Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

X. Strategija premetenega trženja

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 20.01.2017 ob 21:05 ob 21:05 pod 33 dni v ZDA, Jaz, Volk

Tvegam sicer, da boste v zrak skočili vsi slovenski zagovorniki živalskih pravic, a se bom vseeno opogumil in vam priznal, da živalske vrtove obožujem. Ja, prav zares jih. Koliko raznolikega živalskega in rastlinskega sveta na enem samem kraju. Koliko novega znanja, ki si ga lahko pridobiš tako rekoč zastonj in predvsem »v živo« (no, kdo od vas bi znal iz prve ustreliti poglavitno razliko med tjulnjem in morskim levom?). Koliko ozaveščanja otrok in mladine o živalskem in rastlinskem svetu prek cele zemeljske oble. Čisto nazadnje pa verjetno najpomembnejši razlog, zaradi katerega se mi živalski vrtovi zdijo odlična stvar – koliko ohranjenih živalskih vrst, ki jih sicer zaradi raznoraznih okoliščin (recimo divjih lovcev) ne bi bilo več.

Seveda pa se živalski vrt od živalskega vrta razlikuje in če sem se malo prej z vidika zagovornikov živalskih pravic zgolj delal pametnega, se bom ob tem, ko se bom obregnil ob ljubljanski živalski vrt, postavil povsem na njihovo stran. Ja, za veliko večino živali, ki jim je usoda določila bivanje v ujetništvu, bi zagotovo bilo bolje, če bi ostale na prostosti, namesto da životarijo v premajhnih kletkah sredi Rožnika. Začenši z velikimi mačkami. Pa naj pustim tole ljubljansko sramoto ob strani in se posvetim Ameriki oziroma St. Louisu. Kajti tam pač vedo, kako se stvarem streže. V življenju sem obiskal že kar nekaj različnih živalskih vrtov, a razkošja, ki ga imajo na razpolago živali v St.Louisu, nisem videl še nikjer. Resno. Snovalci tega ogromnega kompleksa, ki je absolutno prevelik, da bi si ga človek celega ogledal v zgolj enem dnevu, pa čeravno bi se pri vsaki živali (ne upoštevajoč plazilcev, ki jih tako jaz kot Maja ne prenašava ravno najbolje) ustavil zgolj za pol minute, so svojim živalskim varovancem ustvarili naravnost idealne pogoje za nemoteno življenje, povsem primerljivo z njihovim naravnim okoljem. Njihov življenjski prostor je sicer resda ograjen in se na vsaki strani nekje konča, a tu ni železnih rešetk ali golih betonskih sten. In tudi okna, skozi katera obiskovalci občudujejo skrbno negovane živali, so tako domiselno integrirana v zidove, da bitje na drugi strani kar čim manj zmotijo.

Tu imate severnega medveda, katerega »kletka« se skoraj noče končati. Tu imate ogromno in precej hladno jamo, na gosto poseljeno s kraljevskimi in drugimi pingvini, ki so jim s trdno temo pričarali pogoje, ki bi jih tisti trenutek imeli na južnem tečaju (sklepam, da ta trenutek, ko pišem te vrstice, v taisti jami vlada nek približek sončne svetlobe). Tu imate velikanski, divjemu gozdu podoben prostor, v katerem so svoj dom našle najrazličnejše opice. Tu imate ogromen bazen in še več močnatih tal, kjer v svoji koloniji več kot očitno uživajo nilski konji. Tu imate ogromna, v safari spremenjena predela, eden za indijske, drugi za afriške slone. Tu imate področje, striktno namenjeno divjim mačkam, ki so sicer precej blizu druga drugi, a popolna arhitekturna domiselnost je poskrbela, da se med seboj ne morejo ne srečati niti videti, obenem pa ima vsaka ogromno prostora in seveda pogoje, ki bi jih imela v svojem naravnem okolju. Oh, da ne pozabim na impresiven bazen, v katerem večino dneva čofotajo tjulnji in morski levi. Če bi se želeli vsaki vrsti živali nekoliko bolj posvetiti, tudi dva obiska ne bosta dovolj. In vse to vam je v vsakem trenutku dneva, od jutra pa vse do večera na voljo povsem brezplačno. Brez vsake vstopnine ali ameriške svete besede, »napitnine«.

Kako prosim? Si pravkar rekel brezplačno? Ja, pa sem res. In tudi povsem resno sem mislil. Vse to, kar sem vam opisal in še več (recimo stroji, ki ustvarjajo vodno pršico, s pomočjo katere se lahko v hudi vročini in vlagi prav lepo ohladiš), vam je na voljo povsem brezplačno. Pridi, ostani, kolikor časa želiš, če si željan novih znanj, lahko ob določenih urah dneva tudi izveš kaj poučnega in predvsem uživaj.

In prav na to vprašanje, zakaj neki nam je vse to na voljo brezplačno, sem se spomnil, ko smo z našimi italijanskimi prijatelji, malim borcem Gabrielom, njegovo mamo Elizabetto in babico Piero ob našem drugem obisku priljubljene mestne znamenitosti sedeli za bogato obloženo mizo. Na njej so kraljevali hamburgerji, pomfri ter sladke gazirane pijače in v stilu »zgrabi bika za roge« smo se mastili kot pravi ameriški turisti. V istem hipu, ko sem spet zagrizel v slasten hamburger in si ga nekoliko omehčal z dolgim požirkom Fante, me je preblisnilo. Tako zelo, da sem moral spoznanje o premetenem marketinškem triku tisti trenutek deliti tako s svojo ženo, kot z našima italijanskima prijateljicama.

Za hrano in pijačo za štiri odrasle ljudi in dva otročička smo zapravili skoraj 50 dolarjev, torej približno petdeset evrov (par deset centov gor ali pa dol). Da smo prišli na vrsto, smo čakali skoraj dvajset minut, takšna huda gneča je bila v restavraciji, pa sploh ni bil čas kosila. Pomislite malo, koliko dobička je to, če vsaka družina zapravi vsaj toliko. Več deset tisoč dolarjev. Vsak dan! V primeru, da bi nas odrli pri vstopnini, bi veliko manj ljudi zašlo tudi na hamburgerje in pijačo, konec koncev morda tudi zaradi tega, ker bi želeli v enem dnevu videti čisto vse živali. Tu pa so obiskovalcem dovolili, da pridejo tudi desetkrat v enem mesecu, če tako želijo, ampak v peklenski vročini si bodo privoščili najmanj eno pijačo, če že hrane ne.

Tako moja življenjska sopotnica kot obe italijanski prijateljici so se po krajšem premisleku strinjale z mano, da je vse skupaj prav zares premeteno. Ob tem ni šlo spregledati, da restavracija, v kateri smo se nahajali, sploh ni bila edina v celem živalskem vrtu. Že v predelu, kjer smo se nahajali, jih je bilo ogromno, drugod pa še več, da vseh kioskov s pijačo in slanimi ter sladkimi prigrizki niti omenjam ne. Pa na tisoč in eno ponudbo spominkov ne smem pozabiti. Vstopnina bi bila velikanski dobiček na prvo roko, Američani oziroma mestne oblasti so se odločile, da ga s premeteno potezo »daj ljudem nekaj zastonj, da ti bodo lahko z užitkom plačali dvojno ceno«, podvojijo. Sam sebi sem se smejal, ko sem sprevidel, kako sem se poleg moje družbe tudi sam pustil nategniti, čeravno imam za seboj zavidljivo število let dela v trgovini in se posledično nekoliko spoznam tudi na trženje.

V živalski vrt se v tretje nismo več vrnili. Ob vseh stvareh, ki sva jih z Majo zaradi najrazličnejših opravkov ali slabega vremena odlagala, nato pa želela videti zadnji teden (da najinega glodavčka niti omenjam ne), je enostavno zmanjkalo časa, sicer bi se v osrčje Forrest Parka zagotovo vrnili še najmanj enkrat. In se premetenemu kapitalističnemu marketingu tudi v tretje z največjim užitkom pustil nategniti. Ha! Pa pravijo, da so Američani neumni, kajne?

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “X. Strategija premetenega trženja”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !