Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

VIII. Trgovina velikih stvari

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 18.01.2017 ob 20:40 ob 20:40 pod 33 dni v ZDA

V življenju sem preizkusil že kar nekaj hotelov. Tako doma kot tudi v tujini. Od večjih do malo manjših. Od dokaj modernih do povsem cenenih. Od takšnih, kjer je luksuz samoumevna stvar (okej, priznam, takšen je bil do sedaj samo en in sicer dve desetletji nazaj v Umagu) pa vse do takšnih, kjer dobiš posteljo, tuš in nič več. Od takšnih, ki so v mojem srcu našli posebno mesto (recimo Leonardo DaVinci v Milanu) pa vse do tistih, ki bi si jih najraje izbil iz glave in še zdaj ne morem verjeti, da sem bil kdaj tako neumen, da sem plačal za prebiti noč pri njih, ko pa bi lahko bilo kvečjemu obratno. Prav posebno mesto v mojem srcu je za vse večne čase dobil tudi Home 2 suites by Hilton v St.Louisu, ki nam je tekom bivanja v ZDA dejansko bil drugi dom.

A prav tako kot velika večina ostalih hotelov na tem svetu (izvzemši recimo Plazo, Ritz ali še katero drugo luksuzno verigo, katere hotelov mi v življenju bržkone ne bo dano videti od znotraj), je imela tudi naša mala sobica, ki smo jo že prvega dne vsi trije pošteno vzljubili, svojo majhno pomanjkljivost. Svetleč, velik hladilnik v kotu je namreč bil povsem prazen. Zakaj sem nekaj vrstic nazaj izpostavil dve luksuzni verigi? Ker se pri njih slej ko prej zgodi, da gosta, navajenega luksuza, zaradi česar si nekoliko bolj petičen počitek pač zlahka privošči, v sobi pričaka tudi velik hladilnik, do vrha napolnjen s hrano in pijačo priznanih blagovnih znamk. Veliko drugih hotelov svojim gostom sicer resda ponuja tiste hecne mini hladilnike, t.i. »minibare«, v katerih se poleg nekaj malega alkohola v najboljšem primeru lahko najde nekaj majhnih čokoladic ali vrečko kikirikija. A seveda velja pogledati cenik, še preden si odpreš pollitrsko plastenko Jamnice, kajti ko vidiš, da je cena priljubljene hrvaške mineralne vode nabita do reci-piši dveh evrov in pol, hitro sprevidiš, da ti v bistvu ni prav veliko do nje.

Kakorkoli že, nas je v sobi pričakal zgolj velik, a povsem prazen hladilnik, za nujne primere pa nam je prijazna uslužbenka bosanskega porekla (ki ji ni bilo težko opustiti angleščine, ko je videla, kako brezskrbno se lahko pogovarjamo v njenem materinem jeziku) že takoj ob prihodu povedala, da imamo na recepciji na razpolago poln hladilnik pijače (in čokoladic) ter poln zamrzovalnik hrane, ki jo zgolj položiš v mikrovalovno pečico v sobi, pogreješ in poješ. Seveda ne zastonj, tako kot v ZDA ni zastonj takorekoč nič. Cene sicer niso bile tako nabite, kot pri zgoraj omenjenih minibarih, vseeno pa nam ni dišalo dajati za vsako pollitrsko plastenko Coca cole, Fante ali Sprita dva dolarja. Saj ne, da je to neko oderuštvo, ampak zakaj bi, če ni potrebno? Tako smo ponudbo gospe Cecilije, da nas bo takoj, ko se nekoliko spočijemo in aklimatiziramo peljala v kakšen supermarket, kjer bomo lahko nabavili hrano in pijačo in si pošteno napolnili hladilnik, kjer bo vse na dosegu roke, zgrabili z vsemi rokami. Drugega dne bivanja v Ameriki, ko se je prikupna Zala s svojo mami in sestrico že počasi odpravljala na odhod proti domu, se je gospa Cecilija ob dogovorjeni uri, točna kot švicarska ura, resnično prikazala na recepciji.

Kot sem že nekajkrat omenil, sva bila z Majo seveda še povsem zelena. Kako bi sploh lahko vedela, kaj je na povsem neznani celini najboljša izbira? A tako kot velika večina ostalega življa matere Zemlje (vključujoč tretji svet), sva tudi midva že slišala za zloglasni Walmart. Maja kot prava pravcata amerikanofilka seveda še prej kot jaz, ki sem se z njim prvič srečal, ko ga je leta nazaj v Mladini seciral Marcel Štefančič. In firbec je bil močnejši od Cecilijinega nasveta, da bi Schnucks (izg. Šnuks) morda bil boljša izbira. Če smo že prišli v Ameriko, si bomo ta sinonim izkoriščanja delavskega (oz. trgovskega) razreda tudi ogledali v živo.

Walmart je seveda tako velika trgovska veriga, da lahko postavlja svoje pogoje, a čez eno pravilo nikakor ne more in sicer, da bi kakšnega od svojih centrov postavil v bližino centra ali urbano naselje. Ne gre. Zakaj tako seveda ne vem, tega ni vedela niti Cecilija, a posledično stojijo vsi večji nakupovalni centri tega giganta na obrobju mest. Ker St.Louis, kot je bilo tudi že rečeno, ni neko ogromno velemesto, ampak »nekaj vmes«, do tja nismo potrebovali več kot deset minut vožnje, večinoma po široki in presenetljivo prazni obvoznici, a ko je Cecilija avto parkirala na ogromnem parkirišču, sem zgolj zamežikal od presenečenja. Je to res vse? Sicer smo stali pred veliko, opečnato in skrbno načrtovano ter lepo izdelano stavbo. A to ni bil noben presežek, ki bi ga pričakoval človek glede na pričevanja ljudi na internetu ali znancev, ki so v ZDA že bili. Vse skupaj pač ni bilo večje od novogoriškega nakupovalnega centra Qlandia in veliko veliko manjše od Mercator centra v Šiški. Cecilija je slej ko prej opazila, da mi nekaj ne gre v račun, a ni hotela ničesar reči, Maja pa me je spodbodla. Pridi, gremo notri, kaj se bomo cvrli tu zunaj na soncu.

Tudi notranjost tega supermarketa se sprva ni zdela nič posebnega. Pač, trgovina kot trgovina, kaj pa naj človek pričakuje od trgovine, česar v Evropi ali tudi doma še ni videl? A prava slika, ki mi je znova dala vedeti, da se nahajam tisoče in tisoče kilometre stran od doma se je odprla, ko sem zagrabil voziček in se sprehodil proti oddelku s sadjem in zelenjavo (zveni znano?).

Sam nimam svoje najljubše trgovine. Zelo zelo rad sicer nakupujem v majhnem Sparu na obrobju našega spalnega naselja, le streljaj oddaljenega od našega brloga. Je pač majhen, pregleden in točno vem na kateri polici bom našel točno to kar potrebujem. A to ne pomeni, da bom zgolj zaradi butastih principov zahajal samo v to trgovino in tako povsem mirne duše včasih zaidem tudi v Mercator center, Leclerc, Interspar v City parku ali celo Coop v italijanskem nakupovalnem centru Tiare. A vseh naštetih resnično ne maram prav preveč, saj so zame absolutno preveliki in ne samo da me živcira, na trenutke me resnično frustrira zamotan sistem regalov, zaradi katerih izgubim rdečo nit takoj po tistem, ko pustim za seboj oddelek s sadjem in zelenjavo. Posledično seveda ne najdem stvari, po katere sem sploh prišel ali nanje docela pozabim, na koncu pa sem jezen sam nase, ker spet zapravim kakšen evro preveč, domov pa ne prinesem nič pametnega (kot se mi je zgodilo včeraj).

Glede na povedano si boste torej zlahka predstavljali, kakšen šok sem doživel v velikanskem (ne, to bo premil izraz), ogromnem, gigantskem supermarketu, obkrožen z artikli, ki sem jih videl dobesedno prvič v življenju. Začetni načrt je bil kupiti nekaj sadja, nujno potrebno pijačo in kakšen prigrizek, morda celo v obliki zamrznjene hrane, a brez Cecilije, ki je potrpežljivo hodila za nama in neutrudno, čeravno nekoliko zaspano (šele pozneje sva izvedela, da je za njo naporna nočna izmena, zaradi česar nama je postalo žal, da sva jo sploh obremenjevala in se odločila, da bova njeno prijaznost poskušala čim manj izkoriščati) delila nasvete, bi si slej ko prej naredila medvedjo uslugo. Najbrž bi v hotel pritovorila par galon pomarančnega soka (pakiranega v tistih oranžnih kanticah, ki jih je moč videti v marsikateremu h’woodskemu filjmu ali seriji), v katerem je največ en cel procent pravih pomaranč. Ali pa nekaj kilogramov (se opravičujem – funtov) pretirano začinjene, zmrznjene lazanje. No, morda pa bi se v labirintu visokih, do zadnjega kotička napolnjenih polic enostavno izgubila.

Ob obisku Walmarta, morda najbolje dojameš, zakaj se za Ameriko govori, da je dežela velikih stvari oziroma na čem temeljijo trditve, da majhnih stvari tam enostavno ni. Galone in galone najrazličnejših vrst pijače, velikanske posode sladoleda, ogromne škatle zmrznjene hrane in pralnih praškov. Nerazumljivo velike aluminijaste škatle piškotov in gigantske vreče čipsa. Pa celi zaboji do skrajnih meja ohlajenega piva (hotel sem kupiti eno za posebne priložnosti pa ga enostavno nisem našel, sem pa zato ob slovesu hotelski uslužbenki miss Ornethii lahko podaril pet pločevink priljubljenega Bud lighta) in celi vrči grškega jogurta s sto in enim okusom. Vse to po tako smešno nizkih cenah, da človek komaj verjame, da se jim to sploh splača. Ceciliji so bili seveda znani vsi trgovski triki, na katere bi sicer z Majo hitro padla, čeprav sem sam zaradi dvajsetletnih izkušenj dela v trgovini kar precej podkovan v njih, a vseeno smo po slabi uri tavanja med policami nabrali svari za en cel poln voziček. Pravo presenečenje pa nas je šele čakalo.

Iz svoje službe sem navajen, da če se bo nabrala vrsta petih ljudi (včasih še manj), bo najmanj eden nekje zadaj začel vpiti, naj začnemo migati nekoliko bolj živo, ker nima cel dan časa. Spet drug ekstrem so ljudje, ki zahtevajo brezplačno prozorno vrečko (ki jo nato najdeš nemarno odvrženo na travniku za servisom) za zgolj dve škatlici cigaret. No, v Walmartu so oba problema zastavili na čisto svoj način. Že ko smo v vrsti čakali na blagajni, se mi je zdelo čudno, zakaj traja toliko časa, ko pa je ženska latinoameriške polti imela zgolj deset, največ petnajst drobnih artiklov. Toda ko se je navsezadnje le umaknila, sem imel kaj videti. Mlad temnopolt fant, ki je dajal vtis, kot da so ga včeraj potegnili naravnost iz kultne ameriške nadaljevanke Oz, tako z nemarno urejeno frizuro kot tudi z nelično posejanim tetovažami po rokah in vratu, da razvlečene in precej načete obleke sive barve niti omenjam ne, si ni dal sile. Lepo, počasi, približno v takšnem tempu kot Maja zjutraj srka svojo instant kavo, je namreč vsak artikel najprej zgrabil v roke, si ga dodobra ogledal, ga počasi poskeniral in še bolj počasi preveril na ekranu, če je črtna koda resnično zaznala pravi izdelek. In ravno v takšnem (jebivetrskem) tempu položil artikel v sivo vrečko. Če je vanjo lahko šla zgolj galona brusničnega soka Ocean spray, tudi prav. In prav tako počasi kot je potekalo skeniranje (če vam povem, da smo na blagajni skupno prebili najmanj dvajset minut, a raje več kot manj, si boste morda znali predstavljati), si je poba vzel čas tudi pri plačevanju. Vsakega od dvajset dolarskih bankovcev, ki sem mu jih podal, je namreč najprej preveril s pogledom proti luči na stropu, ga položil pod ultravijolično svetlobo in ko je končno ugotovil, da je z njim vse v najlepšem redu, ga je položil v blagajno. Hja, če zatrdim, da bi vodilni v Hoferju ob opazovanju njegovega početja slej ko prej doživeli nič manj kot živčni zlom, najbrž nisem prav daleč od resnice. Če pa je name kaj res naredilo vtis, je to bilo, da se nihče ni hudoval nad njegovo počasnostjo ali celo nad nami. Čeprav se je tekom časa, ki smo ga prebili na blagajni, nabrala dolga vrsta čakajočih, od katerih so nekateri v rokah dejansko imeli dva artikla, ni bilo opaziti najmanjše sledi slabe volje. Niti naveličanosti ne in če ne bi videl z lastnimi očmi, slej ko prej ne bi verjel, da je kaj takšnega sploh mogoče.

Prenašanje kakšnih tridesetih vrečk do Cecilijinega avtomobila, se je sicer izkazalo za lažji zalogaj, kot sem sprva predvideval. Ker v trgovino v naši družini večinoma hodim jaz, sem nošenja težjih bremen že dodobra navajen, tu pa je bila naloga zaradi prodajalčeve razsipnosti z neekološkimi vrečkami (ki sicer povečini niso zdržale poti od recepcije hotela do naše male sobice) še lažja. Kakšnih pet sem si obesil na obe roki, še pet na prste vsake roke, druge pa sta si razdelili Maja in Cecilija. Skupni račun za vso pijačo (ki je sicer prevladovala, kajti brez nje v St.Louisu v poletnih mesecih enostavno ne gre), hrano, sadje in sladoled ter veliko plastenko (majhnih pač ni) tekočega pralnega praška Tide? 160 dolarjev. Bržkone zveni ogromno, a če bi se spomnil fotografirati vso to »špežo« (ja, to je primorski izraz za »fasungo«), bi od presenečenja zažvižgali tudi vi.

Na moje pomisleke, da bi znali na recepciji doživeti kakšno pripombo, češ da to ne gre, da v sobo ne moremo znositi toliko stvari, saj bi v tem primeru lahko vsakdo delal tako, hotel pa kaj veliko dobička v tem primeru ne bi imel, se je Cecilija zgolj zasmejala in mi rekla, da se nimam za kaj sekirati. In prav zares nismo doživeli niti ene same, najmanjše pripombe, čeprav sem se s polnimi rokami vrečk mimo recepcije sprehodil najmanj petkrat. Tako je tudi velik hladilnik začel kazati čisto drugačno podobo, a čeprav sem sam menil, da smo pred obiskovanjem trgovin dobri za najmanj štirinajst dni, je bilo to zelo zelo daleč od resnice, saj je že po slabem tednu pijače začelo konkretno primanjkovati. A v Walmart se nismo več vrnili, temveč sem se naslednjič kar peš sprehodil do Schnucksa. Ampak to je zgodba že za kdaj drugič.

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “VIII. Trgovina velikih stvari”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !