Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Mašinca

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 30.08.2011 ob 22:28 ob 22:28 pod Šnopčki za dušo

Kava mora biti vroča, kot je ljubica prvo noč vroča.

Kava mora biti sladka, kot je ljubica zjutraj sladka.

In kava mora biti črna, kot je črna kletev njene matere ko vaju zaloti

Ernest Hemingway

Vsi moji redni (pa tudi kakšen občasen) bralci ste zagotovo že zdavnaj opazili koliko mi pomeni kava. Resnično, včasih imam občutek, da bi bil za majhno skodelico, polno črne tekočine pripravljen, ne bom rekel koga ubiti, ampak zagotovo storiti marsikaj. Jap, obred, ko si navsezgodaj zjutraj prižgem cigaret in naredim prvi vdih kave, je pri meni že dolgo dolgo let dobesedno svet in gorje tistemu, ki bi se me drznil ob njem zmotiti ali (bognedaj te nesreče) mi začeti težiti…

In veliko, veliko let je bil ta obred tesno povezan z obiskovanjem barov. Nisem si še dodobra uspel umiti od spanja zlepljenega obraza in nase navleči nekaj prvih oblačil, ki so mi prišla pod roke, ko sem že štorkljal proti v tistem življenjskem obdobju priljubljenemu baru. Zaposlene mi je vedno znova uspelo zdresirati, da so dobro vedeli, da mi morajo poleg skodelice črne kave, ki jo v tistem trenutku potrebujem malodane bolj kot kri, obvezno prinesti tudi svež izvod športnega dnevnika Ekipa (ki je po vseh teh letih še vedno moje priljubljeno čtivo). Zares, če bi hotel prešteti ves denar, ki sem ga v življenju zagonil samo za kavo, bi se mi ob znesku slej ko prej pošteno zavrtelo v glavi. Ne samo, ker sem obred redno ponavljal vsako jutro (ali popoldne, če sem ravno delal nočno), temveč tudi zato, ker sem si za kavo, če si jo je telo le zaželelo, vedno, ampak res čisto vedno vzel čas.

A pred nekaj več kot dvema letoma, natančneje januarja 2009, kmalu po vselitvi v popolnoma prenovljen brlog, je obred dobil popolnoma novo dimenzijo. Tako kot sem se odločil, da bom spremenil mnogo stvari v svojem življenju, tako sem se vprašal zakaj neki bi še bil osel, ki s kavo (saj se vsi strinjamo, da je kava poglaviten vir zaslužka gostincev, anede?) hrani lastnike (in najemnike) barov, če pa si lahko prav tako dober espresso kot ga dobim tam, skuham kar doma. In ne bodi len sem si med enim od premnogih obiskov nakupovalnega centra Conforama v Palmanovi, nabavil pravo pravcato mašinco, ki se je izkazala za eno boljših investicij v mojem življenju.

Tako kot bi bilo nemogoče prešteti denar, ki sem ga od sedemnajstega leta dalje1 zafračkal za skodelice črne opojnosti, tako ne bi mogel prešteti skodelic kave, ki jih je mašinca na zgornji sliki skuhala v dobrih dveh letih in pol. Dve kocki rjavega sladkorja, polna doza Lavazze, Goriziane, Barcaffeja (Illy sem kupil samo dvakrat in še to samo zaradi škatle, od takrat naprej pa ga predvsem zaradi cene redno bojkotiram) ali katerekoli druge mešanice in do tričetrt napolnjena majhna skodelica. Še cigaret in užitek je bil popoln. Redno, vsak dan po štiri ali pet skodelic in moj razpotegnjen in ozek balkon je postal moj najljubši bar pod soncem, listki Sudokujev pa so zamenjali ležerno prebiranje športnih vesti. Leta nazaj, ko sem slasti kave šele dobro odkril, sem znal uživati v opojnosti, ki jo je pričarala kafetiera (mimogrede, pozna slučajno kdo slovenski izraz za ta izum?), ampak vseeno me je vedno motil neke vrste železen okus, ki se ga je ob pitju dalo zaznati, sploh pa je bilo docela nemogoče, da bi si v njej skuhal točno tolikšno dozo kave kot bi jo sicer dobil v vsakem baru. Z mašinco sem končno odkril kofeinska nebesa. Vse do danes…

Že nekaj časa sem napol jezno, napol zaskrbljeno opazoval, da moja mašinca ni več tako superiorna kot sem bil tega navajen od dneva, ko sem jo kupil. Ne samo, da ni več umirjeno predla, ampak bolj trokirala, tudi kava iz ročke ni več tekoče stekla, temveč je zgolj žalostno kapljala in komaj komaj napolnila skodelico do želene količine. A sam pri sebi nisem hotel verjeti, da bi takšno čudo tehnike lahko imelo življenjsko dobo zgolj dobri dve leti . A ko je danes popoldne po prihodu iz službe elektromotorček le še žalostno javknil in nato verjetno za vse večne čase tudi ugasnil, sem si moral priznati, da je napočil čas, da se z ljubljeno mašinco posloviva.

A obred (ki po vseh teh letih seveda še zdaleč ni več samo to, temveč nujno potreben opravek, ki že meji na zasvojenost s kofeinom) mi je v vseh teh letih preveč zlezel pod kožo, da bi se mu odpovedal. Če ne zaradi drugega pa zaradi grozovitih glavobolov, ki zgolj zaradi abstinenčne krize bojda prizadenejo vsakega vernega ljubitelja kave, ki se odloči zmanjšati dnevno dozo kofeina. Ne bodi lena sva se z Volkcem raje usedla v avto in oddrvela naravnost proti 25 kilometrov oddaljeni Palmanovi. Če sem pred dvema letoma tam dobil spodoben aparat za več kot spodobno ceno (mislim da sem zanj odštel šestdeset evrov, medtem ko je Merkur za docela enak izdelek zahteval več kot osemdeset in to v akciji!!!), ni hudič da ne bi spet prinesel domov nečesa kar ne bo predrago in kar me bo razvajalo naslednji dve leti (in pol). Seveda si nisem drznil slepiti samega sebe, da utegnem najti popolnoma enak aparat, a zadovoljen bi bil z vsakim, ki bi mu bil vsaj malo podoben.

In pot se je dejansko splačala. Po dolgem pregovarjanju (pri naju pač velja demokracija in čeprav plačujem jaz, vendarle zmagujejo močnejši argumenti) sva iz centra odšla z veliko škatlo pod pazduho in lažja za borih sedemdeset evrov. Borih? Ja, dejansko tako mislim, kajti če bi preračunal vse kave, ki jih je skuhal stari aparat, za katerega sem odštel šestdeset evrov, prištel denar za kavo in sladkor, ki sem ju moral kljub vsemu kupiti in vse skupaj primerjal z denarjem, ki bi ga za tolikšno količino kave moral odšteti v barih (ki jih seveda še vedno rad obiščem, ampak bolj izjemoma, toliko da se vsake toliko malo pocartam), bi bržkone dobil razmerje 1:1.000, če ne celo še višje.

Novo mašinco sem moral doma (khem, khem…v brlogu) seveda takoj preizkusiti in vrednost investicije se je prikazala že takoj, ko sem bolj kot ne iz navade odprl navodila. Podjetje DeLonghi (zaradi zadovoljstva s prejšnjo mašinco, sem Volkcu postavil pogoj, da v poštev pride samo ta znamka) se je namreč v dobrih dveh letih toliko moderniziralo, da je dejansko sestavilo skupaj tudi natančna slovenska navodila. Kako preluknjati dno rezervoarja za vodo (cevi v njem, ki sem jih bil vajen do sedaj in na katerih se je nabiral vodni kamen in umazanija so očitno preteklost), kako segreti skodelico in ročko (skozi slednjo spustiti v skodelico natančno toliko vrele vode kolikor bi jo pustili, če bi bila dozica napolnjena s kavo) in kako vzdrževati aparat, da bo služil še veliko let. Prav zares pohvale vredno. No, ko sem potrpežljivo, korak za korakom, izpolnil vse kar so navodila zahtevala od mene, je prišel čas za trenutek resnice. Bo kava tako dobra kot je bila iz starega aparata? Sladkorja mi je tekom dneva sicer zmanjkalo, a na to se nisem oziral, če si ne bi tisti trenutek pripravil skodelice, bi znorel. Natančno sem odmeril tako količino kave, kot količino vode, ki sem jo skozi filter spustil v skodelico in s tresočimi rokami (danes sem s kavo pač absolutno pretiraval, ampak priznam, da je za menoj izredno zaspan dan) odšel na balkon. V dišeč pripravek sem najprej pomočil jezik in široko zazijal – ne zato, ker bi me tako močno speklo (čeprav je imela kava zaradi upoštevanja navodil o segrevanju aparata popolnoma drugačno temperaturo kot sem je bil navajen do sedaj), pač pa zaradi okusa. Ne morem sicer reči, da je bila to najboljša kava kar sem jo kdaj pil, saj si ta laskavi naziv še vedno lasti makjato, ki sem si ga privoščil v Bariju, ampak druga najboljša pa zagotovo. Tisti trenutek sem spoznal, da morda le ni bil problem v okusu kave, saj kljub superiornosti stare mašince nikakor nisem našel kave ob kateri bi zdržal dlje kot štiri četrtkilogramske paketke, temveč morda resnično v pripravi. Da mi to ves ta čas ni bilo jasno, saj vsak osel, ki je v življenju vsaj enkrat obiskal bar ali najbolj zanikrno gostilno ve, da gostinci aparat za kavo najprej segrejejo ter se šele nato lotijo priprave espressov, makjatov, kapučinov, belih kav, kav s smetano in sploh vsega kar je vsaj malo povezano s kavo.

Ta trenutek sem tako neučakan kdaj bo končno jutro, da še enkrat preizkusim novo mašinco, da spominjam skoraj na majhnega otroka. Vsekakor pa vem, da sem naredil še eno odlično investicijo in da mi bo nova mašinca zagotovo služila najmanj naslednji dve leti in pol. Sicer ne več v brlogu, temveč v…Ne, veste kaj, to je pa zgodba za čez par dni. Po možnosti za takrat, ko bom globoko vdahnil omamen vonj močnega espressa in z jezikom užitkarsko tlesknil ob nebo.

p.s.

Morebiti se bo kdo vprašal zakaj pišem o espressih2, ko pa se da v potopisu Jugonostalgik štopa častni krog (se nadaljuje, se, nikarte strahu) vedno znova brati o makjatu. Ja, v določenem obdobju življenja me je začel po črni kavi boleti želodec, zato sem presedlal na makjato3, po veliko veliko letih pa sem ugotovil, da me po makjatu boli še bolj, zato sem pred dvema letoma spet začel konzumirati črno kavo, a z dvema sladkorjema.

  1. kratek off: Moj Bog, že celega pol življenja pijem kavo, a imam res že toliko let?? [nazaj gor]
  2. prvi, ki bo uporabil izraz „kava brez“ bo tepen, kajti ob tem izrazu, kot da je kava dejansko nekaj kar se že po defaultu pije z mlekom ali kaj jaz vem čim še, sam dobim rdeče pike in nekoč sem nekemu ljubljanskemu, vase zagledanemu natakarju, ki je strokovno ugotovil, da želim „kavo brez“ z užitkom zabrusil nazaj: „Ne, želim kavo Z…žličko in dvema rjavima sladkorjema“ [nazaj gor]
  3. črna kava z žličko mlečne pene in ne, to ni mini kapučino, mini kapučino je namreč spet nekaj drugega [nazaj gor]
  • Share/Bookmark
 
19 odgovorov na “Mašinca”
  1. Sakir - 30.08.2011 ob 23:51

    Dasiravno najdu citat Hemingwaya, katerga ne morem, ob temi, katero močno morem. Če ne zarad druzga, zarad zdravja in migren, ki me ob pomanjkanju dnevne doze močno pestijo.

    Bravo za nov aparat, moj tut že kronično kliče po novem in samo iščem priložnost za nakup novga. :)

  2. Peter Filec - 31.08.2011 ob 00:01

    Slovenskega izraza za kafetiero pa ni. Nekje rečejo kafetera, na idrijskem mašinca, na kobariškem mašinka, ni važno kje pa čisto brcnejo v temo in rečejo džezva. predlagam, da se poišče slovenski izraz, recimo.. kavnica?

  3. gelipter - 31.08.2011 ob 06:59

    Sem pogledal v Italijansko – Slovenski slovar, ker predvidevam, da “kafetijera” izhaja iz Italijanske besede caffetiera in piše, da je to “aparat za kavo” ali “kavni aparat”. To bi bila tudi najverjetneje prava Slovenska beseda.

  4. anka - 31.08.2011 ob 07:56

    Jaz imam enako mašinco. (prinesel moj primorc, hehe). Mogoče sploh ni crknila. Vsake toliko se nabere vodni kamen in potem zatorkira.

  5. Teta_Mici - 31.08.2011 ob 08:01

    Aaaaah, še en coffee-junkie. Ma saj sem to že ugotovila iz zgodovine prebranih blogov. Katastrofa od dneva, če ni jutranje doze kofeta in čika, te popolnoma zastopim. Bravo za novo pridobitev, kafetjera pa ni džezva… je kr neki, kar Gorenjci ne uporabljamo pogosto.

  6. Kobrowsky - 31.08.2011 ob 09:15

    Nisem prebral in morda tudi ni kóli nebóm, ampak dvébe sédi i mamzate: ĐE ZVA

  7. Roni Amman - 31.08.2011 ob 09:38
    Roni Amman

    No vidiš, jaz pa nikoli nisem pil kave, niti nikoli nisem prenesl ne vonja ne okusa po njej.

  8. Jurij - 31.08.2011 ob 23:58

    bravo. gušter pač, z velikim G. welcome to the club, http://gustiranje.blogspot.si/

  9. Volkova žena - 1.09.2011 ob 04:08

    Kavo brez, prosim!

    :) :) :)

  10. al-kaida - 1.09.2011 ob 17:02

    ajej te ne bo nič več videt v press baru z ekipo in čikcom v roki……

  11. metka - 1.09.2011 ob 18:05

    Živjo! Tudi jaz sem nabavila kavni avtomat,le da ga nisem šla iskat čez mejo,ampak kar v Špar(akcija z nalepkami).Moram reči,da za ta denar naredi res dobro kofe.Je pa res,da se lahko skuha le večje količine kave(nad 3 skodelice),zato ga rabimo samo če imamo obiske.Drugače pri nas vsakodnevno “laufa”kofetjera(za nas moka-italijanski izraz). Največji užitek pri pitju kave pa je,po mojem,da ti jo kdo drug skuha in servira.Meni jo zato že več časa kuhata moja sinova. Želim ti čim več užitka z novim aparatom in srečno v Ljubljani!

    P.s.:Moram te opozoriti na resno napako,ki si jo storil na FB!Kar tako si me omožil,brez matičarja in prič!!!;D(Ko se bom poročila te pa povabim-zgodilo se bo ob sv.Nikoli,a ne vem še katerega leta).

  12. al-kaida - 3.09.2011 ob 09:27

    teta mici–gorenci ste škrti pijete vodo ne kavo…haaaaa

  13. Delno prebujeni - 3.09.2011 ob 23:32

    Volk, ob pogledu na tole kavno mašinco se človeku podzavestno vzbudi vonj po kavi. Ja, jaz se spominjam, kako si pogosto v svojih potovalnih dogodivščinah opisoval kave ( posebno ob tistih v Italiji). Kava je zakon! :)

  14. al-kaida - 4.09.2011 ob 10:36

    kava je mehka droga…..če je trava bo tud kava…

  15. Gorazd - 4.09.2011 ob 19:16

    upam da si po mojem obisku dobil iz avtomata še kakšno kavo, da nisem popil zadnje…? Bi imel moralnega mačka. Drugače sem pa srečen za tvojo novo pridobitev… Sem ti nekako namignil že prejšnjič, sam najboljša kava na Vrtojbi je vsega 20 metrov stran od tvojega (bivšega) delovnega mesta, pa še 4x cenejša od vaše. No, pa oglasi se kaj čez hodnik, ko boš kaj v Novi Gorici, ma upam, da boš zadovoljen z Illy… Jaz jo pijem redno, cena me ne briga, itak jo dobim zastonj (redno pada dol z sajveškoga) LP!!!

  16. Rodrigo - 10.09.2011 ob 22:31

    Tudi jaz sem svoje čase spil veliko kave… v službi iz kavomata vsaj dve – tri. Potem pa še doma kakšno… zdaj že leto in pol kave ne pijem več – počutim se odlično, nikoli bolje. Kave tudi ne mislim več piti. Drugače pa – odličen šnopček )) Da lahko človek o takšni malenkosti tako dobro piše, vsaka čast )) Tele zgodbice res kar ’stečejo po grlu’. Mimogrede – če boš v Ljubljani bova pa ’soseda’. Sam sem tudi postal Ljubljančan. LP

  17. al-kaida - 12.09.2011 ob 09:55

    my drugs is cofeine…………………

  18. kalbo - 19.10.2011 ob 13:09

    O, hudo. Še eden, ki je nor na kavo kot sem sam. Ne da se opisat glavobola, ki ga doživim, če zjutraj ne dobim mojega takratkega kofetka. Lastim si točno tak aparat, kot je ta, ki je tebi odpovedal poslušnost, le da ga redkeje uporabljam. No, te povebim na kavo naslednjič, ko grem tankat. Ta bencinski servis, kjer po novem delaš namreč redno obiskujem.

  19. tina - 23.07.2013 ob 18:42

    Pijem kavo in to obavezno po dve skodelici na dan.Eno takoj zjutraj in eno po kosilu. Se pa zgodi da včasih tudi še kakšno vmes…Raje več kot premalo,hehe.. Kadim pa ne, sem nehala že pred leti..Tako je tudi danes. Najbolj zaupam svoji kavi, ki jo seveda tudi najbolj z veseljem popijem. Tiste kavice po lokalih so bolj tko-tko. S čaji pa smo le znanci, sem skušala postati njihova prijateljica..pa ni pa ni šlo.Ni mi žal. Niti malo ne.

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !