Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Čefurji raus! – za in proti

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 5.10.2013 ob 00:22 ob 00:22 pod Šnopčki za dušo

Jap, včasih ima človek prav zares srečo (ali pa samo dobre prijatelje) in tako sva s predrago sinoči v ljubljanskem letališkem terminalu…ehm, pardon…, ljubljanskem Koloseju imela edinstveno priložnost prisostvovati Vikendovi premieri težko pričakovanega filjma Gorana Vojnovića, Čefurji raus! Prisežem, da sem imel resen namen, da se bom danes o filjmu razpisal na dolgo in široko, prav tako kot se včasih znam samo jaz, ampak en hudičev glavobol mi ne da razmišljati, zato vam ponujam zgolj nekaj povzetkov zakaj si filjm ogledati in zakaj bi ga morda lahko tudi spustili…Pa naj začnem najprej s pozitivnimi stvarmi, oz. zakaj bi si ta izdelek gibljivih slik dejansko moral ogledati prav vsak, ki nekaj da na slovensko filjmsko sceno…Pozor, če resnično niste prebrali knjige, filjm pa si nameravate ogledati, vam lahko ta prispevek nekoliko pokvari užitek.

- Zgodba zvesto sledi knjigi. Vojnović ni podlegel skušnjavi marsikaterega drugega scenarista, ki ustvarja filjm po romanu (halo, Jason Bourne), da bi stvari v filjmu nekoliko spremenil, zato vidimo skoraj čisto vse kar smo si v mislih naslikali, ko smo brali knjigo.

- Igralci. Nekateri so bolj, drugi manj prepričljivi, ampak na splošno sem bil sam z igro izredno zadovoljen, zagotovo pa se mi bo najbolj v spomin vtisnil Dino Hajderović z vlogo mladega veliko…, ups, malokurčnega Acota. Dino, svaka ti čast!! Mimogrede, ali je Vojnović v romanu tako dobro naslikal svoje junake, da so bili vsaj v mojih mislih povsem identični tem, ki sem jih nato zagledal na platnu ali pa je šlo za nerazložljivo naključje, je zame nerešljivo vprašanje.

- Muzika. Glasba, zdaj divja, zdaj bolj umirjena, v tej filjmu resnično seka in vedno znova ujame tako prostor, kot tudi trenutek. Morda ne bi bilo potrebno v končno špico vtakniti ravno največjega klišeja, ampak, hej, kdo pa konec koncev sploh gleda končno špico, sam bom raje še milijonkrat pogledal tisti prizor, ko marica divja po gozdu, zadaj pa naše štiri (anti)junake premetava ob repanju Eda Majke.

- Razumevanje čefurskega sveta. Resno, kdor nikoli ni imel bližnjega opravka s čefurji (glede na naslov filjma, lahko ta izraz slej ko prej vsaj tokrat uporabljam povsem mirne vesti), se pravi ni videl delovanja družin in sorodstvenih vezi od blizu, tega njihovega (mater, kako se v tem trenutku počutim rasistično) sveta ne bo nikoli razumel. A prav knjiga in zdaj filjm mu znata nekoliko razjasniti obzorja. Zakaj mladi čefurji visijo pred bloki, zakaj se kurčijo in nabijajo glasbo takoj, ko imajo priložnost (dobijo v roke avto recimo), zakaj so mlade čefurke glasne, nesramne in delujejo oholo (kako naj sicer preživijo), zakaj včasih čefurski sosedje kar nekaj proslavljajo, čeprav ni nobenega praznika (slava je sveta stvar), zakaj čefurje zanima le šport, šolo pa imajo za nepotrebno izgubljanje časa in še in še…

- Humor. Če si eden od tistih, ki se je ob nekaterih odstavkih v knjigi smejal kot hijena, potem je filjm pravi zate. Že veliko Soče (okej, okej, okej, naj bo – Ljubljanice) je preteklo, odkar je Đuro ugotovil, da se Slovenci izredno radi norčujemo na račun »južnjakov«, ravno tako iskreno, če ne še bolj pa se le-ti na svoj in to dejstvo Vojnović z nekaterimi gagi (drkanje na filane paprike recimo) na naše veliko zadovoljstvo izkoristi v prid filjma. Povsem isto lahko trdim za sočen jezik (torej kletvice), s katerim Vojnović ne skopari niti za trenutek. Če bi se radi naučili kakšne nove, je to vaš trenutek.

- Klišeji. Ne morem si predstavljati kaj bi se s filjmom zgodilo, če bi ga v roke dobil nekdo, ki za razliko od Vojnovića ni odraščal v čefurski družini. Resno. Sam sem bil »zgolj« poročen z dekletom, ki je v rani mladosti prišla iz Bosne pa nekaterih klišejev, s katerimi se je Vojnović spretno poigral, enostavno nisem dojel in mi je vklopilo šele, ko mi jih je po koncu predstave razložila predraga. Nekdo, ki nekaterih stvari, ki so dejansko doumljive samo v čefurskih družinah ni doživel od blizu, jih enostavno ne bi mogel tako lepo opisati. Za primer – zakaj je v trenutkih največje krize najbolj pomembno, da mati sinu zašije luknjo v srajci? Zakaj? Slovenci tega ne bomo nikoli razumeli, čefurji pač. Zato, ker čefurski svet pač tako funkcionira, ker tako funkcionirajo čefurske mame in pika.

- Radoslav Nesterović. (ja, z mehkim č-jem). Rašota smo Slovenci popolnoma posvojili, še najbolj mediji, ki so z njegovim vzponom in vrhuncem, tako v ligi NBA, kot slovenski reprezentanci kar nekako pozabili, da je njegov priimek Nesterović in ne Nesterovič. Saj ne, da bi bilo to nevem kako pomembno, a vseeno lepo pokaže nečimrnost Slovencev, kako hitro »posvojimo« nekoga, ko nam je to v interesu in obratno. Vojnović v knjigi to zelo lepo opiše (in nam za primer ponudi ravno Rašota, ki je, če se ne motim, ravno s Fužin) in seveda se ni mogel upreti, da nas ne bi podražil tudi v filjmu. Rašo dobi nekaj sekund samo zase in v slogu najboljših igralcev spregovori v kleni čefurščini.

Pa še nekaj razlogov zakaj bi filjm lahko tudi mirne duše spustili, oz. zakaj ogled ni tako zelo obvezen…

- Filjm pretirano sledi knjigi. Hja, tako je to pri ustvarjanju gibljivih sljik po literarni predlogi. Ali boš rezal ali pa skušal v tisto dobro uro in pol stlačiti čim več stvari in na koncu izpustil nekaj ključnih. Prav v zanko slednjega se je Vojnović na mojo veliko žalost ujel, ko nam je želel povedati čim več stvari iz knjige. Za moj okus je vse premalo časa posvetil odnosu med očetom in sinom, tudi njun spopad, ki se v knjigi tako dlakedvigujoče zaključi z Markovim krikom: »Idi u pičku materinu i tamo šuti«, je v filjmu vse preveč hladnokrven. Nadalje naključnemu gledalcu, ki knjige ni prebral, enostavno ne bo jasno, zakaj je Marko moral v Bosno, saj je način kako je na koncu popolnoma »zaglavil« v težave popolnoma narobe opisan. Kot da to ne bi bilo dovolj…Če nisi predhodno prebral knjige, ne veš kakšne težave je imel v šoli, saj so v filjmu počitnice, medtem ko v knjigi Marko redno šprica pouk, če pa že pride v šolo, se tam zgolj zajebava (»ne morem sedeti v prvi klopi, mi vera ne dovoljuje«). Goran bi lahko povsem brezskrbno izpustil (recimo) praznovanje slave na začetku ali pa raztegnil filjm na dve uri (se vrnem k temu), sam močno dvomim, da bi se kdo začel dolgočasiti.

- Nasilno rezanje kadrov. Sam nisem študiran filjmoljub, nikoli nisem bil in nikoli ne bom. Jebiga, vsaj priznam, to pa bi tudi moralo nekaj šteti. Morda je prav to dejstvo krivo, da so se mi zdeli kadri z rigoroznim zatemnjevanjem vse preveč nasilno rezani. Kot študent AGRFT bi slej ko prej vedel kaj je želel Goran s tem povedati, vendar če kdo, bi prav on moral vedeti, da se filjmi (še posebej takšni, ki nastanejo po vsesplošno priljubljenem romanu) snemajo za rajo, ne za kritike in da prav takšne stvari zmotijo rdečo nit povprečnega gledalca, kar sem seveda tudi sam.

- Čefurji vse preveč prikazani kot žrtve. Ja, Slovenci smo čuden narod, povečini smo polni predsodkov in marsikatera babica se bo še vedno raje umaknila na drugo stran ceste kot da bi se na pločniku srečala s skupinico čefurjev. Prav tako sta tako knjiga, kot tale izdelek gibljivih slik dejansko zgodbi o štirih mladoletnih prestopnikih brez prave prihodnosti, a to ne spremeni dejstva, da so Slovenci v filjmu prikazani kot brezsrčni (in predvsem zelo stereotipni) gruntarji, ki so čefurje zaprli v geto, oz. jim prepustili Fužine, da bi imeli mir pred njimi. Prav ta ostra nasprotja med čefurji, ki bi radi v svojem svetu imeli mir in Slovenci, ki jim ga ne pustijo, oz. se v nekaterih segmentih že kar izživljajo nad njimi (naši štirje antijunaki morajo v marico zgolj zato, ker Aco ne ve imena svojega očeta, oz. Marko to pojasni namesto njega) je nekaj česar v knjigi ne zasledimo, v filjmu pa se pojavlja od začetka do konca.

- Neprepričljiva igra nekaterih igralcev. Po pravici povedano sem sam od Jerneja Šugmana kot trenerja, ki na igrišču ne tolerira soliranja pričakoval precej več kot sem na koncu dobil, medtem ko bo povprečen gledalec Polono Juh (Dejanova mama Sonja) ob njeni minutki, le-to raje gledal v dekolte kot oči.

- Stereotipi. Le-ti so prav soliden filjmski pripomoček, vse dokler se z njimi ne začne pretiravati in roko na srce, Vojnović to počne čez vseh sto minut filjma. Od Slovenca, ki sestankuje na hišnem svetu (kjer slej ko prej zgolj tuhta kako čefurjem čim bolj zagreniti življenje), prek čefurjev, ki cele dneve visijo v gostilnah, medtem ko se povprečen Slovenec raje rekreira pa vse do bosanskih mejnih organov, ki svojega dela ne jemljejo z največjo resnobo (kdor je že obiskal BiH, bo vedel povedati, da je slika pravzaprav povsem obratna, saj so bili bosanski policisti in cariniki večkrat veliko bolj zaguljeni kot njihovi hrvaški kolegi).

- Dolžina filjma. Tako kot sem knjigo bral skoraj štirinajst dni (vsak dan po malo, da ne bo prehitro konec pa mi je še bilo žal, ko jo je enkrat bilo), tako sem bil sinoči razočaran, ko sem opazil, da se zgodba bliža koncu in se filjm torej počasi izteka. Morda Goran ni hotel dolgoveziti, morda ga je v nekih trenutkih malo zmanjkalo, morda so bila posredi finančna sredstva, morda…Ne vem, vendar kot sem omenil zgoraj, bi se filjm brez vsake slabe vesti lahko raztegnil na slabi (ali dobri) dve urici. Povsem prepričan sem, da se ne bi nihče dolgočasil, Vojnoviću pa bi ostalo več prostora za manevriranje, saj so štirje antijunaki en trenutek v mercedesu sredi centra Ljubljane, že čez minutko pa sta Dejan in Marko v Kubani in prosita očeta prvega naj se za boga milega že spravi domov. Takšne vrste preskok, ki jih ni tako zelo malo, vsaj za nekaj trenutkov gledalca ubije (tistega, ki je bral knjigo pa še toliko bolj), saj mora v sekundi narediti preskok z ene zgodbe na drugo, oz. z enega poglavja na naslednje.

- Jezik. Da ne bo pomote, na začetku strogo poudarjam, da to ni stvar, ki bi zmotila mene, saj mi je kristalno jasno, da bi bili liki vse prej kot verodostojni, če bi med seboj govorili slovensko (pa četudi s čefurskim naglasom), toda glede na to, da so se čez Vojnovića vsuvale kritike o jeziku že ob izidu knjige, pričakujem, da se bo ob filjmu zgodba ponovila. Torej, če ste občutljivi na to, da se v slovenskem filjmu govori po hrvaško, srbsko, bosansko (ali slovensko z močnim naglasom), naredite uslugo sebi, ustvarjalcem filjma in vsem nam, ki nas takšne stvari ne motijo in se ogledu izognite.

- Nedodelan konec. Žal moram tudi na koncu narediti primerjavo s knjigo, saj knjiga pusti nekaj stvari odprtih (»pazi se, Visoko, zdaj sem tukaj jaz, Marko Đorđić«), filjm pa ga pusti sredi Visokega, brez najmanjšega žarka Upanja za njegovo prihodnost (najsi bo ta pozitivna ali negativna) ali ideje, kaj zdaj namerava. Če bi Vojnović nekoč res zavihtel pero in napisal nadaljevanje (pa upam, da ga ne bo nikoli, kajti nekatere stvari se ne smejo ali ne bi smele nadaljevati – via Back to the future ali konec koncev Matrix), bi mu knjiga to pustila, filjm pač ne.

Tako, to bi bilo od mene vse…Sam vam ogled filjma v vsakem primeru priporočam, če ste brali knjigo boste morda malce razočarani, če je niste, jo boste bržkone vzeli v roke po ogledu filjma, kajti da je roman boljši je seveda samo po sebi umevno, odločitev, tako kot končno mnenje o filjmu pa sta stvari, ki sta povsem v vaših rokah.

  • Share/Bookmark
 
5 odgovorov na “Čefurji raus! – za in proti”
  1. miran - 25.10.2013 ob 14:30

    Ja še dobro, da te je glava bolela, drugače bi cel nov roman spisal. :lol: Ne, fajn si to povzel, bo zanimivo za pogledat. Enkrat… :)

  2. Andrej - 20.12.2013 ob 19:27

    A se že kaj ve kdaj bo film doživel premiero na televiziji? Knjigo sem drugače prebral…

  3. Dino Hajderovic - 19.07.2014 ob 23:30

    Hvala za kompliment in všečno branje. :)

  4. Tomaž Gorec - 20.12.2014 ob 13:15

    Filma nisem gledal, sem pa prebral knjigo.

    Pisanje Gorana Vojnovića mi je všeč. Še bolj kot Čefurju raus, mi je všeč njegova knjiga Jugoslavija, moja dežela.

  5. Panola Sirk - 29.06.2015 ob 14:55

    Filjm?

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !