Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Grški kotel

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 15.01.2011 ob 11:47 ob 11:47 pod Fotogalerije & Fotoreportaže, Volkova potepanja, Volkovi izzivi

Zunaj takšna je vročina,
da bi človk znorel,
meni manjka tekočina,
bom ziher omedlel,
jezik se mi lima, je kriza ko hudir…

Adi Smolar – Gospa natakarca

16.07.2009

Ko so sončni žarki skozi gosto robidovje našli pot do mojega obraza in me začeli nagajivo žgečkati, sem zaspano potipal za mobilnim telefonom, ki sem ga pred spanjem zatlačil v enega od globokih žepov popotniških hlač in od presenečenja široko zazijal. Ni bilo zgodnje jutro, kot se mi je sprva zdelo, temveč že osma. Nikakor se nisem mogel spomniti, kdaj me je zmanjkalo, saj sem bil prepričan, da bom zgolj dremal (želel sem si seveda le, da me iz skrivališča ne bi nihče nagnal), očitno pa so me vročina, hoja, ubijajoče čakanje in stresen zaključek prejšnjega dne toliko izmučili, da je telo potrebovalo trden spanec.

Ko sem se pretegnil in ugotovil, da sem naspan, spočit in poln elana za nadaljevanje poti, je bilo jutro še lepše in ko sem v nahrbtnik stlačil spalno vrečo ter zvil penasto podlogo, sem zapustil varno skrivališče med trtami in robidovjem ter se počasi vrnil pred motel. K sreči na recepciji o debeli grški mami ni bilo več ne duha ne sluha (česar sem bil seveda vesel, saj bi mi lahko kaj hitro postavila kopico vprašanj kje sem preživel noč) in ko mi je starejši možakar skuhal pregrešno drago (cela dva evra) in ubijalsko zanič turško kavo, sem se v miru usedel na teraso in ob svojem obredu prebujanja opazoval čudovito okolico. Ob pošteni dozi kofeina in nikotina (otroci, ne začnite kaditi, tako kot sem štirinajst let nazaj zaradi dolgčasa začel jaz, saj mi je bilo od takrat že neštetokrat žal) ter premišljevanju ali takšni vrsti kave tudi v Grčiji rečejo »turška«, mi je hitro minilo petnajst minut in samega sebe sem opomnil, da moram naprej. Moj namen je bil prispeti vsaj v Solun.

Najlepše presenečenje celotnega jutra je bilo, da je bila cesta, povsem v nasprotju z minulo nočjo, izredno prometna in ob šviganju avtomobilov in hrumenju tovornjakov, sem prišel do sklepa, da bom do večera zagotovo dosegel postavljen cilj. Če sem več ali manj samo z vzdigovanjem palca prispel od Avellina do albansko-grške meje in še dlje, potem bi moral vsak verjetnostni račun dokazati, da ob takšnem prometu enostavno ne morem ostati brez prevoza. Kot da vse to ne bi bilo dovolj, je bila na drugi strani ceste (torej v moji smeri) avtobusna postaja, ki sicer resda ni bila asfaltirana, a če bi mi hotel kdorkoli ustaviti, ne bi smel imeti večjih problemov. Seveda pa sem moral prav zaradi gostega prometa počakati kar pet minut, preden sem lahko stekel čez cesto. Ko mi je le uspelo, sem odložil nahrbtnik k nogam in visoko vzdignil palec. Pa poglejmo ali so imele Adrianove besede resnično kaj teže…

Po eni uri čakanja (sicer ne preveč ubijajočega, saj sem stal v senci in mi sonce, ki se je iz minute v minuto vzpenjalo višje po nebu ni moglo do živega) sem se spet spomnil nanj, a čeprav so me že srbeli podplati (seveda ne toliko, da bi se naprej odpravil peš), se nisem preveč sekiral. Tudi na avtocestnem počivališču pri Avellinu sem najprej čakal, nato pa sem dobil prevoz vse do predmestja Barija.

In optimizem, ki je bil v veliki meri tudi posledica pozitivne glasbe, ki mi je prek slušalk prihajala v ušesa iz mp3 playerja, se mi je v nekem trenutku obrestoval. Ko je mimo mene zapeljala še ena od dolgih kolon najrazličnejših vozil, je na njenem repu čisto počasi pricijazila tudi bela Toyota Yaris z dvema mladima dekletoma in čeprav se mi je zazdelo, da mi nista posvetili pozornosti, je voznica mirno vklopila desni smerokaz in ustavila ob koncu avtobusne postaje.

»Živijo, jaz grem proti Konitsi,« sem pozdravil s širokim nasmeškom na obrazu.

»Tudi medve, kar skoči noter,« mi je vedro odgovorila voznica in seveda ni bilo razloga, da bi se pustil prositi.

A navdušenje nad mislijo, da očitno Grki le niso tako zelo homofobičen narod in da je potrebnega le nekoliko več potrpljenja kot v Albaniji, je kmalu pokvarilo spoznanje, da sta mi ustavili mladi absolventki iz Švice.

Daniela in Dunja sta mladi in izredno simpatični dekleti iz švicarskega St.Gallna. Najboljši prijateljici sta že od malih nog in skupaj sta obiskovali tako osnovno, kot srednjo šolo, neločljivi sta bili tudi med študijem germanistike, ko sta celo živeli skupaj, zdaj, tik pred diplomo pa sta se odpravili malo v svet. Z vlakom prek cele Evrope, v vsakem delu države kjer se ustavita pa najameta vozilo in si ogledata bližnja mesta, v katerih se da kaj videti. In sodeč po turističnih vodnikih, se Konitso zares splača ogledati, zato se odpravljata tja.

Ob prijetnem kramljanju nam je ovinkasta pot hitro minevala in bržkone sem s pripovedovanjem o doslej opravljeni poti in vseh kilometrih, ki me še čakajo, tudi pri njiju naletel na dobršno merico občudovanja, saj se predvsem Daniela (ki je umirjeno vodila avto po dobro vzdrževani, a precej ovinkasti cesti) nikakor ni mogla načuditi, kako sem prišel na tako drzno in izvirno idejo, kako da potujem povsem sam in predvsem ali se nič ne bojim. Predvsem zadnje vprašanje sem željno čakal in ko sem v angleščino prevedel zgodbico (oziroma že kar basen) o dveh kužkih in hiši ogledal, ki sem jo nekaj manj kot tri leta nazaj na avtocesti proti Splitu slišal od Damirja, zabavi v avtu ni bilo ne konca ne kraja.

ZGODBICA O DVEH KUŽKIH IN HIŠI OGLEDAL

Nekoč sta sredi velikega travnika živela dva majhna kužka. Varovala sta veliko hišo, vendar nista vedela, kaj je v njej. Nikoli ni nihče vstopil vanjo, ne izstopil iz nje. In bila sta srečna, saj jima ni nikoli nič manjkalo. Toda nekega dne je začelo prvega kužka mučiti kaj se skriva za lesenimi vrati, pred katerimi sta ležala in odločil se je, da bo to izvedel. Drugi mu je poskušal vstop v hišo na vsak način preprečiti, češ da tega ne smeta, toda prvi ga ni poslušal, saj je bil trdno odločen, da bo izvedel kaj se skriva v njej. Odrinil je vrata in ko je vstopil, je sredi velike dvorane zagledal goro hrane in pijače. Toda dvorana je bila tako po stropu, kot po stenah in podu prekrita z ogledali raznoraznih velikosti in kužek je v hipu zagledal milijon drugih psov. Ves razjarjen je mislil, da se želijo polastiti hrane, zato je začel grozljivo renčati in lajati nanje. Toda tudi drugih tisoč psov je začelo grozljivo renčati in lajati nazaj, zato se je začel kot blazen zaganjati vanje, misleč da jih bo prepodil. A tudi drugih tisoč se je začelo zaganjati vanj in bolj kot je sam hotel biti grozljiv, tako so postajali čedalje bolj grozljivi tudi oni. Na koncu je preplašen zbežal iz hiše in ob drugem kužku žalostno poginil. Ta se je žalostno sklonil nad njim in se vprašal kako bo zdaj živel brez edinega prijatelja, ki ga je imel, zato je sklenil, da bo najbolje če še sam odide v hišo in umre. Toda ko je vstopil v dvorano in zagledal goro hrane in tisoč drugih psov, je pomislil, da je hrane dovolj za vse, zato je pomahal z repom in prijateljsko zalajal, kar je v trenutku ponovilo še ostalih tisoč prijateljev v ogledalih. Kužek je videl, da so mu prijateljski in še dandanes srečno živi v tisti hiši ob obilici hrane in v družbi  svojih prijateljev.

Ob razpredanju o razliki ali v hiši ogledal renčiš in lajaš ali pomahaš z repom, sem imel občutek da se Daniela celo nekoliko spogleduje z menoj, saj sta se najina pogleda pogosto srečala v vzvratnem ogledalu. Da si tega nisem samo domišljal se je izkazalo ob vabilu na kosilo v Konitsi, ki mi ga je predlagala brez posvetovanja z najboljšo prijateljico. A želja po nadaljevanju poti je bila močnejša od mikavne ponudbe, sploh pa…Ko sem se zmedeno izgovoril, da bi rad čim prej nadaljeval pot in da me bosta odložili kar na magistralni cesti, ko bosta zavili proti Konitsi, se mi je zazdelo, da sem v Danielinem glasu zaznal nekoliko razočaranja, a kot sem že nekajkrat omenil – če bi hotel izgubljati čas za oglede mest in druženje z ljudmi, bi si za pot moral vzeti eno leto, ne zgolj štirinajst dni. Vseeno velja pripomniti, da mi je bilo že zvečer izredno žal, da ponudbe nisem sprejel.

Daniela mi je ustavila ob kažipotu, ki je kazal, da sta do Konitse dva kilometra in obljubila, da se bo zagotovo vsaj na hitro oglasila na mojem blogu. V slovo mi je še zapeljivo pomežiknila in oddrvela po hribu navzgor, jaz pa sem spet ostal sam na cesti. Kristalno jasno mi je bilo, da Dunji nekaj ni prav in želel sem si, da se zaradi mene ne bi sprli. Morda bi se, če bi Danielino vabilo sprejel in je bilo kar prav, da sem rekel, da grem naprej po svoje, četudi je bilo ozračje že dodobra segreto in sem imel v nekaj minutah pošteno prepoten hrbet. Toda moral sem najti dobro mesto za štopanje. Promet je bil redek, saj je le vsakih nekaj minut mimo mene zapeljal avto ali kombi in tako se mi ni zdelo nič narobe, če se ustavim še na eni kavi na terasi precej luksuznega hotela Aoos.

Starejši par, ki se je hladil v senci, se sprva ni zmenil zame, a ko sem se po nekaj minutah začel ozirati kje neki je kakšen natakar ali natakarica, je starec le vstal in mi po prvotni zmedenosti, saj mu nikakor nisem mogel dopovedati, da želim mini kapučino, poleg kave prinesel tudi velik kozarec vode. Takrat je zanimanje zame pokazala tudi ženska in ko se je meni nič, tebi nič, presedla k moji mizi, se je izkazalo, da za razliko od svojega moža tudi precej dobro govori angleško. Sprva je sicer res mislila, da mi bo lahko ponudila eno od hotelskih sob, ko pa sem ji dal po hitrem postopku vedeti, da je pred menoj še ves dan in da mi iskanje prenočišča trenutno ni prioriteta, je začela stokati o svoji žalostni usodi.

Z možem sta celo življenje trdo garala (to je v Grčiji sicer zelo relativno) in ob upokojitvi sta s svojimi prihranki svojo veliko hišo spremenila v odličen hotel, a jima vse to nič ne pomaga, ko pa gostov ni od nikoder, čeprav so cene zelo ugodne. Polpenzion samo petdeset do šestdeset evrov na dan. Vsi turisti, ki obiščejo Konitso si namreč ogledajo zgolj staro mestno jedro in znameniti most čez reko Aoos in le redkokdaj se zgodi, da kakšen zaide k njima ter prespi v hotelu. Ko v mestu poteka kakšen festival že še, drugače pa sta večino časa precej osamljena.

O energijskih vampirjih, ki popolnim tujcem prostodušno razlagajo o svojih problemih, imam svoje mnenje, ki ni najbolj pozitivno in čeprav sem že zaradi bontona poskusil nekoliko sočustvovati, češ, kriza je in časi so težki za vse, mi je šlo njeno stokanje skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Ko je gospa še enkrat vprašala ali res ne bi vzel ene sobe pa mi je bilo dovolj. Sicer resnično ne bi lenaril še več kot pet minut, a če bi to pomenilo, da bom še ves ta čas poslušal stokanje in moledovanje, bi se mi doba slej ko prej zdela dolga kot cela ura. Skodelica je bila prazna, kofein me je dokončno predramil in dobro sem se zavedal, da Solun ne bo prišel sam do mene. Za kavo sem plačal kar evro in štirideset centov (toliko o ugodnih cenah sicer resda zelo prijetnega hotela) in počasi zakorakal iz varne sence. Zavedal sem se, da je par pričakoval, da mi bosta nazadnje le uspela vsiliti sobo v njunem hotelu in da sem ju popolnoma razočaral, a vse to seveda ni bil moj problem. Morebiti pa bi morala razmisliti o drugačnem marketingu kot je sedenje na terasi in vsiljevanje svojih uslug samotnim avtoštoparjem.

Čeprav sem se pri njiju mudil le dvajset minut, sem imel občutek, da se je medtem ozračje ogrelo za najmanj deset stopinj. Saj ne, da bi v takšne neumnosti dejansko verjel, jasno mi je bilo, da je razliko naredil prehod od sedenja v senci marmornate terase, do od sonca razžarjenega asfalta, iz katerega je dobesedno puhtela vročina, dejstvo pa je bilo, da sem imel po nekaj deset metrih hoje že popolnoma prepoten obraz in hrbet.

A k sreči mi ni bilo potrebno prehoditi več kot dvesto metrov. Tik ob cesti se je namreč pojavila velika bencinska črpalka mednarodne naftne družbe Shell, v sklopu katere sta delovali tudi mehanična in vulkanizerska delavnica. Še bolj navdušen sem bil nad tem, da je bila tik zraven nje (tik ob gredici nežne in skrbno zalivane trave) tudi široka in precej dolga avtobusna postaja. Kot da tudi to ne bi bilo dovolj, je bila cesta v obe smeri povsem ravna, tako da me resnično ne bi mogel spregledati čisto noben šofer. Tako idealno mesto me je navdušilo do te mere, da sem sam pri sebi že začel računati, da se bom do večera morda prebil še dlje kot do Soluna in ko sem odložil nahrbtnik in si z roko obrisal prepoten obraz, tudi ubijalska vročina ni mogla skaliti mojega navdušenja. Še preden bi si utegnil sezuti prepotene pohodne copate, ki sem jih zjutraj znova obul, saj nisem imel pojma koliko bom moral hoditi in si natakniti japonke, se je v daljavi zableščal avtomobil in sam pri sebi sem začutil tisti prijeten srh, ki mi ponavadi sporoča, da sem pripravljen na vožnjo…

A o tem srhu že čez pol ure, ko je mimo mene zdrvelo več kot dvajset vozil, ne da bi se vsaj eden od šoferjev zmenil za visoko vzdignjen palec, ni bilo več ne duha ne sluha. Sonce je pripekalo z vso močjo (upal bi si staviti, da je bila temperatura zraka precej blizu štiridesetim stopinjam Celzija) in ni mi bilo jasno kaj neki se spet dogaja. Z očmi sem komuniciral s šoferji (oziroma vsaj poskušal), roko z nedvoumno iztegnjenim palcem sem imel visoko vzdignjeno in z nasmehom na obrazu sem stal na idealnem avtoštoparskem mestu, o toliko opevani grški prijaznosti pa ni bilo niti najmanjšega sledu.

Čakanje je seveda sila neprijetno opravilo, ki pa si ga je s pomočjo sodobne tehnologije moč pošteno olajšati in eden od izumov, ki so ob potepanju po svetu resnično nepogrešljivi, je mp3 predvajalnik. Ker bi bilo zgolj za ubijanje dolgčasa precej nerodno s seboj vlačiti celoten radio in par sto cd-jev (da sploh ne omenjam kako trapasto bi bil videti z vso to kramo), je majhna napravica, v katero se da stlačiti ure in ure najljubše glasbe, skorajda pravi božji dar.

Z mp3 predvajalnikom z zmogljivostjo štirih gigabajtov, čisto do konca napolnjenim z mojimi najljubšimi melodijami, sem se pred potovanjem oborožil tudi sam in med počasnim cmarjenjem v lastnem soku, ko nisem vedel ali je bolj naporno sonce, ki me je žgalo z neba ali vročina, ki je puhtela iz asfalta, sem bil zares vesel, da ga imam s seboj.

Po slabih dveh urah čakanja, sem prvič začutil, da potrebujem malo počitka. Roke in noge so me že nekoliko pekle in nujno potreboval vsaj nekaj minut sedenja v senci, zato sem zgrabil nahrbtnik in se čez travo odpravil na črpalko.

»Je prevroče za stati na soncu?« me je v tekoči angleščini, čeprav z močnim naglasom, prijateljsko pobaral okroglolični črpalkar v natikačih in kratkih hlačah, ki sem ga opazoval že z roba ceste, saj je glasno klepetal z vsako stranko, ki se je ustavila na črpalki.

»Malo pa že,« sem se nasmehnil in s kazalcem pokazal proti nebu. »Tisti tam gor je danes dobro zakuril.«

»Kar v miru si odpočij,« se je možakar nasmehnil nazaj. »Avtoštoparji so pri meni vedno dobrodošli, če jih le ne dobim pri kraji.«

Nisem dvomil, da je to bilo posredno opozorilo in da moški, ki ga je bilo čez rame več kot dvakrat več kot mene ne bi imel usmiljenja z nekom, ki bi ga zalotil pri kraji, a to mi je bila povsem zadnja skrb. Če bi se že zgodilo, da bi ostal brez denarja, lačen in žejen, bi že nekako sporočil domov, da mi je podvig spodletel in da potrebujem pomoč. Morda bi celo poskusil z nekajdnevnim delom zaslužiti dovolj denarja za vlak, v skrajni sili bi tudi prosil, kot je to počel Matej Sedmak, kradel pa ne bi, četudi bi mi šlo za življenje. Pa vsekakor ne samo zaradi bojazni, da bi sredi neznane dežele pristal v zaporu…Ponudbo, da lahko počivam na črpalki pa sem seveda zgrabil z obema rokama. V senci je bilo veliko bolj znosno kot na žgočem soncu, ki je v kombinaciji z okoliškimi griči dajalo občutek kotla, sredi katerega se sam čisto počasi kuham.

Varstvo pred požarom, varnost pri delu in varovanje okolja so tri stvari na katere podjetje v katerem sem zaposlen (če slučajno še kdo ne ve bom resnično nepreklicno zadnjič povedal, da gre za Petrol) da izredno veliko. Za našo varnost je resnično odlično poskrbljeno, prav tako pa se moramo držati precej strogih predpisov o varovanju okolja. Kot da tudi to ne bi bilo dovolj, moramo vsaki dve leti to znanje obnoviti, saj nas k temu zavezuje zakon, preizkus pa zajema tudi praktični del, saj moramo pokazati tudi koliko obvladamo rokovanje z gasilnim aparatom. Nesreča pač nikoli ne počiva in nikoli se ne ve kdaj se lahko kaj zgodi…

Grčija je morda resnično zibelka sodobne civilizacije, a po vsem videnem sodeč, so na bencinskih črpalkah precej daleč za nami. Možakar je samo v zelo kratkih športnih hlačah in dotrajanih natikačih racal od avtomobila do avtomobila in brezskrbno kadil celo med točenjem goriva, nato pa ogorek nemarno vrgel po tleh, ne da bi se ga trudil vsaj pohoditi. Kako da se ob takšnem ravnanju na črpalki še ni zgodila nesreča, je bila zame nerešljiva uganka.

A vse to niso bile stvari, s katerimi bi obremenjeval. Važno je bilo, da sem dobesedno čutil kako se mi koža prijetno ohlaja, že čez borih pet minut pa so se mi oči navdušeno zasvetile. Na črpalko je namreč zavil velik in moderen kamion znamke Scania, kričeče rumene barve. Ne samo, da je to bil prvi kamion, ki sem ga tistega dne videl (večina je proti Solunu slej ko prej potovala po avtocesti, ki sem se ji sklenil izogniti), temveč se je z njega bleščala tudi povsem nezgrešljiva turška registrska tablica. Z malo sreče bi utegnil šoferja in sovoznika prepričati, da me vzameta s seboj in če bi imel prav zares srečo, bi me utegnila potegniti vse do Orestiade, kjer bi se naša pot ločila, saj bi onadva nadaljevala »naravnost« proti Turčiji, sam pa bi zavil »navzgor« proti Bolgariji. Brez dvoma pa bi se na izredno eleganten način znašel najmanj v Solunu. Načrte bi mi lahko prekrižala zgolj ena stvar…

»Do you speak english?« sem ponovil vprašanje, ko me je šofer divjega videza in precej temne polti nezaupljivo pogledal, obenem pa se je očitno odločil, da me bo ignoriral, saj se je posvetil števcu iztočenega goriva.

Saj ni mogoče, da ne zna angleško, me je spreletelo in čeprav si nisem domišljal, da bi lahko imel kaj več sreče, sem vseeno poskušal.

»Parli italiano?«

Ne bev, ne mev. Strah, ki me je prešinil, ko sem zagledal kamion, češ da se utegne zgoditi, da Turka ne bosta razumela kaj želim od njiju, se je izkazal za povsem upravičenega. Vseeno nisem obupal. Morda pa bo šofer razumel najstarejši in najbolj univerzalen jezik: govorico rok.

Pokazal sem nase: »Jaz«. Z dlanjo sem pomahal v daljavo. »Potujem v ‘Thessaloniki’«. Spet sem pokazal nase ter nato roko preusmeril proti kamionu. »Bi lahko šel z vami?«

Tako kot takrat, tudi še zdaj ne vem ali je bil Turek dejansko tako »češki«, da res ni razumel kaj ga sprašujem ali ga je prestrašila moja slovenščina ali pa se je samo že vnaprej odločil, da z menoj noče imeti nobenega opravka, saj se še naprej ni zmenil zame. Enostavno je zaključil s točenjem goriva in odkorakal proti prodajalni, kjer ga je goloprsi šef pozdravil precej bolj hladno kot do tedaj vsakega Grka. Skomignil sem z rameni. Tu se pač ni dalo storiti ničesar več. Sicer je v kamionu res čakal še en šofer (zaradi česar sem tudi vedel, da bi vožnjo lahko preživel le na ležišču v zadnjem delu kabine, a me to ni motilo) in morda bi se lahko obrnil še nanj, a hkrati sem sam pri sebi močno dvomil, da bi lahko imel kaj uspeha.

Tako sem se precej poklapano vrnil k stolu pred prodajalno, na katerem sem počival pred prihodom kamiona, ker pa se ne bi s sedenjem v senci premaknil niti za meter, kaj šele prispel v Solun, sem zgrabil nahrbtnik in se čez cestišče odpravil proti avtobusni postaji. Vročina je v hipu spet bušnila vame kot val, a tudi to me ni prepričalo, da bi iz nahrbtnika vzel kremo za sončenje in se namazal. Morda bi v tem primeru nesreča hotela, da bi mi nekdo ustavil ravno ko bi imel roke povsem mastne in le kdo bi želel v avtu imeti nekoga, ki bi vse popackal. Vseeno pa sem bil toliko usmiljen do samega sebe, da sem si končno sezul povsem mokre pohodne copate in nogavice ter si z vidnim olajšanjem nataknil japonke.

Cesta je bila povsem prazna in ker sem imel odličen pregled nad njo in bi se lahko dvignil v vsakem trenutku, ko bi zagledal bližajoče se vozilo, sem se odločil, da se usedem na nenavadno zeleno travo, ki je ločevala avtobusno postajo in črpalko. Najbrž jo zaposleni tudi poleti redno zalivajo, kar je precejšnja potrata vode. Če le pomislite, da zaradi zalivanja trava hitreje rase, ko je dovolj visoka pa jo morajo seveda še pokositi. Ko sem si v ušesa spet vtaknil slušalke, je rumena Scania počasi odpeljala s črpalke, sam pa sem se spet spomnil na Adriana. Je možno, da je imel prav? Prometa do tega trenutka sicer resnično ni bilo prav veliko, a kljub temu ne tako malo, vendar se nihče ni zmenil zame. Kot da bi bil prozoren.

Simple Minds in njihova Don’t you (forget about me), ki mi jo je zavrtel mp3 predvajalnik, so mi v hipu vrnili pozitivno energijo in začutil sem, kako me je zgrabil ritem. Poln novega elana sem skočil pokonci, zakorakal na sredino ceste in zaplesal kot Jim Kerr v videospotu, ki sem si ga v prejšnjih tednih na domačem računalniku zavrtel najmanj enainsedemdesetkrat (na dan seveda).

Hey, hey, hey ,hey
Ohhh…
Won’t you come see about me?
I’ll be alone, dancing you know it baby…

Ritmično poplesavanje z boki, leva roka gor, nato še desna, nato pa z obema navzdol v nepravilnem krogu…

Love’s strange so real in the dark
Think of the tender things that we were working on…

Malo lunatičnega mahanja z rokama in že sem zapel skupaj z Jimom…

Don’t You Forget About Me
Don’t Don’t Don’t Don’t
Don’t You Forget About Me…

Divji in povsem improviziran ples mi je z vsakim taktom ene mojih najljubših pesmi vlival novih moči in tisti trenutek mi ni bilo mar, da se mi morda smejejo vsi zaposleni na črpalki. Šlo je za povsem brezsramno uživanje sredi tuje dežele v povsem nečloveških razmerah. Nihče ni vedel kje natančno sem, nihče ni vedel kaj počnem in ko sem se prepustil emotivnim občutkom, ni bilo važno koliko časa bom še stal na avtobusni postaji, ampak sem enostavno užival v trenutku.

Don’t you forget about me
I’ll be alone, dancing you know it baby
Going to take you apart
I’ll put us back together at heart, baby…

Ko se je pesem le končala in sem se z nasmehom na obrazu vrnil k nahrbtniku na zelenico, sta iz prodajalne prišla možakar in mlajši fant (bržkone njegov sin, saj takšna podobnost nikakor ne more biti zgolj naključna) in mi navdušeno ter nič kaj posmehljivo zaploskala. Če vam izdam, da sem obupen plesalec, ki se ga sicer zlepa ne da spraviti na plesišče, boste vedeli vse, a očitno sem Grkoma na nek nenavaden način le polepšal vroč poletni dan.

Po še eni debeli uri in pol žganja na soncu in nesmiselnega vzdigovanja palca, sem se vrnil na črpalko in na dušek spil preostanek vode iz plastenke, ki sem jo kupil ob prvem počitku. Ko sem začutil močno vrtoglavico, sem se za hip prijel za stol, a temu nisem posvetil posebne pozornosti. Pomislil sem, da že ves dan nisem ničesar pojedel in da sem najbrž prav zaradi praznega želodca nekoliko bolj šibek.

Tako kot moj želodec pa je bila tudi črpalka tisti trenutek povsem prazna. Celo mehanična in vulkanizerska delavnica sta zaprli svoja dvižna vrata, zaposleni pa so se zbrali okoli televizije v prodajalni, iz katere se je slišal dramatičen glas voditelja neke oddaje (najbrž poročil) in sklepal sem, da se v Grčiji očitno nekaj dogaja. Sicer se sprva nisem želel obremenjevati s tem, a radovednost mi le ni dala miru in pod pretvezo da iščem nekaj za pod zob, sem se sprehodil mimo polic s čipsi in drugimi prigrizki ter obenem poškilil na ekran. Prizor gorečih hribov sicer resda ni bil prav lep, a hkrati me je potolažil. Sodeč po skici celotne Grčije je namreč gorelo nekje na Peloponezu, torej daleč stran od moje trase in moje skrbi so se vrnile k vprašanju ali se bom do večera sploh premaknil naprej. Sklepal sem, da je ura približno dve, najpozneje tri popoldne.

Zdaj mi je bilo celo nekoliko žal, da se v Ioannini nisem odločil štopati ob uvozu na avtocesto. Sicer resda ne bi videl nič pokrajine in vse skupaj bi bil en presneto dolgočasen dan, a nekako sem imel občutek, da bi do tega trenutka že bil v Solunu ali najmanj v Larisi. Na črpalki so se namreč do tega trenutka dejansko ustavljali večinoma lokalni šoferji, tranzitni (kar jih je sploh bilo) pa so bili preveč zaverovani v pot, da bi me sploh opazili.

Čokoladni rogljiči Bauli so me le nekoliko okrepčali in po desetih minutah sem pograbil nahrbtnik ter se vrnil na avtobusno postajo. Že čez dve minuti (ali še manj) je posijal nov žarek upanja. V daljavi se je namreč zasvetil avtodom z italijansko registrsko tablico, a čeprav sem proti šoferju glasno izrekel »parlo italiano« (in upal, da mi bo besedici uspel prebrati z ustnic), mi le-ta ni namenil niti bežnega pogleda.

Ko se je čez pet minut znova pojavila močna vrtoglavica, tokrat precej intenzivnejša kot prvič, me je za hip resno zaskrbelo. Je možno, da sem staknil sončarico? Pa saj ne stojim še toliko časa na soncu. Tudi vodo pijem redno in glavo imam primerno zavarovano. Naredil sem še nekaj požirkov nekoliko premrzle vode ter pojedel zadnji rogljič kar me je spet nekoliko vzdignilo, a pekoča koža na vratu, rokah in nogah me je opominjala, da se ne igram zgolj s svojim zdravjem, temveč tudi z usodo celotne avanture. Če bi resno zbolel, bi se lahko samo usedel na vlak ter se odpeljal domov. Da bi se v tuji deželi odločil za obisk zdravnika ali celo bolnišnice, mi kljub sklenjenemu zdravstvenemu zavarovanju za tujino (iz katerega je bila izvzeta le Albanija in če bi tam zbolel ali se kako drugače poškodoval, bi se moral znajti sam), ni prav preveč dišalo…

Čez dve uri in pol, ko so moji obiski črpalke, kjer sem si na stranišču z vodo hladil glavo, obraz in vrat, postajali čedalje pogostejši, a me je vsak košček nezaščitene kože kljub temu pekel kot da bi nanj položil krpo pomočeno v krop, sem se prisilil k priznanju, da se očitno ne bom premaknil naprej. Sonce je sicer nehalo silovito pripekati in tudi promet se je nekoliko zgostil, a še vedno nihče ni pokazal niti najmanjše želje, da bi mi ustavil. V bistvu so se v veliki večini primerov šoferji naredili kot da me sploh niso opazili (če seveda zanemarim mladega fanta, ki mi je skozi odprto okno z vidno jezo pokazal pest z vzdignjenim sredincem in nekaj glasno zavpil).

Vrnil sem se na črpalko, tokrat z nahrbtnikom in se še enkrat več usedel na stol ob vhodu v prodajalno. Misli so se mi znova ustavile pri Adrianu in medtem, ko sem povsem skrušeno spoznal, da je očitno le imel prav, ko me je opozarjal, da v Grčiji avtoštoparjem ni lahko, se je spet pojavila močna vrtoglavica. Naenkrat se mi je vsa okolica zavrtela pred očmi in če ne bi sedel, bi bržkone padel po tleh, nato pa se ji je pridružila tudi močna slabost v želodcu in iz trebuha mi je prišel tisti značilni zvok, ki ponavadi napoveduje bruhanje. Dan je bil dokončno izgubljen in čeprav se mi želodec k sreči ni obrnil (vprašanje ali bi razen kisline sploh kaj izbruhal), sem le sprevidel, da tukaj nimam več kaj početi. Hkrati pa se je seveda samo od sebe zastavljalo vprašanje kam neki naj se sploh odpravim in po krajšem premisleku sem se odločil, da se napotim v Konitso, nato pa bom že nekako improviziral. Nekoliko sem sicer podvomil ali sploh še imam dovolj moči za pešačenje, toda izbire pravzaprav sploh nisem imel. Stisnil sem zobe ter si oprtal nahrbtnik, zgrabil plastenko vode in zakorakal nazaj proti hotelu Aoos.

Šele pred kratkim sem v knjigi Velika šola govorice telesa, avtorjev Allana in Barbare Pease lahko prebral, da gesta s katero avtoštoparji pozivamo šoferje naj nas vzamejo s seboj, v Grčiji pomeni nekaj podobnega kot pri nas »jebi se« ali »pojdi v kurac« in šele takrat se mi je razkrila resnica, da sem bil v nasprotju z Albanijo, na Grčijo zelo slabo pripravljen.

[se nadaljuje…]

  • Share/Bookmark
 
10 odgovorov na “Grški kotel”
  1. Alex van der Volk - 15.01.2011 ob 11:58
    Alex van der Volk

    Pripis: Zahvaljujem se gospodu s Ptuja, ki me je kakšen teden nazaj na črpalki kjer delam prijateljsko potapkal po ramenu (sicer ne dobesedno) in mi rekel naj pohitim, ker nekateri nestrpno čakajo na nadaljevanje. Takšne stvari (tako kot komentarji in dobronamerne kritike) resnično dajo človeku zagon tako kot nič drugega. Upam da bom naslednje poglavje hitro spisal, pretipkal in seveda objavil, bo pa vsekakor precej dolgo, saj se mi je v preostanku popoldneva in večera zgodilo še precej stvari.

  2. Tomaž - 15.01.2011 ob 13:43

    Zanimivo. Če ne bi bil na drugem koncu Slovenije bi te tudi jaz obiskal in povabil na kavo. Kdo bi si mislil kaj pri njih pomeni vzdignjen palec…sem bil mnenja, da je to mednarodni znak.

  3. Teta_Mici - 15.01.2011 ob 19:41

    Ne vem, kaj je danes krivo, da sem se popolnoma vživela v tvojo avanturo, ampak ob opisovanju plesa na cesti sem se začela smejat…. čisto doživetje!

  4. Luna - 15.01.2011 ob 22:32

    Couldn’t even if I wanted to! ;)

  5. oldgirl - 18.01.2011 ob 11:41

    Super napisano :-) Prebrano na eks :-D Čakam nadaljevanje.

  6. Tomaž - 11.02.2011 ob 17:55

    khm khm :D

  7. NuckinFuts - 7.03.2011 ob 17:41
    NuckinFuts

    Volk, nadaljevanja ;) Ni ga čez tvoje potopise…

  8. Tomaž - 2.06.2011 ob 15:23

    čuj, zdaj je pa dost zajebancije :D

    zahtevam nadaljevanje! :)

  9. Alex van der Volk - 5.06.2011 ob 19:06
    Alex van der Volk

    @Tomaž: Prav imaš, preveč časa se že zajebavam. Vendar pa mi lahko verjameš na besedo, da imam zadnje čase izredno malo dostopa do računaljnika, poleg tega pa je norišnica tako v službi, kot v zasebnem življenju. Lahko ti povem, da je aslednje poglavje sicer res napisano in ga moram samo še pretipkati in lektorirati in da se bom najkasneje jeseni slej ko prej začel spet ukvarjati z blogom malček bolj aktivno.

    Do takrat pa bom užival v novi seriji, ki me je zasvojila in sicer je to Fringe, oz. po naše: Na robu znanosti.

  10. Tomaž - 5.06.2011 ob 21:06

    ok, saj te razumem. da ne boš mislil da te silim. pač zelo rad berem tvoje potopise ;) hvala za nadaljevanko, že nekaj časa iščem nekaj novega za gledat.

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !