Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Zgodbica za pet minut: Pijanec

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 9.02.2015 ob 23:46 ob 23:46 pod Šnopčki za dušo

Timothy tiste noči spet ni mogel spati. Tako kot veliko večino noči v zadnjem letu, je v napol sedečem položaju ždel na vzmetnici, nemarno položeni na trda tla in v dlani vrtel kozarec viskija. Steklenica, v kateri je bilo le še za nekaj požirkov Jack Danielsa, je ležala ob postelji in Timothy jo je kritično pogledal.

»Je že prišel čas?« je pomislil sam pri sebi.

»Ne,« mu je takoj odgovoril notranji glas. »Čas ni še pravi, počakaj. Samo še malo počakaj.«

Skozi umazano okno so pokukali prvi sončni žarki, šinili mimo razdrapanega pohištva in ga nežno požgečkali po zdelanem obrazu, ki ga je zaradi popitega viskija komaj še čutil. Še ena neprespana in prepita noč je bila za njim. V umazani kopalnici si je umil obraz, na hitro pokrtačil zobe ter med oblačenjem preveril žep. Bila sta tam. Oba mobilna telefona, na katera ni nikoli nihče poklical, sta s polnima baterijama zvesto čakala na pravi trenutek. Stekel je po stopnicah in na pločniku globoko vdahnil umazan zrak velemesta, ki ga je tako sovražil. In vendar je življenje preživljal v njem. Vsak dan je bil enak prejšnjemu. S podzemno železnico se bo odpeljal do pete postaje, kjer bo izstopil. Tam ga bo že čakal njegov prijatelj in sodelavec Chang, s katerim se bosta peš odpravila do velike industrijske hale, kjer bosta s kopico drugih delavcev, povečini ilegalnih priseljencev, vse do poznega popoldneva s polurnim odmorom za malico varila železne elemente, ki bodo nekoč kot del enega od premnogih tankov prinašali demokracijo v Afganistanu ali Iraku. Ves čas bo tako njiju kot vse druge nadiral in poniževal njihov šef, jim sproti zviševal normo, po koncu izmene pa bodo šli na pijačo, kot da se zadnjih deset ur ni dogajalo nič posebnega. Vsi bodo šli in vsi se bodo šalili, smejali in se delali kot da ne bo jutrišnjega dne. Vsi razen njega.

»TIMOTHY! CHANG!« je močan glas preglasil hreščanje varilnih aparatov. »Mislita, da sta na počitnicah? Delamo! Tukaj delamo, vama to še vedno ni jasno?«

»Jasno, spoštovani gospod šef, trudiva se kolikor moreva,« je odvrnil Chang.

»Vraga je tebi jasno, poševnookec. Rad bi videl, kako bi delal, če bi te v rit brcala tvoja pofukana rdeča armada,« se mu je nadrejeni posmehnil nazaj.

Timothy je zaškrtal z zobmi in se potrudil, da je obdržal usta zaprta. Delala sta s povsem enako zavzetostjo, če ne celo bolj kot vsi drugi. Toda debelolični Alex, ki ga je lastnik tovarne kdove zakaj določil za delovodjo, je bil na Kitajca in Portoričana več kot očitno alergičen. Vsi so to vedeli. Vsi so to gledali dan za dnem. In vsi so bili tiho. Herojstvo ne plača stanarine. Herojstvo ne napolni hladilnika. In herojstvo ni dandanes vredno niti piškavega oreha.

Predirljiva sirena je označila konec delovnega dne in novodobni sužnji so z olajšanjem odložili aparate.

»Tako, gnide, dovolj imate za danes,« je čez halo zarjovel Alex. »Če je kdo za pijačo, ve, kje me lahko dobi, zgubam pa želim veselo pot domov.«

Vsakodnevno popivanje seveda ni bilo nagrada za dobro opravljeno delo. Javna skrivnost je bila, da je beznica, ki je stala le nekaj deset metrov od hale, v lasti Alexove žene Ellen. Slednja se je seveda tam prikazala zgolj ob večerih, ko je bilo potrebno pobrati dnevni izkupiček in nahruliti natakarice, ker tla niso bila dobro počiščena. Je pa zato bila vedno, ampak resnično čisto vedno vesela vsega denarja, ki se je tam nabral od Timothyjevih in Changovih sodelavcev. Timothy je bil edini, ki je vabilo dostojanstveno, navzlic žaljivkam zavrnil vsak dan znova. Drugi so težko prislužen denar puščali v beznici in upali, da se bodo šefu s tem vsaj malce prikupili. Tudi Alex je vedel, da je vsem kristalno jasno, da jim na tako nizkoten način malodane krade denar, saj so iz steklenic Jacka Danielsa dobivali cenen viski, a dokler si ni nihče upal spregovoriti, mu je bilo povsem vseeno.

»Res ne bi šel z nami?« je Timothyja vprašal Chang, ko sta stala v vrsti, da jim je Alex izplačeval dnevni zaslužek.

»Res ne, hvala,« je zašepetal. »Res ne morem več gledati njegovega obraza. Pa saj sam veš, da ne pijem, s sokom pa se tudi ne bom nalival.«

»Ok, moj prijatelj,« je šepnil Chang. »Upam samo, da te ne bo nekega dne zamenjal z drugim ubogim vragom, ki bo najprej delal, nato pa puščal denar v gostilni. Pogrešal bi te, ti si moj edini prijatelj, odkar…«

Chang ni zmogel povedati do konca, toda Timothy je dobro vedel, kaj misli. In tudi on je upal, da se ga Alex ne bo nekega dne naveličal in ga zavrgel kot rabljeno igračko. Trudil se je in garal na vso moč, a način življenja v zadnjem letu je na njegovem telesu vsak dan znova puščal neizbrisne sledi. Za krvave oči je imel odličen izgovor, a tresavica, ki ga je začela dajati vsak dan po malici, je bila očitna in izdajalska.

Iz tolstih Alexovih prstov je potegnil dva bankovca za deset dolarjev in s sklonjeno glavo odšel iz hale. Za slovo je potrepljal Changa po rami in se odpravil proti postaji. Tako je potreboval požirek. Tudi če bi bilo nizko alkoholno pivo, samo da bi vsebovalo vsaj trohico alkohola. Toda moral se je zadržati. Moral. Nihče ne sme izvedeti. Niti Chang, še najmanj pa Alex.

Iz trgovine pod večstanovanjsko hišo, v kateri je v zanikrni sobici za nenormalno visoko najemnino preživljal samotne in z nespečnostjo ter viskijem prežete noči, je stopil s polno vrečko prijetno žvenketajočih steklenic in pohitel po stopnicah v tretje nadstropje. Vrata niso bila zaklenjena, kar je pomenilo, da je lastnik spet vohunil za njim, a tako kot vedno, mu je bilo tudi tokrat vseeno. Ničesar ni imel, kar bi mu lahko ukradel in ničesar ni skrival, zaradi česar bi mu lahko za vrat poslal policijo. Najemnino je s težavo, ampak vendarle redno plačeval in vsaj zaradi tega je lahko bil popolnoma brezskrben.

Zaloputnil je vrata, spustil vrečko na tla ter s tresočimi rokami potegnil iz nje steklenico. Ni bilo časa in ni bilo volje, da bi iskal čist kozarec. Nagnil je rob k ustom in s hlastnimi požirki izpil polovico vsebine. Takoj naslednji trenutek so ga izdale noge. Počasi je zdrsnil na tla in sočno zaklel, ko je pod bolečim hrbtom, ki ga je služba vsak dan znova dodatno razdražila, začutil daljinski upravljalnik.

»Policija sporoča, da po več kot enem letu zaključuje iskanje morilca osemnajstletne Liu Wu,« je zaslišal glas voditeljice informativne oddaje, ki se je začela predvajati na televiziji.

Oči so se mu napolnile s solzami in jezno je zgrabil steklenico ter jo zopet nagnil.

»Spomnimo, Liu Wu je bila najdena posiljena in zverinsko umorjena v industrijski coni pred enim letom in dvema mesecema. Iskanje in zasliševanje osumljencev ni dalo rezultatov, primer pa bo nemudoma spet odprt takoj, ko bo policija prejela kakšno oprijemljivo sled. Vse, ki bi ji lahko pri tem kakorkoli pomagali …«

Policija se je več kot očitno vdala in slej ko prej bodo nanjo vsi pozabili, toda on je vedel, da ne bo nikoli nehal misliti na mlado kitajsko študentko, ki je v tovarni, kjer si je služil vsakodnevni kruhek, delala kot računovodkinja. Bila je lepa, bistra in prikupna. Za vsakega delavca je našla lepo besedo, tudi za umazanega Portoričana, ki je edini vedel, da sta se s Changom zbližala in po nekaj mesecih zaživela skupaj. Hranil je skrivnost v sebi in se pritajeno nasmihal, ko je gledal, kako se morata pretvarjati, da ne bi drugi česarkoli posumili. Nikoli ju ni izdal. Niti takrat ne, ko so Liu našli zlorabljeno in umorjeno in je v tovarno prišla policija ter rekla, da jih njihove zelene karte ne zanimajo, potrebujejo pa informacije, s katerimi bi lahko odkrili morilca. Timothy je vedel, da bo Chang glavni osumljenec in kot marsikateri ilegalni priseljenec, ki si ne zmore privoščiti poštenega odvetnika, tudi po hitrem postopku obsojen na dosmrtno ječo, če izda njegovo skrivnost. Takrat mu je rekel, da bo tiho kot miška in res je to vse do današnjega dne ostalo med njima. In vedel je, da bo ostalo še naprej in naprej. Vse do groba.

Po vseh štirih se je počasi prikobacal do vzmetnice, se zavalil nanjo in z nekaj globokimi požirki izpraznil steklenico.

»Čas je,« je zaslišal notranji glas. »Pravi čas je. Pripravljen si …«

Zavrtelo se mu je v glavi in preden je potonil v trden pijanski spanec, je začutil le še ostro bolečino v spodnjem delu hrbta.

»Minilo bo,« ga je spreletelo. »Minilo bo in vse bo še v redu …«

Nemirno je vzdignil glavo in otipal stikalo majhne lučke na tleh ob postelji. Zunaj je bila še noč, a počutil se je, kot da bi v eni sami noči nadoknadil več kot eno leto nespečnosti, ko je življenju vsak teden lahko ukradel največ pet ur.

»Čas je, pravi čas je. Pripravljen si…« je v ušesih zaslišal svoj glas.

Stavka si je ponavljal tudi med umivanjem, britjem, pranjem zob in tudi, ko je med oblačenjem, v žepu tako kot vsak dan otipal mobilna telefona, na katera ni nikoli nihče poklical.

»Vse najboljše, stari moj,« je polglasno zamrmral, ko je odprl vrata, kritično ošinil pet praznih steklenic viskija, ki so ostale v vrečki in se zapodil po stopnicah.

Pred nabiralnikom s priimkom Swan, je še enkrat pomislil. Je pripravljen? Lastnik hiše pričakuje najemnino v nabiralniku in ker je ne bo, bo jezen kot sršen. Tudi jutri je ne bo in morda sploh nikoli več, kar pomeni, da bo ostal tudi brez stanovanja. Med brezdomci ni lahko, a s kančkom solidarnosti se da tudi med njimi lepo živeti. Ja, pripravljen je bil tvegati, naloga, ki ga je čakala, je bila pomembnejša od životarjenja v zanikrni luknji.

Tistega jutra so bile tudi Changove oči rdeče. Besede niso bile potrebne, oba sta vedela, da drugi ve, da sta poslušala isto informativno oddajo. Morda sta se prav zaradi tega tistega dne počutila tako močna in so se Alexove žaljivke od njiju odbijale, kot bi imela na sebi nevidni oklep. Timothy je hrabril Changa z optimističnimi pogledi in ocenjeval položaj v tovarni. Dvajset jih je vseh skupaj, v žepu pa ima petsto dolarjev plus dvajset, ki jih bo dobil po koncu dela. Ja, šlo bo. Več kot dovolj bo ostalo.

Med malico je stopil do vsakega delavca posebej. Vsakomur je v žep skrivoma potisnil bankovec za deset dolarjev in ga prosil naj gre po koncu službe naravnost domov. Na koncu je prišel do Changa.

»Mi lahko narediš uslugo?«

»Seveda, Tim, karkoli,« se je Kitajcu razvedril obraz.

»Po službi pojdi naravnost domov in počakaj na večer, ko pridem do tebe. Vedel boš, da sem jaz, ker bom trikrat potrkal.«

Changov obraz se je spet zresnil.

»Tim? To ni usluga …«

»Nimam časa,« ga je nestrpno prekinil. »Samo naredi in se vidiva zvečer. Obljubim!«

Sirena ju je opomnila, da morata nazaj na delo in ko sta v roke vzela varilne aparate, je Timothy ujel prijateljev mežik. Vedel je, da ga bo ubogal.

Deset dolarjev je za vsakega ilegalnega priseljenca pravo malo bogastvo in Timothy se je lahko zgolj čudil kreativnosti, s katero so se delavci Alexu izgovarjali, zakaj tega dne ne morejo z njim na pijačo v Ellenino beznico. Načrt je že dajal prve rezultate, a najtežje delo ga je šele čakalo.

»Alex, danes praznujem trideseti rojstni dan. Če si za, lahko greva nekaj spit. Častim,« je rekel s spravljivim glasom, ko si je v žep zatlačil bankovca.

»Ti?« je Alex nejeverno zmajal z glavo šef. »Mislil sem, da ne piješ.«

»Ob posebnih priložnostih tudi jaz rad spijem viski ali dva,« se je Timothy široko nasmehnil.

»Prav, jaz se zagotovo ne bom branil,« je še naprej nejeverno, a z vidno voljo sprejeti ponudbo brundal Alex. »Samo halo zaklenem, pa takoj pridem za tabo.«

Timothy je šefa pričakal ob mizi, za katero so njegovi sodelavci vsak dan zapravljali denar. Na njej se je bleščala originalno zaprta steklenica Jack Danielsa in dva kozarca.

»Opa!« je presenečeno vzkliknil Alex. »Torej se znate tudi Portoričani izprsiti.«

»Samo ob posebnih priložnostih,« je zarotniško dahnil Timothy in odprl steklenico ter nalil v kozarca.

»Kakorkoli že,« je spet zadovoljno zapredel Alex. »Drugim fantom je lahko resnično žal, da jih danes ni zraven.«

Timothyja je še enkrat več spreletelo, kako zabit je v resnici njegov nadrejeni. Niti trohice suma ni bilo zaznati v njegovem glasu.

»Vedno sem vedel, da si fant od fare,« je vzkliknil Alex, ko sta izpraznila dva kozarca zapored in jima je Timothy brez oklevanja znova nalil. »Jebem pa vas zato, da boste spoznali ameriški način življenja. Da vas privadim na Ameriko. Da spoznate naš način življenja in se prilagodite. Ker če ne, boste nas, prave Američane pojedli s kožo in kostmi vred.«

»Pa že …« je zapredel Timothy nazaj. »Američani so v Portoriku narodna jed, za zahvalni dan ima vsaka družina enega na mizi, enega pa pomilosti predsednik v posebni ceremoniji. Na zdravje, šef!«

Alex se je šali gromko zasmejal in vidno dobre volje še enkrat nazdravil.

Minevale so ure, praznili so se kozarci in praznile so se steklenice viskija, ki so kot po tekočem traku prihajale na mizo, za katero sta bila Timothy in Alex z vsakim trenutkom boljše volje. Portoričan je opazil, da je njegov šef že pošteno pod dozo. Zdaj ali nikoli.

»Ampak veš, kaj, Alex, brez priseljencev tudi Amerika ne bi bila to, kar je. Vsi mi opravljamo dela, ki jih ne bo noben belec,« je zamišljeno rekel, se naslonil nazaj kot bi si hotel pretegniti hrbet, ki ga je začel pošteno boleti in potisnil roke v žepe.

»Mah, vsi ste ene gnide pofukane,« je zamomljal Alex in ga srdito pogledal s svojimi majhnimi prašičjimi očmi. »Jaz bi vas vse po vrsti zaprl v zapore pod zemljo in tam bi crknili kot psi. Vsi! Vsi, kar vas je. Vi ste bolezen Amerike!«

»Pa kdo bo potem varil v tej tvoji tovarni?« se ni dal Timothy in nagnil kozarec.

Alex mu je sledil.

»Že kdo. Ljudje stradajo, medtem ko ti, Chang in vsa ostala golazen, ki vas vsak dan gledam, tacate po Ameriki, namesto da bi ostali lepo doma.«

Timothy je znova napolnil kozarca. Iz aviona bi se videlo, da Alex izgublja razsodnost in stik z realnostjo, a beznica je bila popolnoma prazna in tudi natakarico je Alexova podkupnina pripravila do tega, da se je umaknila v skladišče.

»Kaj pa Liu? Ona je bila Američanka.«

»Ona je bila ena poševnooka kitajska prasica, dvakrat bi jo moral ubiti …« je zamrmral Alex.

Skozi Timothyjeve žile je šinil adrenalin. Končno! Tu je priznanje, ki ga je čakal vse od dneva, ko je slišal, da je bila Liu umorjena. Ves čas je vedel, a kdo bi ilegalnemu priseljencu verjel, ko bi obtožil belega šefa?

»Kako to misliš?« je šepnil z narejeno zbeganim glasom in znova segel po steklenici.

»Kaj kako mislim?« je revsknil Alex, mu iztrgal steklenico iz roke in jima nalil. »Portoričanske opice nimate pojma, kako se pije viski. V glavnem, če to komu poveš, te bom moral ubiti, a prav?«

Alex je naredil je globok požirek, tlesknil z jezikom in uperil prst v Timothyja, ki je ta trenutek lahko zgolj vročično pokimal.

»Prasica je po šihtu prišla do mene. In veš kaj je rekla? Da se hoče poročiti s Changom!«

Alex se je tako naglas zasmejal, da se ga je bržkone slišalo na ulico.

»A si lahko to predstavljaš, Tim? Smrdljivi Chang z njo?«

Udaril je s praznim kozarcem po mizi in Timothy spet ni izgubljal časa.

»Rekla je, da Changa ne bo več v službo in mi začela govoriti debel prašič in podobne reči. In ko sem ji rekel, da bo šel Chang samo še lepo domov v svoj jebeni Peking, me je pljunila v obraz.«

Alexov obraz se je zresnil in s pestjo je jezno udaril po mizi.

»Mene!! Mene, pravega Američana, ki se je v Ameriki rodil in tu živi celo življenje, je na njegovi zemlji poševnooka prasica pljunila v obraz.«

»Ti kar verjamem, da te je razjezilo,« je Timothy pokimal.

»Šel sem za njo in ji pokazal, kdo je gospodar v Ameriki. Pljuvala je, ko sem jo porival, ker drugega ni mogla. In ko sem ji prislonil nož na trebuh, me ni prosila za milost … Ni me prosila za milost, ne. Tam sem jo pustil in škoda ker ni tudi zgnila kar tam!«

»Ampak Changa vseeno nisi odpustil?« je tokrat resnično začudeno vprašal Timothy.

»Seveda ne, ti bebec! Če bi ga, bi Chang vedel, da sem bil jaz,« se mu je Alex posmehnil. »Pa zakaj se to sploh pogovarjava. Dajva se raje kaj bolj veselega. Dajmo še eno steklenico na mizo, tale smrdljivi Portoričan je očitno zadel na lotu!«

Timothy je počasi vstal, potegnil roke iz žepov in izpraznil preostanek viskija iz svojega kozarca.

»Gnusiš se mi, Alex. Bela rasistična pošast si, tako kot sem to vedno vedel. V tvoji družbi se mi obrača želodec in s teboj v istem prostoru ne zdržim niti trenutka več!«

Bolečina v spodnjem delu hrbta ga je silila, da bi se priklonil, toda tega tisti trenutek ne bi naredil, četudi bi mu kdo uperil pištolo v tilnik. Našobil je usta in v šefov obraz spustil masten pljunek.

»Timothy, počakaj!« je zavpil Alex za njim, ko se je obrnil in se odpravil proti vratom. »Še eno bova spila, daj, jaz častim.«

Portoričan se je vendarle še enkrat obrnil.

»Alex, za danes si dovolj spil.«

Za nekaj trenutkov je premolknil.

»Jaz pa tudi …«

Alex je vstal s stola, a ves viski, ki ga je zlil vase, česarkoli povezanega z ravnotežjem ni več dopuščal in še preden bi izdavil, da se mu vrti, se je le nemočno zrušil na umazana tla.

Tudi Timothy je bil pijan. Pošteno pijan in najsi se je še tako trudil, ni zmogel prešteti vseh steklenic, ki sta jih izpraznila. Toda načrt je uspel do potankosti. Samo še do pošte in Changa je moral priti, nato pa ne bo nič več pomembno.

Zavil je v stavbo z velikim napisom US Postal Service in se čez minutko z veliko oblazinjeno kuverto v roki pomaknil v najbolj skrit kotiček pošte. Iz žepa je potegnil telefona, na katera ni nikoli nihče poklical, pritisnil nekaj tipk in prislonil slušalko k ušesu. Odlično se je slišalo. Alex je vase zlil dovolj viskija, da je bila le majhna iskrica dovolj, da se mu je razvezal jezik in je v žaru svoje rasistične miselnosti izblebetal svojo največjo skrivnost. Toda da bi se to lahko zgodilo, je moral ob njem biti človek z načrtom in dovolj dobro pivsko kondicijo. Iz telefona je potegnil spominsko kartico, jo položil v kuverto in namesto naslovnika napisal zgolj POLICIJA, na zadnjo stran pa PRIMER LIU WANG. Nobenega dvoma ni bilo, da bo kuverta prišla na pravi naslov.

Bolečina v spodnjem delu hrbta je bila hujša z vsakim korakom, ki ga je naredil proti Changovem domovanju. Toda to ni bilo pomembno. V bistvu nič več ni bilo pomembno. Moral je samo še prijatelju v živo predati dokaz, kako je končala njegova ljubezen, potem pa se lahko vse konča. Opotekal se je po pločniku in zgolj upal, da se ne bo mimo njega zapeljala policijska patrulja. Samo še malo. Samo še nekaj sto metrov in bo tam …

Chang se ni pustil prositi, vrata je odprl, čeprav je Timothy komaj zbral dovolj moči, da je trikrat potrkal.

»Timothy …« je osuplo pogledal prijatelja.

Portoričan je segel v žep in mu izročil drugi mobilni telefon. Čutil je, da alkohol ubija vsako celico njegovega telesa, tolikšne količine alkohola ne bi preneslo nobeno živo bitje, četudi bi vadilo deset let, toda zmogel je še nekaj besed.

»Notri je…posnetek, Chang. Poslušaj ga.«

Padel je na kolena in se oprijel prijateljevih nog, a bila je še zadnja skrivnost in te ni smel odnesti s seboj v grob.

»Chang…Tudi jaz sem jo ljubil…«

  • Share/Bookmark
 
2 odgovorov na “Zgodbica za pet minut: Pijanec”
  1. Tomaž - 26.02.2015 ob 19:37

    Ooooo poglej poglej kdo se je po dolgem času oglasil :)

    Lepo te je spet brat!

  2. Rodrigo - 6.02.2017 ob 10:45

    Odličen šnopček :)

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !