Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Polnočni beg

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 12.11.2010 ob 13:05 ob 13:05 pod Fotogalerije & Fotoreportaže, Volkova potepanja, Volkovi izzivi

Ko sem počasi korakal proti precej bolj sodobnemu mejnemu prehodu kot je bil albanski, ki sem ga prečkal nekaj minut nazaj, si seveda nisem domišljal, da je najtežji del poti opravljen, kaj šele, da bi si predstavljal, da bodo vse ostale države samo še golo igračkanje. Pred menoj je bila celotna Grčija in če sem jo želel prečkati ne da bi moral enkrat samkrat prestopiti mejo bivše SFRJ, me je čakalo potovanje po celotni širini države, preden bi lahko zavil »navzgor« proti Bolgariji. Grčija pa je ena od tistih držav, za katere lahko brez vsake slabe vesti rečemo, da je širša kot daljša. Trasa, po kateri sem nameraval prečkati deželo, v kateri naj bi se evropska civilizacija sploh začela, je potekala večinoma po magistralnih cestah in čeprav sem jo moral nekaj malega zarisati tudi po avtocestah (kar je pomenilo, da bom spet prisiljen štopati na počivališčih), si nisem mislil, da bi lahko prišlo do kakšnih večjih zastojev. Nek okviren rok za se prebiti do Bolgarije je bil tri, z malo sreče morda tudi dva dneva in prav zaradi tega razloga za ta dan tudi nisem imel nekega fiksnega cilja. Važno mi je bilo, da pridem iz Albanije, potem pa bo kar bo.

In slej ko prej je bil prav cilj, ki sem ga dosegel, glavni krivec za dobro voljo, ki me je prežemala. Dve državi sem že obdelal. In če o prvi nisem mogel ugotoviti nič posebno novega, saj imam z Italijani opravka že celo življenje, mi je Albanija razbila marsikateri predsodek, ki sem ga gojil o njej. Res je polna beračev in uličnih preprodajalcev deviz. Res je tudi, da brez denarja v tej državi nimaš kaj početi in da je potrebno biti na ulici nekoliko bolj previden, saj te lahko povsem mimogrede kdo okrade. A prav tako je res, da je polna prijaznih ljudi, da imajo šoferji in gostinci zelo radi avtoštoparje, da se celotna dežela (sicer s pomočjo tujih investitorjev, ampak vendarle) turistično izredno hitro razvija in nenavsezadnje, da v Albaniji povsod, ampak resnično čisto povsod kuhajo odlično kavo. Nihče me ni pretirano nadlegoval, nihče me ni poskusil oropati ali ugrabiti in nihče me ni poskusil obrezati, kot so me pred potovanjem (seveda v šali, da ne bo kakšne zamere) dražili sodelavci in šoferji tovornjakov na črpalki, kjer si služim vsakodnevni kruhek.

V toku teh misli sem prišel do zapornice in s prijaznim nasmehom (ki, kot vsi vemo, odpira vsa vrata, čeprav je bilo tako praktično, kot tudi teoretično nemogoče, da bi mi vrata v Grčijo ostala zaprta) policistu izročil potni list.

»Slovenia?« se je nasmehnil, ko je polistal po bordo knjižici. »You’re far from home, young boy.«

‘Young boy’ me je sicer za hip zbodel, a glede na to, da se prav zaradi mladostnega videza pri svojih dvaintridesetih še lahko odpravim na takšno avanturo, ne da bi tvegal, da si bodo šoferji mislili, kaj je tega starega prdca strgalo, da hodi po svetu kot kakšen študent, sem sklenil, da se zaradi tega ne bom sekiral.

»Vem. In v prihodnjih dneh bom še dlje. Pred menoj je še veliko kilometrov,« sem pomežiknil.

»Zares?« se je v pogovor nepričakovano vmešal drug, nekoliko mlajši moški, ki je bržkone bil carinik.

Ni mi preostalo drugega, kot da sem tudi njiju spomnil na že davno mrtvo socialistično federacijo in jima razložil moj namen, da jo bom obkrožil prek ozemelj držav njenih sedmih nekdanjih sosed, ne da bi enkrat samkrat prestopil mejo katerekoli od šestih republik ali dveh avtonomnih pokrajin, s čimer ji bom pokazal neke vrste spoštovanje zaradi vseh lepih stvari, ki smo jih v njej doživeli.

Možakarja sta bila vzhičena in kar naenkrat sta želela vedeti čisto vse, četudi se je za zapornico počasi, a zanesljivo nabirala dolga vrsta. Kako bom potoval, kje bom spal, koliko denarja ter koliko časa je potrebnega za takšen podvig in kako sem sploh prišel na to idejo. K sreči sem bil dovolj skoncentriran, da sem jima brez težav odgovarjal v angleščini, ko pa se je po desetih minutah carinik le spomnil, da bi bilo dobro v državo spustiti tudi kakšen avtomobil, preden se nabere vrsta vse do albanske strani mejnega prehoda in mi je končno vrnil potni list, sem se spomnil nečesa zelo pomembnega. Štampiljka! Dokaz, da sem res bil tukaj. In seveda ni bilo najmanjšega problema. Policist me je sicer prijazno opomnil, da vstopam v Evropsko unijo, torej v območje kjer sem doma (kot se je slikovito izrazil) in da štampiljke ne potrebujem, a ko sem povedal razlog, mi jo je vseeno dobrovoljno pritisnil v potni list.

Ko sem počasi odkorakal naprej sem na sebi še čutil njuna pogleda  in se vprašal ali se res tako malokrat zgodi, da nek avtoštopar peš prestopi mejo med Albanijo in Grčijo. Sam zase si nisem mislil, da sem kaj posebnega, a glede na to, koliko časa in zanimanja sta mi posvetila, sem upravičeno sklepal, da takšnih popotnikov le ne srečata čisto vsak dan.

Šele ko sem se ustavil pri kiosku s hrano in pijačo, sem ugotovil, kako sem v resnici izmučen. Čez cel dan sem popil zgolj dve pollitrski plastenki vode in eno malo pivo, kar se hrane tiče pa razen prahu (ki ga resnično lahko povsem zanemarim, saj neke hude kalorične vrednosti pač nima) v usta nisem dobil absolutno ničesar. Saj sploh ni bilo čudno, da sem imel grlo in usta tako izsušena, da se mi je jezik že lepil na nebo, ustnice pa so kljub rednemu mazanju z »lip-stickom«, dobivale boleče razpoke. A bil sem pripravljen tudi za takšne primere…

Ko sem tri dni pred začetkom poti v lekarni nabavil nekaj osnovnih zdravil, sem se (glede na to, da je bila lekarna povsem prazna) zaklepetal z uslužbenko, ki jo je zanimalo kam se odpravljam s tako podrobnim spiskom najrazličnejših pripomočkov za zdravstvene težave. Ko sem ji podrobno razložil kaj načrtujem, je za hip pomislila, nato pa vprašala ali sem kaj pomislil na dehidracijo. Seveda sem in to več kot enkrat, a obenem sem pričakoval, da bom zagotovo čisto povsod našel trgovino, stojnico ali trafiko, kjer bom lahko nabavil plastenko negazirane vode.

»Če boste dehidrirani, vam ta ne bo pomagala,« mi je prijazno pojasnila, kot bi vedela, kaj bom odgovoril (saj najbrž tudi je). »Tako kot boste vodo dobili v telo, tako bo šla hitro ven, ker se bo telo skušalo ohladiti z znojenjem. Če pa bi si omislili tablete za izdelavo izotoničnega napitka, se boste sicer ravno tako potili, a veliko počasneje, poleg tega pa bodo minerali, vitamini in ostale koristne sestavine napitka, ki jih boste zaužili, ostali v telesu.«

Ko mi je ponudila tubo šumečih tablet Isostar (ena naj bi sicer zadostovala zgolj za dva decilitra vode), nisem pomišljal in sem jih dodal spisku stvari, ki jih ne smem pozabiti. Morda tako njim, kot tudi lekarnarki, ki mi jih je svetovala, dolgujem celo svoje življenje…

V ena in pol litrsko plastenko, za katero sem zdolgočaseni prodajalki odštel evro in pol, sem se odločil vreči kar dve precej debeli tableti in ko sem čez nekaj minut na dušek spil skoraj polovico napitka, sem se takoj počutil veliko bolje. Vseeno pa sem še dvajset minut posedel v senci ob toaletnih prostorih in šele ko sem začutil, da se mi je vrnilo nekaj energije, sem se zlagoma odpravil v dolino proti široki cesti. Slednja je morda celo označena kot hitra, a ker znaka za to nisem zasledil, se nisem obremenjeval z mislijo, da bi me zaradi štopanja utegnil kdo nadlegovati.

Prav tako se nisem sekiral, ker je bila povsem prazna, saj je le vsakih pet minut mimo mene švignil avtomobil. A ko sem po dveh urah nemočnega vzdigovanja palca na počivališču, ki je bilo na povsem ravni cesti malodane ustvarjeno za štopanje, le dočakal, da mi je ustavil starejši možakar, sem doživel pravi hladen tuš. Ko je šofer sprevidel, da sem tujec, je namreč odpeljal z odprtimi vrati in mi vzbudil sum, da se večer ne bo iztekel po mojih željah. A če sem tisti trenutek pomislil, da še ni razloga za paniko, tega nikakor nisem mogel trditi po še eni debeli uri ubijajočega čakanja. Vročina je že zdavnaj minila, sonce je dokončno zašlo za hribe, gozd sredi katerega sem stal kot da želim pognati korenine pa je dobival čedalje grozljivejšo podobo. Od teme me je ločilo še največ pol ure, promet je postal tako redek, da sem sedeč na nahrbtniku povsem v miru pokadil vsako cigareto, ki sem si jo prižgal in upravičeno sem se začel spraševati ali bom noč preživel tukaj, dobesedno sredi divjine.

A sreča (ali morda spet višje sile, kdo bi to vedel), je bila še enkrat več na moji strani. Počasi sem se že pripravljal na to, da si bom oprtal nahrbtnik in se peš podal do prvih znakov civilizacije, ko se je od nekod vzel moder avtobus znamke Scania z veliko tablo Ioannina na sprednji vetrobranski šipi in ko sem zakrilil z rokama, je šofer vklopil desni smernik ter ustavil na cesti, četudi je imel na razpolago celotno postajališče.

Pričakoval sem, da bom lahko vstopil in se dogovoril za prevoz, ki sem ga bil seveda pripravljen plačati, saj si nisem domišljal, da bi se me šofer in sprevodnik usmilila, konec koncev sem jaz ustavil njiju, a starejši možakar je stopil na najnižjo stopničko in proti meni glasno zabevskal nekaj nerazumljivih grških besed. Seveda mi ni bilo čisto nič jasno kakšna interna pravila so to. Menda ja lahko vstopim v avtobus in si plačam pot ali me bo stric peš napotil do prve avtobusne postaje, kot se je to zgodilo v filmu Ko to tamo peva?

»I don’t understand,« mi je uspelo reči, ko je možakar za hip utihnil.

Ko je sprevidel, da sem tujec, se mi je zazdel še bolj jezen kot prej, a čeprav je bila njegova angleščina vse prej kot blesteča, sem le nekako izluščil, kaj mi želi povedati. Ker smo bili v bližini Albanije, je močno dvomil, da sem v Grčijo vstopil legalno, poleg tega pa je želel, da mu pokažem denar in potni list. A v istem trenutku, ko sem iz žepa potegnil bordo knjižico, me je spet ustavil z glasnim kričanjem.

»I am not the police!«

»Ok, wise guy, so what can I do?!« sem se namrščil tudi sam. »I have money, I have Slovenian passport, and I want to go from this goddamn place!«

Občutek sem imel, da ga je moja odločnost nekoliko osupnila, saj je za nekaj sekund povsem obmiroval, nato pa je iz žepa potegnil mobilni telefon, odtipkal številko in si ga prislonil k ušesu.

»Do you have money?« je spet revsknil proti meni.

»I have told you, that I have, don’t you worry,« sem počasi izgubljal potrpljenje in bržkone bi rekel še kakšno pikro, če ne bi iz možakarjeve poplave glasnih grških besed izluščil tudi imena moje domovine.

Ko je spravil mobilni telefon v žep, naenkrat ni bilo več nobenega problema. Odmaknil se je od vrat in mi pokazal naj vstopim, ko pa sem šoferju za vozovnico izročil pet evrov in šestdeset centov ter se olajšano usedel na prvi prost sedež, se je zadovoljno vrnil na avtobus in že smo šli.

Sam pri sebi sem se sicer zavedal, da sem morda resnično reagiral preveč vročekrvno. Bili smo tik ob albansko-grški meji in tako šofer, kot starejši možakar, katerega vloga mi še zdaj ni jasna, a sprevodnik zagotovo ni bil, saj sem prevoz plačal šoferju, me pač nista poznala. Kako bi lahko vedela, da nisem Albanec, ki je v želji za boljšim življenjem na Zahodu, ilegalno prestopil mejo? Moje obrazne poteze sicer res ne kažejo na to, da bi lahko prihajal z juga, a če sem  se za hip postavil v njuno kožo, sem ju z lahkoto razumel. Ko so jima na meji potrdili, da sem Slovenec in da sem v Grčiji povsem legalno, je tudi njuno nezaupanje izpuhtelo v zrak.

Najbolj zabavno od vsega pa je seveda bilo to, da je bila Ioannina v povsem nasprotni smeri od začrtane poti. Moj namen je bil štopati po magistralni cesti proti Solunu, iz Ioannine pa bi lahko tja prispel le po avtocesti. A tisti hip je bilo pomembno le to, da sem se rešil iz divjine, kajti ko sem opazoval okolico in premišljeval, da bi se skozi vse te kilometre prebijal peš, me je upravičeno prežemal občutek, da tega ne bi zmogel. Če se ne bi od nekod vzel avtobus, bi bil slej ko prej prisiljen prenočiti sredi neobljudenega gozda.

Tekom počasne vožnje, sem še enkrat pokukal na avtokarto Grčije in čeprav me je za hip imelo, da bi izstopil v vasici Kalpaki, kjer se je cesta cepila desno proti Ioannini in levo proti Konitsi, v smeri katere sem bil namenjen, sem se odločil, da se pustim prepeljati vse do Ioannine. Če bi me sredi Kalpakija ujela trdna noč, bi spet ostal prepuščen samemu sebi, poleg tega pa še s povsem praznim želodcem. Zaradi lakote pa sem že čutil tudi nekoliko značilne tresavice, ki se ponavadi nadaljuje s pravo volčjo lakoto. Prioriteta je bila dobiti nekaj za pod zob, načrtovanje poti je lahko počakalo par ur.

Ioannina je relativno majhno in po vsem videnem sodeč ne pretirano kaotično mesto. A ko je šofer parkiral na zgledno urejeni glavni avtobusni postaji, nisem imel nikakršne želje po raziskovanju mesta. Želodec je zahteval hrano, zahteval jo je takoj in na srečo sem ob velikem križišču, nedaleč stran od postaje, že prej opazil prijeten kotiček, ki je sam od sebe vabil na pošteno porcijo pravega grškega girosa. Morda se ta odločitev nekoliko tepe z mojim modrovanjem iz četrtega poglavja, kako bom pazil kje in kaj bom jedel, a če v Grčiji ne bi pojedel vsaj enega girosa, potem bi bilo resnično najbolje, da bi sedel doma in se poleti odpravil za en teden na Mali Lošinj, pozimi pa na smučišče Cerkno (saj ne, da bi bilo s tema lokacijama karkoli narobe).

»Fast food« BILLY’S CORNER, kot se je imenoval lokal kamor sem se namenil, me že na prvi pogled ni razočaral. Ne samo, da so bile mize (kot tudi pepelniki na njih) snažno čiste, tudi jedilniki so bili poleg grškega (v »švasanih« črkah, jasno), tudi v angleškem jeziku, česar niti najmanj nisem pričakoval. Nekoliko manj sta se z angleščino sicer izkazali mladi natakarici, a ko sem se naveličal govoriti eno in isto in (tako kot veliko veliko let nazaj moj pokojni dedek v Ameriki) s prstom na jedilniku pokazal kaj bi rad, sta se kljub nesporazumom prisrčno nasmehnili in odšli za šank.

Kako mi je piščančji giros s pomfrijem, paradižnikom, solato in dobršno merico feta sira teknil, mi bržkone ni potrebno posebej opisovati, a obvezno moram pripomniti, da sem imel še enkrat več občutek, da tako dobre večerje v svojem kratkem življenju še nisem užil. Veliko bolj kot giros pa je bila zanimiva ugotovitev, koliko imajo Grki v resnici radi svojo »hitro hrano«. V kratkem času, ki sem ga preživel v lokalu (približno tri četrt ure), ga je namreč obiskalo kar nekaj povprečnih družin (torej mož in žena z otroki), ki so se v miru usedli, pojedli to ali ono mesno specialiteto in zraven zvrnili vsak svojo kokakolo. Dejansko je šlo za identične prizore, kot jih lahko vidimo v McDonald’s-ovih in njemu podobnih lokalih širom sveta. Seveda s to razliko, da so grške specialitete neprimerno bolj zdrave (in seveda tudi lažje prebavljive).

Ob ne preveč posrečenem makjatu, ki sem si ga privoščil, ko je bil želodček dodobra napolnjen, sem si čez mizo razgrnil avtokarto Grčije (ob čemer sem postal tarča radovednih pogledov in iztegnjenih kazalcev otrok za sosednjo mizo) in se za nekaj minut temeljito zamislil. Naj prenočim v mestu do katerega sem se tako težko prebil in nadaljujem s potjo šele naslednji dan, ali naj se raje takoj odpravim naprej? V prid ostati me je prepričevalo dejstvo, da je Ioannina čudovito mestece, v katerem bi se dalo marsikaj videti, poleg tega pa bi si lahko naslednji dan privoščil tudi par uric osvežujočega počitka na bližnji plaži ob jezeru, do katere je bilo manj kot pol kilometra hoje. A po drugi strani sem imel za celoten krog »le« še dvanajst dni časa in če bi se hotel iti turista v vsakem malo večjem kraju, bi se dopust iztekel še preden bi dosegel Romunijo. Poleg tega sem se nahajal v Grčiji in zagotovo ne bi dobil prenočišča za manj kot štirideset ali še več evrov. Nekaj mi je tudi govorilo, da sem bil po prečkanju albansko-grške meje, vse preveč blizu državi, ki je Grki ne marajo prav preveč in da se mi ubijajoče čakanje enostavno ne more ponoviti. Razlogi, da se takoj odpravim naprej so tako gladko zmagali in ko sem za giros, Fanto in makjato plačal nekaj manj kot deset evrov (žal se je račun tekom potovanja izgubil), sem si le še oprtal nahrbtnik in se iz lokala, ki mi je ostal v tako prijetnem spominu, da ga bom nekoč zagotovo spet obiskal, počasi odpravil proti izhodu iz mesta.

Grčija seveda ni Albanija in že zaradi morebitnih problemov s policijo si nisem drznil vzdigovati palca sredi mesta. A takoj ko sem se začel bližati letališču in se je cesta zožila na »normalno« dvopasovnico, sem se ugnezdil na avtobusni postaji, z vidnim olajšanjem odložil nahrbtnik (ob čemer sem na prepotenem hrbtu začutil nesorazmerno hladen večerni zrak) in visoko dvignil roko proti koloni avtomobilov, ki jo je zelena luč na semaforju spustila naprej. Nihče od šoferjev me ni niti pogledal…

Tudi po dveh urah čakanja so se vozniki obnašali kot da sem prozoren. Sem ter tja mi je sicer kdo posvetil z dolgimi lučmi ali celo potrobil, to je bilo pa tudi vse. Na Ioannino in z njo vso Grčijo je že zdavnaj padla (nora) noč in sam pri sebi sem se nekajkrat že vprašal ali je bila moja odločitev, da ne prenočim v mestu, resnično pravilna. Saj je noč, morda pa mi zgolj zaradi tega nihče ne ustavi. A za povratek v center bi spet moral prehoditi približno dva kilometra, kar mi seveda ni niti najmanj dišalo in na koncu sem sklenil, da počakam vsaj do polnoči in če mi do takrat ne bo nihče ustavil, bom že nekako improviziral.

Če bi se vdal, češ da je za štopanje že prepozno in se morda res vrnil v mesto pa zagotovo ne bi spoznal Adriana, ki mi je o svoji domovini povedal nekaj stvari, ki jih velika večina turistov, ki obiščejo Grčijo, zagotovo ne izve. No, razen če ni seveda kdo izredno izredno radoveden.

Moj obup je bil že nepredstavljiv in sam sebi sem obljubil, da se bom prav kmalu odpravil nazaj proti mestu in prespal na avtobusni ali morda železniški postaji, tako kot še marsikateri drug mlad popotnik, ko je v nekem trenutku moderen Audi A6 posvetil z dolgimi lučmi in ustavil na koncu avtobusne postaje. Če mi ne bi signaliziral z lučmi, bi morda celo verjel, da ni ustavil zaradi mene, tako pa se nisem pustil prositi. Zgrabil sem nahrbtnik in stekel proti avtu, ki je vklopil vse štiri smernike.

»Good evening. I’m going for Konitsa!«

Mlad fant, približno mojih let, ni nameraval vse do Konitse, temveč do vasice Kalpaki (torej tam kjer sem sprva nameraval izstopiti z avtobusa) in ponudil mi je, da me potegne še par kilometrov dlje, kjer bom morda lažje dobil nadaljnji prevoz. Sicer je mislil, da je Konitsa dejansko moj cilj, a tisti trenutek to ni bilo pomembno, važno je bilo, da sem končno imel možnost za se premakniti z neobljudenega mesta in seveda sem ponudbo zgrabil z obema rokama. Ko sva zapeljala na cesto, mi je vidno odleglo. Saj gre. Morda res ne tako hitro kot v Albaniji, a prevoz sem nazadnje le dobil in morda bom čez štiriindvajset ur res že v Solunu.

Fanta, ki se mi je predstavil kot Adrian in je tekoče govoril angleško, je o meni zanimalo čisto vse. Koliko sem star, odkod prihajam (ob tem delu klepeta sem moral najprej omeniti Italijo in Avstrijo, preden se je spomnil, da tam nekje obstaja tudi majhna državica, ki se imenuje Slovenija), kam potujem in zakaj ravno na avtoštop. O vsem tem sem sicer od začetka potovanja naprej govoril skoraj čisto vsakomur, ki sem ga srečal, a tako hvaležnemu poslušalcu kot je bil Adrian, je bilo pravi užitek pripovedovati o mojem nostalgičnem podvigu. Vse do trenutka, ko sem omenil, da nameravam tudi celotno Grčijo prečkati večinoma po magistralnih cestah, vse do Orestiade. Takrat me je ustavil sredi stavka, se nekoliko nagnil proti volanu, kot bi nekaj globoko premišljeval, nato pa je globoko zavdihnil.

»Alex, žal mi je, da ti moram to povedati ravno jaz, a Grčije ne boš preštopal, četudi bi imel na voljo en mesec, ne samo par dni.«

Bil sem osupel. »Zakaj?«

»Veš, tudi jaz sem bil leta nazaj, ko sem še študiral, takšen popotnik kot si v tem trenutku ti,« je odgovoril, kot bi pričakoval takšne vrste odziv. »Lep del Evrope sem prepotoval na avtoštop, ampak nikjer, prav v nobeni državi ni bilo tako težko štopati kot prav pri nas. Ljudje avtoštoparjev ne marajo. Ne da bi se jih bali, samo ne marajo jih pa še sami ne vedo zakaj.«

Na misel so mi prišle izjave mnogih turistov, ki ne morejo prehvaliti gostoljubnosti, prijaznosti in ustrežljivosti grških otoških prebivalcev. Sam sem do tistega trenutka sicer obiskal zgolj Krf in bil vse prej kot navdušen tako nad hotelom, kot prebivalci in otokom na splošno in tudi zato sem bil in sem še do Grčije precej skeptičen. Vseeno pa sem Adrianu omenil kaj se o njegovi državi govori v Sloveniji, kjer se zanjo pogosto uporablja tudi vzdevek »zibelka sodobne civilizacije« in sprva kar nisem mogel verjeti kako se je od srca nasmejal moji izjavi.

»Kakšna zibelka civilizacije neki,« se je zatem namrdnil. »Saj se je res vse skupaj začelo pri nas, ampak to z današnjimi Grki nima več nobene zveze. Na otokih so ljudje resda zelo sproščeni, poleg tega pa večinoma živijo samo od turizma, zato jim ni težko biti prijazen. Na celini so stvari povsem drugačne, tu v bližini Albanije pa je sploh še huje. Ljudje so tako homofobični in vase zaprti, da si tega niti predstavljati ne moreš. Po eni strani pa morda celo nekoliko upravičeno, saj nikoli ne veš, če te ne skuša za prevoz ustaviti kakšen albanski lump, ki mu je prva skrb kako ti bo kaj ukradel.«

Ampak on mi je vseeno ustavil, tako da nekaj Upanja morda le imam?

»Morda res,« je odvrnil. »Mogoče pa ti ustavi kakšen turški kamionist. Oni se zelo radi izogibajo avtocest. Morda se te usmili tudi kakšen turist, če boš resnično imel srečo. Toda na domačine ne računaj kaj preveč…«

Občutek sem imel, da se je sredi stavka odločil, da mi ne pove vsega kar je sprva želel, nato pa je pokazal na prostor ob robu ceste pod šibko obcestno lučjo.

»Tam te bom pustil. Jaz grem nazaj. Hotel sem ti ustaviti že par kilometrov nazaj, a sem se spotoma odločil, da te potegnem do tukaj, kjer boš veliko bolj viden.«

Ko sva se poslovila, mi je še enkrat zaželel vso srečo pri štopanju čez Grčijo, ko pa sem z zadnjih sedežev potegnil nahrbtnik in mu v slovo vzdignil palec v zrak, je le še potrobil, obrnil avto in oddrvel v drugo smer.

Bil sem poln mešanih občutkov. Pred potovanjem sem bil prepričan, da z Grčijo ne bom imel večjih težav, oziroma da jo bom prečkal najkasneje v treh dneh. Glede na izjave vseh turistov, kako je Grčija gostoljubna dežela, bi to pričakoval čisto vsakdo, zdaj pa je Adrian, ki mi je ustavil zgolj zaradi tega, ker je tudi sam nekoč bil avtoštopar, vse skupaj postavil na glavo. Razlogov da bi lagal seveda ni imel in tudi sicer se mi je zdel izredno iskren fant. Poleg tega bi se po tem kar mi je povedal, dalo razložiti zakaj po prečkanju meje nisem dobil prevoza in zakaj je možakar, ki mi je le ustavil, tako divje odpeljal, takoj ko je videl, da sem tujec. Naj tvegam, oziroma računam na to, da me bo še naprej spremljala sreča ali naj raje poslušam dobronameren nasvet in si za čez Grčijo poiščem kakšno drugo vrsto prevoza?

A tisti trenutek sploh nisem imel izbire. Spet sem se namreč znašel sredi gozda in prvi znak civilizacije je bila bencinska črpalka, oddaljena kakšen kilometer, ki sem si jo zapomnil, ker sem Adrianu tam že hotel reči, da bi rad izstopil, a so bile stvari, ki mi jih je pojasnjeval preveč zanimive, da bi to resnično naredil. Po krajšem premisleku sem sklenil, da bom izzval srečo (in malo tudi višje sile) in če se resnično ne bom premaknil naprej, bom pač peš odšel do črpalke, nato pa že nekako improviziral. Na to, da bom verjetno moral vzeti pot pod noge, me je sicer opozarjalo tudi povsem izsušeno grlo. Giros je resda potolažil najhujšo lakoto, a v mestu sem pozabil nabaviti vodo in čeravno kdaj pa kdaj rad nekoliko trpim žejo, da potem z večjim užitkom pijem, občutek tokrat ni bil čisto nič prijeten.

Po nekaj več kot eni uri ubijajočega čakanja mi je bilo vsega dovolj. Mimo sta pripeljala točno dva avtomobila,  ki nista zmanjšala hitrosti niti za pol kilometra na uro, ko sem proti njima vzdignil palec in ker se je tudi ura počasi bližala polnoči, sem močno dvomil, da bo do jutra še prav veliko prometa. Poleg tega mi nista niti najmanj prizanašali tudi žeja in lakota, pridružila pa se jima je še izčrpanost v pravem pomenu besede. Konec koncev sem bil na cesti že od zgodnjega dopoldneva, ogromno prehodil in se še več vozil, da o pomanjkanju hrane sploh ne začnem. Toda na mestu kjer sem stal si zagotovo ne bi mogel razgrniti penaste podloge in se zaviti v spalno vrečo. Če nič drugega, bi me do jutra požrli komarji, ki so me že ves čas neusmiljeno napadali in odločitev, da se podam v temo, se je naenkrat zazdela edina logična izbira.

Teme sem se še ne tako zelo dolgo nazaj bal kot hudič križa. V tem strahu sem šel celo tako daleč, da sem spal pri prižgani luči, a tako kot še marsikatero drugo fobijo, sem tudi to uspel premagati in ni mi bilo težko zakorakati izpod varnega zavetja obcestne svetilke, še posebej, ker sem se končno znebil komarjev. Mesečine na nebu ni bilo veliko, zvezde pa ponoči ne oddajajo veliko svetlobe, a s pesmijo Spirit in the sky, ki sem si jo tiho popeval, sem hitro napredoval in tudi divji lajež psov, ki je prihajal od hiš na levi in desni strani ceste, se mi ni zdel nič posebnega. Verjel sem, da so trdno privezani, lajajo pa, ker so zavohali tujca in mu pač skušajo dopovedati, naj se ne bliža njihovemu ozemlju. A lajež je bil vse glasnejši in iz trenutka v trenutek bolj divji in ko sem za seboj zaslišal pridušeno sopenje in se instinktivno obrnil, mi je kri zledenela kot še nikoli v življenju. Naravnost proti meni je z režečimi zobmi in v divjem laježu teklo kar pet psov. Dva večja in trije majhni mešančki, torej nesporno najboljši čuvaji, ki si jih lahko omisli nek lastnik hiše.

Ugriz psov je najpogostejši razlog za bolniško pri raznašalcih pošte, sem nekoč prebral v neki reviji. Sam poznam osebno kar precej poštarjev in prav rad jim verjamem, da vsakodnevno srečevanje s človekovimi najboljšimi prijatelji, ki iz nekega neznanega razloga tako sovražijo ljudi z veliko usnjeno torbo, ni čisto nič prijetno opravilo. A prav zaradi teh poznanstev vem tudi, da je kakršnakoli obramba pred njimi izredno neumna odločitev. Če pošteno pritisnejo na pedala kolesa ali navijejo plin na motorju in dobesedno zbežijo pred njimi, jim na nek način pokažejo, da so lastniki teritorija in da so pravkar uspešno pregnali vsiljivca.

In točno to sem v tistem trenutku bil jaz. Vsiljivec na ozemlju petih psov, vsiljivce pa je potrebno pregnati zlepa ali zgrda. Ne vem več, odkod sem še potegnil dovolj moči (slej ko prej je veliko vlogo odigral adrenalin), a v trenutku sem se pognal v divji tek in čeprav je bil eden od treh manjših mešančkov toliko vztrajen, da me je tik ob nogah zasledoval še kakšnih dvesto metrov, se je nazadnje tudi on le zadovoljil s tem, da me je pregnal in se (bržkone zmagoslavno, češ: »Ste videli, kako sem ga pregnal?«) vrnil k svojim tovarišem, ki so že prej ostali v temi.

Bil sem popolnoma brez sape in tresel sem se kot šiba na vodi. Če bi bil tako neumen, da bi se z njimi spustil v boj, bi me morda tudi raztrgali. Le kako bi Grki reagirali na zmaličeno telo suhljatega avtoštoparja s slovanskimi obraznimi potezami? Takšne misli sem sicer skušal odgnati, a občutek, da sem se za las izmuznil klavrnemu koncu, je bil močnejši. K sreči so se v daljavi zableščale luči z bencinske črpalke in čeprav sem z obeh strani ceste še slišal lajež posameznih psov, so bili le-ti očitno trdno privezani ali zaprti, saj sem do črpalke prispel brez težav in se izmučeno sesedel na razmajan stol ob še bolj razmajani mizici. Še vedno nisem povsem prišel do sape, poleg tega pa sem se dobro zavedal tudi tega, da s prihodom do črpalke, pravzaprav nisem dosegel čisto ničesar. Še vedno sem bil utrujen, žejen in brez prenočišča.

Uslužbenec na črpalki se je ob mojem globokem dihanju vidno zabaval, ko pa sem naredil nekaj požirkov nekoliko premrzle vode, mi je z nekaj gestami pokazal, da če iščem prostor za spanje, naj vprašam pri sosednji hiši, če imajo kakšno prosto sobo. Sam je do tistega trenutka sploh nisem opazil, saj je bila nekoliko odmaknjena od ceste, poleg tega pa je telo hlepelo predvsem po vodi, a čeprav sem močno dvomil, da bi cena prenočišča bila zame sprejemljiva, sem sklenil, da vprašati le ni greh. Konec koncev bi bil sicer obsojen na ždenje za razmajano mizico in vprašanje je bilo ali bi se črpalkar kar tako sprijaznil z mojo prisotnostjo.

Žensko, ki sem jo na recepciji motela zmotil med gledanjem televizije in kajenjem, bi najlažje opisal z besedno zvezo »fat Greek mamma«. Zdela se mi je celo tako simpatično klišejska, da je prav malo manjkalo, da je nisem vprašal ali jo lahko fotografiram in morda bi jo celo res, če ne bi bilo njeno obnašanje prav nič klišejsko. Po hitrem postopku mi je namreč dala vedeti, da soba (in to samo do osmih zjutraj) stane štirideset evrov, če jo želim, naj plačam ali pa naj se poberem ven. Toliko seveda nisem bil pripravljen dati za nekaj več kot osem ur spanja, a še enkrat več se mi je nasmehnila sreča, ko sem to najmanj pričakoval. Ko sem stopil pred vhod in si zamišljeno prižgal cigareto, sem opazil, da se mimo motela v dolino vije ozka betonska potka in pozneje se pri najboljši volji nisem mogel spomniti, zakaj mi je prišlo na misel, da bi spodaj lahko našel varno zavetje. Morda je bil to celo neke vrste instinkt, kajti znašel sem se na drugi strani hiše in presenečeno ugotovil, da bom povsem varen, saj me bo pred radovednimi pogledi z balkonov skrivala gosta namizna trta, če pa se bom stisnil povsem k gostemu grmičevju, me bo nekdo, ki bo prišel po potki, zagledal šele, ko se bo spotaknil obme.

Ko sem si čez nekaj minut pod glavo podložil nahrbtnik in se v spalni vreči namestil v udobnejši položaj (čeprav mi je bilo jasno, da na trdnih tleh, ki jih penasta podloga ni kaj dosti ublažila, ne bom ravno udobno spal), sem si tiho priznal, da sem se kar dobro znašel. Namesto da bi iz proračuna potovanja odštel kar štirideset evrov, sem se raje odrekel udobju (sicer tudi tušu, a bil sem prepričan, da bom tega razkošja deležen že čez manj kot štiriindvajset ur) in si poiskal nekoliko manj mehko, a vseeno prav prijetno zatočišče. Ni mi bilo mar, da so morda v bližini kače (teh se še vedno bojim) ali da bi me resnično utegnil zalotiti nekdo, ki bi poklical policijo. Čeprav sem prepotoval kar precej kilometrov, sem imel občutek, da se je moja pot iz nekega neznanega razloga iz prijetnega potepanja sprevrgla v muko in bolj kot sem si razbijal glavo, odkod takšna sprememba, manj sem razumel. Je res kriva Grčija, oziroma njeni državljani, ki ne marajo štoparjev, kot je rekel Adrian ali je posredi kaj drugega, višjega, česar se ne da razložiti na ravni človeškega zavedanja?

Uspelo mi je le še natipkati sms-a svojima angeloma varuhoma, nato pa so se mi oči same od sebe zaprle in prisegel bi, da me je utrujenost premagala že takoj naslednjo sekundo.

[se nadaljuje…]

  • Share/Bookmark
 
25 odgovorov na “Polnočni beg”
  1. Teta_Mici - 12.11.2010 ob 14:30

    Krasno branje ob kofetku….

  2. fetalij - 12.11.2010 ob 15:07

    kul branje ;) me veseli, da sem naletel na tole

  3. Alex van der Volk - 12.11.2010 ob 15:11
    Alex van der Volk

    @Teta Mici: Hvala, me veseli, da sem ti polepšal dan, ker je v vsako poglavje vloženo kar precej truda. Pa ne samo mojega, nekdo je moral namreč preveriti postavitev vejic, še en dober prijatelj pa mi je popravil sliki, ki sta bili res katastrofalni. Pisalo znam pač veliko bolje uporabljati kot fotoaparat ;)

    @fetalij: O, lej ga. Kako si, prjatu, dolgo te ni bilo na spregled. Če boš imel voljo do branja, naj ti povem, da je to že šesto poglavje potopisa, plus prolog ;)

  4. Sonja - 12.11.2010 ob 16:01

    Čakam nadaljevanje :-D

  5. Tomaž - 13.11.2010 ob 20:52

    jaz tudi :)

  6. simba - 14.11.2010 ob 18:52

    Kot ena izmed tistih, ki je (bila) sveto prepričana v neskončno prijaznost in ležernost Grkov, sem nad napisanim nemalo presenečena. Še vedno sicer upam, da je neprijaznost zgolj poza. Saj veš – trda lupina, a mehka sredica…

    Mi je pa moj grški prijatelj že zdavnaj povedal, da imam o njegovih sonarodnjakih dosti preveč idilično podobo. ;)

  7. buba švabe - 15.11.2010 ob 13:29
    buba švabe

    Berem in se zraven sprehajam s prstom po zemljevidu. :)

    Samo nikakor mi ne gre v glavo, kako si lahko tako taval sem in tja. Do Ioannine in potem po isti poti nazaj? Pa do Orestiade si mislil iti? To je po mojem zemljevidu ja čisto na drugem koncu Grčije pri meji s Turčijo! :o

  8. Alex van der Volk - 15.11.2010 ob 14:17
    Alex van der Volk

    @Sonja & Tomaž: Kmalu bo, čeprav moram poglavje “Grški kotel” še napisati, nato pa še pretipkati ;)

    @simba: Boš že videla. Saj sem naletel tudi na nekaj zelo zelo prijaznih ljudi (kot sta recimo bila carinik in policist) ali plešasti gostinec v Solunu ali črpalkar, ampak velika večina ljudi je bila takšnih jebivetrov, da to ni za opisat

    @buba: Ja, vem, da zveni zapleteno in celo nelogično. Ampak ko sem prestopil mejo, sem se dejansko znašel sredi divjine, brez žive duše vse naokoli in me je rahlo zagrabila panika, da bom moral prenočiti tam, avtobus pa je potem prišel kot naročen. Do Ioannine pa sem šel, ker sem bil lačen in izžet, ko sem se najedel pa sem se odločil, da ne prenočim v mestu, ampak izzovem srečo in poskušam priti čim dlje. Potem pa se je zgodilo kar se je zgodilo. Morda bi bilo drugače, če bi se postavil zraven križišča kjer se zavije na AC proti Solunu (kar je primerljivo s tem, da bi iz Ljubljane v Maribor hotel iti čez Domžale, Trojane itd. po stari cesti), ampak avtocest pač ne maram in sem se jih v veliki večini hotel izogniti. Pot, ki sem se jo zarisal pa je vodila po “zunanji” strani držav, če razumeš kaj želim povedati. Želel sem preštopati Grčijo skoraj vse do turške meje ter šele nato zaviti “navzgor” proti Bolgariji in tudi Romunijo sem hotel prečkati po “zunanji” strani države, da bi bil “krog” ja čim bolj prepričljiv. Edini problem je, da nisem računal, da so Grki resnično malo čuden narod, kar mi je dobesedno zjebalo sistem in ukradlo en cel dan. Počakaj na naslednje poglavje ;)

  9. Alex van der Volk - 15.11.2010 ob 14:26
    Alex van der Volk

    Eno vprašanje za vse…Mislite, da načrt poti, ki ga naflikam na začetku vsakega poglavja, nekoliko preveč zoomam in je zato podatek kje približno sem se nahajal in koliko kilometrov sem naredil, preveč nerazumljiv?

  10. buba švabe - 15.11.2010 ob 18:20
    buba švabe

    Aaa, jaz sem pa mislil, da si šel po najkrajši poti. Na daljši krog niti pomislil nisem. Toliko bolj impresivno. :)

    Kar se tiče načrta poti, sem pa že večkrat mislil komentirat, ampak potem pač nisem hotel komplicirat. Meni se zdi slikica veliko premajhna. Vidi se, da gre verjetno za nekakšen zemljevid, več pa nikakor ne. Daj raje tako naredi, da bo mala slikica link na večjo. Pa verjetno bi bilo bolj pregledno, če bi bil za podlago navaden zemljevid in ne satelitska slika. Samo moje mnenje… :)

  11. simba - 16.11.2010 ob 11:01

    Tudi meni je načrt poti premajhen…

  12. D.P. - 16.11.2010 ob 14:12

    Volk, nekaj da te vprašam. Tisti opis o psih in njihovem renčanju itd… Te ni bilo tega prizora strah za umreti? Meniš, da bi te res raztrgali- so bili res videti tako krvoločni?

    Kako si se rešil fobij, ki jih omenjaš? Teorijo vem, sam praksa pa…Si našel pogum zgolj in samo tako, da si se z njimi čimvečkrat soočal? Drži?

  13. Tečnstrdesc - 1.12.2010 ob 21:37
    Tečnstrdesc

    Že dolgo nisem zmogel potrpljenja, da bi v celoti prebral tako dolg log, super. Sam sem imel pred leti podobno iskušnjo s štopom v Grčiji, iz Ioannine nisem prišel nikamor, tako da sem potem potoval z avtobusi in vlaki, ki pa so bili kar poceni, če se prav spomnim.

  14. Tomaž - 2.12.2010 ob 16:23

    voooooolk :) kje si? kdaj bo nadaljevanje?

  15. Sonja - 3.12.2010 ob 14:08

    voooooolk :) kje si? kdaj bo nadaljevanje?

  16. Alex van der Volk - 4.12.2010 ob 13:01
    Alex van der Volk

    Se opravičujem za molk, zadnje tedne nisem našel časa niti za dihat, kaj šele pisat :))

    @buba in Simba: Kar se načrta poti tiče, ne najdem neke boljše rešitve, še posebej ker mi tudi zmanjkuje prostora na blogu. Ko bo potopis končan (in nekega dne zagotovo bo), bo v word datoteki, ki nastaja, za začetno sliko fotografija avtokarte in vsa stvar bo veliko bolj razvidna. Fora je namreč tudi v tem, da imam takšno obliko bloga, ki ne dopušča večjih fotografij, če bi objavil samo pomanjšano različico načrta, ki bi se ob kliku povečala pa bi mi zasedla preveč prostora. Bom nekako uredil :)

    @D.P.: Psov se do tistega trenutka nisem bal, oz. vsaj ne preveč. Ali bi me raztrgali ali ne, ne vem, ne morem soditi, vem pa, da sem se ustrašil kot le malokrat v življenju, nato pa sem se spustil v brezglav tek. Kot si videl, sem imel za seboj naporen dan in če me zdaj kdo vpraša kje sem zbral moč za takšen šprint, mu ne znam odgovoriti, je pa bila to zagotovo odlična demonstracija kaj vse zmore adrenalin. Moj sodelavec je rekel, da bi morda lahko snel nahrbtnik z ramen in z njim udrihal po njih, ampak glede na to, da jih je bilo pet, ne vem ali bi ta zgodba res imela srečen konec. Je pa zanimivo, da se od tistega dne psov nekoliko bolj bojim kot sem se jih prej. Še vedno jih imam zelo rad in to čisto vse, a ko začne kakšen renčati ali lajati proti meni, me kar malo stisne. Saj o psih bo še debate v teh zapisih, kar pozorno beri

    @Tečnstrdesc: Jaz sem prav pred kratkim ugotovil kaj sem morda tudi delal narobe (v knjigi Velika knjiga govorice telesa). Odgovor podam v naslednjem poglavju. Lahko vprašam kako to, da si se ti potepal po teh krajih? Oz. kaj je bila to za ena avantura?

    No, kar se tiče nadaljevanja pa sem, kot sem rekel, v precejšnjem pomanjkanju časa. Pretipkane so tri strani poglavja “Grški kotel”, ampak na njih se res ne zgodi nič posebnega. Naslednji teden imam tri dni proste in se bom morda zabubil v Derby bar in ga tam končal. Če mi uspe, bo nadaljevanje že v petek, če mi ne boste morali še malo počakat. Vsekakor pa bo pred novim letom :)

  17. buba švabe - 6.12.2010 ob 07:47
    buba švabe

    Kar se tiče večje slike karte (ali pa tudi vseh slik, če smo že pri tem), lahko po moje komot daš na srani.si. Res nimaš neke prave garancije, da bodo slike tam dejansko ostale, ampak jaz do zdaj še nisem doživel, da bi kaj izginilo.

  18. David Santos - 9.12.2010 ob 16:04

    Really great work and very nice picturs. have a nice day.

  19. Devil Angel - 9.12.2010 ob 19:13

    Me veseli, da maš jajca :D, in da si šel štopat. Sam planiram enkrat v prihodnosti mal bolj milo varianto, z motorjem, ker z štopanjem ne pridem vedno ravno daleč niti v naši ljubi Sloveniji (sploh pa, če ne ustavijo niti suhljatemu štoparju, kje bodo šele 120 kilski gorili :D).

    Komaj čakam na nadaljevanje!

  20. Tečnstrdesc - 9.12.2010 ob 20:39
    Tečnstrdesc

    Moja pot ni bila tako dolga kot tvoja, ogledal sem si Meteoro, Šparto, Tebe,… Spominjam pa se Grčije po dobri hrani in vinu, še posebej na podeželju. Hotel sem še malo na otoke, pa mi je bilo v Atenah tako všeč, da sem zadnjih štirinajst dni ostal kar tam.

  21. Tomaž - 27.12.2010 ob 16:19

    Volk novo leto bo ;)

  22. Alex van der Volk - 27.12.2010 ob 16:29
    Alex van der Volk

    Ja, Tomaž, vem. Če ne zaradi drugega, ker imam (tako kot vsako leto) v službi ubijalski tempo, ki ga pa imam siceer zelo rad, ker se tako lahko izognem vsej noriji okoli praznikov. Naslednje poglavje tako napreduje zelo poačsi (par stavkov sem napisal par dni nazaj), upam pa, da bo po novem letu kaj časa, da ga končam, pretipkam in objavim. Morda malo sramotno, da opisujem dogodke, ki so se dogajali dobro leto in pol nazaj, ampak ker se poleg pomanjkanja časa borim tudi s pomanjkanjem navdiha (in to že dobro leto), upam da greh ni tako zelo hud :p

  23. Tomaž - 27.12.2010 ob 20:38

    Volk, ne sekiraj se preveč, ker te razumem. Nič zato, če si bil na potovanju pred letom in pol. Ker tako zanimivega bloga ni daleč okoli in nas je veliko, ki te radi beremo.

  24. Gorazd - 21.08.2011 ob 20:42

    kaj je to konec? Link?

  25. Alex van der Volk - 21.08.2011 ob 21:05

    Nene, še zdaleč ni konec. Poglej na desno stran bloga, v kvadratek “Predalčki”, kjer je vse polno nekih besed. V njem najdi stavek “Jugonostalgik stopa castni krog” in ga klikni. Ven ti bo vrglo vse linke, ki so povezani s tem potovanjem ;)

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !