Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

II. Najbolj nore sanje

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 10.10.2016 ob 19:59 ob 19:59 pod 33 dni v ZDA

V trdni temi sem iztegnil roko nad glavo ter poskušal otipati stikalo za luč. Hm, nič, ni ga bilo na običajnem mestu. Poskusil sem še enkrat, tokrat sem iztegnil roko višje, čeprav bi bil pripravljen staviti glavo, da sem že v prvo zadel pravo mesto. Spet nič. Pa malo desno. Pa malo levo. Pa spet navzdol. Ja, pa da ti …Kako se lahko eno stikalo za luč tako izgubi? Prav blizu tega sem že bil, da bi začel bentiti nad svojim pubertetniškim sinom, ki ponavadi razmeče vse, kar se razmetati da, pri pospravljanju pa ponavadi zmrzne kot zlato v stiku z dušikom, ko sem se zavedel, da ne ležim na preperelem jogiju, ki je tudi edina stvar, ki me loči do parketa v moji spalnici v Ljubljani, temveč na začuda precej udobni postelji in da sem dejansko popolnoma prespan. Če se sredi noči nenadoma prebudim zaradi hudih sanj (v katerih sem kdaj pa kdaj tudi prisiljen potovati z letalom), sem ponavadi ves mačkast in niti malo podoben samemu sebi, toda ta trenutek sem bil popolnoma spočit. Zunaj je nedvomno še bila trdna noč in tukaj nekaj enostavno ni šlo skupaj.

Skozi temo sem počasi razbral oblike raznoraznih predmetov v hotelski sobici in trenutek zatem me je prešinilo. V ZDA si! Na tisoče kilometrov stran od svoje spalnice v enem od ljubljanskih t.i. »spalnih naselij«, v majhnem in na prvi pogled zelo prijetnem hotelu in prav tu boš ostal še več kot naslednjih trideset dni. Jaz v ZDA? Jaz, ki se na smrt bojim letenja, da bi prostovoljno vstopil na letalo in se pustil peljati čez cel širni ocean? Ne, to pa že ne more držati. A vsa dejstva so govorila proti tej trditvi. Od docela neznane sobe, v kateri nisem še točno vedel, kje kaj sploh je, prek sila nenavadne straniščne školjke z načinom splakovanja, ki ga v življenju še nisem videl, vse do Miše, ki je več kot očitno sladko sanjala na drugi postelji, širine najmanj metra in pol, seveda primerno založena z blazinami.

Na mobilnem telefonu, ki sem ga dal pred spanjem polniti in pustil na povezavi wi-fi, se je bleščalo obvestilo o kopici novih sms-ov in elektronskih sporočil in megleno sem se spominjal, da sem, še preden sem se razkomotil na mehki postelji, z njega poslal sporočilo o prihodu vsem sorodnikom in parim prijateljem, ki so mi medtem očitno odgovorili. Še bolj pa me je impresionirala velika digitalna ura na ekrančku taiste napravice. Četrta zjutraj. Torej, zgodnja jutranja ura je, jaz pa popolnoma spočit. Je res možno, da sem dejansko na drugi celini (in ne samo to, celo na sredini te druge celine) in da se ob tej nečloveški jutranji uri počutim kot prerojen zaradi takšne malenkosti, kot je časovna razlika?

»Čedalje bolj verjame,« dahne Laurence Fishburne v enem od mojih najljubših filjmov, Matrix.

In tudi sam sem bil iz trenutka v trenutek bolj prepričan, da to le niso neke nore sanje, ampak se vse skupaj prav zares dogaja. Kanček možnosti, da še vedno zgolj in samo sanjam, je sicer zlahka posejalo dejstvo, da Maje ni bilo nikjer, čeprav bi po vseh pravilih morala biti zraven mene, prav tam, kjer sem jo zadnjič začutil, preden me je ob devetih zvečer po lokalnem času premagala zaspa… Lokalnem času? O, moj Bog! A potreboval sem dodaten dokaz. Še zadnji.

Še enkrat sem se prepričal, da Miša resnično trdno spi in da se v nobenem primeru ne more izviti iz mehkih barikad blazin ter odtaval po hotelskem hodniku, v smeri, za katero mi je slaboten spomin povedal, da se nahajata recepcija ter bife s samopostrežnim zajtrkom in jedilnico. Docela neznani prostori. In kdove kakšno naključje je želelo, da sem takoj ob prihodu k trem velikim rezervoarjem, v katerih naj bi se, skrivala vroča voda ter kofeinska in brezkofeinska kava, naletel na temnopolto uslužbenko, miss Ornetho, s katero smo bili v prihodnjih tednih (prav tako kot z miss Tonyo) še veliko v stiku. Z obraza so se ji bleščale utrujene, a iskrive in kot oglje temne oči, s širokega nasmeha na starikavem obrazu pa se je dalo razbrati neverjetno ustrežljivost in pripravljenost na vsakršno pomoč.

»Se opravičujem, vas lahko nekaj vprašam?«

Zakaj govorim angleško, če res samo sanjam? In kako, da mi gre angleščina tako zelo tekoče, ko pa v službi iščem besede po vsem širnem spominu in obupano gledam v strop, ko včasih ne najdem pravih? Bolje, da se prebudim, budilka bo najbrž vsak čas zvonila in me opomnila, da je čas za jutranjo izmeno. S kom že danes delam?

»Of course you can, sir. Please, go ahead.«

In zakaj tale prijazna uslužbenka prav tako govori angleško? Kolikor se jaz spominjam, je v sanjah primarni jezik vedno slovenščina, ni pomembno, na katerem koncu sveta (ali vesolja) se tisti trenutek nahajam.

»Vem, zelo neverjetno bo slišati, ampak resnično potrebujem iskren odgovor. Nisem povsem prepričan, ali sem res prišel v ZDA in me zgolj muči časovna razlika ali pa so to ene nore sanje iz katerih se ne morem zbuditi.«

Miss Ornetha se je v hipu zresnila, čeprav sem že po obrazni mimiki lahko razbral, da ne verjame, da jo imam za norca, temveč da sem prav zares v dvomih in je vse, kar potrebujem, iskren in prijazen odgovor.

»Ne, prav zares ne sanjate, gospod (sir)« se je materinsko nasmehnila in mi položila toplo dlan na nadlaket. »Res ste v ZDA, v mestu St.Louis, v hotelu Home 2 suites by Hilton.«

Zdaj me je pa streslo. Torej le ne sanjam? Res se dogaja. Toda kako, kje je torej Maja in kako sem torej zdržal tiste tri polete, če se niso zgodili samo v sanjah?

»Pogrešam svojo ženo, ni je bilo v sobi.«

»Mislim, da jo boste našli v atriju,« se je miss Ornetha spet prisrčno nasmehnila in odbrzela naprej, sam pa sem šele čez nekaj tednov izvedel, da jo je v tistem trenutku čisto resno zaskrbelo zame.

Če bi vedela, da tudi v tako spočitem stanju ne funkcioniram čisto najbolje, dokler ne dobim v roke skodelice črne tekočine, bi ji bile takšne skrbi prihranjene, a hkrati je popolnoma nemogoče opisati, koliko mi je to, da si je bila pripravljena vzeti minutko za popolnega tujca, tisti trenutek pomenilo. In mi še vedno.

Iz rumenega rezervoarja z napisom »kofeinska kava« sem si nalil lonček pobarvane vode in odtaval proti atriju. In Maja je bila prav zares tam. Lepša kot kdajkoli prej in s simpatičnim nasmehom, zaradi katerega nikoli ne veš, kakšen duhovit dovtip bo izrekla, se je ozrla čez laptop, na katerem se je vrtela kdove katera epizoda priljubljene nadaljevanke z enega od slovenskih tv kanalov in me pogledala iznad očal.

»Dobro jutro, zaspané!«

»Dobro jutro.«

V velikem, ličnem žaru so skozi drobne cevi uhajali plameni in potrpežljivo lizali velik kup oglja. Zrak je bil že tako vroč in težak, da se je komaj dalo dihati, a sem se vseeno usedel čim bližje ognju in zamišljeno srknil kavo, ki bi se seveda težko primerjala z esspressom Lavazza dolce gusto, ki ga pripravi moj mali kavomat, a vseeno ni bila tako zelo zanič, kot sem pričakoval.

Visoko nad menoj je na velikem drogu v rahlem, a nenavadno toplem vetriču ponosna plapolala ameriška zastava (»red, white and blue,« bi zamomljal moj najljubši reper, Ice T) in medtem, ko sem na vzhodu lahko uzrl majhen, a zanesljiv pramen svetlobe, ki je napovedoval zmago dneva nad noro nočjo, mi je na misel prišel prizor iz enega od mojih najljubših filjmov vseh časov, Inception, ko negativec zgrabi DiCapria in mu, preden ga trešči s pestjo, glasno zasika: »To niso sanje!«

Mene seveda ni nihče treščil, a resnici na ljubo tega tudi nisem potreboval ali si (bognedaj) želel. Dovolj dokazov je bilo, da sem resnično lahko začel verjeti, da sem za svoj največji zaklad, za eno od treh (oz. štirih, kajti po svojih življenjskih vodilih moram zraven šteti tudi samega sebe) najpomembnejših oseb v svojem življenju, dejansko prišel v osrčje ZDA. Rojeval se je nov dan, poln izzivov, s katerimi se ni moglo primerjati nič, čisto nič od vsega kar sva z Majo v svojih devetintridesetih letih doživela. Poti nazaj ni bilo, čeravno bi se mi zaradi tega neizpodbitnega dejstva omračil um in bi si to zaželel. Nič več ni bilo vse odvisno zgolj od naju, zdaj je bilo marsikaj položeno v roke Boga, višjih sil ali angelov.

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “II. Najbolj nore sanje”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !