Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

V. Zgolj vaba za turiste

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 21.10.2016 ob 18:46 ob 18:46 pod 33 dni v ZDA

Ste za en kratek test? Dajte no, saj bo čisto kratek, obljubim. Torej. Znajdete se v petih velikih svetovnih mestih. Pariz, Sydney, Rio de Janeiro, Moskva in New York. Teoretizirajmo naprej. Časa imate več kot dovolj, denarja ravno tako, ste tudi v dobri družbi in namen vašega prihoda je strogo turističen. Kaj bi si šli najprej ogledati?

Dam vam trenutek za razmislek (tako kot pri večini risank na Mišinem novem najljubšem tv kanalu, Nick Jr.).

Še enega? Ne, najbrž ni potrebno, verjetno je do tega trenutka velika večina vas pomislila na pet največjih znamenitosti teh velemest. Torej, Eifflov stolp (čeprav bi vam priznal tudi muzej Louvre, ki je bil pred skoraj točno štirinajstimi leti v centru mojega zanimanja, nato pa sem od daleč gledal tisto piramido in si poskušal v mislih naslikati sarkofag Marije Magdalene nekje globoko pod zemljo), operna hiša, kip Jezusa Odrešenika, Rdeči trg s cerkvijo Vasilija Blaženega in Kip svobode (tudi tukaj bi vam za »pravilen« odgovor lahko priznal Times square).

Hja, povečini smo pač vsi tipični turisti in več kot očitno se nam zdi najbolj mamljivo videti na lastne oči ravno tisto, kar smo do takrat videli že najmanj tisočkrat tako na internetu, kot kjerkoli drugje. Saj veste, toliko da se prepričamo, če ni tale znamenitost v realnosti nekoliko drugačna kot na slikah in videoposnetkih.

Leta nazaj bi ob vprašanju z začetka tega prispevka tudi sam zgolj zamahnil z roko in nad takšnimi vabami za turiste (za kar jih imam še dandanes, kajti menim, da se v neznanem mestu da videti še najmanj enainsedemdeset drugih in predvsem veliko bolj zanimivih stvari, ob katerih tudi ni takšne gneče) zgolj prhnil. Toda medtem sem postal zgleden družinski  mož in oče ter posledično tudi klišejski turist in ker se v družbi boljše polovice in skoraj petletne princeske seveda nisem mogel na vrat na nos odpraviti v enega od premnogih getov (recimo Fergusson, kjer bi prižgal svečo ob spominski plošči v spomin na tragično preminulega nadarjenega študenta Michaela Browna, kar je leta nazaj privedlo do nasilnih protestov v St.Louisu, o čemer so množično poročali tudi slovenski mediji), smo se po obilnem in v vseh pogledih slastnem zajtrku, odločili, da si ogledamo kultni Gateway Arch.

Če boste v najbolj priljubljen spletni iskalnik na svetu vtipkali pojem St.Louis, se vam bo poleg najbolj osnovnih podatkov o mestu prikazala tudi slika največje (in najbolj klišejske) mestne znamenitosti. Ogromnega loka, ki se brez vsakega podpornega stebra dviguje skoraj dvesto metrov v nebo in katerega vsaj vrh se lahko (kljub temu, da ga nekaj visokih stavb, kot je recimo sodišče, precej zakriva) vidi skoraj v vsakem delu mesta. Lok, sicer zgrajen v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, velja za nekakšno neuradno sredino Združenih držav Amerike in naj bi (tako internet) ponazarjal selitev prvih ameriških priseljencev iz zahoda na vzhod (od tod tudi ime Gateway Arch). Podrobna razlaga je seveda veliko bolj zapletena in zanjo tekom tega prispevka, če ga le ne želim razvleči na deset strani, seveda nimam dovolj prostora. Dejstvo pa je, da je mesto znamenitost vsekakor vzelo za svojo, saj so jo prebivalci oziroma mestne oblasti integrirali prav povsod, kjer je to bilo mogoče. Ja, celo St.Louis Children’s hospital, je črko N v svojem logotipu napisalo v obliki loka, kar na koncu izpade celo precej simpatično.

In tako smo se, kljub temu, da je bila zunanja temperatura kljub zgodnji dopoldanski uri nepredstavljivo naporna in težka, odpravili iz varnega zavetja hotela. Sam sem sicer nekoliko ponergal, da bi predvsem za Mišo verjetno bilo veliko bolje, če bi ves dan počivala, a Maja je imela popolnoma prav. Če bomo ves dan poležavali, bomo znoreli od dolgčasa, poleg tega pa se nam zna v misli prikrasti zoprn občutek, da  nas že čez manj kot šest dni čaka prav tisto, zaradi česar smo na drugo stran Atlantika sploh prileteli. Resna in neodložljiva operacija. Seveda sem ji na koncu priznal, da ima kar prav, resnici na ljubo pa me lok, ki sem ga v mesecih pred odhodom videl vsakič, ko sem prek interneta poskušal o mestu izvedeti kaj več, ni pretirano zanimal. Prav tako kot me leta nazaj ni Eifflov stolp.

Že ob dolgotrajnih pripravah na enomesečno bivanje daleč od doma, sva se odločila, da sicer res ne bova na široko odpirala denarnic, a hkrati tudi ne bomo pretirano zategovali pasu. Tako sva med možnostmi, kako priti v center mesta, hitro prečrtala taksi in se odločila za podzemno železnico, za katero lahko potrdim pričevanja popotnikov z medmrežja (pa tudi najinih slovenskih predhodnikov), da je hiter, poceni in relativno varen način premikanja po mestu. Pa ne samo to. Liniji (ja, točno dve obstajata, kar je daleč daleč od razvejanega labirinta podzemnih tirov v New Yorku, Londonu, Tokiu ali Moskvi) sta v velikem delu poti tudi povsem vzporedni, tako da je za dostop do največjih mestnih znamenitosti pravzaprav popolnoma vseeno, katero izberete. Da le greste v pravo smer, seveda. Turistom se hkrati svetuje, naj se izogibajo vožnji čez reko Mississippi, v zvezno državo Illinois, česar sva se z Majo, kljub radovednosti in mikavnemu dejstvu, da bi ob povratku domov lahko rekla, da sva obiskala kar dve zvezni državi, kar držala. No, več o sistemu podzemne železnice, ki si resnici na ljubo tega izraza sploh ne zasluži in samem premikanju po mestu, sledi v naslednjem prispevku, obljubim.

Orjaškega loka v strogem (finančnem) centru mesta prav zares ni težko najti. Napisi na postajah svetujejo izstop na 8th & Pine, a je popolnoma vseeno, ali izstopite že pri stadionu ali se peljete še dve postaji naprej, vse do reke. V vsakem primeru boste prišli tako do loka, še prej pa do velikega gradbišča, iz katerega bo nekega lepega dne prav zares nastal obširen in izredno lep (ter upajmo, da tudi urejen in varen) park. Prav zaradi gradbišča trenutno do loka vodi samo ena, lepo tlakovana pot in če mi boste oprostili zgornje zmrdovanje, vam lahko odkrito priznam, da je znamenitost prav zares veličastna.

Za celih trideset sekund. Takoj zatem sem se namreč spomnil, da je vse skupaj sicer resničnega občudovanja vreden arhitekturni dosežek, a nič več kot to. Zgolj in samo vaba za atrakcij željne turiste, ki jim veličina ene najbolj znanih (in po nekaterih merilih najboljših, čeprav ne tako elitističnih kot recimo Yale ali Harvard) ameriških univerz pač ni dovolj.

Maja je sicer želela, da bi se z dvigalom povzpeli na razgledno ploščad na vrhu loka, a sam sem se že zaradi cene tega podviga tokrat prav zares uprl. V Rotterdamu sem se pustil prepričati ter vstopil v »prstan«, ki nas je dvignil visoko nad mesto in takšne napake, ki mi je takrat vzela par let življenja, simnisem upal ponoviti. Maja se brez naju prav tako ni želela podati navzgor (pa tudi cena 13 dolarjev za takšen izlet, kar je mojo teorijo o vabi za turiste zgolj še potrdilo, se njej ni zdela povsem sprejemljiva) in čeravno verjamem, da se da v lepem vremenu resnično videti vse do Chicaga, smo za ta razgled ostali prikrajšani. Medtem, ko smo zaradi peklenske vročine, s katero se v življenju še nismo srečali, iskali senco in ugotovili, da smo tako prepoteni, da morda sploh ne bi bilo zdravo vstopati v do skrajnosti ohlajene vagone podzemne železnice, sva zlahka prišla do ugotovitve, da je finančni center sicer en gromozanski dolgčas.

Brez trohice pretiravanja. Sredi delovnega dne, v vročem in z vlago prepojenem dopoldnevu tam enostavno nimate kaj početi. Lahko se sicer sprehajate med množico hotelov, ob katerih se državljan majhne evropske republike zlahka začne spraševati kako jih sploh uspejo napolniti in množico parkirnih hiš s precej zasoljenimi cenami. Občudujete lahko starinske savbe z neprecenljivo zgodovinsko vrednostjo in moderne, v steklo obdane nebotičnike, ki jih tako kot v drugih evropskih in ameriških velemestih pač ne manjka. Ampak to je pa (če seveda zanemarim Busch stadion, dom baseballskega moštva St.Louis Cardinals, ki je še ena stvar, do katere se v zapisih še nameravam vrniti) resnično vse in po slabi urici smo sklenili, da smo se dovolj igrali turiste ter jo pred resnično nečloveško vročine s pomočjo podzemne železnice hitro popihali nazaj v hotel.

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “V. Zgolj vaba za turiste”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !