Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Moja prva *P*O*T* (II. del)

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 5.06.2011 ob 19:33 ob 19:33 pod Fotogalerije & Fotoreportaže, Jaz, Volk, Volkova potepanja, Volkovi izzivi, Šnopčki za dušo

Če bi preveč razmišljal kako in kaj, bi se na koncu verjetno usedel in počakal na predrago, da pride pome, zato sem misli o tem, ali bi mi morda le uspelo zdržati celoten pohod hitro odgnal in zagrizel v klanec. Pot se je vse bolj vzpenjala in čutil sem, da je moj hrbet povsem prepoten, a začuda mi je šlo izredno dobro od rok. Od ene serpentine do druge pa spet do tretje in četrte. Pohodnike, ki so sopihali, se ustavljali in gledali, koliko imajo še do vrha, sem z lahkoto puščal za seboj. Daj, saj zmoreš!

Ob novi postojanki, na kateri sem na roko dobil veliko vijoličasto številko 3, sem se ustavil le za hip, na vrhu, kjer se je bleščal velik steber, prav takšen kot veliko drugih, ki sem jih do tedaj že pustil za seboj, pa sem glasno zavriskal. Zdaj gre pa samo še navzdol.

A nisem še prehodil sto metrov, ko je tok mojih misli zbudila Edith Piaf s svojo najbolj znano melodijo, ki je, poleg tega da je iz sna zbujala Leonarda DiCapria, pozimi iz neke vrste transa vrnila tudi mene…

»Kje si, da pridem pote?« je zanimalo predrago. »Tukaj te čakamo s kosilom.«

Nekaj časa sem se obotavljal…

»Oprosti, ampak če sem zmogel na vrh Golovca, bom zmogel celotno pot,« sem odgovoril z napol fanatičnim glasom.

»Aleš, se zavedaš koliko poti te bo še čakalo, ko boš prišel z Golovca?«

»Ne zanima me. Vem, da bom zmogel!«

»Kot želiš, samo da ne padeš skupaj…«

Resnično me ni več zanimalo, da sem tako rekoč še tešč, saj sem do tedaj spil le kavo (ampak z veliko sladkorja), lonček napitka Dextro, ki sem ga vzel na eni od stojnic, eno Cedevito Go, ki sem jo nabavil v eni od trafik ob Poti ter pojedel eno samo banano. V sebi sem čutil nepredstavljivo veliko energije in bilo mi je povsem samoumevno, da bom zdržal celoten krog. Telefon sem spravil v žep in se v previdnem teku spustil v dolino, kjer je na poti iz belega peska vame spet bušnila vročina.

Do nove postojanke na Fužinah, kjer se je z moje roke zableščal že četrti žig, sem prišel brez težav, nato pa je tempo poti počasi le začel zahtevati svoj davek, a odločil sem se, da me skeleča bolečina v mečih že ne bo ustavila. Izpraznil sem še drugo plastenko Cedevite in si s ponosom ogledal še en žig na roki. Zagotovo sem že čez polovico poti, Golovec je za mano, kaj bi se torej še sekiral?

Pot me je vodila mimo Bizovika, kjer je velika večina pohodnikov, ki so prihajali z druge strani, Pot krajšala po bližnjici in si skrajšala hojo za najmanj pol kilometra, nato pa sem kmalu prispel do nove postojanke v Polju in novega, že petega žiga. No, tokrat se je tudi prvič izkazalo, da sem prvič na Poti in da bi le-ta lahko bila tudi nekoliko bolje označena, a s pomočjo starejše gospe, ki mi je skoraj dobesedno prebrala misli, saj je pristopila do mene in mi pokazala, v katero smer moram, sem bil kmalu spet v ritmu.

Sonce je pripekalo z vso močjo toplega majskega dne, po pokajeni cigareti, ki je sicer nekoliko ublažila bolečo praznino v želodcu, a se mi je zaradi nje jezik začel limati na nebo, pa sem začutil, da se moram ustaviti na Petrolu, ki je stal le slabih sto metrov od Poti. Če za dve minutki, pa za dve minutki. Raje izgubim ritem, kot da bi doživel kolaps zaradi dehidracije.

Zaradi izkušenj z mojega »jugonostalgičnega« potovanja (potopis zaradi pomanjkanja časa trenutno stoji, a se bo nekoč zagotovo nadaljeval) sem hitro opustil misel o navadni vodi ali gazirani pijači, po Cedeviti pa me je nekoliko pekla zgaga, tako da je bil Gatorade moja prva izbira in ko sem na mah izpraznil plastenko, sem še enkrat več začutil, kako se mi vrača moč. Ja, bil sem že utrujen. Celo zelo utrujen in vse bi dal, da bi se nekoliko usedel, hkrati pa sem v sebi čutil nadčloveško moč in energijo, ki sta me gnali naprej. Če sem prišel do tukaj, bom prišel tudi do Litostrojske in nato že nekako premagal tudi tistih par kilometrov do doma.

Pot skozi gozd v neposredni bližini vojašnice Franca Rozmana – Staneta, katerega podoba na kovancu za dva evra je v zadnjem času povzročila toliko hude krvi, se mi je vlekla kot že dolgo ne nobena. A ob pravem ritmu hoje in sposobnosti preusmeritve misli, sem skupaj z ostalimi pohodniki, ki so se že močno razredčili, le spet prispel med žareč beton, kjer sem moral v drugo uporabiti sposobnost logičnega sklepanja, da sem našel pravo smer. Ob predzadnji postojanki na Jaršah in šestem žigu pa je bilo poplačano čisto vse. Samo še ena postojanka ter vrnitev na Litostrojsko in vsega bo konec…

Velika večina ljudi je na tej postojanki svojo pot tudi končala, skromna peščica pa nas je skrbno sledila železnim grbom na pločniku in slej ko prej nisem bil edini, ki ga je naprej gnala samo še gola trma. Zavedal sem se sicer, da do petih, ko naj bi stojnice nehale tolči žige, ne bom še enkrat prišel do Koseškega bajerja, kjer bi lahko dokončno zbral vseh osem (oziroma devet, če sem upošteval tudi »trojko« na Golovcu) žigov, a zanje mi je bilo tisti trenutek prav malo mar. Zame bi bila zmaga, če bi prišel do točke na Litostrojski, kjer sva s tastom pričela svojo pot.

Tako kot tisti trenutek tudi še zdaj ne vem, kje sem v bližini Žal zgrešil pot. Morda gre pomota na račun organizatorjev, ki so nekatera križišča dobesedno ignorirali, morda pa sem bil že toliko utrujen, da sem dejansko spregledal kakšen smerokaz. Kakorkoli že, kar naenkrat sem opazil, da stojim na rondoju ob Žalah (v neposredni bližini Summit avta) in ob bolečem spoznanju, da sem nekje popolnoma zgrešil smer, me je imelo, da bi na ves glas zavpil v nebo. Toliko prehojenih kilometrov, toliko korakov, toliko potnih srag, ki so mi stekle po hrbtu, toliko požrtega prahu in toliko fanatične zagrizenosti samo zato, da sem se zdaj, skoraj tik pred ciljem dobesedno izgubil! Reakcija starejše gospe, ki sem jo prijazno povprašal, ali ve, kje se nadaljuje Pot ob žici, me je še nekoliko bolj pobila, saj me je zgolj precej osorno zavrnila in na pol sem bil že pripravljen, da se po najkrajši poti odpravim proti domu, ko se je v meni spet zbudila tista značilna kozorogovska trma. K vragu. Nisem se cel dan mučil zato, da bom odnehal zdaj, ko me do cilja loči samo še par kilometrov. Našel bom pravo smer pa naj stane kar hoče.

Predraga, ki sem jo poklical, je sprva mislila, da sem omagal in da bo morala priti pome, a ko je slišala, kako zelo sem obupan in da si bolj kot vse drugo zgolj želim najti pravo smer in končati pohod, me je s pomočjo načrta Poti na internetu potrpežljivo usmerjala na drugo stran Žal, kjer sem si ob dveh velikih betonskih stebrih vidno oddahnil. Tu je bil. Nezgrešljiv zelen steber z nezgrešljivim logotipom. Nisem se več obremenjeval s tem, da sem zgrešil smer in si morda skrajšal hojo za kakšen meter ali dva. Morda sem si jo, morda pa sem prehodil celo kaj več kot bi sicer, kako bi to lahko vedel. Tisti trenutek mi je bilo važno, da sem spet pogumno zakorakal naprej in čeprav bi ubijal za to, da bi se lahko za pet minut usedel na kakšno klop v senci, sem vedel, da bi to dejansko bil konec. Ničesar več ne bi mogel.

Skozi bežigrajsko naselje BS3 sem se vlekel zgolj še kot senca. Tako stegna kot meča so me pekla kot ogenj in spraševal sem se, ali naslednji dan resnično ne bom mogel premakniti nog, kot je to baje napovedala tašča, a zdaj je bilo, kar je bilo. Prav nobene razlike ne bi bilo, ali zdaj odneham ali prehodim še tale majhen košček…

»Pohiti!« mi je v nekem trenutku z ene od klopi zaklicala simpatična punca, ki je s prijateljicama bržkone počivala po pohodu. »Žige tolčejo samo še deset minut!«

»Ni mi mar,« sem se nasmehnil nazaj. »Jaz hodim zase, ne za medaljo!«

»Tako je prav!« sem zaslišal za seboj.

Na zadnji postojanki so fantje in dekleta že pospešeno pospravljali šila in kopita, a okroglolično dekle mi je vseeno s širokim nasmeškom na obrazu na roko pritisnila še zadnji žig in mi pokazala v katero smer moram.

»Če pohitiš, morda lahko prideš pravočasno do Koseškega bajerja,« je dodala.

Seveda si nisem domišljal, da bi mi to uspelo. Zakaj bi pravzaprav sploh še silil tja, konec koncev sem tam pred nekaj urami že bil. Zaradi ene štampiljke na roki več? Če bi resnično imel kartonček, s katerim bi dobil majceno priznanje, bi se pač prisilil in prehodil več kot en cel krog, tako pa… Ko bi prišel do tja tako ali tako ne bi bilo več nikogar. Hja, tako pač je, če te zafrkne bioritem in začneš ob enajstih nekaj, kar bi moral začeti ob sedmih zjutraj ali pa še prej.

Ne bom tajil, da do cilja nisem več potreboval pomoči. Ko sem se znašel ob Renaultovi avtohiši, sem namreč nekaj časa cincal kaj naj naredim, nato pa sem za vsak slučaj še enkrat poklical predrago, ki me je spet potrpežljivo usmerila v pravo smer in že čez dobrih petnajst minut sem se znašel na začetku Litostrojske. Samo še slab kilometer. Uspelo mi je. O, moj Bog, uspelo mi je!

Na simboliko svojih dejanj dam ravno toliko na tradicijo, toda kolikor sem ves čas premišljeval, kaj bom naredil, ko bom prišel do točke, kjer sva s tastom začela pohod, tako se tam nisem ustavil niti za trenutek. Korak kot vsak drugi in naprej čez železniško progo ter mimo bunkerja proti Celovškim dvorom. Do bodočega prebivališča me je čakalo še nekaj kilometrov in presneto čudno bi bilo, če bi zdaj poklical predrago, naj pride pome ali se celo tako smešil, da bi se do nje pustil odpeljati s taksijem.

Žal ne znam opisati, kako sem zmogel še teh par kilometrov enakomerne hoje. Vem, da me je preveval občutek zadovoljstva, ker mi je uspelo nekaj, o čemer si nisem upal sanjati. Nekaj kar sem si želel, da bi mi uspelo, nisem pa bil povsem prepričan ali imam za ta podvig dovolj moči. Kakorkoli že, ko sem končno prispel do bodočega doma in se sesedel na kavč, sem bil utrujen. Tako utrujen kot že veliko veliko časa ne, hkrati pa sem bil poln moči in zanosa, ki je precej spominjal na tistega, ki sem ga občutil, ko sem končal svoj Jugonostalgični podvig. Takrat sem si tudi obljubil, da bom nekoč v prihodnosti prehodil Pot spominov in tovarištva. Zdaj sem jo. Prvič, a nikakor ne zadnjič.

Ja, naslednji dan so me resnično nekoliko bolele noge in resnično sem nekoliko težje hodil, a o kakršnihkoli poškodbah mišic ni bilo ne duha ne sluha. Še vedno pa sem čutil zadovoljstvo in morda celo nekoliko zmage nad osebo, ki sem jo omenil na začetku tega potopisa. Seveda pa mi ni padlo na misel, da bi ji poslal sms – POT SPOMINOV IN TOVARIŠTVA PREHOJENA. SMRT FAŠIZMU, SVOBODA NARODU, ki sem ga poslal stricu. Morda pa sem končno našel tudi nekoliko razumevanja do očeta, ki svoje hčere ni pustil na šolski pohod po Poti. Ne da bi s strinjal z njegovim rigoroznim ukrepom, še vedno namreč mislim, da je prav, da se otroci zavedajo, da so nekoč vsi Ljubljančani, tako tisti, ki so simpatizirali s partizani, kot tisti, ki so Italijane sprejeli kot osvoboditelje, dejansko živeli za bodečo žico in da to ni obujanje spomina na neke druge, povojne čase in dogodke. Toda morda je ta pohod vseeno nekaj, kar bo ostalo rezervirano za nas, kar potrjuje parček, ki mi je prišel nasproti na Fužinah, saj mi je njun dialog »Jože, poglej njegovo majico, ta je taprau«, »Pusti na miru, danes je njihov dan« na ustnice privabil povsem iskren nasmešek. Prav, naj to torej ostane naš dan. Sam vem, da sem najbrž resnično lahko ponosen nase. Zdržal sem. Sicer samo s pomočjo zagrizene trme, a sem. In zdržal bom tudi naslednje leto in naslednje in naslednje, vse dokler me bodo držale noge. Pa na koncu dobil medaljo ali ne.

  • Share/Bookmark
 
7 odgovorov na “Moja prva *P*O*T* (II. del)”
  1. NuckinFuts - 5.06.2011 ob 20:06
    NuckinFuts

    Krasno! Ni ga čez Volka! :)

  2. Jure - 5.06.2011 ob 21:06

    Čestitke! Smrt fašizmu, svoboda narodu. Sva se srečala tam nekje pri murglah, če se še spomniš. :)

    Sam se vsako leto udeležim pohoda in sem bil res vesel, da je letos bila udeležba naravnost fantastična. Še na mnoge zmage.

  3. Alex van der Volk - 5.06.2011 ob 21:19
    Alex van der Volk

    @Nuckin Futs: Hvala, hvala :))

    @Jure: Seveda se spomnim, kaj se ne bi, v prvem delu potopisa sem te celo omenil ;) Aja, še enkrat hvala Bogu za Podnapise.net, brez nje ta trenutek ne bi mogel uživati v Fringeu, hehe

  4. Teta_Mici - 5.06.2011 ob 21:33

    Kjer je volja, tam je pot… uspelo ti je, trmica!!!!

  5. Sakir - 5.06.2011 ob 21:43

    Čestitke. Vsaka osebna zmaga nam da nov zagon za doseganje novih ciljev.

  6. Mario Mann - 6.06.2011 ob 09:25
    Mario Mann

    Bravo, to pa je pohod in pol! :)

  7. oldgirl - 22.06.2011 ob 15:45

    Upam, da boš v bodoče ne samo hodil, ampak o tem tudi pisal :-) Lepo te je brati.

    P.S. Bomo kdaj izvedeli, kaj vse se je še zgodilo na poti okoli bivše Juge ? :-)

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !