Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Moja prva *P*O*T* (I. del)

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 16.05.2011 ob 22:18 ob 22:18 pod Fotogalerije & Fotoreportaže, Volkova potepanja, Volkovi izzivi, Šnopčki za dušo

»Zate je vse tako preprosto. Misliš, da prideš in kar prehodiš več kot trideset kilometrov,« mi je dobro leto nazaj z ledeno hladnim glasom rekla neka oseba, ko sem ji predlagal, da bi skupaj prehodila Pot spominov in tovarištva, kot sam še vedno najraje imenujem dandanašnjo Pot ob žici.

Seveda ji je bil to zgolj priročen izgovor, da se ji ne bi bilo potrebno družiti z menoj, zaradi česar si je več kot enkrat v svoji glavi izmislila stvari, ki so bile zgolj plod njene domišljije. Tokrat je bil problem to, da sem reden kadilec, zaradi česar zagotovo nimam dovolj kondicije, da bi brez težav lahko prehodil cel krog okoli glavnega in največjega slovenskega mesta. Seveda pa ni vedela, da sem se želel že velikokrat udeležiti tega pohoda, pa doslej nekako ni bilo prave priložnosti.

»Na polovici poti bi se mi zrušil po tleh in jaz ne bi vedela, kaj naj s teboj,« je odsekala in z njene strani je bila s tem debata tudi zaključena.

A v letu dni se zgodi veliko stvari. Celo zelo veliko. Toliko, da se povprečen (in zaprisežen) Primorec čez zimo že napol preseli v prestolnico in predragi, ki se je ideji, da bom letos končno prehodil znamenito, če ne celo legendarno Pot, venomer zgolj nasmihala, sem od prvih pomladnih dni naprej kot papagaj ponavljal, da mi letos ta podvig ne uide. O Poti sem do takrat sicer slišal že marsikaj. Da dejansko ni tako preprosta, kot bi si marsikdo predstavljal. Da veliko ljudi omaga na sredini, da nekateri celo potrebujejo zdravniško pomoč, tretji pa se (predvsem na Golovcu) celo izgubijo. A če me prva ali druga možnost nista pretirano skrbeli, saj svoje zmogljivosti odlično poznam in vanje niti najmanj ne dvomim (če bi, se ne bi sredi poletja na avtoštop odpravil na potovanje prek držav sosed bivše SFRJ z dvajset kilogramskim nahrbtnikom na ramenih), me je pošteno skrbelo, da bi sredi gozda meni povsem neznanega hriba pošteno zalutal in se nato skozi nestabilno podrastje, na katerem bi se utegnil celo poškodovati, prebijal v dolino. A trma, povsem identična tisti, ki me je po neprespani noči gnala čez Romunijo, vse od Konstance do Temišvara, je bila močnejša. Zmorem!

Toda še v petek je mojemu podvigu izredno slabo kazalo. V noči s srede na četrtek so se moji predragi ustni biserčki odločili, da mi bodo po dolgem času spet nekoliko ponagajali in le hitremu ukrepanju najboljšega zobozdravnika pod soncem, dr. Horvata in ustnega higienika dr. Komela se lahko zahvalim, da sem se v petek zvečer le usedel v razmajano škatlo, ki mi še vedno nadomešča avto in se odpeljal proti Ljubljani. Štiri nočne zapored so seveda terjale svoj davek in kolikor se mi je med vožnjo po avtocesti spalo, tako sem bil ob prihodu v prestolnico buden kot kakšna sova. Ob enih in pol sem se vseeno prisilil oditi v posteljo in samo upal sem, da se bom zbudil dovolj zgodaj in še ulovil rok za izdajo kartončka, s katerim bom lahko dokazal, da sem dejansko prehodil cel krog. Po podatkih na spletni strani, je bil skrajni rok za to ob devetih. zjutraj Samo da se zbudim dovolj zgodaj…

Ko me je predraga stresla za ramena in mi nežno zašepetala, da je ura že deseta in pol, se mi je za hip zazdelo, da se je podrl svet. Pa saj ni mogoče, da me je na koncu zafrknil ravno bioritem. Razočaranje je bilo tako zelo močno, da sem se že napol odločil, da se pohoda sploh ne udeležim, nato pa je predraga prišla na odrešilno idejo. Saj mi ni potrebno prehoditi celega kroga. Pot tam stoji in bo tam tudi ostala, letos jo lahko skupaj z bodoči tastom prehodim en majhen del, naslednje leto pa bom celo, če bom seveda čutil, da to lahko zdržim. V primerjavi z drugo možnostjo, ki mi je ostala (čemeti doma in se smiliti samemu sebi, ker mi še eno leto več ni uspelo), sem pristal na predlog in v hipu sem bil napravljen. Na noge sem nataknil pohodne športne copate, ki so videli že lep kos sveta, saj imajo to lepo lastnost, da so izredno prijazni do nog, čez glavo sem si poveznil modro majico z velikim rdečim napisom SFRJ in grbom nekdanje skupne države in že sva oddrvela proti Litostrojski cesti, kjer sta naju čakala nasmejana tast in tašča.

»Aleš pa si res prepričan, da boš zmogel?« me je slednja vprašala z zaskrbljenim glasom.

»Brez skrbi,« sem vedro odgovoril. »Zmogel sem že hujše poti.«

Na obrazu sem ji lahko prebral, da ne verjame, da bom lahko zdržal kaj več kot bodoči tast, a povsem enako je mislila tudi predraga in sam pri sebi sem se odločil, da ju kar pustim v dobri veri, morebiti tudi zato, ker sem zaradi pozne ure (do poldneva je namreč manjkalo samo še dobre tričetrt ure) tudi sam dvomil, da bi mi do mraka uspelo skleniti cel krog. Preden sva s tastom dejansko zakorakala po pločniku z znamenitimi železnimi grbi Poti, po katerem so se neprestano valile gruče nasmejanih sprehajalcev, sem v žep popotniških hlač stlačil dve banani, ki jih je tašča napravila zame (ker ima odličen spomin, si je pač zapomnila, da jih obožujem) in že sva se odpravila proti (kot sem izvedel pozneje, ko sva tja dejansko prispela) Koseškemu bajerju.

Pot po ulicah, čez prehode za pešce in med bloki je minevala brez večjih posebnosti. Oba s tastom sva pač zabavljača, saj nama je dobra volja pomembnejša od vsega drugega in že po nekaj kilometrih sva drug drugemu pokala vice in se od smeha držala za trebuhe. Sam sem bil sicer obenem močno začuden, koliko udeležencev tale množičen pohod še vedno privabi. Nobena skrivnost ni, da živimo v časih, ko je že malodane pozabljeno, da je bila Ljubljana malo več kot pol stoletja nazaj dejansko spremenjena v ogromno koncentracijsko taborišče, obdano z ograjo iz bodeče žice in da povprečen človek ni mogel ne ven, ne noter. Dandanes je žal tako, da so se vloge zamenjale in morda resnično ni več daleč dan, ko bodo italijanski okupatorji, ki so se tudi v obdobju med obema svetovnima vojnama trudili izkoreniniti slovensko besedo, veljali za osvoboditelje…

»Spomin na to ne bo nikoli umrl,« je dahnil tast, ko sem mu povedal o čem razmišljam. »Glej, koliko ljudi vidiš. To ni nič. Velika večina je že šla mimo, ker so pot začeli že navsezgodaj zjutraj. Nekateri to pot prehodijo čisto vsako leto in prav je tako. Desničarji imajo polna usta besed, kaj se je dogajalo po vojni, a nikoli ne povedo, kaj bi se zgodilo s partizani, če bi vojno dobili okupatorji.«

Ničesar več mi ni bilo potrebno reči, kajti v resnici je izredno malo potrebno, da človek uvidi, kaj bi bilo, če bi bilo…Ampak politiko sva k sreči hitro odrinila vstran in že čez nekaj minut sva prispela do prve postojanke na najini poti. Koseški bajer.

Seveda si nisem domišljal, da bi fante in dekleta na stojnicah uspel nažicati za še en kartonček. Ura je odbila poldne, poleg tega pa je vladala tako neznosna gneča, da bi se resnično težko kaj zmenil. Če bi bilo vsega skupaj par ljudi, bi morda poskusil srečo, tako pa…Sicer pa sem se sam pri sebi že odločil, da bom odnehal takoj, ko bom začutil prve znake utrujenosti ali hude dehidracije in zakaj bi se torej sploh mučil. Tako se nisva ustavila za več kot minutko in sva raje zlagoma nadaljevala pot po lepo urejeni in predvsem izredno čisti peščeni potki proti Viču.

Opazil sem, da dobra volja, ki je sijala iz tasta in vseh ljudi okoli mene, saj nikakor nisem opazil enega samega namrgodenega obraza, vpliva tudi name. Nikakor se nisem več sekiral, ker sem zaspal in ker nisem dobil prijavnice. Pa kaj zato, ker ne bom dobil medalje. Dan je tako lep, da lepši skoraj ne bi mogel biti in izkoristil sem ga za en lep sprehod. Končno mi je uspelo priti na prireditev, prehodil bom kolikor bom prehodil in zakaj neki bi se sekiral? Nato sem se še spomnil kopice mojih »all time favorite« vicev in najin krohot se je spet slišal daleč naokoli.

Na postojanki na Viču, v neposredni bližini Dolgega mosta, se mi je utrnila nora ideja. Kaj pa če bi na vsaki stojnici prosil, če mi lahko pritisnejo žig na roko? Že zaradi Koseškega bajerja, kjer se mi ni dalo čakati sicer res ne bom mogel zbrati vseh, tudi poti seveda ne bom opravil cele, a lahko vsaj poskusim, toliko da vidim, koliko mi jih bo uspelo zbrati…In mlad mulo, ki ga je za žigosanje in podpisovanje določila kar njegova mama, se res ni pustil prositi. S širokim nasmehom mi je pritisnil vijoličen žig na zgornji del dlani in že sva se odpravila naprej proti enemu najelitnejših ljubljanskih naselij, torej Murglam.

Najin pogovor je počasi a zelo zanesljivo zamiral in sklepal sem, da je tasta hoja izmučila veliko bolj kot mene, ki sem bil še povsem pri močeh, a o kakršnemkoli počitku ni želel niti slišati. Iskreno povedano si ga sam nisem niti želel, saj sem imel občutek, da se bom polenil takoj ko se bom usedel, a moja predvidevanja, da je prehodil dovolj, so se v bližini Merkurjevega skladišča izkazala za upravičena.

»Aleš, jaz grem z avtobusom nazaj domov, ti boš pa najbrž še nadaljeval, kajne?«

Nekoliko sem se obotavljal, saj je bila hoja do tedaj kratkočasna ravno zaradi prijetnega klepetanja in upravičeno me je zaskrbelo, da mi bo postalo dolgčas. A trma in občutek, da sem se šele dobro ogrel, sta bila močnejša dejavnika. Ja, grem naprej.

»Srečno in pazi nase,« mi je še položil na srce in se lahkotno odpravil s Poti.

Dajmo, Aleš. Nihče te ne bo postrani gledal, če ne prehodiš cele, ampak lahko se vsaj potrudiš za še par kilometrov, sem pomislil in spet pogumno zakorakal naprej.

Če sem do tedaj še dvomil o tem, sem se kmalu prepričal, da je Pot spominov in tovarištva vsaj en dan v letu morda resnično rezervirana samo za nas, torej »ta leve«. Nisem še namreč prehodil enega kilometra, ko so mi nasproti prišli trije fantje mojih let, ki so ob pogledu na mojo majico strumno prislonili pesti k sencam v partizanski pozdrav.

»Smrt fašizmu!« sem glasno zaklical, še preden bi se ugriznil v jezik.

»Svoboda narodu!« so povsem resno odgovorili v en glas in na naših obrazih je zasijal zmagoslaven nasmešek.

Že čez slabih pet minut se je prizor ponovil. Nasproti mi je prišla igriva družina, pri kateri je bil več kot očitno najbolj zagrizen dedek, saj sta mu iz nahrbtnika na palicah moleli kar dve zastavi, jugoslovanska in slovenska. »SMRT FAŠIZMU«, »SVOBODA NARODU« je zagrmelo, da se nas je zagotovo slišalo daleč naprej in nazaj po Poti, temu pa je sledil razposajen smeh tako z njihove, kot tudi z moje strani.

Tudi na postojanki, ki me je pričakala kmalu po koncu Murgel, mi ni bilo potrebno prosjačiti za žig in ko sem se odpravil naprej, sem si ga z veseljem ogledal. Mislim, da me je takrat celo prvič prešinilo, da bi mi pa morda uspelo zbrati vse, a s tem se nisem želel veliko ukvarjati. Dokler bom užival, bom tudi hodil. Če bom čutil, da ne morem več pa bom enostavno odnehal.

Ker sem kljub skorajšnji selitvi v Ljubljano še vedno zaprisežen Primorec (in to seveda nameravam tudi ostati, ni važno kaj se bo zgodilo), žal ne morem opisati, kje točno sem se znašel, a z gotovostjo lahko trdim, da ljudje, ki tam prebivajo, skoraj dejansko živijo za Pot in z njo. Z oken, na katerih so bili postavljeni zvočniki, so odmevale partizanske koračnice in domoljubne pesmi, ljudje so sedeli pred hišami in pozdravljali pohodnike, da skupinice mladih, ki je na nekem mestu, ki se ga zaradi izobešene partijske zastave resnično ni dalo zgrešiti, pohodnikom brezplačno ponujala čaj sploh ne omenjam. A vse to me še vedno ni prepričalo, da bi se ustavil. Izgubil bi ritem hoje in trajalo bi, da ga spet ujel, morda pa mi to tudi ne bi uspelo. Tako sem samo na hitro naredil par fotografij in z dobrovoljnim nasmehom nadaljeval s hojo.

Če si tako aktiven na internetu kot sem sam, je skoraj docela nemogoče, da bi se odpravil na družabno prireditev in da tam ne bi naletel vsaj na en znan obraz. Hkrati pa zna biti to zoprno, če imaš tako kot jaz presneto slab spomin za obraze, saj sta se mi morala tako Jure, ki ga poznam z ene od mojih omiljenih spletnih strani, kot Sparkica, ki se je aktivnejši blogerji zagotovo še dobro spomnijo, ki sta me eden za drugo za hip ustavila, najprej predstaviti, preden sem v svojih mislih sestavil podatke in ugotovil, da se ju spomnim. Ostalo je seveda pri smehu in dobrih željah za srečno nadaljevanje poti, že čez dobrih dvajset minut pa sem prispel do tretje postojanke na moji poti. Rudnik.

Fant na drugi strani stojnice mi je z veseljem pritisnil že tretji žig, nato pa sem spoznal, da je hudič vzel šalo. Pot, ki je slabih petdeset metrov še tekla po pločniku, je namreč zavila navzgor, v klanec. Golovec. Če zdržim do vrha, morda lahko…

[se nadaljuje…]

  • Share/Bookmark
 
10 odgovorov na “Moja prva *P*O*T* (I. del)”
  1. vetrnica - 16.05.2011 ob 23:39

    No, kdo bi si mislu, volkec pa zapušča primorsko za prestolnico. še eden :)

    PST (pot spomina…) je res precej dolga, nekaj čez 30 km če se ne motim, je pa tale del, od bajerja do golovca najlepši, vsaj meni. Samo enkrat sem naredila celo pot – s kolesom! Tako da me zanima nadaljevanje tele sage… je volku uspelo?!

  2. Marin Oman - 17.05.2011 ob 13:12
    Marin Oman

    Lajkam in čakam na nadaljevanje. ;) :)

  3. Issi - 19.05.2011 ob 09:07

    Glej no glej, Volk postane skoraj sosed, pa se nič ne javi…

  4. Tomaz Z. - 19.05.2011 ob 14:34

    Sam sem PST prehodil v celoti leta 2006, zacel na Vicu, nadaljeval proti bajerju, ter malo pred koncem zagrizel se v Golovec. V retrospektu je bila taka izbira smeri malce neugodna, saj sem po nekaj urah hoje bil ze precej utrujen, pa vendar mi je uspelo, in sem ob vrnitvi na Dolgi most prejel medaljo, znacko in par sportnih nogavic, ki so mi prisle presneto prav. Zacel sem s pohodom ze navsezgodaj zjutraj (okrog sestih) saj sem se s tem izognil precejsnji vrocini, koncal pa malo pred drugo popoldne. (Kako fino, da stanujem na Vicu, sem se z Dolgega mosta peljal domov)

    Sam pohod je bil precej prijetna izkusnja, ceprav je za nevajenega pohodnika lahko precej zahteven Golovec. Je pa drugace PST priljubljen cilj sprehodov za skoraj vse prebivalce Ljubljane.

    V kateri konec Ljubljane pa se selis? Ter, nisi ravno dobro zakljucil s prenovo svojega stanovanja ?

  5. Alex van der Volk - 19.05.2011 ob 20:19
    Alex van der Volk

    @vetrnica: Počakaj par ni pa boš lahko prebrala. Kaj ti še kaj pišeš? :)

    @Marin Oman: O, lej ga, nekdo je pa menjal vzdevek. Upam da bo kmalu, še posebej ker je napisana tudi večina nadaljevanja, manjka samo še zaključek zakaj mi (ni/je) uspelo :p

    @Issi: Po pravici povedano nimam več tvoje telefonske, maila pa še manj. Daj me kontaktiraj prek telefonske (je ostala ista) ali novega maila (pod avatarjem) in bom šel z veseljem na en kofič s tabo. Za stare prijtelje si bom vedno vzel čas in tudi zgodilo se je vmes toliko stvari, da ne vem, če mi boš sploh lahko verjela ;) Zelo na kratko povedano pa, ja, počasi a zelo zanesljivo postjam Ljubljančan in v relativno kratkem času bom tudi dejansko zaživel v prestolnici, hodil v službo na enega od ljubljanskih bencinskih in vse kar spada zraven. Saj pravim, daj me kontaktiraj, prosim, te bom zelo zelo vesel.

    @Tomaž Z.: Zaenkrat ne bi še preveč razlagal na kateri konec Ljubljane se selim (imam svoje razloge), ti pa namignem, da nekam v Šiško, hehe. V glavnem, v živjenju bom naredil en zelo velik korak, ampak verjamem, da si bom tudi tukaj našel prijatelje in zaživel polno življenje, tako kot v Gorici, tako da, drugo leto, ko bom (prvič?) naskakoval celoten krog okrog Ljubljane, morda ne bom sam na tem pohodu. Daj me poišči, če si na FB, najdeš me pod mojim pravim imenom. Ja, moje stanovanje sem sicer generalno prenovil, ampak je še vedno zgolj tesna garsonjera, življenje pa gre tudi svojo pot…

  6. al-kaida - 20.05.2011 ob 10:09

    socialnacionalism rules +kill the world+ revolucion

  7. vetrnica - 20.05.2011 ob 15:43

    Volkec, pišem, pišem! Ampak samo še komentarje :) no, upam, da boš na kakšnem mojem bencinskem servisu, pa da se vidimo na kavi :)

  8. rdeča zvezda - 30.05.2011 ob 17:43

    Tovariš Volk, nekateri čakamo nadaljevanje.

  9. Rodrigo - 5.06.2011 ob 13:38

    Odličen šnopček )) Kdo bi si mislil da lahko iz poti po PST-ju tkole odlično kaj napišeš )) Čakam drugi del.

  10. Alex van der Volk - 5.06.2011 ob 19:35
    Alex van der Volk

    Evo, trajalo je dalj časa kot bi moralo, ampak nadaljevanje je končno tukaj :)

    http://volkec.blog.siol.net/2011/06/05/moja-prva-pot-ii-del/

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !