Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

(UVOD): Posebna lepota

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 6.10.2016 ob 17:20 ob 17:20 pod 33 dni v ZDA

Na osnovno šolo IX. Korpusa NOVJ, na kateri sem kot deset ali enajstletni mulo s takratnimi sotrpini in sotrpinkami gulil šolske klopi, se je prikradla kot duh. Nekega dne sem jo zgolj zagledal v jedilnici. Prvošolka, torej takorekoč manjvreden šolar, kot je večina nas gledala na »prvčke«. Rumena rutka okoli vratu, prav takšna kot so jo imeli njeni sovrstniki. Toda ona je bila kljub temu nekaj posebnega. Ne samo zato, ker je lahko šla mimo vseh, v vrsti na kosilo željno čakajočih učencev in učenk. Ne samo zato, ker ji je pladenj k mizi odnesla ena od učiteljic in ji tam na hitro ali (v primeru starejših podajalk znanja) z vso mogočo skrbnostjo in ljubeznijo razrezala kos dušene govedine. Ne samo zato, ker je iz pločevinastih lončkov sok ali čaj pila po slamici. Ne samo zato, ker je nerodno stopicala po prstih in le s težavo uporabljala pribor. Punčka je bila lepa. Ne da bi se tega dodobra zavedal, sem zgolj zrl in zrl v njo, kot da bi že takrat sam v sebi čutil kakšne življenjske nazore mi bo prineslo življenje. Prizor imam še zdaj pred očmi. Dolgi, zlati, do sredine hrbta segajoči laski, ki se niso hoteli pokoriti redu, ki ga je želel napraviti čop. Modre, nekam v daljavo zasanjane oči in sloka ter koščena, a nikakor ne shirana postava. Da se je hoja nekoliko razlikovala od naše in da nerodne ročice niso ubogale kakor bi mogle, je bil nepomemben dejavnik. Ja, če me danes vprašate, vam bom brez kančka sramu priznal, da je to dejansko bila ljubezen na prvi pogled.

A (ja, v takšnih situacijah se vedno pojavi moteč dejavnik, zaradi katerega sem sam dandanes bolj kot kadarkoli prepričan, da ima življenje s filjmi več skupnega kot si to upamo priznati) če te namesto svobodomiselnih staršev, za kakršne se imava z Majo, vzgaja ovdovela babica, izhajajoč iz rigoroznega kmečkega okolja, v katerem morda še danes rak velja za hudo nalezljivo bolezen, se tudi takšna ljubezen na prvi pogled hitro zakomplicira. Ko sem doma pripovedoval o novi učenki na naši šoli, sem se najprej naposlušal predsodkov, češ kaj ima takšen otrok za delati na »normalni« šoli, naslednji dan pa sem za popotnico v hram znanja prejel kopico »dobronamernih« nasvetov, naj se za božjo voljo držim čim dlje od nje, saj so te stvari nalezljive, jaz, ki sem po vseh merilih povsem normalen (seveda bi se tudi o tem že takrat dalo razpravljati) pa se od ene takšne punčke ne morem naučiti popolnoma nič pametnega. Če ste se ta trenutek zgrozili nad takšno miselnostjo, naj vam bo v tolažbo, da se dandanes nad njo tudi sam.

Še bolj pa se danes zgražam nad samim seboj. Težko ugibam ali zaradi »dobronamernih« nasvetov ali zato, ker sem v punčko dejansko bil zaljubljen od prvega trenutka, ko sem jo zagledal in sem ji zgolj tako lahko pokazal kako zelo mi je všeč, a do nje sem postal grd. Ob vsaki priliki, ko sem jo zagledal, sem jo vprašal, zakaj ne hodi tako kot mi in kdaj bo, da norčevanja na njen račun, ko je izginila za kakšnim vogalom, izven dosega mojega glasu niti ne omenjam. In vse to početje je ostajalo nekaznovano. Nikoli me ni zatožila učiteljicam ali staršem. Samo bolj ali manj žalostno me je pogledala s tistimi sanjavimi očmi in po prstih oddrobencljala naprej Vse dokler me čez nekaj tednov sošolec Luka, s katerim sem še dandanes v stikih, ni imel dovolj.

»Kaj ti pa je!?« me je vprašal, ko sem bil spet v enem od takšnih trenutkov. »Punca ima težave in ni si sama kriva za to. Poglej kako je lepa. Raje ji pomagaj, mona!«

Po več kot trideset letih mi ti stavki še vedno odzvanjajo v glavi. In ne samo, da so bili kruto direktni, prišli so iz ust mojega sovrstnika, enega najbolj frajerskih fantov na celi šol, ki si je razredni lepotici Tamari drznil jasno in glasno izpovedovati neizmerno ljubezen in kot takšni so zagotovo imeli neko težo. Večjo kot staromodni nazori (in povsem zgrešeni strahovi) staromodne ženske, ki me je po mamini smrti kot sedemletnega mulota vzela pod svoje okrilje. Luka se takrat verjetno ni zavedal, kaj je naredil, tako kot se tudi sam nisem. In vprašanje ali bi se Luka dandanes spominjal svojih besed, tako kot se jih jaz. Dejstvo pa je, da sem se umiril. Že res, da doma punčke nisem več omenjal, a tudi nisem ji več postavljal krutih vprašanj ali je zasmehoval pred sovrstniki iz svojega, oz. sosednjih razredov. Vsa preostala osnovnošolska leta sem jo gledal od daleč, ko je s težavo, a vendarle zelo zelo odločno s težko šolsko torbo na ramenih drobencljala po šoli (čeprav ji je kdaj pa kdaj pomagala tudi kakšna učiteljica, a iz leta v leto manj) in zbiral pogum, da bi jo ogovoril. V mislih sem si celo predstavljal prizor, ko ji vzamem tisti nahrbtnik in greva po hodniku kot fant in punca, ki »resno hodita«, ona pa me v zahvalo objame. A vsi takšni in drugačni »filjmski« prizori so ostali v moji zaljubljeni domišljiji, kamor tudi v osmem, torej zadnjem razredu osnovne šole nobena punca (kljub temu, da je puberteta začela kazati prve znake odraščanja) ni imela vstopa. Vse je bilo rezervirano zanjo. Za laske, ki se tudi po štirih ali petih letih niso dali ukrotiti. Za tisti zasanjan pogled. Za suho, koščeno, a nikakor shirano postavo. Za lepotno pikico na ličku, ki je njeno posebno lepoto samo še poudarila, kot da bi se Bog, višje sile ali kakšen angelček (izberi poljuben izraz) hoteli s tem odkupiti za gibalne težave.

Vse do konca nisem zbral poguma, da bi komurkoli priznal, kako zelo sem zagledan vanjo (če se Luka ne bi na vrat na nos s starši preselil na Obalo, bi morda nekega dne to dahnil zgolj in samo njemu) ali jo sploh enkrat samkrat ogovoril. Uspešno (beri: ubogljivo), sem se vpisal na srednjo šolo, ki mi jo je priporočila šolska svetovalna služba in najine poti so se ločile. A motili bi se, če bi pomislili, da se bo zgodba nadaljevala s stavkom, da je nikoli več nisem videl.

Nekega dne, od dneva, ko sem zadnjič ujel njen pogled iz oči v oči je verjetno minilo več kot deset let, sem jo zagledal na bencinskem servisu na MMP Vrtojba. Jaz prodajalec, ona stranka. Kot duh se je pojavila pred pultom, da me je kar odneslo iz stola, na katerem si poskušal ublažiti že takrat neznosne bolečine v križu. Punčka je zrasla v žensko, a nobenega dvoma ni bilo, da je to ona. Nekoliko daljši lasje se še zdaj niso dali ukrotiti v red, ki ga je želel narekovati rep na hrbtu. Lepotna pika je bila še vedno na istem mestu na sredi lica. In čeprav so jo roke in noge veliko bolj ubogale kot leta nazaj, še vedno niso bile po vseh zapovedih sodobnega sveta in medicine. A najbolj me je presenetil pogled v oči. Bil je povsem enak, kot je ostal v mojem spominu, ko so se najine poti ločile. Globoke, tople oči z nekoliko zasanjanim odtenkom. Seveda se me ni spominjala, kot sem se jaz nje in čeprav sva se še velikokrat srečala na istem delovnem mestu, saj se je s službenim avtomobilom znanega goriškega podjetja pripeljala precej pogosto, sva vedno ostajala na profesionalni ravni prodajalec-stranka. Toda nobenega dvoma ni bilo, da je zrasla v lepotico. Posebno lepotico, s katero se ni mogla primerjati nobena punca ali ženska daleč naokoli. In če ste se pravkar vprašali. Nikoli nisem izvedel njenega imena ali priimka in najverjetneje ga nikoli ne bom. Ampak, resnici na ljubo, kaj bi to sploh spremenilo?

Že kar nekaj Soče je preteklo pod solkanskim mostom, odkar sem spoznal, da cerebralna paraliza in druge gibalne težave niso nekaj nalezljivega. In da otroci ali odrasli, ki se povečini rodijo z njimi, niso čisto nič drugačni od povprečnega prebivalca matere Zemlje. Nekaj pa je kljub temu ostalo isto. Tako odrasli, kot otroci s takšnimi in drugačnimi težavami se mi še vedno zdijo neznansko lepi. Lepši od vsake lepotice ali lepotca na tem svetu. Gaja, Anže in Enej, Tia Sara, Anna Maria,Timotej, Liza, Emanuel, Rene, Saron, Zala, Jakob, Anita, Nik, Jon, Naja, Matej, Ram, Božica, Jaka…Čez naslednjih dvajset strani bi lahko našteval. In zaključil z Mišo, jasno. Če jo seveda lahko sploh dodam zraven, glede na to, da je moja hči in da se vsakemu staršu njegovi otroci zdijo najlepši na svetu. Ampak glede na to, da nas vsepovsod ustavljajo ljudje, včasih tudi samo zato, da nam rečejo, kako zelo lepo hčerko imava ali ji celo direktno rečejo kakšen magičen nasmeh ima, verjetno bo nekaj na tem. Kot da bi Bog, višje sile ali zgolj kakšen angelček (vstavi poljubno) hoteli na nek način vrniti našim malim herojem (ali pa tudi nam), kar so jim odvzeli. Laski, ki se ne dajo ukrotiti niti najbolj trdnim repom, glavnikom ali kitkam. Čarobni nasmehi. Še najmanjša lepotna pikica na njihovih malih obrazkih poudari njihovo hipnotično simpatičnost. In lepe, globoke, nekam v daljavo zasanjane oči, za katerimi se skriva bogsigavedi kaj. Platinaste lepotice in nabildani narciski, lahko se skrijete. To je lepota. Posebna lepota. Prava lepota!

Aleš Prelog – Volk

p.s.

»Člouk obrača, bwh obrne,« bi rekli pri nas v Novi Gorici. Prav Mišine težave, nič kaj dosti drugačne od tistih, ki jih je imela moja sovrstnica pred več kot tremi desetletji, so nama z Majo pripravile največjo pustolovščino v življenju, čeprav sem sam do štiriintriesetega leta (ko se je moj mali glodalček tudi rodil) preizkusil že marsikaj kar je še bilo v mejah zakona in zdravega razuma. Naslednjih triintrideset prispevkov (za triintrideset dni bivanja v ZDA) bo posvečenih prav tej avanturi. Ne nujno v pravem vrstnem redu, kot so se stvari zgodile, ne nujno vsakič posvečenih Miši, ne nujno enako dolgih, a vsekakor se bom potrudil po najboljših močeh, da se boste v najslabšem primeru na koncu lahko nasmehnili in si zamrmrali v brk, češ: »No, vsaj potrudil se je.«

  • Share/Bookmark
 
En odgovor na “(UVOD): Posebna lepota”
  1. mojchka - 6.10.2016 ob 17:34

    Ma, si se res potrudil! Solze imam v očeh!!!

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !