Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

IV. Angel iz nekje vmes

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 14.10.2016 ob 20:47 ob 20:47 pod 33 dni v ZDA

Ko vam bom izdal, česa sem se pred odhodom najbolj bal takoj po pristanku na letališču Lambert v St.Louisu, mi najverjetneje ne boste verjeli. Ali pa boste zgolj nemočno zmajali z glavo. Ne, moja največja skrb ni bila, ali nas bo v hotelu resnično čakala soba, kot nam je prek elektronske pošte zagotavljal prijazni hotelski menedžer Alex. Ni me bilo strah, da bi Miši zaradi utrujenosti in stresa, ki ga je dolg in naporen dan prinašal, dokončno popustilo potrpljenje. Tudi s tem, da na letališču ne bi našli kakšnega kosa prtljage, za katerega bi pozneje izvedeli, da je končal recimo v Philadelphii (kar pa morda sploh ne bi bilo tako slabo), se nisem obremenjeval. Skrbelo me je in to v čisto pravem pomenu te besede, kako bomo z vso prtljago na najbolj preprost način prišli z letališča do hotela.

Na Brnik se sicer z dvema avtomobiloma nismo odpravili zgolj zaradi neverjetne količine nujno potrebnih osebnih stvari, ki jih za enomesečno bivanje v tujini potrebuješ. Če bi šlo samo za to, bi pač opravil klic na kateregakoli od slovenskih nizko cenovnih ponudnikov transferjev, ki ni ravno GoOpti. Šlo je za občutek. Enostavno je čisto drugače, če te na letališču nekdo zgolj odloži iz kombija ali pa oseba, ki ti je blizu parkira svoje vozilo, te pospremi do terminala in te za slovo objame ter ti zaželi vso srečo v prihodnjem mesecu. Tako uslužbenci pri nizko cenovnih ponudnikih transferjev (ki jih iz službe poznam najmanj enainsedemdeset) kot taksisti (poznanstvo teh gre tudi v večkratnike tega števila) so sicer povečini zelo prijazni, a občutka domačnosti in pristne ljubeznivosti pač ne morejo ponarediti, tako kot tega ne more nihče na tem svetu. Ne, niti jaz, najsi se v službi še tako trudim.

A problem ni bil samo v dojemanju prihoda v neznano mesto na neznani celini in simboličnem občutku, da v njem nisi povsem sam. Živce mi je kravžljala tudi možnost, da se dejansko lahko zgodi, da pademo v roke kakšnega oderuškega taksista, ki bo hitro uvidel, da smo v mestu popolni »greenhorni« (Karl May FTW) in si bo na naš račun z lahkoto popravil dnevni izkupiček. Ali pa kar dveh oderuških taksistov. Ameriška vozila sicer dejansko so veliko večja od naših, a da bi v en sam prtljažnik lahko spravili vso prtljago plus Mišin gromozanski (in težak) voziček, si nisem drznil sanjati. In kaj bi lahko z Majo po dolgem in napornem dnevu naredila, če bi taksist ob tem, ko bi pripeljal pred hotel, dejansko zahteval sto ali še več dolarjev? Bi se z njim spustila v besedni dvoboj oziroma prepir? Mhm, nedvomno bi na koncu potegnila daljši konec, da ne govorimo o tem, kako zelo pozitiven začetek celotne avanture bi to bil. In bolje, da sploh ne začnem še s tem, da bi morda morala po celem letališču (z vso prtljago v rokah, kajpada) iskati vozilo z otroškim sedežem oziroma jahačem.

Z vprašanjem, kaj bova naredila, sem že dodobra okužil tudi Majo, ko mi je Primož Lavre, oče male Mišine soborke Lize, namignil (no, ne namignil, pač pa kar konkretno povedal), da je njim precej pomagala gospa Cecilija. Njegovo družinico, kot še marsikatero drugo, je prišla iskati na letališče, jih odpeljala do lokacije, kjer so se za en mesec nastanili in ne samo, da je veliko večino družin (če ne celo vse po vrsti) ob odhodu iz ZDA povsem brezplačno odpeljala nazaj na letališče, temveč jim je ves čas nudila polno logistično-moralno podporo, ki je v tako velikem in neznanem mestu nedvomno vredna suhega zlata. Primož jo je še tekom njegovega bivanja v ZDA vprašal, ali bi nekoliko poskrbela tudi za nas ter nama, ko je potrdila, da seveda bo, češ ali je to sploh vprašanje, posredoval njeno telefonsko številko. Dobra dva dneva pred odhodom je Maja zavrtela neznano telefonsko številko povsem neznane osebe, o kateri pa smo vedeli, da je ženska z velikim srcem. In to je bilo tisti trenutek povsem dovolj.

Če bi rekel, da naju je gospa Cecilija povsem presenetila, bi seveda lagal. Tako Primož kot drugi starši (oziroma mamice), ki sva jih povprašala, so o njej govorili v superlativih in po nekaj minutah klepeta in začetnemu presenečenju, saj za Mišo še ni slišala, čeprav precej dobro pozna sceno slovenskih otrok z gibalnimi težavami, nam je obljubila, da lahko računamo nanjo tako ob prihodu, kot v prvih dneh bivanja v mestu in pozneje, ko bo napočil neizbežen trenutek operacije. In pot je bila zaradi občutka, da ob prihodu na letališče (ki vsekakor ni eno največjih v ZDA, a vseeno daleč od tega, da bi bilo majhno) ne bomo povsem izgubljeni v vesolju, resnično povsem drugačna, kot bi bila sicer.

Gospa Cecilija, sicer medicinska sestra v bolnišnici St.Louis Children’s Hospital, kjer svojo službo opravlja zgolj in samo ponoči, kar zlahka pojasni njen bled odtenek obraza in globoke podočnjake, je visoka in kot trska suha ženska s slovanskimi potezami na obrazu, kar je glede na njeno hrvaško-bosansko poreklo tudi razumljivo. Nikomur od naju se sicer ni sanjalo, kakšna je videti, a ko je po nekaj sto metrih hoje čez letališki terminal v družbi mlajšega dekleta (sicer njene hčerke Kristine, ki je prišla zraven, ker bi v eno samo vozilo pač težko spravili že nekajkrat omenjeno goro prtljage) do naju pristopila ženska z majhno darilno vrečko v rokah, sva instinktivno vedela, da je to ona. In čeprav sem si jo sam v domišljiji naslikal povsem drugače (recimo kot upokojenko s kakšnim kilogramom preveč), je bilo prijateljstvo sklenjeno v istem trenutku. Miša in moja malenkost sva bila preveč izčrpana, da bi se od naju lahko pričakovalo karkoli več od pozdrava in neizmerne hvaležnosti, ker si je vzela kos prostega časa tudi za nas. Tako sva se zgolj zleknila na zadnje sedeže, v katerih je Mišo čakal tudi jahač (hvala, Primož) in opazovala čudežno deželo po imenu Amerika, Maja pa se je po svoji stari navadi v hipu zaklepetala in v tistih petnajstih minutah, kolikor je trajala vožnja, je o mestu, bolnišnici in tudi operaciji že imela kup koristnih informacij.

Gospa Cecilija je bila po dveh prespanih nočeh spet pri nas in navkljub prepričevanju, da naj se z nami ne obremenjuje, da se bomo zagotovo nekako znašli tudi sami in naj za božjo voljo svoj prosti čas izkoristi za počitek, se ni dala prepričati. In tako je tudi nadaljevala. Vsako popoldne nas je poklicala, vprašala, ali karkoli potrebujemo, ali nas lahko kamorkoli zapelje z avtomobilom, ali morda potrebujemo kaj tretjega. Prav tako je bila z nami ob prvem (oziroma drugem, saj je prvi bil že v Sloveniji na URI Soča) pregledu pri dr. Parku ter nama razkazala vse pomembne prostore v bolnišnici, ki so za nas bili pomembni (in o katerih nameravam sam na blogu še pisati).

Skozi cel mesec bivanja v St.Louisu pa sem se sam čisto resno spraševal, kaj neko osebo sploh žene do tega, da je pripravljena za popolne tujce, ki jih morda ne bo videla nikoli več, žrtvovati ne samo denar (če nič drugega za gorivo), temveč tudi zaslužen spanec po nočni izmeni. Tudi midva zelo rada pomagava ljudem in še prerado se zgodi, da se nama nato uresniči tisti lep, star slovenski pregovor »bolj kot si dober, bolj si oslu podoben«, a da bi po desetih urah nočne letala po Ljubljani, si kljub najinima širokima srcema enostavno ne znava predstavljati. Seveda bi bilo nekaj povsem drugega, če bi Cecilija sprejela (zelo simboličnih, ampak vendarle) deset dolarjev za gorivo in/ali parkirnino, a čeprav je Maja trdno vztrajala, jih je prijazno zavrnila.

»Tega ne počnem zaradi denarja. Želim zgolj pomagati in nasmehi so največje plačilo, ki ga lahko dobim.«

In čeprav je bila ugotovitev, da so nekateri ljudje pač tako zelo veliki angeli, da se tudi ob tako napornem ritmu v službi (sedem nočnih zapored, vsaka dolga dvanajst ur!) v dobesedno peklenskem ritmu žrtvujejo za druge, milo rečeno čudna, je bila popolnoma resnična. Z Majo sva se v zadnjem tednu bivanja v ZDA želela gospe Ceciliji zahvaliti za vse, kar je za nas naredila in jo peljati na večerjo v kakšno restavracijo in če le ne bi imela tako zelo natrpanega urnika, bi verjetno nekega večera zares odšli skupaj ven in nekaj pojedli. A čeravno na to, da se nismo uspeli uloviti, nisva imela nobenega vpliva, je nekoliko slabega občutka kljub temu ostalo. Razen neizmerne hvaležnosti, ki sva jo poskušala izkazati po najinih najboljših močeh, ji vseh uslug nisva nikakor mogla vrniti. Ne, tudi ob obisku Walmarta ni pustila, da bi ji midva plačala plastenko ledenega čaja, češ da bova čez cel mesec že tako ali tako imela več kot preveč stroškov.

Ob vsem tem (pa sem opisal zgolj delček tega, kar ta angelček, ki ni več čista »sestra« iz soseščine, a tudi »prava« Američanka ne, od tod tudi naslov današnjega prispevka) pravzaprav sploh ni nič nenavadnega, da so vse to prostovoljno delo, ki ga opravlja za slovenske (pa tudi hrvaške in bosanske) družine opazili tudi v vodstvu bolnišnice in se ji za vse nesebično in požrtvovalno delo uradno zahvalili s priznanjem na posebni steni.

Žal naše slovo ni bilo tako prisrčno kot snidenje. Pravzaprav je bilo kar ganljivo žalostno. Na dan odhoda nas je gospa Cecilija obiskala v hotelu, toliko da smo se lahko poslovili in precej konkretno se je poznalo, da jo je 84 ur službe v zadnjih sedmih nočeh pošteno izčrpalo. Stežka je govorila, morda je bila tudi že napol v svetu sanj (če sem le pomislil, kako je bilo meni med lanskimi božičnimi prazniki, ko sem delal »zgolj« tri noči po dvanajst ur, sem jo še kako razumel), a vseeno je ostajala angelček. Ko se nama je iskreno opravičevala, ker nas zaradi neodložljivih opravkov ni mogla odpeljati na letališče, so nama z Majo stopile solze v oči in dejansko sva ji morala zabičati, da naj se ne sekira, saj je za nas v vsakem primeru naredila več kot bi sploh lahko pričakovali.

Za pot z velikim enoprostorcem (sicer brez otroškega sedeža oziroma, a to sta stvari, ki v ZDA po vsem videnem sodeč nimata prav velike vloge) od hotela do letališča, smo slabo uro po slovesu od gospe Cecilije odšteli približno štirideset dolarjev. Daleč od kakršnegakoli oderuštva, konec koncev nam je taksi naročila prijazna hotelska receptorka Marylin. No, ob prihodu v Ljubljano pa nas je na izhodu pričakal še en angelček, prav tisti, ki je v jutru odhoda po telefonu najprej nežno zbudil Majo, čez petnajst minut pa še mene. In tudi ta moja zlata sodelavka Vesna je povsem nezavedno potrdila, stroški za gorivo (ali taksi) so malenkost, neprecenljivo je, da te po dolgi in naporni poti pričaka en takšen angelček. In gospa Cecilija nedvomno je eden od njih. Angel iz nekje vmes.

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “IV. Angel iz nekje vmes”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !