Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Izgubljene misli

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 4.03.2012 ob 23:24 ob 23:24 pod Fotogalerije & Fotoreportaže, Jaz, Volk, Volk in Miša, Volk in Volkec, Volkovi izzivi, Šnopčki za dušo

Dober večer, Slovenija

Jap, prav zares mi je pasalo spet napisati zgornji pozdrav. Kot v dobrih starih časih, ko sem vas v zgodnjih jutranjih urah prebujal (in jezil) s svojimi (po)nočnimi filozofiranji, kajneda?

No, ampak zaenkrat bom pustil šalo nekoliko ob strani. Veste, ko je predraga nekaj dni nazaj prebudila svoj oranžni blogec iz (hehe…) zimskega spanja, sem se prav zares spomnil, kolikokrat sem si v minulih mesecih obljubil, da bom spet začel pisati. In ne samo, da sem si to obljubil, vedno sem imel povsem na koncu jezika, kako bom prispevek o določeni temi začel in kako končal. Samo usesti bi se moral in začeti. Pa se nekako nisem mogel spraviti k plesanju prstov po tipkovnici. Vse do tega trenutka.

Od četrtega septembra 2011, ko sem objavil kratko objavo (ki je v zadnjih dneh, oz. tednih pravzaprav kar precej aktualna), se je seveda zgodilo ogromno stvari. Vse po vrsti so bile tako zelo življenjske in vredne podrobne analize, da bi si zagotovo zaslužile daljše ali krajše prispevke, ampak po drugi strani pa…Ne samo, da jih je preveč, ampak je od njih enostavno preteklo preveč časa in mogoče niso več aktualne. Ker pa mi prav ti dogodki ne dajo pisati naprej (kajti ne dvomim, da velika večina ljudi, ki občasno še poškilite k meni, nima pojma, da sem medtem postal v Ljubljani živeči Primorec), kajti če bi kar naenkrat začel pisati o Ljubljani, o črpalki na Barju, o Miši, o mrazu, o EINT-u, bi veliko večino ljudi slej ko prej le zmedel, sem se odločil vse dogodke zbrati v enem (malo daljšem, ampak vseeno) samem prispevku. In preden resnično začnem, še odgovor na vprašanje, ki si ga bržkone zastavljate vsi, ki niste čisto dokončno obupali nad menoj. Ne, nad delom Jugonostalgik štopa častni krog še nisem obupal, novo poglavje z naslovom Železna cesta je v pripravi (velika večina ga je celo natipkanega) in upam, da bo v kratkem tudi objavljeno na blogu.

Torej, kaj se je zadnje mesece dogajalo z Alexom van der Volkom in zakaj je skoraj dobesedno čez noč izpuhtel z medmrežja (če seveda zanemarimo Facebook, kjer me še vedno najdete pod pravim imenom in priimkom)…

V DVOJE NAPREJ

Osmega junija 2011 sem pred matičarko (pred duhovnikom ne) drugič v življenju dahnil »da«. Kdo je bila srečna nevesta in zdaj srečna gospa Volkova? Redni spremljevalci slovenske blogosfere to seveda že veste. Kdo si še upa trditi, da medmrežje razdružuje ljudi, oz. jih zapira v zlato kletko?

RES JE, POSTAL SEM ŽABAR

Nekoliko zavajajoč (in provokatorski) naslov, kajti vedno ko me kdo vpraša ali sem postal Ljubljančan, odgovorim, da ne, sem pa res postal v Ljubljani živeči Primorec, kar je seveda razlika. Po razgovoru z direktorjem o premestitvi na kakšen bencinski servis v Ljubljani (jaz svojo službo po vseh teh letih pač še obožujem in je ne bi zamenjal za nič na svetu), sem se zavedel, da enostavno ni več poti nazaj. Odločitev, da sonce zamenjam za meglo, ni bila lahka, a v brlogu sem nekoč že poskušal furati družino, pa se ni najboljše izšlo. V glavnem mestu Slovenije so mi stvari stekle kot po maslu, čeprav sem kmalu spoznal, da bo trajalo, da se navadim okolice in predvsem kaotičnega prometa, kakršnega v Novi Gorici nisem poznal.

SAMO STO KILOMETROV

Jap, med Novo Gorico in Ljubljano je zgolj borih sto kilometrov, oz. dobre tričetrt ure vožnje, ampak ne bi mi verjeli koliko birokracije, tekanja okoli in papirjev je potrebno, da se človek preseli. Mimogrede, registrske na mojem avtomobilu, ki sem ga nekoč imel, potem prodal ter ga pred kratkim spet kupil, so ostale patriotsko primorske, hihihi.

NE BOM PLAČAL!!!

Ni besed, ki bi lahko opisale mojo jezo in bes, ko mi je predraga omenila, da v ljubljanski porodnišnici očetje plačajo dvajset evrov, da lahko v porodni sobi sodelujejo pri porodu in da zanje tudi starševska šola ni zastonj. V Novi Gorici je namreč oboje brezplačno. Moj bes je bil usmerjen na vsakogar, ki je odgovoren, da moram plačati nekaj, kar bi mi moralo pripadati kot samoumevno in prispevek sem bil pripravljen poslati tudi v medije. Kako sem bil čez manj kot en mesec vesel, da ga nikoli nisem napisal…

MIŠA

No, to je pa prispevek, ki sem ga celo napisal in objavil. Sicer ne na Volkovem b(r)logu, tudi ne na Blogosu, ampak na oranžnem blogu svoje predrage. Še vedno ga najdete tukaj.

KO TI SPODNESE TLA POD NOGAMI

Drugega oktobra popoldne sem sprva mislil, da ne bo  nič, nato pa se je izkazalo, da se je najini Miši zares mudilo na svet, saj se je rodila več kot dva meseca prezgodaj. Kako me je presenetila človeškost v ljubljanski porodnišnici, ki ji hladnost in uradnost v šempetrski ne seže niti do gležnjev (kaj šele kolen), kako hvaležen sem bil babici Ireni, ki je skrbela tako za mojo predrago kot zame, kako sem malodane z užitkom plačal tistih ušivih dvajset evrov, kajti fantje in dekleta si jih več kot zaslužijo, in kako hvaležen sem bil novim sodelavcem, ki so se ob kritičnih trenutkih izkazali za Ljudi z veliko začetnico.

EINT

No, če si odlikovanje na prsi zaslužijo ginekologi in babice iz porodnišnice, potem ne vem, kaj si zaslužijo zdravniki, zdravnice, medicinske sestre (in en brat) z oddelka EINT (enota za intenzivno nego in terapijo), kamor je takoj po rojstvu po sili razmer morala najina Miša. Ne vem, resnično ni besed in ni materialne nagrade, ki si ga zaslužijo za svoje delo. Njihovo delo je naporno, je odgovorno, je stresno je…čez tri strani bi lahko našteval. Toda vsi po vrsti so večno nasmejani in optimistični in v takem vzdušju je bilo malodane užitek dvakrat na dan prihajati na oddelek, si po desetkrat na dan umivati in razkuževati roke, opazovati (in kengurujčkati) najino Mišo, včasih poklepetati z drugimi starši ali poslušati doktorico Lili Kornhauser Cerar, za katero sploh ni besed, ki bi jo lahko opisale. Ampak če rečem, da bi jo lahko postavil angelom ob bok, najbrž ne bom prav daleč od resnice. Miša je EINT, oz. porodnišnico čila in polna moči zapustila po dobrem mesecu dni, hvaležnost do zaposlenih, ki je kava in sladkarije (oboje imajo tam izredno radi) nikakor ne morejo odtehtati, pa bo ostala za vedno.

MRAZ

Navajenost na drugačno klimo je pokazala posledice ob prvem resnejšem mrazu, saj sem staknil izredno močan prehlad, ki me je od Miše odtrgal za dobra dva tedna. Sicer sem preživel, ampak več kot očitno je, da bo moj imunski sistem potreboval še nekaj zim v Ljubljani, da se bo privadil na povsem drugačno klimo.

KRČKI

Kaj narediti, ko majhno in nič krivo dojenčico mučijo grozljivi krčki, saj je njen prebavni sitem še tako zelo nerazvit, da mu probleme dela tudi mleko? Ničesar ne moreš. Lahko jim daješ kakšne kapljice, ampak tudi te so bolj kot ne zgolj Blažev žegen. Krčki so nekaj, s čimer Volkec ni imel pretiranih problemov in kar naju je skoraj spravilo v psihiatrično bolnišnico, ampak važno je, da smo jih na koncu le preživeli in končno začeli spati čez celo dolgo noč.

In drugače? Po vsem tem času lahko rečem, da sem se na Ljubljano že dodobra privadil. S predrago se imava vsak dan bolj rada, Miša zdravo rase, Volkec se je navadil ob petkih z avtobusom prispeti v Ljubljano in ob nedeljah oditi nazaj. V službi so me lepo sprejeli kot enega svojih (mimogrede, opazite v naslovu servisa kakšno posebnost?) in mirne duše lahko zatrdim, da se razumemo kot eden. In čeprav občasno prihaja do manjših kriz (hej, kakšen pa bi to bil svet, če bi vedno znova bilo vse v najlepšem redu?), lahko rečem, da mi gre super. Če bom končno znal narediti križ čez idiotske igrice na Facebooku (tudi jaz resno razmišljam, da bi si zbrisal profil) in namesto tega kaj napisal (idej za prispevke je bilo zagotovo veliko več kot sem jih naštel zgoraj, ampak kdo bi se spomnil vseh, zato sem naštel le najpomembnejše), pa bom tudi naredil zlata vredno delo.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

  • Share/Bookmark
 
27 odgovorov na “Izgubljene misli”
  1. tyschew - 4.03.2012 ob 23:43
    tyschew

    sicer te že dolgo nisem bral, tako da sem z zanimanjem prebral tole … super, da vam gre lepo in upam, da bo tako tudi v prihodnje ;)

    glede naslova BS … je posebnost slučajno 71? (ne spomnim se več, ali je tvoja številka 71 ali 72, ampak če je 71, je tole res zanimivo)

    no, lep pozdrav, uživajte

  2. Alex van der Volk - 4.03.2012 ob 23:45
    Alex van der Volk

    Živijo, Tičew, priznam, da tudi jaz že zelo dolgo nisem bral ne tebe, ne nikogar (okej, razen Chefa in Filjmoljuba, zanju sem si občasno vzel čas), te je pa lepo spet videti na Volkovem b(r)logu. In ja, posebnost JE 71, če ne ne bi tega niti objavil ;)

  3. tyschew - 4.03.2012 ob 23:50
    tyschew

    ja, sem ravnokar uletel, da se popravim, ker sem zgoraj v glavi bloga tudi našel zavihek “71″. sicer pa pri meni tudi vmes dolgo časa ni bilo kaj brati, blog je bil brisan in spet odprt parkrat, pa me je minevalo pa grabilo pisanje, tako da konec koncev res nisi zamudil ničesar :)

  4. tomazz - 5.03.2012 ob 04:33
    tomazz

    Mislim, da imamo vsi take faze, ko enkrat pisemo vec, drugic manj, potem morda pade tudi kaksen izbris bloga (nedolzno zvizga)

    Lepo te je bilo spet brati, Volk :)

  5. bubašvabe - 5.03.2012 ob 07:17
    bubašvabe

    Wiiiiiiiii!!! :lol: :P

  6. aljoša k - 5.03.2012 ob 08:37

    hej volk…lepo,da spet deliš svoje misli z nami… jugonostalgika pa res pričakujem v najkrajšem možnem času…:) lep pozdrav iz gorice, aljoša

  7. vetrnica - 5.03.2012 ob 09:55

    Nič bat volkec. Tretjo zimo v Ljubljani sem potrebovala “eskimo” oblačila zgolj nekaj dni, prvo leto pa kar celo zimo :)

    Tudi ogrevamo stanovanje že precej manj, in ko pridem v Gorico, mi je vedno vroče :)

    Človek se vsega navadi, meni je že od samega začetka čisto lušno!

  8. NuckinFuts - 5.03.2012 ob 11:56

    Ja Volk! Le obdrži to navado. Pisanje mislim ;) Čestitke za novo družino.

  9. Chemfusion - 5.03.2012 ob 16:29

    Sem vedel da boš gotovo spet kaj napisal. Kdor čaka dočaka. :) In čestitke tudi od mene.

  10. mimmy - 6.03.2012 ob 19:14

    V pričakovanju nadaljnjih blogov… Volkec, ti le piši, ker te radi beremo!

  11. Tomaž - 8.03.2012 ob 15:45

    Čestitke obema ob rojstvu hčerkice! Nadaljevanje potopisa pa tudi jaz nestrpno pričakujem.

  12. Metka - 8.03.2012 ob 16:32

    čestitam mamici in očku za lep naraščaj!Tudi jaz sem pogrešala tvoje objave,zato upam,da nas boš razveselil čimprej z novo zgodbo :D

  13. Peter Filec - 9.03.2012 ob 09:46

    Čestitke tudi iz moje strani, obenem pa izražam neizmerno veselje, da te lahko zopet berem.

  14. filmoljub - 9.03.2012 ob 13:10

    Ankar mene veseli, de si spet tle. :cool: Čestitam za oba dogodka, posebej drugega (been there, done that) in polagam na srce, kako fajn je tadrugi mladič. To je že kar splošno pravilo pri vseh, se mi zdi.

    Te spremljam še naprej. U, sej res, da ne pozabim, imam eno hudo strokovno vprašanje zate: kaj za’en avto voziš, dizla? Je res, da dizli v povprečju rabijo za ene 1/3 manj (in gorivo je za spoznanje cenejše)? (Študiram, de bi menjau in prešaltau na nafto.)

    No, da ne boš rjeku, da te nekwali neč ne uprašam.

  15. filmoljub - 9.03.2012 ob 13:15

    p.s. Evo, samo zate, ena od šefa:

    http://www.youtube.com/watch?v=R3ZMfPXgd_M

    Nauk: poslušaj šefa!

  16. Alex van der Volk - 10.03.2012 ob 09:14
    Alex van der Volk

    Hvala vsem za čestitke, tako za Mišo, kot za povratek. Trenutno sem v aktivni fazi opuščanja videoigric (na FB, jasno) in presenečeno ugotavljam, da v času, ki mi tako ostaja resnično lahko na računalju naredim sto drugih stvari. Je pa res, da ga z dojenčico res ni kolikor bi si zaželel, zato je recimo večraj izostala objava kako sem osmega marca na delovnem mestu delil vrtnice in kako impresioniran sem bil nad tem, kako so se mračni, zlovoljni, žalostni, zaskrbljeni, duhamorni in še kaj obrazi deklet in žensk v trenu oka spremenili v raznežene obrazke, ki jih je bilo užitek gledati :) No,morda pa jo napišem nocoj.

    @Filjmoljub: Naj ti izdam, da sem v tem času, ko sem izginil, konstantno ostal zvest dvem blogom. Eden je Chefov, drugi pa tvoj, hehe. Upam, da si v naslednjih dneh vzameš čas in recenziraš Godzillo, ki je bila sinoči na sporedu na PopTv, me prav zanima, če se bo tvoje mnenje ujemalo z mojim (velikokrat se, vedno pač ne).

    Kar pa se avta tiče, ne vem če sem ravno najboljši naslov, glede na to, da o strojništvu nimam baš pojma. Stvar je namreč taka, da je vse odvisno od tega koliko kilometrov delaš. Jaz imam do službe enih dvanajst kilometrov, večinoma po ljubljanski obvoznici, rad se še zapeljem tudi do Gorice in se mi dizel kar obrestuje, a takoj ko se malo več cijazim po ljubljanski gužvi, poraba zleti v nebo. Ni neke zelene veje pri tej izbiri in če razmišljaš samo o prihranku, potem nikar menjati avta. Če pa po defaultu kupuješ nekaj drugega in si veliko na avtocesti, kar nabavi nekaj turbodizelnega :) Veš kaj se še splača? Če recimo kupuješ čisto nov avto, žrtvuj tista dva jurčka več in ga predelaj, da bo šel na LPG (avtoplin). Ker ob velikem številu kilometrov se bo ta vložek prav kmalu obrnil (cca dve leti), sam pa verjamem, da bodo avtomobili kmalu višje cenjeni tudi po tem ali imajo možnost pogona na plin ali ne :)

  17. filmoljub - 10.03.2012 ob 16:57

    Hvala za informacije, mi koristijo. Pa veseli me, da me spremljaš — hvala enako, te berem še naprej.

    Glede Godzille: ma lepo te prosim, kaj je tukaj za recenzirat? Na, evo ti recenzija: šuga od filma. Hrrrk, tpu! 4/10 Če glede kakšnega filma nisi prepričan, lahko vselej prebereš mnenje nekega kolega recenzista, potem tisto oceno obrneš v negativno oz. ji zamenjaš polariteto, pa dobiš moje mnenje. :lol:

  18. oldgirl - 13.03.2012 ob 14:08

    Glej, glej, kdo se je vrnil! Jaz pa šele danes to opazim… Lupčka Miši, čestitke mamici in atiju :-) Čakam nadaljevanje “jugonostalgika”.

  19. D.P. - 25.03.2012 ob 18:35

    Volk, čestitke za vse uspehe. Zaslužil in izboril si vse to.;)

  20. gpikaocet - 6.04.2012 ob 23:38

    Najprej čestitke ob rojstvu Miše. Veliko zdravja in sreče vam želim. Se sliši kot razglednica, je pa iz srca.

  21. al-kaida - 11.04.2012 ob 12:11

    kdu bo zdej grel sendviče na petrolu v vrtejbi…hočem volka nazaj..

  22. Tomaž - 28.07.2012 ob 18:05

    vsak dan kliknem na tvoj blog v upanju, da nadaljuješ z potopisom. res ga nestrpno pričakujem ;) vem pa da imaš veliko ostalega dela, tudi sam sem junija postal ponosni očka :)

  23. Janč - 30.10.2012 ob 11:55

    Ja, kaj se to dogaja s tabo? Si v redu?

    Ti je močvara prišla do živega?

    Žena ne pusti na Internet?

    ;-)

  24. Nataša - 28.02.2013 ob 11:29

    Slučajno … ali pa tudi ne, kaj pa veš … sem priromala na tvoj blog. Nekajkrat smo se videli v živo v času blogomanije (imela sem blog Morska), danes pa me je neko “searchanje” privedlo na tvoje strani. Veliko se ti je zgodilo … čestitke in veseli me, da ste srečni.

  25. vlatka - 4.03.2013 ob 23:29
    vlatka

    Po na-ključju sem tudi jaz zabluzila na to stran.

    Upam, da ste vsi v redu in okej?

    Vse dobro želim.

  26. pantich - 17.06.2013 ob 15:05

    Čestitke za novo družino !

  27. Chiara - 11.04.2017 ob 10:43

    Ja hudo no! Po mesecih… ma kaj… po letih se primajam nazaj na Blogos in vidim, da sem veliko zamudila. Najprej čestitke za hčerkico :) Potem pa vidim, da se veliko okrog zdravnikov sukate… upam, da se vse dobro razplete in najboljše želje za naprej!

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !