Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

XII. Oda skodelici kave

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 23.01.2017 ob 19:35 ob 19:35 pod 33 dni v ZDA

Kava. Ah, kava. Ta čarobna beseda. Ta čaroben okus. Ta čaroben vonj. Ta čaroben jutranji ritual. Ta čaroben … Mah, karkoli že. V povezavi s kavo je čarobno tako rekoč vse. Okej, če odštejem malenkosti, kot je recimo ta, da v mojem malem aparatu zmanjka vode ravno takrat, ko si želim pripraviti espresso s prav posebej veliko količino sladkorja ali pa slednjega kratko malo zmanjka, ker ga je Aleš, ki na trenutke že kaže prve znake, da ima v hiši Nemca, ki hodi po stanovanju ter mu skriva stvari, pač pozabil kupiti.

Resno, Američani nikoli ne bodo vedeli, kakšen užitek je srkniti močan okus, ki se razleze po ustih, najprej čez cel jezik pa od enega skrajnega roba ustne votline do drugega. In kako včasih enostavno čutiš, da ti kofein skozi želodec pronica v tanko črevesje ter nato v vse ostale predele telesa. No, resnici na ljubo, se v večini primerov naslednji trenutek zaveš, da ti je tale močan okus pravzaprav naredil kislino. Slednje se ti v ZDA enostavno ne more zgoditi. Njihovo vodeno, tako imenovano ground coffee lahko od ranega jutra pa do poznega večera piješ po en liter na uro, a poleg tega, da bo dehidrirala telo, nekega posebnega zbujevalnega učinka ne bo imela in zaradi nje zaslužen nočni počitek ne bo moten niti za sekundo. Da seveda šejkov iz priljubljene verige Starbucks, kjer v slab liter velikem lončku dobiš povečini led, vsebnost kave pa ponavadi ne presega nekaj procentov, da vseh dodatkov v obliki cimeta, karamelnega in kakavovega posipa in kaj vem česa vse še niti omenjam ne. Ne, tega sam resnično ne morem imenovati kava, pa naj Američani (kljub temu, da jih je par milijonov več kot nas, torej Evropejcev) rečejo, kar hočejo.

Kako preživeti 33 več ali manj zaspanih juter brez skodelice črne pijače, o kateri je znani slovenski pisatelj napisal zgodbo, s katero učiteljice slovenskega jezika še dandanes kravžljajo živce znanja željni mladini, je bila še ena od premnogih večjih skrbi, ki sem jih moral v tednih pred odhodom razrešiti na takšen ali drugačen način. Da bi se zadovoljil z njihovo pobarvano vodo, mi ni prišlo na kraj pameti. Konec koncev sem se dobro zavedal, da me bo v dneh pred in po posegu SDR čakalo kar nekaj stresnih juter in brez prave, močne in sladke kave jih nisem bil pripravljen dočakati. A kako si v mali hotelski sobici z velikim hladilnikom, a brez najmanjše kuhalne plošče sploh skuhati kavo? Da bi s seboj vzel moj mali aparat ali v skrajni sili celo nabavil novega, nekoliko manjših dimenzij, seveda ni prišlo v poštev, prtljage smo že tako imeli več kot preveč. Še manj mi je dišalo, da bi že v prvih dneh lutal po kakšni trgovini s tehniko in iskal novega. Kot prvo zato, ker tako bogati, da bi si privoščili tako nepotreben strošek, seveda nismo, kot drugo pa je seveda veliko vprašanje, ali bi ga sploh našel.

A hotel Home 2 Suites by Hilton v svojem nazivu ne nosi zaman imena ene najbolj znanih hotelskih verig na svetu in ko je Maja (ja kdo pa drug kot ona) odkrila, da je ena od hotelskih uslug tudi možnost izposoje mini indukcijske kuhalne plošče in to povsem brezplačno (!!!), je bil problem še isti trenutek rešen. Na enem od bencinskih servisov mojega dragega Petrola sem izkoristil ugodno akcijo štirih 250 gramskih paketkov kave Lavazza Dolce Gusto (na teden porabim najmanj enega, tako da je bila računica jasna, če bi jo zmanjkalo, pa bi tudi že nekako potrpel), ob nakupu katerih se dobi tudi brezplačno kafetiero Moka in ko je v prtljago poleg množice ostalih stvari romal tudi ta zavitek, kar je pomenilo, da ga nikakor ne bomo pozabili, sem bil pomirjen.

Ko sva z Majo prvega jutra pila pobarvano vodo iz rezervoarjev ob recepciji, sem po zadnjem požirku upravičeno dahnil, da zdaj pa resnično razumem tisti h’woodski kliše »I need more cofee«. Moja življenjska sopotnica se je medtem vanjo zaljubila na prvi požirek in čeprav kava resnično ni bila tako slaba, kot bi človek pričakoval (ali kot je pozneje bila v eni od mestnih restavracij), to ni bilo to in lahko mi verjamete na besedo, da sem komaj komaj čakal, da načnem prvi paketek moje Lavazze. Že tekom popoldneva sem v sobo privlekel relativno težko napravo, ob kateri se je na moje začudenje znašla tudi ponev (sklepal sem, da zato, ker druge posode v sobi ni bilo, brez najmanj ene pa si seveda ne moreš skuhati ničesar), jo priključil v eno od tistih ameriških smešnih vtičnic ter na ploščo pristavil z vodo in kavo napolnjeno kafetiero. Nič. Pa sem povečal temperaturo na 150 stopinj Celzija. Še vedno nič. Plošča je ostajala mrzla. Pa na 170 stopinj. Ne bev ne mev. Ja pa da ti je***! Prav malo je manjkalo, da bi napravo nesel nazaj na recepcijo in zahteval novo, češ, da je ta pokvarjena, ko se mi je v glavi zasvetila žarnica. Indukcija! Eden najbolj bednih izumov sodobnega sveta, ki samo zaradi proizvajalcem znane logike deluje samo s posebno posodo. Hm, kaj pa zdaj?

Toda bil sem preveč obupan, da bi puško kar tako vrgel v koruzo in medtem, ko sta se Prelogovi damici ob moji stiski zgolj pritajeno hahljali, sem sklenil poskusiti. Če ne bi šlo, bi bil naslednji poskus verjetno skuhati turško kavo kar v ponvici. A sistem, ko sem na ploščo položil najprej slednjo, nato pa nanjo še kafetiero, je deloval bolje kot bi si kdorkoli mislil. Indukcijsko ploščo sem premeteno prevaral, vročina, ki jo je ponev oddajala, je vodo iz nepogrešljivega kosa posode v vsaki italijanski kuhinji v slabih treh minuta spremenila v poln lonček vročega, dišečega in predvsem močnega črnega napitka. Tudi Majino nerganje, da zdaj cela soba smrdi po kavi, me ni ganilo. Bo že nekako morala preživeti.

»Kava mora biti sladka, tako kot je ljubica prvo noč sladka. Kava mora biti vroča, tako kot je ljubica po treh nočeh vroča. In kava mora biti črna, prav tako kot je črna kletev njene matere, ko vaju zaloti,« je bojda nekoč izjavil svetovno znani ljubitelj kave, Ernest Hemingway.

A čeprav gre za svetovno znanega možakarja, čigar dela (in z njimi tudi njegov duh) bodo večno živela, je v tej svoji misli, na katero sem se spomnil, ko sem v hotelskem atriju ob nečloveški vročini naredil manjši srk, nekaj le izpustil. Pozabil je omeniti, da je prvi požirek vedno najslajši. In …oh , ta vonj. In …oh, ta okus. In…oh, ta božanska sladkoba, ki se najprej razširi po jeziku, nato pa prodre v vsak kotiček ust, vse dokler ne zdrkne po grlu navzdol, kjer jo želodec že težko pričakuje….

Ritual, ki sem ga, zavedajoč, da kršim čisto vsa pravila požarne varnosti, ponovil vsako naslednje jutro in kdaj pa kdaj tudi v sončnem popoldnevu vse do odhoda proti domu, je postal naravnost sveto opravilo, prav tako kot se za na tradicijo usekanega kozoroga tudi spodobi. Poln lonček močne, črne in sladke kave, moj Samsung s5 in branje dnevnih novic iz Slovenije, medtem ko se je v St.Louisu šele dobro danilo. Doma bi to bilo nemogoče, v Ameriki pa sem zgolj zaradi tega žrtvoval ne samo ene, ampak kar dve uri sladkega spanca.

Ob koncu bivanja v ZDA mi kave ni zmanjkalo, temveč sta mi ostala kar dva paketka. In čeprav sem sprva želel po enega podariti najbolj prijaznima hotelskima uslužbenkama miss Tonyi in miss Ornethi, češ, naj vidita, kako v kavi uživamo v Starem svetu, sem si premislil in skupaj s kafetiero oba prinesel nazaj domov ter s svojim ritualom nadaljeval. In čeprav je za kakršnokoli dolgotrajno sedenje na balkonu ta trenutek absolutno premrzlo, to počnem še naprej. Ja, tudi ob sobotah in nedeljah, ko z Mišo nimava obveznosti. Američani (in Maja, kajpada) pač nikoli ne bodo vedeli.

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “XII. Oda skodelici kave”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !