Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

IX. Ni kratkih razdalj

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 19.01.2017 ob 21:49 ob 21:49 pod 33 dni v ZDA

Slišati bo precej neverjetno, ampak tako daleč od doma bi se bržkone vsak Slovenec zdel kot najbližji sorodnik. Nekdo tako prijazen, vljuden, lepo vzgojen in s širokim, celo očarljivim nasmeškom pa še prav posebej. Prav zaradi vsega tega smo se še enega sončnega, toplega in precej zadušljivega dopoldneva s težkim srcem poslovili od male borke Zale in njene mlajše, nekoliko sramežljive sestrice. Pa seveda mame Janje. Vse smo močno stisnili v slovo, jim zaželeli srečno pot domov ter miren let, brez turbulenc ali drugih nevšečnosti. In čeprav še sam sebi nisem prav dobro verjel, sem po tistem, ko se je Cecilijin avto izgubil v daljavi, ugotovil, da imam solzne oči. Hja, tako pač je to v tujini, mar ne?

A kaj bi jokali, ko pa nam je še docela neraziskano mesto ležalo pred nogami in še predobro smo se zavedali, da bodo naslednji štirje tedni absolutno prehitro minili in bomo tudi mi prisiljeni spakirati šila in kopita ter se odpraviti proti domu. Z novimi nogicami vred.

Izbire, kam bi se lahko za začetek odpravili, je bilo malo morje. Maja ima po svojem očetu (za razliko od mene) odličen smisel za orientacijo, ki je včasih veliko bolj zanesljiv od vsake sodobne satelitske napravice, z mobilno aplikacijo Metro on the Go pa se resnično prav nič ni zdelo preveč oddaljeno ali toliko skrito, da lokacije ne bi našli. Sam sem sicer navijal za vnovičen odhod proti finančnemu centru, kjer bi si tokrat lahko napasli oči na resnično ogromnem in impresivnem Busch stadionu, domu baseballskega moštva St.Louis Cardinals (ime sicer s sakralnimi funkcionarji nima neposredne povezave, kajti Cardinal je tudi majhen severnoameriški in kanadski ptiček rdeče barve), a Miši bi bilo tam slej ko prej precej dolgčas, tako da smo se na koncu složno odločili, da jo mahnemo proti znamenitemu mestnemu živalskemu vrtu. V samemu srcu ogromnega Forrest Parka, od našega hotela oddaljenemu dobrih sedem milj.

Do najbližje avtobusne in metro postaje Central West End, ki smo jo v zgolj dveh dneh že dodobra spoznali, prav tako kot sistem nakupa in potrjevanja vozovnic, ki je povsem avtomatski, smo znova potrebovali zgolj slabih deset minut ter se po nakupu štirih roza lističev ob čakanju na linijo, ki bo šla v pravo smer, posedli na klopi. A v istem trenutku me je prešinila naravnost briljantna ideja.

»Majča,« (izraz, ki ga uporabim, ko se je moji življenjski družici potrebno nekoliko prilizniti ali jo v nekaj prepričati). »S tem vlakom se bomo peljali samo eno postajo, torej do Forrest Parka. Se nam sploh splača zapraviti pet dolarjev za pot, ki bi jo morda lahko prehodili?«

In moja Maja, ki jo včasih peš težko spraviš celo do najbližjega nakupovalnega centra, se začuda ni dala prav veliko prositi. Strinjala sva se, da pet dolarjev resnično ni neko hudo premoženje, ampak zakaj neki bi za eno samo postajo plačevala, če pa imava za razliko od najinega ljubega glodavčka, ki ji krivice seveda ni bilo, saj je sedela v kolikor toliko udobnem vozičku, vsak po dve zdravi nogi? Da bi se kljub vsemu obrnili in se poslužili metroja, naju niso prepričale niti besede priletne ženske pred vhodom v bolnišnico. Ko sva se zmedeno ozirala in prek aplikacije Google Maps študirala, v katero smer bi se bilo najpametneje odpraviti, je pristopila in vprašala, če nama lahko pomaga. Sklep pogovora je bil, naj kljub vsemu raje uporabimo metro, saj postaja Forrest Park nikakor ni tako blizu, kot se morda zdi in čeprav se nama je bržkone obema zdelo, da bi jo bilo pametno poslušati, smo se vseeno odpravili peš po poti, ki jo je izrisovala najbolj priljubljena mobilna aplikacija za navigacijo, torej Google Maps. V osrčje Forrest Parka.

Po tridesetih minutah počasne, a zaradi vročine in neznosne vlage precej naporne hoje, stvari niso bile več zabavne. Miša je postajala nestrpna, kdaj bomo končno pri živalicah, Majo so športni copati pošteno ožulili, mene pa je (čeprav zelo zelo rad hodim) začelo trgati v križu. Bili smo prepoteni, pot na ekrančku mojega Samsunga pa se ni kaj prida skrajšala.

»Greva nazaj na metro?« sem dahnil v nekem trenutku.

A Maja se je predlogu ostro uprla. Hodili smo pol ure, mokri smo in pomalem že žejni, zdaj pa spet pol ure hoje nazaj, da bomo spet na štartu? Ne pride v poštev!

Nahajali smo se sicer v precej lepem predelu mesta. Široka in povsem prazna Lindell Blvd je sekala naselje, ki je dajalo vtis, da smo se znašli v kakšnem h’woodskem filjmu. Velike, opečnate hiše z velikimi okni in vrati, vsaka z velikim travnikom s skrbno pokošeno travico in skrbno tlakovanimi dovoznimi potmi do garaž. Kar predstavljal sem si, kako se za božič ali zahvalni dan od hiše do hiše prelivajo arome po pečenih puranih in kako se za velikimi mizami zbere vse bližnje in daljno sorodstvo ter se po molitvi loti pojedine. Ja, bulevar je imel samo eno napako. Ni ga bilo videti konca. Ravna in široka cesta, vse dokler je segel pogled.

Po še eni uri hoje, ki jo je k sreči močno olajšal košat drevored, ki nas je dodobra zaščitil pred žgočim soncem, a vlage iz ozračja tudi drevesa niso mogla odstraniti, sta bili moji dekleti na robu živčnega zloma, sam pa bi se od samega besa nad samim seboj najraje pojedel. Maja se je sesedla na klopico ter obupano zasikala, da se ne premakne nikamor več, sam pa sem odpel Mišo z vozička in se pripravil, da jo vzdignem, saj je izrazila željo po lulanju. A v istem trenutku, ko sem se pripravljajoč na novo dozo bolečin v križu zazrl v daljavo, so se mi zasvetile oči. Slabih dvesto metrov proč se je bleščal avtomat za nakup vozovnic. Kar je lahko pomenilo zgolj eno. Da smo dejansko prišli na postajo Forrest Park! In čeprav mi Maja sprva ni verjela, sem jo le prepričal, da je po krajšem počitku in manjši sanaciji žuljev (v stilu NNNP sem v priročnem nahrbtniku poleg pijače in rezervnih oblačil imel tudi obliže) vstala in sama ugotovila, da nam je prav zares uspelo prehoditi precejšnjo razdaljo.

Od tu naprej ni bilo več nobenih problemov. Prav kmalu je na avtobusno postajo v neposredni bližini metroja pripeljal pisan mini bus, za katerega sva (internet ftw) vedela, da prevaža turiste in domačine od ene do druge točke po Forrest Parku in tako ustavi tudi pred živalskim vrtom. In ko smo po slabih dvajsetih minutah vožnje v do skrajnih meja ohlajenem vozilu (sam sem se močno bal, da bi se tako prepoteni in razgreti utegnili prehladiti, a da bi izstopili in preostanek poti prehodili, si nisem upal predlagati, lahko pa vam vnaprej izdam, da se to ali kaj podobnega k sreči ni zgodilo) spet pristali na žgočem soncu, tik pred vhodom v največji živalski vrt v ZDA, je bilo vse pozabljeno. No, skoraj vse, kajti Majo so žulji še vedno mučili, a po nakupu cenenih japonk v trgovini, je bil tudi ta problem nekoliko manjši.

Ne vem katera usoda je želela, da smo prehodili tudi celotno pot nazaj. S to razliko, da smo tokrat ubrali pot ob široki mestni obvoznici in si tako privarčevali miljo ali dve hoje. Seveda smo po tistem, ko smo iz živalskega vrta izstopili skozi drug (južni) vhod/izhod iskali avtobus, a ker česarkoli kar bi vsaj malo spominjalo na avtobusno postajo (ki bi – tako Maja – morala biti prav tam), kot tudi kakšnega približka avtobusa ni bilo od nikoder, smo se odločili, da jo do hotela spet mahnemo kar peš. Sonce je izgubilo veliko večino svoje moči in koraki so bili, složno  z dejstvom, da smo bili primerno hidrirani, neprimerno lažji. Poleg tega nas je opogumljalo dejstvo, da nas v hotelski sobici čaka tuš kabina z neomejenimi količinami tople vode, poln hladilnik in mehke postelje. Po kratkem postanku pri enem od premnogih ponudnikov hitre prehrane v mestu in še dobri urici hoje, so hiše spet začele dobivati znane obrise mestnega predela po katerem smo se sprehajali pred nekaj več kot štiriindvajsetimi urami.

Zvečer, kmalu po tistem, ko je Miša po vseh naporih, ki jih je prinesel minuli dan, ne ozirajoč se na časovno razliko, trdno zaspala, sem v hotelskem atriju s prstom potoval po ekranu prenosnika, na katerem je Google Maps izrisal vse milje, ki smo jih tekom dneva prehodili ter nejeverno zmajeval z glavo. Kako sem sploh lahko bil tako neumen, da sem pomislil, da kratka razdalja v ZDA pomeni isto kot kratka razdalja v vasi (ki bi rada bila mesto) po imenu Nova Gorica? V Ameriki majhnih stvari in tako tudi majhnih razdalj enostavno ni. A čeprav sva z Majo še istega večera odkrila, da bi se, če bi resnično želela privarčevati tistih borih pet dolarjev, lahko sprehodila do bližnjega Planetariuma, kjer bi lahko vstopili v mini bus in se prepeljali do živalskega vrta, nama tega športnega dne ni bilo žal. Ko se je zunaj dokončno znočilo in mi je mobilnik dal vedeti, da se v Sloveniji že dani, sva padla v posteljo in zaspala kot ubita, to pa je bilo glede problemov s časovno razliko tudi vse. Hm, kdo je že rekel, da je vsaka, čisto vsaka stvar za nekaj dobra? No, če (tako dr. T.S. Park) seveda odštejemo spazme v mišicah.

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “IX. Ni kratkih razdalj”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !