Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

III. Skoraj kot doma

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 11.10.2016 ob 15:25 ob 15:25 pod 33 dni v ZDA

Vprašanje, kje prebivati, je verjetno najpomembnejše od vseh, ko pride do bivanja v tujini ali pa celo samo na drugem koncu Slovenije. No, veliko je seveda odvisno, po kakšnih opravkih se od doma odpraviš in predvsem za koliko časa. Če greš iz Nove Gorice v Ljutomer zgolj na obisk k sorodnikom, boš bržkone prespal pri njih. Če združiš takšen obisk s prijetnim in se čez poletje odpraviš nekoliko dlje na jug, k našim sosedom, bodo prav tako našli kakšen prostor zate. In če imaš prav zares srečo, je morda bolnišnica, v kateri bo eden najboljših nevroloških kirurgov na celem svetu na tvojemu otroku opravil resen poseg, v istem mestu, v katerem so si svoj dober, topel domek ustvarili daljni sorodniki. Ja, če sem lahko nekoliko stremuški, bi to šlo tudi, če bi dr. T.S. Parka v svoje naročje sprejela največja univerza v Sydneju »tam dol« in ne ena najbolj znanih ameriških univerz, v osrčju katere sta se pred dvema dnevoma v debati spopadla predsedniška kandidata Hillary Clinton in Donald Trump.

Kot ste najverjetneje do tega trenutka ugotovili, ne jaz ne Maja sorodnikov v St.Louisu nimava in vprašanje, kje bomo v teh triintridesetih dnevih prebivali, s katerim sva se pričela ukvarjati že kmalu po trdni odločitvi, da bomo to pustolovščino (ali izziv) sprejeli, nama je verjetno vzelo še več časa in živcev kot problem ortopedske operacije.

Ker pod mostom reke Mississippi ne bi mogli spati (če nič drugega zato, ker sam vlago zelo zelo težko prenašam, prav tako pa ne gojim nekih posebnih simpatij do podgan), smo imeli na izbiro kup ostalih možnosti, kjer bi imeli na razpolago vsaj nekaj osnovnih dobrin, brez katerih si povprečna družina težko predstavlja življenje. In na internetu smo z lahkoto našli podatke o sto in enem hotelu v mestu. Pa apartmaje. Pa hišice in stanovanja prek po naključju odkritega portala Airbnb. Pa motele. Pa počitniške hišice. In seveda predvsem dve hiši, Ronald McDonald in Heaven, ki ju je bolnišnica One children’s hospital St.Louis dobila dobesedno v dar od nekega (očitno zelo širokosrčnega) gospoda. V eni od njiju lahko celotna družina biva, se prehranjuje in skrbi zase, za borih deset dolarjev na dan. Znesek je seveda daleč daleč pod nivojem, da bi ga lahko sploh imenovali »simboličen«, če pa že vztrajate, da ga poimenujem z nekim izrazom, bom rekel, da je ničen in povsem v nasprotju z ameriško družbo, kjer ima denar veljavo bolj kot karkoli drugega (verjetno prekašajo tudi Albanijo, kjer si brez denarja vreden manj kot klateški pes na ulicah pristaniško-turističnega mesteca Vlore). A bivanje v eni od teh dveh hiš se zaplete pri nekem čisto drugem problemu, zaradi katerega sva se z Majo na koncu odločila za hotel. Bolnišnica svetuje staršem, da pred posegom SDR prispejo v St.Louis nekaj dni preden se operacija dejansko opravi. Malo zaradi prilagoditve na klimo in predvsem časovno razliko, malo zaradi možnosti, da na letalu ali letališču staknejo kakšen nesramen rinološki virus ali pa morda nekoliko tudi zaradi stresa samega. Pomislite malo, prvi dan prispete v ZDA, naslednji dan že operacija. Bi šlo? Verjetno bi, a z veliko težjim srcem, kot če sprva nekaj dni zgolj počivaš in spoznavaš mesto. A koncept obeh hiš je takšen, da pred operacijo tam ne moreš bivati. Za kakršnokoli možnost nastanitve v eni od njiju, mora otrok operacijo najprej prestati in biti odpuščen iz bolnišnice. Prav tako v času, ki ga otrok z enim od staršev preživi v bolnišnici, ni mogoče, da bi v eni od sob živel drug starš oziroma spremljevalec. Tako bi se dejansko morali najprej nekje nastaniti, na dan, ko bi bila Miša odpuščena iz bolnišnice, pa bi bil prisiljen vso prtljago spet spakirati in preseliti tako rekoč na drug konec mesta, saj nobena od hiš ni prav blizu kompleksa bolnišnic, v katerem se nahaja tudi One children’s hospital. Če bi sobo v kakšni seveda sploh lahko dobili, saj je povpraševanje ogromno. Vsi ti dejavniki in logistično-transportni problemi v docela neznanem mestu, so nas na koncu prepričali v iskanje drugačnih, sprejemljivejših rešitev.

Morda je kdo od vas tekom našega bivanja v ZDA, ko smo včasih čisto mimogrede omenili, da smo nastanjeni v majhnem in prijetnem hotelčku, glasno ali pritajeno zažvižgal oziroma si zamrmral v brk, da Prelogovi več kot očitno imamo, da si to lahko privoščimo. Saj ne, da bi se z Majo čutila dolžna komurkoli polagati račune (razen če bi kdo to izrecno zahteval, kot se je pred kratkim zgodilo na enem od slovenskih forumov, izzivalec pa se je ob ponudbi, naj pride na kosilo, kjer mu bova po pogostitvi črno na belem dokazala vso transparentnost poslovanja z donacijami pa tudi, da sva za bivanje in vse ostalo v ZDA dejansko porabljala zgolj in samo najine prihranke, hitro skril), a tale zgodba s hotelom, ki nam je v času bivanja v Ameriki dejansko bil drugi dom, je tako zelo zanimiva, da jo enostavno moram deliti z vami. Morda pa pride prav še kakšni družini, ki bi se odločila izboljšati življenje svojega otroka s tem, da ga bo prepustila čarobnemu posegu dr. Parka. Zakaj pa ne bi malo privarčevali, če imate možnost, mar ne? Privarčevali? S tem, da bivaš v hotelu? Ja. Sveta resnica.

Do sedaj je bila navada, če že ne skoraj tradicija (in vsi dobro veste, da je tradicija ena od dveh besed, ki sta zame, morebiti tudi zaradi »rogatega« nebesnega znamenja, dobesedno sveti) da so starši in njihovi otroci prebivali v apartmajih Metrolofts, v neposredni bližini bolnišnice. In tudi sam sem bil prav zaradi izkušenj staršev in malo prej omenjene tradicije (ali morda tudi simbolike, ki je druga sveta beseda, češ, če so bili vsi nastanjeni tam in je poseg bil uspešen, torej moramo za to, da bo tudi naša operacija uspela tako kot mora, tudi mi bivati na istem mestu) za to, da si več kot mesec dni trajajoče toplo gnezdece ustvarimo v enem od teh apartmajev. Seveda daleč od tega, da bi bilo bivanje v njih poceni, saj je že zelo groba računica pokazala, da bova morala od najinih prihrankov odšteti okoli 4.000 dolarjev (ja, prav ste prebrali), a to sva vedela vnaprej in sam sem bil trdno, tako rekoč kozorogovsko prepričan, da je to pač cena, ki jo moramo plačati, saj cenejše variante slej ko prej ni. Pa če iščeš enainsedemdeset dni zapored in preveriš spletne strani čisto vseh hotelov v St.Louisu. Če bi cenejša varianta obstajala, bi jo bržkone kdo našel (in uporabil), mar ne?

A Maja ne bi bila Maja (ki v trenutkih, ko v dolgih prevajalskih nočeh potrebuje sprostitev, dejansko prek strička Googla gleda hiške in hotele na vseh mogočih koncih sveta), če ne bi mojih besed vzela z vso možno resnostjo in tako je v nekem trenutku prišla do majhnega, prisrčnega in po vsem videnem sodeč tudi skoraj povsem na novo odprtega hotela Home 2 suites by Hilton.

Zdaj pa lahko priznate, da ste dejansko zažvižgali od presenečenja. Hilton? Eden od sinonimov za hotelski prestiž ne samo v ZDA, temveč po celem svetu? In v zvezi s tem sinonimom si sam drznem namigovati na ekonomsko računico, kot bi se izrazila Tanja Ribič v seriji Naša mala klinika? Točno tako.

Sprva sem ob ceni 159 dolarjev na noč (na sobo, ne na osebo) tudi sam zgolj zamahnil z roko in Majo ironično vprašal, če morda namerava do odhoda zadeti na lotu. Seveda pa se mi ni sanjalo, kaj je do tistega trenutka že ugotovila. Medicinski turizem (več o tem v prihodnjih prispevkih) v St.Louisu je namreč že tako dobro razvit, da v primeru, če v to, nekoč industrijsko najrazvitejše mesto v celotnih ZDA, ne pripotuješ strogo turistično, temveč na poseg (in poznejšo rehabilitacijo) dobiš (seveda ob predložitvi vseh dokazov) tudi popust na bivanje v nekaterih hotelih. Ne vem natančno, koliko jih takšen popust sicer ponuja (in prav tako ne vem, če nekaj podobnega morda ne velja tudi za bivanje v apartmajih Metrolofts, na to vprašanje bo pač moral odgovoriti kdo drug), a na koncu smo v tem hotelu z odštetim popustom, odbitim davkom zaradi bivanja v njem več kot en mesec (ne sprašujte, tega ni razumel nihče od naju) in dejstvom, da smo izbrali majhno sobico z dvema velikima francoskima posteljama (eno za Mišo, drugo za naju dva, ne da bi si bila v napoto), mini kuhinjo z mirovalovno pečico, velikim hladilnikom in indukcijsko kuhalno ploščo, ki so nam jo na recepciji zastonj posodili, ki je bila za naše potrebe popolnoma dovolj, plačali zgolj 89 dolarjev na noč! Cena, s katero se težko kosa tudi marsikateri slovenski hotel, čeravno bi tudi slednji od nekod našel konkreten popust.

Navdušenje nad Majino neverjetno, pravzaprav analitično-revizorsko izbiro, sem bil prisiljen (ni prava beseda, se pa nekako najbolj približa resnični reakciji) pokazati že pred odhodom, po nastanitvi pa sem dobesedno pokleknil pred njo in ji v monologu, v katerem nisem skoparil s komplimenti in iskrenimi pohvalami nad vsem trudom, ki ga je vložila v to, da je tako prijeten hotel z več kot sprejemljivo ceno uspela izbrskati, tudi iskreno priznal.

Home 2 suites by Hilton ni gromozanski, v nebo segajoč nebotičnik s hladno, v marmor obloženo recepcijo s kopico strokovno podkovanih in prijaznih, a povsem neosebnih uslužbenk za pultom, kakršnih je v mestu vse polno. Ne, hotel tik ob mestni obvoznici (ki pa za bivanje ni moteča) je za ameriške razmere majhna stavba, saj ima zgolj tri nadstropja, da se v njem v hipu počutiš kot doma pa poskrbi neverjetna preprostost. Nobenih zapletenih sistemov dvigal. Nobenih labirintnih hodnikov. Nobenih velikih sal, ki bi jih bil prisiljen spoznavati najmanj en teden, da bi končno doumel, katera je namenjena zajtrku, katera kavi in katera kakšni tretji stvari. Ne, tu je vse tako zelo preprosto, da bolj ne bi moglo biti. Gostom je noč in dan na razpolago skupni prostor s kopico miz in stolov, ki sicer služi tudi kot jedilnica ob samopostrežnem zajtrku, tik ob steni pa je tudi internetni kotiček s tremi računalniki. Ob tem so čisto vsakomur (tudi zaposlenim) povsem zastonj na razpolago neomejene količine kave (s katero se je Maja v hipu spoprijateljila), čaja in kakava. Tik ob bifeju s samopostrežnim zajtrkom, ki traja od šestih do devetih in pol zjutraj (čeprav se da kakšno malenkost, recimo par paketkov majhnega masla, da si v sobi lahko ocvreš par jajc na oko izprositi tudi ob devetih zvečer) se nahaja majhna, a prijetna recepcija, v kateri ob vsakem hipu dneva najdeš prijazne, a tudi tople in posledično povsem življenjske uslužbenke. Če dodam zraven še mini fitnes in bazen, kjer si z lahkoto sprostiš od skrbi težko glavo in pralnico, kjer pralni in sušilni stroj za en sam dolar izredno izredno efektivno opereta oblačila, sem o hotelu povedal vse. Ker z eno majhno podrobnostjo, do katere pridem zelo kmalu, to tudi je vse. Ampak resnici na ljubo, kaj bi pa povprečna družina sploh še potrebovala v tem mesecu? Postrežbo zajtrka v postelji? Ne, hvala, v življenju sem nekajkrat spal tudi v hotelih, ki ponujajo tovrsten luksuz, a po njem nisem nikoli imel nikakršne želje. Fanta, ki bi mi proti moji volji zgrabil kovčke in jih nesel v sobo? Komu na čast? Za svoje stvari bom poskrbel sam. Olimpijski bazen, kegljišče in fitness v obsegu nogometnega igrišča? Ja, zagotovo, ker točno zaradi vsega tega luksuza sem tudi prišel v Ameriko.

Razlog za navdušenje se ni polegel tudi ob prvem sprehodu do bolnišnice One children’s hospital. Čeprav sva z Majo pred odhodom slišala nekaj namigov, češ kako nama bo žal, ko bova morala vsak dan pešačiti do bolnišnice in nazaj, česar v primeru bivanja v apartmajih Metrolofts ne bi bilo, lahko zagotovim, da je to resnično zelo kratek (in varen, tudi do tega še pridem v prihodnjih dneh) sprehod. Sam sem navajen hoditi precej hitro, a tudi v družbi mojih dveh deklet za celoten sprehod, ki nam je bil bolj v sprostitev kot ne, nisem potreboval več kot petnajst minut. Tistih nekaj dni, ko se je nad St.Louisom skisalo vreme, pa smo imeli s strani hotela še en bonbonček v obliki enoprostorca s šoferjem, ki nas je povsem zastonj zapeljal od varne strehe nadstreška hotela do varne strehe nadstreška bolnišnice. Ja, dobesedno zastonj, čeprav sva z Majo miss Ornethii skoraj vedno v roke stisnila par dolarjev napitnine.

Seveda z bivanjem v hotelu Home 2 suites by Hilton nismo (heh…) odkrili Amerike. Ob našem prihodu je tam s svojimi bivala pogumna deklica Zala z dolenjskega konca Slovenije. In tudi oni nam, ki smo bili ob prihodu še povsem zeleni, niso mogli prehvaliti vsega, kar jim je hotel ponujal. In prav tako, kot je nekaj uslužbenk dobesedno iskreno jokalo, ko je Zala tri dni po našem prihodu odpotovala domov, tako se poslavljanje, objemanje, rokovanje, ljubčkanje in jokanje (ne nujno v tem vrstnem redu) ni hotelo končati, ko smo jih zapuščali mi. Ja, tale majhen in prisrčen, dobesedno v vseh pomenih te besede, družinski hotel ti zleze pod kožo in če le nisi kompliciran tip, temveč nezahteven ali na trenutke skoraj preveč skromen (»don’t be shy, we love you, we’re here to make you comfortable«, sem slišal, ko sem prosil za malce navodil kako se uporablja pralni in sušilni stroj), tudi ti njim ostaneš v srcu še za dolgo dolgo časa.

Seveda si bivanje v tujini vsak izbere sam in sveto prisegam, da tale prispevek ni hvalisanje pred družinami, ki so v St.Louis že potovale (ali še bodo), češ, poglejte kako smo se mi znašli, vi pa ne. Konec koncev je bil hotel Home 2 suites by Hilton odprt šele pred kratkim in marsikatera družina tako ne bi mogla bivati tam niti v teoriji. Prav tako rad verjamem in vem, da so se vse ostale družine prav tako imele zelo prijetno apartmajih, najetih stanovanjih oziroma hišah, kot smo se mi vsako jutro pri zajtrku za bogato obloženo mizo v družbi kruha, krofov, majhnih sendvičev, svežega ter suhega sadja in predvsem vafljev. A če boste potovali v St.Louis oziroma o tem šele razmišljate, upam, da sem vas z zapisom prepričal. Ne zaradi franšize Hilton, ki bo milijonske dobičke kovala v vsakem primeru, temveč zaradi vas samih. Ker pred in po operaciji SDR si zaslužite toplo roko in prijazno besedo in tudi zaradi tega boste domov zares odšli s težkim srcem in mislijo, da vam je St.Louis ukradel delček srca.

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “III. Skoraj kot doma”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !