Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

I. Z žvečilnimi na letalo

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 7.10.2016 ob 19:29 ob 19:29 pod 33 dni v ZDA

Največjo slovensko letališče (če ga v mednarodnem merilu seveda sploh lahko poimenujem s tem izrazom) je bilo še zavito v noč. Skrbno sem parkiral našo razmajano kripo na enem od prostih mest (ne na invalidskem, čeprav bi lahko) začuda precej polnega parkirišča in ob tem, ko sem obrnil ključ v nasprotni smeri urinega kazalca, globoko zavzdihnil.

»Okej, let’s do that,« sem zarotniško šepnil Maji in izstopil iz vozila.

Pravo poletje je šlo mimo, o soparnih nočeh bi lahko zgolj še prepevala kakšna od premnogih slovenskih glasbenih skupin in tudi na letališču Dr. Janeza Puč…no, no, no…Brnik je oster nočni pozno poletni mraz rezal skoraj do kosti. Morda je tudi zato pred letališko zgradbo v nasprotju z notranjostjo postopalo precej malo ljudi. V veliki avli se jih je namreč kar trlo in če ne bi bil tako frdamano neprespan, saj sem pred zgolj štirimi urami, vse v želji pozabiti na vse skrbi tega sveta, še veselo (če temu pridevniku seveda verjamete) drgnil kopalniške ploščice, bi se verjetno začel zgražati, ali bomo do trenutka, ko bo jeklena ptica največjega (torej edinega, ja) slovenskega letalskega prevoznika poletela proti Švici, sploh prišli na vrsto.

Toda skrb je bila seveda odveč. Vsi mi (torej starši otrok s takšnimi in drugačnimi zdravstvenimi težavami) v Ameriko pač ne letamo za zabavo, temveč na resne opravke in prav je, da nam z roko (ali kar obema) pomagajo tudi letalske družbe. Preskočiti vso dolgo vrsto dopustnikov je samo eden od privilegijev, za katerega lahko tako Adrii kot United Airlines pripišemo en velik plus.

Tako je na koncu ostal tudi čas za dolg klepet z Mišinim nonotom in Volkcem, ki ga je že čez dober teden dni čakal prvi dan v novi srednji šoli, nato pa smo bili postavljeni pred neizpodbitno dejstvo. Čas je, da se za dober mesec poslovimo. A medtem, ko sem kar precej preplašenega nonota (torej Majinega očeta) trdno objel, mi je končno kapnilo, kaj sem v naglici zadnjih trenutkov prejšnji dan pozabil kupiti. Z Majo sva sicer v kovčke in velik nahrbtnik spakirala čisto vse, najpomembnejše stvari sem imel varno spravljene pod zadrgami globokih žepov svojih najnovejših popotniških hlač, pozabil pa sem na najvažnejšo postransko stvar, čeprav sem si najmanj enainsedemdesetkrat zabičal, da jih v nobenem primeru ne smem pozabiti nabaviti, kaj šele, da bi brez njih šel na letalo. A razloga za paniko seveda ni bilo in že čez slabo minutko sem se znova poslavljal, objemal, ljubčkal in rokoval (ne nujno v tem vrstnem redu), le da sem tokrat imel polne žepe znane znamke žvečilnih. Ki jih, mimogrede, sovražim iz dna srca.

Ne, prav nič ga ne lomim. Ena od mojih življenjskih ugotovitev sicer res gre v smeri, da je promocija žvečenja kdove kakšnih kemičnih spojin (kajti nihče, čisto nihče me ne bo prepričal, da majhni beli ploščki vsebujejo samo in zgolj koristne substance in da so tako rekoč zdravilni, v kar nas poskušajo prepričati v vsakodnevnih tv oglasih) ravno takšna ali še večja prevara, kot je hajka zdravniških in farmacevtskih vrst proti kajenju. Od grdih razvad (če odštejemo kavo, ki pa, kot vsi vemo, v primernih količinah dokazano zmanjšuje možnost infarkta) pa mi je v vseh teh letih ostala zgolj še slednja. Ne pijem alkohola, ne kockam, ne letam za ženskami, ne ponočujem (če le nisem v službi), na droge nisem nikoli niti pomislil, kaj šele da bi eksperimentiral z njimi. In ker nimam niti najmanjše želje dočakati sto let, od nečesa pač moram umreti, kajne? Tako neumen, da ne bi vedel, da bom na vseh treh letalih nekako moral zdržati brez puhanja oblakov dima moje najljubše znamke (ne, ne bom vam izdal s katerimi se (tako zdravniki in farmacevti) zastrupljam), seveda nisem, ker pa ravno v službi včasih z lahkoto zdržim tudi brez teh dvominutnih odmorov, če le imam nekaj v ustih ali vsaj med zobmi, so bili žvečilni kljub vsem življenjskim nazorom povsem logična rešitev. Hej, če bi želel na letalo s polnimi žepi plastičnih žličk za kavo, ki jih ob kakšnem živčnem delu v službi (ne ob poslovanju s strankami) rad grizljam, verjetno ne bi doživel samo kakšnega čudnega pogleda, ampak prej ko slej tudi najmanj eno nerodno vprašanje.

Tako sem se z okusom mete in nečloveškim »žvakanjem« (kot se je slikovito izrazila Maja) zabaval med letom v Zürich. Žvečil sem v velikem, modernem terminalu letališča tega švicarskega mesta. In žvečil sem med dolgo potjo čez dobršen del Evrope in cel Atlantik.

»Veš, kaj je najhujša stvar pri letenju?« me je leta nazaj podražila prijateljica Nina in se na moj začuden odgovor, da je to seveda turbulenca in strah, ker je pod tabo 10.000 metrov zraka, ti pa veš, da si brez padala, kaj sploh sprašuje takšne neumnosti, prisrčno nasmejala ter dodala: »Najhuje je to, da na letalu ne moreš početi nič pametnega. Dolgčas te ubija, ne turbulenca.«

Danes, čeravno je od zadnjega poleta minilo že dvanajst dni (a res samo toliko?), se lahko pod njeno izjavo samo podpišem. Križanke? Čez največ tričetrt ure postane tako neznansko dolgčas, da jih nočeš niti videti. Filjmi na ekrančku na zadnji strani sedeža pred teboj? Brez podnapisov in z zvokom prek slušalk? Ne, hvala, ko gledam gibljive slike, želim v njih uživati ali pa se raje sploh ne lotim. Igranje igric? Čez pol ure jih imaš dovolj za naslednjih nekaj let. Gledati mapo čez katere države trenutno letimo? Ne pomaga, če zaradi sedenja na sredini kabine ne moreš hkrati tudi gledati skozi okno pa še to bi po enem času verjetno postalo precej dolgočasno. Pisanje? Bi morda celo šlo, če bi seveda bilo več prostora in če mi ne bi sopotniki za hrbtom tako nečloveško kašljali in kihali, da se streseš že samo ob misli, koliko časa bomo vse te viruse prebolevali, kar je smrt za kakršenkoli navdih. Da baterije, ki je zaradi morebitnega pregleda prenosnika na meji ne smeš popolnoma izprazniti, niti ne omenjam. Ne, na letalu se ne moreš niti nasloniti nazaj, iztegniti nog in malo zaspati. Nina ne bi mogla imeti bolj prav. Turbulenca je najmanjša skrb, malo gramoza med asfaltom pač, pravi in največji sovražnik je dolgčas.

In ko spanec zaradi kratke noči ali fizičnega napora (kar letenje vsekakor je) najprej premaga gospodično, nato pa še gospo Prelog, ostaneš v majhnem prostoru v družbi kopice ljudi, ki jih ne boš videl nikoli več, žvečilnih (zaradi katerih v nekem trenutku začnejo boleti ušesa) in lastnih misli…

…Pred več kot petindvajsetimi leti, bil sem sedmošolec, štirinajstletni smrkavec, sem se odločil, da šolskemu nasilju in drugim težavam pobegnem s tem, da ubežim od doma, se s kakšno ladjo pretihotapim do Amerike in ko bom tam uspel, se bom zmagoslavno vrnil domov. Kako se je zgodba nadaljevala, oz. predvsem končala, sem na tem blogu že pripovedoval, tako da se ne bi še enkrat ponavljal, stavek, ki sem ga v mislih izrekel, ko sem se tistega jutra prebudil pa je ostal zapisan v spominu za celo življenje.

»Danes je dan velikega potovanja.«

Četrt stoletja je bilo potrebnega, da se je začela uresničevati misel, ki sem jo (tokrat na ves glas) izrekel tudi zarana, ko sem ves zalepljen odracal v kopalnico in zdaj, ko se je, nisem imel pojma, kaj naj z njo počnem.

Kam sploh gremo? Se bomo znašli v neznani deželi, v neznani kulturi, med neznanimi ljudmi? Bova imela dovolj poguma, ko bodo Mišo odpeljali v operacijsko dvorano? Sva se sploh prav odločila? Bo poseg, ki dejansko je tvegan, seveda s to razliko, da ga opravlja daleč najboljši strokovnjak na svetu, ki se mu še ni zgodilo, da bi karkoli »zašaral«, sploh uspešen? Bomo zdržali več kot en mesec? Se bomo znašli, če bo v nekem trenutku prišlo do kakršnihkoli težav? Mislili smo na vse mogoče, kar se lahko zgodi in bili pripravljeni na vse mogoče zaplete, toda kaj če smo v domnevah in miselnosti NNNP (nič nas ne sme presenetiti) karkoli spustili?

Toda ob vseh teh vprašanjih, ki so se glodajoče prebijala iz globin možganov, sem se vedno znova lahko samo nasmehnil ter ob tem, ko je abstinenčna kriza spet zahtevala svoje, še nekoliko bolj divje »zažvakal«. Tako kot ta trenutek prepuščamo svoja življenja na milost in nemilost največji ameriški letalski družbi, ki čez »veliko lužo« vsakodnevno pošlje na stotine prav takšnih ali še večjih jeklenih ptic kot je ta, s katero pravkar potujemo, tako bova najin največji zaklad prepustila osebama, ki se jima ni potrebno dokazovati pred nami. Svoje čudodelne roke sta pred stroko in celim svetom dokazala že nič kolikokrat in mi nismo nič posebnega. K njima ne potujemo, da bi jima (kljub temu, da včasih smo nekaj posebnega, z menoj na čelu) zagrenila življenje, temveč, da ga bosta onadva izboljšala nam. Prav tako kot nismo na tem dolgočasnem letalu zato, da bomo postali statistika še enega terorističnega napada ali sploh prve slovenske žrtve letalske nesreče, ki bi bila posledica napada kakšnega verskega fanatika (izberi poljubno vero) s povsem izkrivljenimi družbenimi vrednotami.

A eno vprašanje je kljub temu ostajalo. Amerika. Ta čarobna beseda, ob kateri se nam v misli prikrade sto in ena slika iz filjmov. Je res takšna, kot jo prikazujejo gibljive slike? Je hrana res tako zelo zanič, kot sem slišal, začenši s kavo? Je tam res vsakdo oborožen? Predsodki obstajajo in ni človeka na tem svetu, ki jih ne bi imel, kdor pravi, da jih nima, enostavno laže, pika. Pravo sliko pa ti lahko da le lastna izkušnja…

Žvečenje se je nadaljevalo tudi ob pristanku na letališču Liberty International v New Jerseyju, ko pa smo uspešno prežvečili (se opravičujem za zatipk – prestopili) mejo, oddali prtljago za let do St.Louisa, se je kot vrata v nebesa pred menoj prikazal izhod na plano. Nihče, čisto nihče mi ni branil izstopiti iz terminala in ko sem na žgočem zgodnjepopoldanskem soncu (v Sloveniji se je tisti trenutek že mračilo) prižgal cigareto, globoko potegnil in se mi je od šoka kar konkretno zavrtelo v glavi (obenem pa se mi je v ušesih sama od sebe pojavila melodija uspešnice Slavka Ivančiča in prav malo je manjkalo, da si je nisem začel na ves glas požvižgavati), sem se zagledal po okolici. V daljavi so po avtocesti brzeli dolgi, veliki, »nosati« kamioni, med njimi pa so švigali nenavadno veliki osebni avtomobili in kombiji. Ob pločniku kup taksijev, prav takšnih kot jih vidiš v filjmih. V drugi smeri so se z visokih drogov bleščali neonski napisi, z izstopajočih logom prehranske verige, ki je ne prenesem. In ljudje…Takšne kapacitete toliko raznolikih ljudi na enem mestu še nisem videl pa sem na navijaških in drugih popotovanjih videl lep kos Evrope. In po telesu me je spreletel prijeten srh: »Fak, stari, v Ameriki si. Prav zares si prišel v ZDA.«

  • Share/Bookmark
 
En odgovor na “I. Z žvečilnimi na letalo”
  1. h3x0r89 - 10.10.2016 ob 15:43

    To je to ,..res preveč super !

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !