Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

VI. Joj, ne vedi se kot slon

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 26.10.2016 ob 20:43 ob 20:43 pod 33 dni v ZDA

St.Louis ni veliko mesto. Seveda je večje kot Ljubljana (no, resnici na ljubo, je Ljubljana sploh mesto?), a tako za evropske kot tudi predvsem za ameriške razmere, lahko brez vsake slabe vesti zatrdim, da je majhno. Konec koncev, v New Yorku, Los Angelesu, San Franciscu ali v kateremkoli četrtem mestu se vam bržkone ne bi moglo zgoditi, da bi vam v bližnji soseski ali kar neposredni bližini centra pot prekrižala čisto prava veverica, mar ne?

A vseeno St.Louis ni neko mikro mestece, kakršne srečamo v premnogih h’woodskih filjmih (začenši z Rambom), v katerega glavni junak v veliki večini primerov zatava čisto po naključju ter prej ko slej naleti na težave, ki jih ni ne pričakoval niti želel. Ne, tole srednjeameriško mesto, ki je bilo še sredi prejšnjega stoletja prava zibelka ameriške industrije, dandanes pa v njem cveti predvsem medicinski turizem, je nekje vmes. In kot se za neko mesto, ki nekaj da nase spodobi, ima tudi St.Louis svojo podzemno železnico.

Če jo seveda sploh lahko tako imenujem. Kot sem omenil v prejšnjem prispevku, sta edini liniji daleč od razvejanih labirintov podzemnih železnic v drugih ameriških in evropskih mestih. Milano, kjer sva pred več kot petimi leti z Majo bila na improviziranem poročnem potovanju, je slej ko prej manjši od St.Louisa, a je sistem takšnega načina prevoza po mestu veliko bolj zapleten. Kot da to ne bi bilo vse pa ob omembi sistema podzemne železnice v St.Louisu dejansko lahko izpustimo pridevnik »podzemna«. Tako rdeča linija, ki pripelje z letališča Lambert in teče globoko v zvezno državo Illinois na drugi strani reke Mississippi, kot modra, ki prvih devet postaj na missourijski strani teče po svoji poti, nato pa rdeči zvesto, dobesedno vzporedno sledi vse do svoje zadnje postaje, to je kmalu potem, ko prečka reko, sicer potekata tudi skozi zanimive, stare predore. Prav tako je mnogo postaj pod zemljo in za ponoven prihod na površje se je potrebno povzpeti po stopnicah ali uporabiti majhna, po postanem urinu smrdeča dvigala. A povečini tiri potekajo po sončni svetlobi in po trdnih tleh ali na nekaterih odsekih celo visoko nad njimi.

VIR: http://www.metrostlouis.org/Libraries/SystemMapPDFs/MetrolinkSchematicMap.pdf

Prav rad verjamem, da je železnica leta nazaj, v času zgoraj omenjene industrije dobesedno cvetela (v prid tej teoriji govori že to, da obe liniji prečkata tudi vse industrijske, trenutno precej zapuščene dele mesta), danes pa po pripovedovanju starejšega domačina ne prinaša drugega kot milijonsko izgubo, ki naj bi v letu 2015 dosegla celo megalomansko številko 50 milijonov dolarjev! Da nekega hudega dobička ne ustvarja, bi sicer kar verjel, tako visoka številka pa se mi vseeno zdi absolutno pretirana. Vagoni so namreč ob določenih urah dneva (ali pred in po tekmah baseballskega moštva St.Louis Cardinals) kar dodobra zapolnjeni, pa tudi na določenih postajah se hitro lahko znajdete v gneči. Velja pa poudariti, da se nam v celem mesecu niti enkrat ni zgodilo, da bi zaradi prenatrpanosti ostali brez mesta v vlaku, ki smo ga tisti trenutek čakali. Po Majinih besedah se nekaj takšnega rado zgodi v New Yorku in to smo doživeli tudi na letališču v New Jerseyju. V St.Louisu pač ne, čeprav smo ob odsotnosti osebnega vozila (za si narediti mednarodno vozniško dovoljenje na AMZS mi je zmanjkalo časa, poleg tega pa je veliko vprašanje ali bi si po neznanem mestu sploh drznil voziti avtomobil z avtomatskim menjalnikom, da niti ne govorim o tem, kakšen strošek bi najem osebnega vozila pravzaprav bil) kar precej uporabljali obe liniji.

Borna preprostost metroja oziroma odsotnost labirinta pa ima seveda po drugi strani tudi kakšno pomanjkljivost. Največja je prav gotovo ta, da v nasprotju z New Yorkom (okej ali Milanom, če bi kakšen zagrizeno trmast bralec vztrajal, da smem opisovati zgolj na lastni koži doživete in na lastne oči videne stvari) v St.Louisu z vlakom ne moreš priti prav v vsak del mesta. Logično, mar ne? Če imaš zgolj dve liniji, ki tako rekoč vzporedno sekata mesto, je nemogoče, da bi te (teoretiziram) katerakoli od njiju z juga pripeljala na zahod ali z vzhoda na sever. Ker pa se v Ameriki peš ne more priti prav daleč (v najboljšem primeru do dveh milj oddaljenega supermarketa, pa tudi tega se lahko loti le en takšen čudak, kot sem sam), zagato hitro rešijo avtobusi. Zraven skoraj vsake postaje metroja je namreč tudi avtobusna s celo vrsto linij, s pomočjo preproste aplikacije MetroOnTheGo (uporabniki Androida si jo lahko na svoj telefon namestite tukaj), v katero se vpiše trenutno in želeno lokacijo, pa vse skupaj postane otročje preprosto. Vstopiš na vlak modre ali rdeče linije, na postaji, ki jo izpiše aplikacija, izstopiš in če vlak le nima kakšne nepredvidene zamude, te točno kot švicarska ura nedaleč proč čaka avtobus, ki te odpelje vse do želene lokacije. Vse skupaj za približno pet dolarjev na osebo v eno smer, čeprav se da (sicer zgolj, ampak vendarle) na avtobusih kupiti vozovnice tudi za železnico in privarčevati dolar ali dolar in pol. Aplikacija za svoje delovanje sicer zahteva dostop do interneta (gps lokacije ne, je pa ta priporočljiva), a v ZDA je wi-fi povezava na vsakem vogalu tako rekoč samoumevna.

Z javnim prevozom se po vsem videnem sodeč in brez kančka rasizma v ugotovitvi sicer prevaža večinoma zgolj temnopolto prebivalstvo. Ne želim širiti predsodkov, to je pač dejstvo in čeravno bi morda kdo pripomnil (ali zgolj pomislil), da torej takšen način transporta ni prav varen, se nam, kljub omenjeni obilici kilometrov, ki smo jih prepotovali z metrojem in avtobusi, niti enkrat ni zazdelo, da bi bili kakorkoli ogroženi ali sploh sovražno gledani. V veliki večini primerov so se ostali potniki držali sami zase, nekajkrat pa se je zgodilo, da smo se celo zaklepetali. Maja seveda ne bi bila Maja, če se ne bi ob eni od takšnih priložnosti, ko nas je starejši možakar vprašal, ali smo iz Rusije (sam sem se moral ugrizniti v jezik, da nisem navrgel svoje krilatice, da nismo, je pa nas in Rusov 150 milijonov), brž pozanimala, kaj vse se v mestu še splača pogledati. Spet drugič, ko se je zunaj že počasi mračilo, je mene tako zelo ujel ritem hitrega in docela nerazumljivega (a presenetljivo melodičnega) rapa, ki je prihajal iz mobilnega telefona enega od mladih potnikov, da sta mi roki avtomatsko začeli ponavljati njegove poteze, na dvignjen pogled in nasmeh na ustih pa sem le dvignil palec v zrak in skozi glasbo ter hrup železnice zavpil: »Good music, my friend, I like it!«

Maja mi je pozneje sicer očitala, da bi nas lahko s to gesto vse skupaj pošteno spravil v težave, a tako kot takrat, tudi zdaj njenega mnenja ne delim. Fant in njegov sopotnik sta izgledala povsem mirna, zabave željna fanta, glasba pa mi je, kljub temu, da rapa povečini ne maram (kjer ni kitare pač ni glasbe, pika, konec debate) dejansko bila všeč. Bi pa mladca ob obisku inšpektorjev, oziroma bolj redarjev, resnično lahko imela težave. Tudi inšpektorji, ki večinoma skrbijo za javni red in mir na postajah, a se včasih sprehodijo tudi skozi vlake, so v veliki večini temnopolti, a solidarnost gor ali dol, kampanjo »Don’t be that guy« več kot očitno jemljejo precej resno.

Verjetno nikoli ne bom izvedel, kaj vse se je dogajalo na vlakih in postajah (pa dvigalih, ups) metroja ali se celo še vedno, da so se mestne oblasti lotile reševanja problemov na tako sila domiseln, celo duhovit način. Saj ne, da bi si to po vsaki sili želel izvedeti, a glede na vložena sredstva v kampanjo, stvari slej ko prej niso bile prav nedolžne. Na vsaki avtobusni ali železniški postaji je namreč moč naleteti na velike plakate v kričečih barvah, ki z domiselno narisanim obrazkom in duhovitim nazivom opozarjajo potnike na nezaželeno in prepovedano obnašanje.  Na postaji Central West End, nekje na pol poti med hotelom in bolnišnico, sem se tako vedno od srca nasmehnil modremu, lila in zelenemu plakatu, ki skušajo dopovedati ljudem naj ne rinejo v osebni prostor drugih oseb, naj se vzdržijo glasnega vpitja in grdih besed ali naj ne vznemirjajo sopotnikov z glasno glasbo iz prenosnih multimedijskih naprav. Mimogrede, vse plakate se da videti tudi na uradni spletni strani kampanje, thatguymetrostlouis.org in prav zares je potrebno priznati, da je bilo vanjo slej ko prej vloženega kar nekaj dela in seveda finančnih sredstev.

Ali je kaj pomagala oziroma če je dejansko omilila probleme, je spet drugo vprašanje, a sam sem se vsakič povsem resno spraševal, ali se ne bi nemara tudi Ljubljani splačalo investirati kakšnega evra v nekaj podobnega. Kdor se veliko ali tudi zgolj občasno vozi z avtobusi LPP, mi bo prikimal, da tako postaje, kot tudi avtobusi niso imuni na nobeno od stvari, ki so jih izpostavili avtorji ameriške kampanje. Da bi par porisanih avtobusov z napisom: »Človek, čuvaj svoje mesto, samo eno imaš« in mini kampanja z istim imenom kaj spremenilo, bi pričakoval zgolj in samo kakšen utopist, a ob velikih, kričečih in (to vsekakor moram še enkrat poudariti) duhovitih plakatih, ki bi jih mestne oblasti zagotovo lahko nadgradile tudi s poostrenim nadzorom in sankcijami kršiteljev, bi morda vožnja skozi Ljubljano lahko hitro spet postala prijetnejša. Pa še zelo izvirno ime kampanje bi lahko imeli, kajti že duhovit naslov legendarne otroške slikanice »Joj, ne vedi se kot slon«, avtorja Miroslava Slane-Mirosa (ob čemer bi sicer utegnil v zrak skočiti kakšen zagovornik največjih kopenskih živali, a menim, da ne previsoko), bi bil zadetek v črno. Hm, morda pa res nekega dne kontaktiram Zorana Jankovića. Konec koncev, če nekaj slovenskih bedakov meni, da je zanimivo v klovnovski preobleki s sekiro v rokah strašiti otroke, kar se je začelo prav v ZDA, zakaj ne bi torej od tam kopirali tudi kaj koristnega?

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “VI. Joj, ne vedi se kot slon”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !