Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

XI. V srcu geta

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 21.01.2017 ob 21:36 ob 21:36 pod 33 dni v ZDA

Ste gledali mojstrovino Roberta Zemeckisa, Forrest Gump s Tomom Hanksom v vlogi naslovnega junaka? Kakšno neumno vprašanje, kajne? Na tem svetu slej ko prej ni žive duše, ki ne bi videla tega filjma izpod rok enega mojih najljubših režiserjev. In prav tako kot smo se z glavnim junakom vedno znova smejali, jokali in tudi čustvovali, imamo verjetno prav vsi v glavi kakšen prizor iz tega skupka gibljivih slik, ki nam je ostal še prav posebej v spominu. Meni, recimo, je eden najbolj posrečenih trenutkov tisti, ko Forrest in poročnik Dan v ribiške mreže spet ujameta zgolj goro smeti, na Forrestov obupan pogled pa fenomenalni Gary Sinise zgolj zasika, da bi pa morda moral začeti hoditi v cerkev. Forrest seveda ne bi bil fant z zdravo kmečko pametjo, če ne bi njegovega nasveta vzel povsem zares in v naslednjem kadru ga vidimo sredi cerkvenega zbora, oblečenega v viola liturgično oblačilo, kako poskuša prepevati eno od premnogih cerkvenih hvalnic. In četudi bi vam podrobnosti ušle iz spomina, ni težko uganiti, kako se stvari nadaljujejo. Hud orkan uniči vse ribiške ladje v pristanišču, Forrest in poročnik Dan pa ostaneta na svoji ladji sredi morja živa in zdrava. In od takrat je rib in rakcev za njiju na pretek.

Kakšen je moj odnos do vseh verstev, sakralnih objektov tega sveta in seveda Boga, je seveda znano. Moje stališče do stvarnika oziroma višjih sil bi (če bi že kdo vztrajal, da se moram popredalčkati) najbolje opisal izraz veren socialist, ki pa za svojo pot do vsega, kar je višje in močnejše od nas, ne potrebuje posrednikov v obliki verskih institucij. Morda se mojemu dojemanju vsega še najbolj približa budizem, a tudi ta vera vsebuje nekaj stvari, ki mi niso všeč. Tako pač verujem v »enega svojega« Boga (besedo prav zaradi tega nalašč pišem z veliko začetnico, čeravno je to skregano s slovnico) vedoč, da bo nekega dne prišel dan, ko bom spoznal resnico. Tako kot vsi ostali. A seveda globoko spoštujem vse, kar je povezano z razno raznimi verami, začenši s filozofijo in z verskimi voditelji le teh (poleg Dalajlame bi z veseljem stisnil roko in poklepetal tudi s papežem Frančiškom), gola radovednost pa me je od mladih nog mučila, da bi prisostvoval eni od takšnih maš, kakršna je prikazana v filjmu. Prvič sem takšno obliko verskega obreda spoznal kot mlad fant ob ogledu nekega skupka gibljivih slik, katerega naslov sem že davno tega pozabil, a čeravno ga nisem najbolje razumel, sem se v obred dobesedno zaljubil. Hej, če nas ima Bog tako zelo rad, zakaj ne bi tudi mi imeli radi njega in mu tega pokazali s smehom, veselim prepevanjem in ploskanjem, namesto da se spuščamo na kolena in tiho šepetamo med seboj? A ne bi hotel preveč zaiti in komu začeti vsiljevati svojih verskih načel.

V St.Louisu se je zbudilo toplo petkovo jutro, ko sem v hotelskem atriju naletel na svojo zakonsko družico in miss Tonyo. Kot najboljši prijateljici sta sproščeno čvekali ob skodelicah črne brozge (torej ameriške kave). Moje znanje angleščine je seveda vse preveč borno, da bi pri debati o življenju v St.Louisu in ZDA na splošno lahko aktivno sodeloval, a ko se je miss Tonya že počasi poslavljala, sem sklenil. Zdaj ali nikoli. Previdno, da me ne bi slučajno narobe razumela, sem napeljal pogovor na enega svojih najljubši filjmov in ko se ga je najina nova prijateljica in zagotovo najbolj prijazna ter srčna uslužbenka hotela hitro spomnila, sem omenil kader iz cerkve ter jo pobaral, ali obstaja kakšna takšna tudi v mestu oziroma bližnji okolici. Miss Tonya se ni zmedla  niti me ni narobe razumela (to bi se sicer lahko zgodilo, saj sem ob pomanjkanju splošne izobrazbe uporabil izraz »cerkev, v katere zahaja večinoma temnopolto prebivalstvo«). S še vedno širokim nasmeškom na obrazu je za hip pomislila, zamežikala v sonce ter mi svetovala, da bi lahko zavila v Friendly Temple Missionary na ulici Dr. Martin Luther King, ki se nahaja slabe štiri milje od hotela. Ponoči sicer ni najbolj varno hoditi tam naokoli, a tekom dneva se nam resnično ne more zgoditi čisto nič slabega.

Že ime ulice, na kateri se cerkev nahaja, mi je dalo vedeti, da bo to pač to. Eden največjih borcev za pravice temnopoltih in cerkev, kjer se višje sile (okej, okej – Boga) slavi z glasno pesmijo, smehom in ploskanjem. Čista pozitiva. To je nekaj, česar se pred SDR posegom, ki se je hočeš-nočeš nezadržno približeval, enostavno moramo udeležiti. In podatek na spletnem mestu cerkve je nedvoumno kazal, da moramo v nedeljo, najkasneje ob sedmih in pol zjutraj po lokalnem času biti tam.

Maja mojega navdušenja oziroma že kar evforije ni delila. Zakaj neki bi moral hoditi v cerkev? Saj uspeh SDR operacije ni odvisen od višjih sil, temveč od dr. Parka (ste opazili kako zelo različno od moje filozofije?). Ko je za povrh tega na internetu izbrskala nekaj podatkov, da se na lokaciji, kjer cerkev stoji, dejansko ni pametno preveč smukati, če nisi temnopolt domačin pa je postala še bolj skeptična. A sam sem bil odločen. Tega se moram udeležiti. Pa kaj, če ne bom razumel čisto vsega iz pastorjeve pridige. Pa kaj, če ne bom znal peti pesmi. Pa kaj, če bomo morda edini belci v cerkvi. Po posnetkih iz YouTuba je bilo več kot očitno, da pri cerkvenih obredih ljudi preveva ogromno pozitivne energije in ob živčnosti, ki se me je pred torkovim dnevom D vsak dan bolj polaščala, sem jo potreboval bolj kot brusnični sok, ki sem ga ob nečloveški vročini vsak dan zlil po grlu najmanj dva litra.

In Maja se je na koncu morala vdati. Še zdaj ne vem, ali je videla kako zelo si tega želim ali sem zgolj bil tako zelo kozorogovsko odločen (beri: trmast) kot znam biti včasih, ko želim na vsak način nekaj doseči. Ne vem, a na koncu je popustila. Tako sem v nedeljo ob šestih zjutraj zadovoljno zacmokal ob prvem majhnem požirku sladke in črne Lavazze ter razmišljal, kako si bom uresničil še ene otroške sanje. Sonce še ni premočno pripekalo in medtem, ko se je iz mojega Samsunga po atriju razlegala melodija »Spirit in the sky«, sem zraven zadovoljno brundal v ritmu in mislil na moji dekleti, ki sta v sobi še sladko spali…Veselo sta sanjali tudi čez eno uro. In tudi čez dve uri. In tudi čez tri ure, ko se je maša v cerkvi že končala. Nisem ju mogel zbuditi. Maja je pač delala dolgo v noč (globoko v dopoldne po slovenskem času), Miša pa je po dveh letih končno bila na pravih pravcatih počitnicah in se tudi ni pustila motiti do devetih ali desetih zjutraj. Da bi se lahko v geto odpravil sam z avtobusom ali taksijem? No, tako zelo nor pa seveda tudi jaz nisem.

Tistega jutra pri poznem zajtrku nisem bil pravi. Tudi miss Tonya je videla, da sem povsem zamorjen, a ni hotela drezati vame, kaj je narobe. Maja je seveda vedela, a moje razočaranje je bilo tako zelo močno, da bi vsak poskus pogovora klavrno propadel oziroma se končal s prepirom. In negativne energije dva dneva pred operacijo resnično nisem potreboval ali si je bognedaj želel. A po zajtrku je moja draga življenjska sopotnica prišla na dan z novim predlogom. Na internetni strani cerkve je namreč našla podatek, da je tega dne maša tudi ob treh popoldne. Navdušenje, da se bom na svojstven način lahko poklonil tako dr. Parku, kot vsem malim borcem, ki jih je že in jih še bo operiral, se je v naslednjih urah spet samo še stopnjevalo. V mislih in tudi realnosti sem si brundal melodije vseh mogočih gospelov, ki sem se jih spomnil, vse dokler nas velik in rdeč taksi ni pustil pred veliko stavbo, za katero bi na prvi pogled stežka uganil, da je sakralni objekt.

Moje razočaranje nad zaklenjenimi vrati in odkritjem, da pastor tistega dne in ob tisti uri sicer res vodi mašo, a na popolnoma drugi lokaciji, si bo moral vsakdo od vas predstavljati sam, jaz vam namreč lahko povem le to, da je bilo precejšnje. Maja je sicer zbrala pogum in se mi opravičila, češ, da se zaveda, da je bila ona tista, ki se zjutraj ni mogla prebuditi in da je ona iz spletne strani razbrala napačne podatke, a kaj bi se držal jezen nanjo? Če bi si tega dovolj močno želel, bi se slej ko prej v geto odpravil sam navsezgodaj zjutraj in verjel, da mi ni usojeno umreti sredi neznanega mesta, sredi neznane celine. Tisti trenutek sem imel že povsem druge skrbi.

Čez nekaj tednov sva od miss Kelly (ravno danes sem izvedel, da njen mali borec še zdaj leži na intenzivni negi, stroški za zdravljenje pa se dvigajo v nebo) izvedela, da sva bila na precej nevarnem kraju, pravzaprav na začetku najnevarnejšega dela mesta, kjer belopolto življe nima kaj iskati in ne vem komu sem lahko hvaležen, da tisti trenutek tega nisem vedel, saj bi me slej ko prej zagrabila panika. Ob neprijaznosti mlade temnopolte uslužbenke na bencinski črpalki, kamor smo zavili po nekaj osvežilnih napitkov, se, misleč, da ima zgolj slab dan, nisem preveč vznemirjal. A tega zagotovo ne morem trditi za trenutek, ko nas je po hoji proti avtobusni postaji, s katere nas je avtobus pozneje prepeljal na postajo Central West End (torej v neposredno bližino varnega zavetja hotela) presenetil avtomobil, ki je nekaj metrov za nami ustavil ob robu ceste in sem na hrbtu začutil, da nas najmanj en par oči motri od vrha glave do nog. Saj ste kdaj instinktivno začutili, da se morate nekam ozreti, ko ste se pa ste ugotovili, da vas nekdo opazuje, mar ne? No, točno to.

»Karkoli že narediš, ne oziraj se, za nama je avto in nekdo naju opazuje iz njega,« sem zašepetal Maji.

Tisti trenutek je postalo strah tudi njo. In čeprav sva vedela, da naju primeru kakšnih težav skupinica petih temnopoltih starcev, ki je v senci ene od razpadajočih hiš, kakršnih je bilo polno, vse do koder je segel pogled, žolčno debatirala v nekem čudnem narečju, ki ga razen njih samih živ krst ne bi mogel razumeti ne bo mogla, verjetno niti hotela zaščititi, smo se ustavili par metrov od njih. Naslednji trenutek je vozilo zapeljalo do naju, debelušen, dolgolas in precej poraščen, a mlad in na nek način tudi simpatičen fant pa je skozi okno vprašal, če ima kdo od naju vžigalnik.

Ne vem prav dobro, zakaj sem se zlagal, da ga nimam, ko pa bi si morda v primeru, da bi mu podaril enega od tistih, ki so se mi valjali po žepih morda celo našel nove prijatelje, a fant se je kljub temu iskreno zahvalil, njegov prijatelj pa je vozilo s polnim plinom zagnal po široki, prašni cesti. Slabih izkušenj nismo doživeli niti v preostalih tristo metrih hoje do avtobusne postaje, niti med čakanjem na prevoz, ko sem na zidu avtopralnice občudoval umetelno izdelan grafit enega največjih ljudi vseh časov, po katerem je ulica dobila ime. Zaposleni v pralnici so nas sicer gledali nekoliko čudno, a verjetno so si mislili svoje o turistih, ki so tako neumni, da so zavili v del mesta, kjer nimajo kaj delati, s takšnimi trapci pa se nima smisla ukvarjati. Ne morem pa trditi, da si nisem oddahnil, ko je avtobus geto pustil za seboj in so postale zgradbe že nekoliko bolj spodobne in znane. Saj ne, da bi bil Central West End kaj bolj varen, tudi med našim bivanjem v St.Louisu, se je na tem območju zgodil umor taksista, a hotel je vseeno nudil določeno mero varnosti.

V geto sem se odpravljal tudi naslednjo nedeljo. Pa naslednjo. In tudi naslednjo. A nisem se več vrnil. Maja se je dodobra prestrašila in mi je na vsak predlog, da poskusiva še enkrat mirno odvrnila, da tja ne gre več, v isti sapi pa mi je prepovedala, da bi se na potep odpravil sam. Ampak to se tako ali tako ne bi. Tako kot je Mišina operacija, bo še veliko drugih v bližnji in daljni prihodnosti minilo brez tega mojega simboličnega dejanja, sam pa sem v ranih jutranjih urah v družbi male napravice, ki med drugim omogoča tudi telefoniranje, preživel minute in minute ob gledanju pridig in poslušanju gospelov iz cerkve, ki mi je ni bilo dano videti. Ampak saj to bi moralo tudi nekaj šteti, mar ne?

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “XI. V srcu geta”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !