odletim domov in grem na banko po še en kredit?« sem zarenčal.

»Ne nori,« je Maja zavila z očmi. »Bova že nekako rešila. Razmišljam, da bi poslala mail na Sočo in zdravstveno zavarovalnico.«

Prhnil sem. Pa ja, štiri mesece se že dajeva z njimi pa da bi potem vse skupaj lahko rešili v parih dneh in to na daljavo?

»Grem,« sem odvrnil in jo poljubil. »Moram si spihati glavo in nekaj pojesti.«

Maja je zgolj odsotno pokimala, sam pa sem se zlagoma odpravil proti zgoraj omenjeni ulici. Pred nekaj več kot štiriindvajsetimi urami sem v iskanju lokala Subway zašel vanjo in ugotovil, da je precej prijetna ter tudi na gosto posejana z več prijetnimi lokalčki, kjer bi se (ko bom seveda imel na razpolago več časa), dalo pojesti kaj bolj pametnega kot je topel sendvič. Prav posebej pa mi je v oči padel eden manjših, ki je z velikim napisom »MEDITERAN RESTAURANT« obljubljal vsaj kratek oddih od ameriške hrane, ki na trenutke spominja na žvečenje celofana.

»Good afternoon, sir. Can I eat something here?«

Ljudje s tako polomljeno angleščino kot jo premorem sam, ne bi smeli sami lutati po neznani deželi…

»No, I’m sorry,« mi je odgovoril z močnim neameriškim naglasom.

Pa zakaj ima torej odprto, če ne morem nič dobiti, me je spreletelo. A v kotu pulta, za katerim je možakar stal s prekrižanimi rokami se je skrivalo nekaj, čemur se nisem bil pripravljen tako zlahka odreči.

»Bi morda lahko dobil vsaj en espresso?«

»No, I have told you, that I’m sorry,« je znova bil odgovor.

Kljub sveti jezi, ki me je prijela zaradi navidez brezizhodne situacije v bolnišnici, zdaj pa jo je možakar z velikim nosom s svojo nedostopnostjo zgolj še podžgal, sem nekako uspel ohraniti oliko in v naslednji minuti, sva se z ameriškim Grkom le sporazumela, da nisem potepuh, ki bi rad zastonj obrok, temveč bom tako hrano, kot pozneje kavo pošteno plačal. Ko sem to z zelenim dvajset dolarskim bankovcem tudi dokazal, se je vase zaprti nesramnež v istem hipu spremenil v najbolj gostoljubnega gostitelja.

Po okusni porciji pravega grškega girosa, sicer nisem bil nič bližje rešitvi problema, a morda bi kanček svetlobe lahko prinesla tako nujno potrebna skodelica kave.

»Gospod, lahko prosim dobim še en pravi evropski espresso?«

S polno denarnico zelenih bankovcev, nadaljnje prošnje seveda niso bile potrebne in ko sem čez manj kot minuto počasi mešal sladkor, ki sem ga natresel v majhno skodelico in mi je v nos priplaval tisti čaroben vonj, me je spreletel prijeten srh. Kaj pa, če bi…?

Odložil sem žličko na rob krožnička in si v eni potezi, željno pričakujoč okus, ki sem ga pogrešal vse od trenutka, ko sem za espresso na Brniku plačal oderuška dva evra, zlil tekočino proti zadnji strani jezika. A namesto okusa, ki bi pričaral kofeinsko ekstazo, me je zgolj streslo in s težavo sem se prisilil, da sem napitek, ki je sicer resda spominjal in tudi dišal po kratki črni kavi, resnično pogoltnil. Na jezik sem namreč dobil grško kavo, polno usedline, ki je imela z okusom espressa prav toliko skupnega, kot ima mravlja s slonom. Toda tisti trenutek dejstvo, da v ZDA očitno ne bom pil druge dobre kave, razen tiste, ki si jo bom v hotelu skuhal sam, sploh ni bilo pomembno. Moral sem priti v sobo v dvanajstem nadstropju, k mojemu ljubljenemu glodavčku, ki me je zagotovo že željno pričakoval in predvsem k Maji. V skrajnem kotičku možganov se mi je namreč posvetilo, kako bi lahko novonastali problem rešila. Z najmanjšim možnim trudom.

Temnopolti varnostnik John nas je do tistega trenutka že dodobra spoznal in se ni vznemirjal, ko sem skozi bolnišnično recepcijo ves zadihan stekel proti dvigalom in nestrpno pritisnil na gumbe. Moral sem biti čim prej v sobi, dokler je bila ideja še vsa sveža in dišeča ali dokler se mi ne bi zazdela tako absurdno nemogoča, da je ne bi bil več pripravljen deliti niti z Majo.

Miša je še vedno spala, Maja pa je divje tipkala po ekranu svojega mobilnega telefona ter se mi na vprašujoči pogled rahlo nasmehnila.

»Leeju sem poslala email. Napisala sem mu, da laže.«

Zaprlo mi je sapo. Moja žena je enemu glavnih bolnišničnih menedžerjev pravkar rekla lažnivec. Ljudi z drugega konca sveta, ki bi si upali narediti nekaj takšnega, verjetno lahko prešteješ na prste ene roke kakšnega malce bolj nerodnega mizarja. A zgodba z ortopedsko operacijo, v katero je bilo še naprej dodobra vmešano tudi vprašanje, ali bom v St.Louisu dočakal trenutek, ko bom v nekem lokalu lahko srknil pravi espresso, se je šele dobro začela.

[se nadaljuje]

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “XIII. Preblisk pri Grku”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !