Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

VII. Stopnice bodo počakale

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 7.01.2017 ob 20:21 ob 20:21 pod 33 dni v ZDA

Skozi veliko, z debelo zaveso zastrto okno so prodrli prvi prameni svetlobe, ki so napovedovali začetek drugega dne v ZDA, ko so težka, protivlomna vrata naše male sobice nežno zapiskala in se počasi odprla. Na hitro sem sklopil skupaj prenosni računalnik in si na glavo nadel angelski sij.

»Dobro jutro, draga!«

Moja Maja seveda še zdaleč ni priplavala po juhi, pravzaprav vse prej kot to. In ko se spravi k zasliševanju, morda na trenutke dejansko spominja na zloglasno nacistično tajno službo, kot se rad pošali njen oče. A kakršnokoli izpraševanje bi bilo tokrat povsem odveč. V trenutku ji je bilo namreč kristalno jasno, kaj sem počel, sam pa sem lahko le upal, da jo bom dokončno prepričal, da resnično nimam nič norega v mislih, temveč se le tolažim oziroma si iz misli izbijam naglo se bližajoče dejstvo o resni operaciji.

Najbolj hecno pri vsem skupaj je bilo to, da me sploh ni zalotila na kakšni »čudni« strani. Nisem gledal pornografije in nisem flirtal na kakšnem od premnogih portalov za zmenke. Prav tako nisem študiral koliko tetovažnih salonov je moč najti v St.Louisu ali se zanimal za mestno ponudbo najstarejše obrti na svetu. Bil sem na spletni strani največjega in najbolj znanega, že skoraj razvpitega in malodane kultnega ponudnika avtobusnih prevozov v ZDA, Greyhound.

Bralci, ki me spremljate že od vsega začetka ali pa vsaj nekoliko več časa, to že veste, novejši pa ste verjetno do tega trenutka tudi že prišli do ugotovitve, da sem s h’woodom in filjmi na splošno kar precej zasvojen. Ja, gibljive slike so pomemben del mojega življenja, prepoznavni filjmski junaki pa so tudi v precejšnji meri zaznamovali mojih štirideset let. Eden od teh, ki mu nameravam posvetiti današnji prispevek in je bil z mojim ranim raziskovanjem spletne strani Greyhounda tudi tesno povezan pa še prav posebej.

Spoznal sem ga sicer dokaj pozno, šele v prvem letniku srednje šole, ko sem začel aktivno trenirati borilne veščine, a to ne pomeni, da je kaj manj pomemben kot recimo Indiana Jones, Marty McFly ali Luke Skywalker (mimogrede, ste opazili, da »padam« na pozitivce?). In zanj vsekakor lahko rečemo, da je eden od tistih, ki je dosegel t.i. »ameriški sen«. Od popolne nule s samega socialnega dna pa vse do svetovne zvezde in potem prav počasi nazaj. Vse to skozi znoj, solze in kri.

Saj ste do tega trenutka že uganili o kom govorim? Ne? Čisto prepričani? Okej, bom malo pomagal. Ni prav bister fant (a ima široko srce), bolj kot vse na svetu ljubi svojo ženo Adrian in če bi se tepel z legendarnim filjmskim arheologom, bi bržkone zmagal.

Ja, to je on. Rocky Balboa!

Kmalu po tistem, ko sva z Majo trdno sklenila, da zagrizemo v jabolko, imenovano SDR in začela raziskovati St.Louis, se je v meni pojavilo neke vrste obžalovanje. Mar se ni znal dr. T.S. Park nastaniti v Filadelfiji? Kultni Gateway Arch, simbol St.Louisa me ni ganil niti za par sekund, misel na to, da bi se imel priložnost povzpeti po legendarnih stopnicah Filadelfijskega muzeja umetnosti (dokaz za to, da so resnično priljubljena turistična lokacija se skriva tudi v dejstvu, da imajo svoj prispevek na Wikipediji, nobenih težav za izrisati pot do njih pa nimajo niti Googlovi zemljevidi) in na vrhu zaplesati zmagoslaven ples pa mi je začela čedalje bolj buriti domišljijo. Kaj pa, če bi si nekega dne vzel en sam samcat dan in to resnično naredil? Morda bi se obenem sprehodil še po poti, ki jo je ubral Bruce Springsteen v videospotu svoje uspešnice Streets of Philadelphia, a to bi pa resnično bilo vse. Ko bi enkrat stal na vrhu tistih stopnic, se sam prepričal o fenomenalnem razgledu in zgolj pomislil na to, da stojim na legendarnem filjmskem mestu, ki ni več zgolj to, temveč že kliše, ki se mu na svojevrsten način pokloni tudi najnovejši spin-off izdelek gibljivih slik, Creed, v katerem v vlogi Rockyja seveda nastopa Stallone, bi imel občutek, da sem v življenju videl vse.

Maja seveda mojega navdušenja ni delila. Češ, v ZDA boš imel dovolj drugih skrbi, zapraviti par sto dolarjev zgolj za to, da boš videl ene same stopnice, pa tudi ni vredno. Če smo že pri potepanju, pa bi bilo vsekakor bolje, če bi si šli ogledati Dealey Plazo (na kateri je bil izvršen eden najbolj znanih atentatov vseh časov, s katerim je Maja dobesedno zasvojena že celo življenje) v Dallasu, ki je od St.Louisa oddaljena precej manj kot največje mesto zvezne države Pensilvanija.

Prav tako kot se je Maja zavedala, da bo ogled lokacije, na kateri je svoj zaključek dobila ena največjih (če ne celo največja) zarot vseh časov ostala neuresničena želja, sem seveda tudi sam vedel, da bo tek po legendarnih stopnicah, kljub temu da bodo bližje kot kadarkoli doslej, ostal v domeni sanj. Kristalno jasno mi je bilo, da v St.Louis nismo prispeli na počitnice in da ne bomo imeli na razpolage celotne Amerike, ki nam bo ležala pred nogami. Naloga, zaradi katere smo se sploh podali na dolgo pot, je bila jasna, da bolj ne bi mogla biti, a sanjarjenja mi seveda ni mogel nihče preprečiti. In tako sem sanjaril ter hkrati iskal izgovore, zakaj bi bilo vse skupaj do absurdnosti nesmiselno.

Lahko bi se odpravil z letalom. Vzelo bi mi točno en sam samcat dan in par sto dolarjev. Hm, kaj pa prevoz s filadelfijskega letališča do muzeja in potem spet nazaj? Lahko bi šel z avtom. Po neznani deželi, z neznanim vozilom in brez mednarodnega vozniškega dovoljenja na razdalji, ki je primerljiva z vožnjo od Ljubljane do Koebenhavna? Tega bi se lotil samo nekdo brez vsakega občutka odgovornosti ali zelo zelo velik bedak. Lahko bi se poslužil največjega ponudnika avtobusnih prevozov v ZDA, Greyhound. In pustil moji dve dekleti tri dni sami …Tudi pri vlaku sem našel popolnoma enak izgovor. Čisto vedno sem na koncu pomislil še na svojo “indijansko” angleščino, s katero bi se moral sam samcat znajti v ogromnem velemestu ter zaključil sanjarjenje s širokim nasmeškom na obrazu. V mislih sem ničkolikokrat stal ob vznožju stopnic, naredil »selfie« z bronastim kipom enega mojih najljubših filjmskih junakov vseh časov ter se naslednji trenutek s slušalkami na ušesih, iz katerih bi odzvanjala instrumentalna melodija »Fanfare for Rocky« zapodil po stopnicah navzgor, v realnosti pa sem znova in znova našel izgovor zakaj tega ne morem in predvsem ne smem narediti.

Z Majo sem te sanje pred odhodom razčistil najmanj enainsedemdesetkrat. Vedno, ko sem na internetu odkril poceni polet iz Missourija do Pensilvanije, sem čutil nerazložljivo potrebo, da informacijo delim z njo, a čeprav sem ji hkrati vedno, ampak res čisto vedno dal vedeti, da ne njej, ne mojemu ljubljenemu glodavčku tega ne bi nikoli naredil, je v njej verjetno ostajalo seme dvoma, saj je vedno poudarila, da nima nič proti temu, da bi jo pa resno skrbelo zame. In prav nobene potrebe ni bilo, da bi jo dober dan po prihodu v St.Louis in zgolj štiri dni pred operacijo obremenjeval s tem, da moj avanturistični črviček spet gloda v misli idejo, da bi jo ubral malo po svoje.

»Ne bom,« sem se nasmehnil. »Tako kot tudi ti ne boš šla v Dallas, tudi jaz ne grem v Filadelfijo. Z vama bom v vsakem trenutku, stopnice in Dealey Plaza pa bosta počakala prav tam, kjer sta, da v Ameriko mogoče nekoč pridemo na prave počitnice.«

Zgodba se s tem sicer ni zaključila. No, pravzaprav se je, a ne čisto dokončno. Že res, da mi je Maja ob neki priložnosti priznala, da je na trenutke, ko sem ob fanatičnem raziskovanju transferjev prek ZDA dajal vtis navdušenega turista, resnično pomislila, da mislim resno (jaz pa njej še enkrat, da je bilo zgolj in samo sanjarjenje, s katerim sem odganjal misel na SDR). Že res, da sem Miši v bolnišnici pripovedoval zgodbe o srčnem boksarju dobrega srca, ki je tekel po stopnicah, po katerih se bova nekega lepega dne povzpela skupaj in na vrhu zaplesala zmagoviti ples, prav tako kot on. Že res, da sem trznil, ko nam je družina z Irske, katerih sin je bil operiran le nekaj ur pred Mišo, povedala, da se v Evropo vračajo prek Filadelfije. A Majo sem navsezadnje tudi prepričal, da smo nekaj dni pred odhodom domov obiskali avtobusno postajališča Greyhounda, ki se nahaja manj kot sto metrov od hokejske dvorane, v kateri domuje NFL moštvo St.Louis Blues. In če ne bi do tistega trenutka spoznal, da mojih dveh deklet enostavno ne bi mogel pustiti samih v neznani deželi za štiriindvajset ali še več ur, bi do te ugotovitve prišel tisti trenutek. Ja, lepo je bilo sanjati, a realnost je bila nekaj povsem drugega. Dvainsedemdeset stopnic bo slej ko prej še zelo dolgo stalo na svojem mestu in glede na to, da sem več kot očitno premagal strah pred letenjem, bo nekega dne že napočil trenutek, ko se z Mišo z roko v roki podava proti vhodu v muzej. In na vrhu zapleševa zmagoslavni ples.

Save

Save

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “VII. Stopnice bodo počakale”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !