Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Samo denar nekaj velja

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 17.09.2010 ob 21:02 ob 21:02 pod Fotogalerije & Fotoreportaže, Volkova potepanja, Volkovi izzivi

Kavaje oziroma Kavajë (izg. Kavaji) niso ravno veliko mesto. Že takoj sem opazil, da skoznje vodi zgolj ena velika, a malo prometna cesta, ki jo seka mnogo večinoma zakotnih uličic. Želje in predvsem časa, da bi jih raziskoval, seveda nisem imel, a zakaj neki bi se sploh ukvarjal z njimi, ko pa je bilo več kot očitno, da bom vse, kar je v tem mestecu vredno videti, lahko videl prav na tej glavni cesti.

Vročina je že pošteno nabijala in le s težavo sem si oblizoval že popolnoma izsušene ustnice, a me tudi to trpljenje ni premagalo, da bi ob hidrantu, pri katerem so se trije mladi dečki špricali z vodo, naredil požirek ali dva. Ko sem šel mimo njih, je namreč nekaj kapljic padlo tudi name in v hipu so vsi trije obstali kot vkopani bržkone misleč, da se bom razpenil, a moj nasmeh jih je v naslednjem trenutku spet sprostil, ko pa sem jih z nekaj gestami prosil, naj me kar še malo poškropijo, ker mi je vroče (ob čemer sem pokazal na sonce in jezik pomolil proti tlom), se niso pustili prositi. V zahvalo sem vsakemu od njih »tolkel pet« ter jim skuštral mokre lase in počasi odšel naprej, oni pa so sproščeno nadaljevali s svojo igro.

Voda, s katero so me poškropili po kapi, obrazu, vratu, majici in tudi kratkih hlačah, je hojo le nekoliko olajšala in čez dobrih pet minut so se mi navdušeno zasvetile oči. Že med pripravami na pot sem se namreč trdno odločil, da denarja ne bom menjal pri preprodajalcih deviz, ki bi me lahko brez večjih težav prinesli okoli, meni pa se o tem ne bi niti sanjalo, temveč bom raje poiskal pravo banko. V tistem trenutku sem tik pred seboj zagledal nezgrešljivo rumeno tablo z logotipom, ki je močno spominjal na tistega, ki ga uporablja banka Raiffeisen (resnici na ljubo sem sicer šele ob pisanju potopisa ugotovil, da se podobnost med bankama začne in konča pri rumeni tabli s črnim napisom, a tisti trenutek sem bil tako vesel dejstva, da sem naletel na banko, da bi lahko mirno zatrdil, da je logotip podoben tistemu, ki ga uporablja Pošta Slovenije).

K sreči je bila podružnica banke BKT (Banka Kombetare Tregtare) odprta, kot se za delovni dan tudi spodobi. Ampak v Albaniji se pač nikoli ne ve. Ko sem premagal začetni šok, ki ga je povzročila precejšnja temperaturna razlika med vročino, ki je nabijala na pločniku in notranjostjo poslovalnice, sem se spodbudno nasmehnil uslužbenki za pultom, tik zatem pa sem v kotu opazil starejšega varnostnika, ki sam po sebi sicer ne bi bil nič posebnega, če ne bi v rokah trdno stiskal avtomatske puške AK-47, točno takšne, kakršna je bila Zala, ki sem jo med služenjem vojaškega roka na Vrhniki in v Ilirski Bistrici uporabljal tudi sam. Vprašanje, ali jo je namesto pištole imel zato, ker je slednjo v Albaniji težje najti ali zato, ker je avtomatska puška pač veliko manj zamudna, bo žal za vedno ostalo brez odgovora. Seveda pa nisem dvomil, da možakar ne bi okleval, če bi presodil, da jo mora uporabiti, zato sem tudi njemu prijateljsko pokimal in rahlo privzdignil roki z dlanmi navzven, češ – brez panike, nič vam nočem. Očitno je gesto povsem razumel, saj je komaj opazno pokimal nazaj in se celo nekoliko nasmehnil, nato pa svoj pogled spet usmeril k vratom.

Nekaj časa sem premišljeval, koliko denarja naj sploh zamenjam, potem pa sem se odločil, da ne bom pretiraval in uslužbenki, ki se je bogve zakaj počutila izredno nelagodno, na pult položil dvajset evrov. Izkušnje iz Romunije in Bolgarije so me spomnile, da se lahko še prehitro zgodi, da denarja enostavno ne bom mogel zapraviti, z leki pa si v Grčiji ali katerikoli od naslednjih držav tudi ne bi mogel pomagati. V skrajnem primeru, če bi mi lekov resnično zmanjkalo, bi lahko povsod plačal tudi v evrih.

Spet zgolj zaradi izkušenj z navijaških popotovanj ( izvzemši Wroclav na Poljskem) vem, da je potrebno v večini držav pri menjavi denarja pokazati tudi potni list in tako sem ga tudi na tej banki že vnaprej pripravil ter ga uslužbenki pomolil pod nos prvič, ko je vzdignila glavo.

Zakaj takšno popisovanje tujcev, ko pa vsakemu malce bolj izkušenemu očesu zares ni težko prepoznati ponaredka, poleg tega pa se da s pomočjo ultravijoličnih lučk in ostalih avtomatov zares preprosto ločiti ponaredek od pravega denarja, je zame bila in je še povsem nerešljiva uganka, a tisti hip je bilo važno zgolj to, da mi je uslužbenka poleg rumenega računa, ki ga je potisnila čez pult, zraven dodala še nekaj precej dotrajanih bankovcev in obledelih kovancev.

Za dvajset evrov sem po tečaju 1 : 128,20 dobil natančno 2.565 lekov in ko sem jih spravil v denarnico, sem se zalotil, da se počutim povsem  drugače kot pred nekaj minutami. Kot prvo bi me zdaj vsakdo veliko težje ogoljufal, kot če bi mu plačal z evri in bi si lahko izmislil nek svoj »privatan kurz«, kot drugo pa sem zdaj točno vedel, kakšno je menjalno razmerje evra in leka in mi je bilo povsem jasno, da bom vsako ceno z lahkoto preračunal v meni znano valuto, torej slovenske tolarje.

Čeprav me je spreletela ideja, da bi varnostnika vprašal, ali ga lahko fotografiram, seveda ne zaradi njega samega, pač pa zgolj in samo zaradi njegove nenavadne oborožitve, sem to misel zavrnil prav tako hitro, kot se je pojavila. Zakaj bi izzival usodo in kar sam klical nesrečo nadse? Morda bi mi možakar to kot turistu dovolil in se mu vse skupaj ne bi zdelo nič posebnega. Lahko pa bi bil bolj paranoične sorte in bi mi znalo tako nedolžno dejanje morda nakopati cel kup problemov. Tako sem mu samo še enkrat prijateljsko pokimal in znova stopil iz hladne poslovalnice na žgoče sonce.

Sicer ne gojim pretiranih simpatij do ljudi, ki odidejo na dopust, nato pa cele dneve tičijo v senci s prenosnim računalnikom na kolenih in na Facebooku vsakih pet minut razlagajo, kako fenomenalno se imajo, a ko sem po nekaj metrih hoje zagledal tablo z napisom Internet caffe, se enostavno nisem mogel premagati. Saj ne, da bi bila abstinenčna kriza po približno šestintridesetih urah ločenosti od računalnika tako velika, da ne bi zdržal tudi brez tega, a priložnost se mi je zdela naravnost idealna, da se vsaj na hitro »pofočkam« na blogu…

Najbrž je samo po sebi umevno, da sem tudi v majhnem prostoru, v katerem je nekaj mladih za računalniki zaverovano premikalo miške in mrzlično tipkalo po tipkovnicah, najprej vzbudil veliko pozornosti, a ko sem zaposlenemu za največjim računalniškim zaslonom v angleškem jeziku pojasnil, kaj želim, se je zgolj nasmehnil in mi pokazal naj se kar poslužim enega od računalnikov.

Jugonostalgik stopa castni krog – I. javljanje (14.07.2009 ob 11:21)

Pozdravljena, Slovenija

Ker se mi mudi naprej, bo to prvo kratko javljanje z mojega stoparskega potepanja po drzavah sosedah bivse SFRJ /odtod tudi ime podviga/, bolj kratko. Ce bi moral vse skupaj povzeti z enim stavkom, bi lahko rekel samo, da se imam vec kot fantasticno. Obcutek imam, kot da je ves svet na moji strani in mi pomaga naprej, poleg tega pa se je vceraj zgodilo toliko stvari, da ne vem ce ne bom ze danes, ko se bom lotil pisanja potopisa prvega dne, popisal pol zvezka. Ne vem ce je mozno, da se nekomu v borih stiriindvajsetih urah zgodi toliko pozitivnih /ceprav je bilo vmes tudi nekaj negativnih, kajpada/ stvari, ampak nekatere resnicno mejijo ze na cudez.

Ker nisem dobil direktnega prevoza do Barija, ampak samo do Napolija, sem sklenil, da bom izzval sreco in slabih 300 kilometrov cez Apenine ze poskusal nekako premagati. Racunal sem, da se bom na trajekt za Durres vkrcal danes zvecer, toda s pomocjo prijaznih ljudi, ki niso zahtevali popolnoma nicesar v zameno, sem bil v pristaniskem terminalu ze vceraj zgodaj popoldne! Seveda sem se nato do desetih zvecer zgolj dolgocasil in se trudil, da ne bi zaspal na zelezni klopi, saj sem v kamionu spal absolutno premalo, trajekt pa bi v tem primeru tudi odpeljal brez mene, ampak vazno je, da sem se nanj navsezadnje le vkrcal, okoli polnoci odplul in po osmih urah voznje brez vsakrsnih tezav vstopil v Albanijo.

Kljub vsiljivemu nadlegovanju beracev, saj sem moral kopico otrok, ki so mi trgali nahrbtnik z ramen in poskusali vtakniti roke v moje zepe, dejansko oklofutati, se je tudi danasnji dan zacel vec kot odlicno. Ker nisem imel pojma kako naj pridem iz Durresa /kar je veliko bolj zapleteno kot bi si kdorkoli mislil,  se posebej ce so kot edino prevozno sredstvo na razpolago dragi taksiji ali noge/, me je kaksnih trinajst let star fant dobesedno porinil na improviziran avtobus, ki me je pripeljal v Kavaje /crki e dodajte dve pikici in vse skupaj izgovorite Kavaji/, kjer sem najprej zamenjal 20 evrov in zanje po tecaju 1 proti 128 dobil 2.564 lekov, ko pa sem videl veliko tablo Internet caffe, se seveda nisem mogel premagati.

Ceprav bi se dolgotrajnejsemu potepanju po Albaniji lahko izognil, ce bi jo obdelal po cestah tik ob makedonski meji, se odpravljam na jug. Danes bi rad obsel Rrogozine, Lushnje in Fier ter prenocil v Vloreju ali se dlje. Bomo videli, a ce bo slo tako naprej, potem se nimam kaj bati, da mi pot ne bi uspela tako kot sem jo nacrtoval.

Pazite na palce in se vidimo!

p.s.

Opravicujem se za manjkajoce oklepaje, ki sem jih nadomestil z znakom / in spuscanja crk s stresico, vendar so te albanske tipkovnice se nekoliko bolj zazpletene kot ceske.

Za slabe pol ure interneta sem fantu izročil bankovec za dvesto lekov (torej manj kot en evro) in sam pri sebi sklenil, da bom odslej čas izgubljal samo še za kakšno kavo ali počitek v senci, če bo vročina resnično prehuda. In predvsem prva možnost me je pošteno mikala, konec koncev sem doma navajen spiti kar precej kave, to dopoldne pa sem do tistega trenutka dobil samo eno, poleg tega pa sem moral nujno narediti še nekaj drugega.

Čeprav sem  imel sprva v načrtu dobesedno izpuhteti za čas trajanja celotnega potovanja, je moja teta po nekih, milorečeno čudnih vezah ugotovila, kam se odpravljam in na kakšen način. Čeprav sem se malodane sprl z njo, češ da to ne bo svobodno potovanje, kakršnega si želim, če bom moral biti v vsakodnevni navezi z njo, je (tipično po svoje) trmasto vztrajala pri tem, da bo moj angel varuh in da ji moram vsakih štiriindvajset ur poslati sms, da bo vedela, da je z menoj vse v redu. Argumenti, da se ne bom počutil svobodnega, saj me bo ves čas nekaj vezalo na dom, je niso premaknili niti za centimeter in ko mi je zagrozila, da bo zagnala alarm prvič, ko se ne bom javil, sem sprevidel, da je trdno odločena, da doseže svoje in se z njeno zahtevo sprijaznil. Seveda pa moja teta ni vedela, da je bil en angel varuh do tedaj že določen, saj sem za to vlogo že od prvih priprav dalje zadolžil Volkuljo. No ja, angelov varuhov bržkone res ni nikoli preveč.

Ob srkanju ravno prav vročega makjata s slastno peno sem tako počasi natipkal dve kratki sporočili, natakarju izročil kovanec za sto lekov, si oprtal nahrbtnik in se mimo zelo lepe džamije, ki se je žal nisem spomnil fotografirati, napotil skozi mesto.

Einstein, ki je bil (kot vsi vemo) pameten možakar, seveda ni kar tako postavil relativnostne teorije in sam pri sebi včasih ne morem verjeti, kako teorija o različnem trajanju časa, dejansko drži. To se mi pravzaprav dogaja tudi med pisanjem teh vrstic na ljubljanskem Tromostovju, ampak pustimo zdaj to.

Če bi tisto dopoldne Kavaje prevozil z avtomobilom ali katerimkoli drugim vozilom, bi se mi mesto namreč zagotovo zdelo veliko manjše kot je bilo videti iz zornega kota pešca s težkim nahrbtnikom, ki je metre po prašnem pločniku premagoval pri temperaturi zraka, ki se je povzpela krepko čez trideset stopinj. A zatopljen v svoje misli sem se v nekem trenutku le zavedel, da sem mesto pustil za seboj in spet prišel na glavno cesto, ki naj bi me, če je šlo verjeti avtokarti, mimo vasic Rroghozine in Lushnje pripeljala v Fier in Vlore. Sicer je bil promet resda zelo redek, a to me tisti trenutek ni preveč skrbelo. Če bi vročina ali izčrpanost od žeje res bili prehudi, bi vsak trenutek lahko ustavil enega od kombijev, ki se jih v Albaniji res ne manjka ter se za simbolično plačilo do naslednje postojanke preprosto pustil peljati.

Ampak dober občutek me ni pustil na cedilu. Ko sem se preselil na drugo stran ceste, olajšano odložil nahrbtnik in po dobri minuti vzdignil palec proti majhnemu tovornjaku-hladilniku, ki je več kot očitno po Albaniji razvažal sladolede znamke Nestle, je šofer, ko me je zagledal, le na kratko potrobil, nato pa vklopil desni smerokaz in ustavil dobrih deset metrov naprej. Sicer kar nisem mogel verjeti, da imam takšno srečo, vendar se vseeno nisem pustil prositi. Zgrabil sem nahrbtnik in stekel proti sovozniškim vratom, ki jih je šofer medtem odprl.

»Mir dita. Rroghozine, Lushnje, Fier, Vlore?«

Šofer se je mojemu zadihanemu glasu in bržkone predvsem albanščini široko nasmehnil, ob čemer sta se pokazali dve vrsti redkih zob, a iz njegovih ust je poleg nekaj nerazumljivih besed v moja ušesa priplavala tudi beseda »Fier« in spet je prav malo manjkalo, da nisem zavriskal od sreče. To je namreč pomenilo, da bom Rroghozine in Lushnje obšel v enem samem vozilu in pristal v zadnjem mestu pred enim od največjih turističnih krajev v Albaniji, Vloreju.

»Alex? Slovenia?« je šofer kot odmev ponovil moje besede in trdno stisnil dlan, ki sem mu jo ponudil. »Šeljimi, Albania,« je dodal čez nekaj sekund in se široko zarežal.

Ne ta ne katerikoli drug trenutek se ne bi mogel spomniti, kdo je rekel, da vsi ljudje dobre volje govorijo isti jezik, a naj misel zveni še tako nemogoča, se ji jaz lahko samo globoko priklonim. Čeprav je Šeljimi znal samo zelo zelo polomljeno angleško, sam pa sem govoril malo angleško, malo italijansko, največ pa z rokama, sva namreč prav prijetno poklepetala…

Šeljimi je šestindvajsetletni fant temne polti in ciganskega porekla iz Fierja in je cele dneve na poti s svojim majhnim tovornjakom, saj trgovinam po celotni obali Albanije dostavlja sladolede. Za svoje delo dobi (za albanske razmere) precej dobro plačo in sicer okoli dvesto evrov mesečno, vseeno pa so njegove največje sanje nekoč zbrati dovolj denarja za letalsko karto in oditi v Anglijo, natančneje v Liverpool, kjer ima njegov brat čisto v centru svojo slaščičarno in bojda živi na veliki nogi. Na vprašanje, zakaj torej brat sam ne pošlje denarja, Šeljimi sprva ni želel odgovoriti, a po nekaj kilometrih mi je le skesano zaupal, da mora nekdo ostati v Albaniji in skrbeti za starše, ki bi sicer stradali. Mikalo me je sicer, da bi ga vprašal, ali res mora skrbeti samo za starše ali tudi za kopico mlajših bratov in sester, a recimo, da nisem želel drezati po občutljivih področjih. Sploh pa se je fant razgovoril o svojem najljubšem nogometnem klubu pod soncem (Liverpoolu, jasno) in ko mi je kot po tekočem traku zrecitiral prvo postavo moštva iz sezone 2008/2009 ter tudi igralce s klopi, je začel že nekoliko vzneseno (a kljub temu brez posluha) prepevati tisto dobro staro »You’ll never walk alone«.

Sklepal sem, da je resnično prepričan, da bo nekoč živel v tem angleškem velemestu, a hkrati je žalostno dejstvo, da si življenje tam slej ko prej predstavlja povsem iluzorno, ne zavedajoč se, da bo delal od jutra do pozne noči, na nogometne tekme pa bo, če seveda bo, morda hodil njegov brat. A zakaj bi začel s tako težkimi debatami, ko pa je bilo več kot očitno, da Šeljimi ima svoje sanje, katerim je pripravljen podrediti čisto vse na tem svetu? Odločil se je, da bo živeti in delati v Liverpoolu njegov življenjski cilj in kdo neki sem jaz, da bi mu ubijal Upanje …

Na svojega albanskega prijatelja, ki mi je v Fieru zaželel srečo ter, tik preden sem zaprl vrata, dodal, naj se pazim ciganov (»gud lak and biver džipsis, maj frend«), ob čemer se je še enkrat široko zarežal, sem tako mislil še med sprehodom skozi peklensko vroče mesto. Dokler se nisem odločil, da je, glede na to, da je bila ura približno poldne in pol, zame bolje, da si privoščim vsaj malo počitka. In senca prijetnega bara italijanske družbe Avtogrill (globalizacija, ja) zraven lepo urejene bencinske črpalke me je dobesedno vabila s pekočega sonca.

»Mir dita, nje kafe ju lutem … e un bicchiere di acqua non gasata,« sem se zmedeno nasmehnil mlademu fantu, ki je prišel k mizi v istem trenutku, ko sem odložil nahrbtnik in si počasi prižgal cigareto.

»Ma certo,« me je naslednji hip osupnil s pristnim italijanskim naglasom in že ga ni bilo več.

Ko se je čez par minut vrnil in me postregel, kot da sem v najbolj fini restavraciji, saj tudi stekleničke vode ni pozabil odpreti pred menoj ter mi je naliti v kozarec, sem v sebi začutil, kako me dreza nek nagajiv hudiček in ta mi na koncu ni dal miru, da bi se lahko zadržal, zato sem fanta v svoji polomljeni italijanščini vprašal še, koliko sem dolžan. A kdor drugemu jamo koplje je sicer morda res grobar, še bolj pogosto pa sam vanjo pade in svoji neumnosti sem se pozneje smejal še cel preostanek dneva. Fant je namreč italijanščino obvladal zares perfektno oziroma veliko bolje kot jaz, ki jo v službi aktivno uporabljam čisto vsak dan. Seveda pa je to imelo svoje prednosti, saj sva se ob pomanjkanju dela povsem v miru zaklepetala in ko sem mu pojasnil, od kod prihajam, kako sem pripotoval v Fier in kam se odpravljam, se je izkazalo, da mu tudi Slovenija ni neznanka. Poleg tega, da ima v Novem mestu daljne sorodnike, je tudi zagret navijač nogometnega kluba Tirana iz istoimenskega glavnega mesta Albanije, kamor redno odhaja na oglede prvenstvenih in mednarodnih tekem in dobro mu je ostalo v spominu tudi srečanje s klubom iz mojega domačega mesta, Hit Gorico. Takrat je z nekaj somišljeniki želel celo obiskati Novo Gorico, vendar so jim na koncu načrte prekrižale finance.

Preden se je posvetil drugim gostom, sem dobil še nasvet, naj prenočim v Vloreju, saj je Himare dokaj majhna in s prenočišči precej skromna vasica, poleg tega pa je pot do tja dolga, vijugasta in predvsem nevarna. Ne zgolj sama po sebi, temveč za samotne popotnike še prav posebej.

»Tam ljudje še vedno živijo kot sto let nazaj. In turistov ne marajo preveč,« mi je zamišljeno pojasnjeval. »V Himareju in še dlje na jugu se že čuti grški vpliv, a gore so res nevarne.«

Ja, tako preproste postanejo stvari, ko se zaklepetaš z domačini. Če fanta, ki sem ga pozabil vprašati, kako se imenuje, ne bi srečal, bi se čez prelaz, ki je po avtokarti sodeč zares bil kar dolg in predvsem visok, morda res odpravil že tistega dne in morda … A te misli sem hitro odgnal in ker sem si v dvajsetih minutah le nekoliko odpočil, sem pod skodelico položil bankovec za dvesto lekov, čeprav je račun znašal zgolj sto petdeset, si oprtal nahrbtnik in se spet namenil proti prašni cesti.

V senci se mi je sicer zdelo, da se je nekoliko ohladilo, a prihod na sonce je vrnil realnost vremena na albanskem jugu. Vročina je namreč spet dobesedno bušnila vame, da sem kar čutil, kako je začela voda pronicati skozi vsako poro telesa.

»Alex! Alex, samo še nekaj,« sem zaslišal za hrbtom znan glas, ki je pripadal natakarju. »Nikoli, ampak res nikoli se ne usedi v avto k ciganom. Zelo nevarno bi znalo postati zate. In pazi se šoferjev kombijev (te sva omenila tekom klepeta, ko sem mu povedal kako sem prispel iz Durresa v Kavaje in je potrdil moje domneve, da je ta način prevoza v Albaniji izredno priljubljen, saj je hiter, zanesljiv in relativno poceni). Ne pregovarjaj se z njimi glede cene, samo plačaj, kolikor bodo zahtevali, sicer lahko postanejo zelo nasilni, še posebej do tujcev.«

Pozneje si nisem znal razložiti, kateri angel mu je prišepnil, naj mi pove še to, a še zdaj imam občutek, da je poba naravnost slutil, da bom prav kmalu zašel v težave.

Ko sem se za hip ustavil pri starejšem možakarju, ki je brezskrbno zalival asfalt (nekoč sem slišal, da naj bi bil to učinkovit način za ustvarjanje bolj vlažnega okolja in posledično lažjega prenašanja vročine) in ga prosil, ali me lahko malo poškropi po kapi in vratu, kar je z dobrodušnim nasmeškom na ustih tudi naredil, je pogovor z menoj sam od sebe načel robusten možakar srednjih let. In tudi tega je zanimalo čisto vse. Od kod sem, kam se odpravljam, koliko sem star in koliko denarja imam s seboj. Njegova italijanščina sicer resda ni bila najbolj blesteča, a po mojih odsekanih odgovorih in odkritem kazanju, da me klepet z njim ne zanima, temveč si želim zgolj čim prej nadaljevati svojo pot, bi enostavno moral vedeti, da me njegove usluge na zanimajo. Čeprav sem energično zanikal, da bi pri sebi imel denar, me je namreč skušal na vsak način pripraviti do tega, da bi do Vloreja potoval z njegovim belim kombijem, ki je s prižganim motorjem čakal na potnike nekaj metrov naprej ob cesti. Na koncu mi je bilo vsega dovolj. Spoštljivo, ampak odločno sem rekel: »Non ho soldi, no money,« ter odšel naprej, ne da bi počakal na njegov odgovor.

Neko čudno naključje (ali pa samo cesta, popolnoma neprimerna za štopanje) je želelo, da sem naslednjih petnajst minut zaman vzdigoval palec, vmes pa mi je v iskanju dobrega mesta uspelo prehoditi dobrega pol kilometra. Nisem še uspel pomisliti, da bi bil čas, da končno dobim prevoz, ko je izza ovinka divje pripeljal bel kombi, ki sem si ga prej dobro zapomnil in čeprav sem v hipu spustil palec, ki sem ga vzdignil, ko sem izza ovinka zaslišal zvok približajočega se vozila, je šofer le vklopil desni smerokaz in ustavil tik ob meni.

»No soldi, no money,« sem zaklical možakarju, ki bi si za svojo vztrajnost vsekakor zaslužil posebno priznanje.

»No problemo, vai, vai,« mi je brez oklevanja kazal naj vstopim v kombi, v katerem se je celo nabralo nekaj potnikov.

Nekaj mi je govorilo, naj možakarja zavrnem in počakam na prijaznega in predvsem manj vsiljivega šoferja, kakršen je bil naprimer Šeljimi, vendar sem (sicer resda precej naivno) pomislil, da možakarju pač ostaja prostor in je sklenil, da zaradi dobre volje do Vloreja potegne še mene, ko pa ravno ve, da sem brez denarja. Do konca potovanja te napake nisem več ponovil …

Do Vloreja vodi kar lepa cesta in če sem prav opazil, je celo označena kot hitra. A veliko bolj zanimivo je bilo videti, da Albanci nedaleč od nje gradijo čisto pravo avtocesto, ki bo Fier in Vlore popolnoma povezala. O resnosti projekta so govorile velike gore peska in ogromno število gradbenih strojev, toda na to, da sem v povsem samosvoji državi, me je spominjalo dejstvo, da po celi poti (okoli štirideset kilometrov) nisem zagledal enega samega delavca. Sicer je bilo resnično tudi v kombiju tako vroče, da mi je že skoraj delalo slabo, vendar to slej ko prej ne more biti izgovor, da so dela sredi sončnega in delovnega dne mirovala.

Veliko bolj kot nedokončana avtocesta pa me je z vprašanji navdajal možakar za volanom in sam pri sebi sem bil zares vesel, da imam v denarnici dovolj lekov. Bolj kot sem ga gledal, z večjim nezaupanjem me je navdajal njegov obraz in imel sem občutek, da tudi on skrivoma opazuje mene, kot da ne bi imel povsem čiste vesti.

Najbrž nikoli ne bom vedel, ali posedujem kakšne nadnaravne sposobnosti, a vsekakor me tistega dne občutek še enkrat več ni prevaral. Ko je možakar ustavil v precej zakotni ulici, ki asfalta bržkone še zelo dolgo ne bo videla in srborito zavpil: »Vlore!«, sem odprl drsna vrata, na hitro bleknil: »falemendér« in hotel po hitrem postopku oditi, vendar me je takoj ustavilo glasno vpitje. Možakar je za prevoz zahteval plačilo.

Z leti sem se sicer nekoliko naučil krotiti jezo, a tisti trenutek mi je kri (napol upravičeno) zavrela: »Ti ho detto che non ho soldi. No money!«

Če bi imel na glavi kaj las (le dan pred potovanjem sem se z brivnikom obril do golega), bi se mi ob možakarjevi reakciji bržkone postavili pokonci. Bil sem v Albaniji. V deželi, kjer nekaj velja zgolj in samo denar. Katero budalo bi sem prišlo brez ficka v žepu? Lahko bi govoril, da sem brez denarja, toda možakar seveda ni bil tako neumen, da bi mi verjel.

Doživel sem namreč najbolj besen pogled, kar sem jih kdaj uspel uzreti, ko pa je vidno jezno prestavil v prosti tek, zategnil ročno zavoro in več kot očitno želel izstopiti, sem spoznal, da je hudič vzel šalo. Takrat bi mu najbrž izročil tudi več kot dvesto lekov, kolikor je zahteval, ko pa je med glasnim vpitjem (najbrž ni govoril nič lepega) divje speljal, sem si prav zares oddahnil. Kaj bi lahko naredil, če bi res bil brez denarja? Bi mu izročil fotoaparat ali v najboljšem primeru mp3 player? Bi skušal pobegniti ali pustil, da me pretepe in molil, da bi ostalo samo pri tem? Veliko vprašanj je ostalo brez odgovora, ko se je prah za kombijem počasi polegel in sem spoznal, da sem precej daleč od nekega turističnega kraja, kakršen naj bi bil Vlore.

A čeprav me je Albanija tistega dne že presenetila, tako pozitivno kot negativno, sem prav kmalu spoznal, da je v osnovi pravzaprav zelo prijazna državica. Med izgubljanjem po prašni cesti mimo gradbišč, kjer bodo nekoč turiste gostili precej veliki hoteli, me je namreč ustavil brezzobi starejši delavec. Da sem povsem izgubljen in da nimam kaj delati tam, kjer sem se nahajal, mi je bržkone pisalo na nosu, čelu in še kje in čeprav sem sprva mislil, da bo za informacijo, naj pri zadnjem gradbišču zavijem levo in že bom na plaži, zahteval denar, me je za spodbudo le potrepljal po ramenih in se posvetil dosedanjemu delu, torej zdolgočasenemu brcanju črepinj in vpitju svojima kolegoma, ki sta prek škripca napeljevala vrv.

Utrujenost od poti, sonca, žeje in lakote je bila iz minute v minuto večja, čakalo me je še iskanje primernega prenočišča, poleg tega pa nisem imel najmanjšega pojma, kako kaj stojijo cene hotelov ali motelov. Da bi naletel na hostel, si nisem upal niti sanjati, sicer pa je tudi vprašanje, ali bi si upal deliti sobo z bogve kom. Strahopetnost? Morda tudi, a sam bi temu prej rekel zdrava previdnost.

Vse to razmišljanje je bilo sicer povsem nepotrebno, kajti ko sem prispel do morja, sem tik pred seboj zagledal veliko tablo z napisom HOTEL BOLOGNA in ker poskusiti pač ni greh, sem sklenil, da bom šel lepo po vrsti in nekje že našel prijetno prenočišče.

Kakšnih petinštirideset let stara uslužbenka (naslednje jutro sem ugotovil, da je šlo za lastnico hotela) se je izkazala z odličnim znanjem italijanskega jezika, pa tudi pogajanja so ji šla odlično od rok. Ko sem zajavkal, da je trideset evrov le nekoliko preveč, je namreč ceno brez dodatnih vprašanj spustila na petindvajset in dodala, da v Vloreju ne bom našel prenočišča za manj kot dvajset evrov na noč, razen če bom spal na plaži, zaradi česar pa lahko končam tudi v zaporu, kjer bi prenočišče sicer bilo zastonj, a mi tega vseeno ne priporoča. Saj ne, da bi me z omembo zapora prestrašila, a petindvajset evrov se je tudi meni zdela kar sprejemljiva vsota, vseeno pa sem, bogve zakaj, še vedno nekoliko okleval.

»Okej, venti,« se je čez nekaj trenutkov zasmejala. »Ampak to je zadnja ponudba.«

Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi se še pogajal, saj bi ji slej ko prej odštel tudi petindvajset evrov, ampak vsega ji seveda tudi ni bilo potrebno vedeti. Iz notranjega žepa denarnice sem potegnil moder bankovec in sicer tako, da ni mogla videti, koliko denarja imam pri sebi ter ji ga brezskrbno izročil, ob tem pa nakazal, da bi na terasi spil še eno kavo in ustekleničeno vodo.

Medtem je sonce za tisti dan le izgubilo dobršen del svoje moči in s prijetne terase, v katero so pljuskali nizki valovi, se mi je odpiral čudovit razgled na zaliv, v katerem je zraslo mesto, ki je več kot očitno vse svoje interese podredilo tujim turistom. Peščeno plažo in prve hotele je ločevala le ozka cesta s še ožjim pločnikom, na mivki in v morju pa je uživalo lepo število ljudi in glede na to, da sem imel priliko videti, koliko hotelov se še gradi, sem se začel upravičeno spraševati, kakšno copacabansko vzdušje bo tukaj vladalo čez nekaj let.

Moje prepoteno telo je hlepelo po mlačni vodi in milu in ko sem natakarici naročil, naj kavo in vodo kar napiše na račun sobe 102, ki mi jo je določila receptorka, sem se po strmih zunanjih stopnicah povzpel v prvo nadstropje. Za ta dan je bilo dovolj avanturizma in tuša ter počitka sem bil potreben kot Sahara vode.

Čeprav je v sobi vladal nek čuden, napol zatohel vonj, sprva resnično nisem mogel verjeti, kakšen luksuz sem dobil za borih dvajset evrov. Od kar treh mehkih in sveže postlanih postelj vse do povsem na novo narejene in po čistem dišeče kopalnice. Sicer resda ni bilo televizije, kot je to v hotelskih sobah običajno, ampak to mi je bila zares povsem zadnja skrb pod soncem. Kot prvo je najbrž ne bi imel časa gledati, kot drugo pa … Če bi bil tako trapast, da bi si ga vzel in buljil v ekran, namesto da bi raziskoval mesto, skoraj zagotovo ne bi našel programa, ki bi ga razumel. Poleg tega pa je bilo izredno lepo presenečenje, da je soba imela čisto pravo in lepo delujočo klimo, ki je prostor le v nekaj minutah temeljito osvežila. Tezo, da je bil celoten hotel zgrajen (ali vsaj preurejen) za potrebe tujih turistov, je potrdilo dejstvo, da je bila tudi kopalnica opremljena z zglednim številom rolic toaletnega papirja in ne gumijasto cevjo, kakršne se po opravljanju velike potrebe poslužuje velik del muslimanskega sveta.

Najbrž mi ni potrebno omenjati, kako zelo se mi je po več kot štiridesetih urah potovanja prilegel tuš z neomejeno količino tople vode. Ko pa sem se dišeč in svež oblekel v čista oblačila, sem se počutil kot prerojen in čeprav bi v primeru, da bi se ulegel, bržkone zaspal v roku parih minut, se mi je zdelo dobesedno škoda preostanka dneva in celega večera. Če nič drugega sem seveda moral stakniti tudi nekaj za pod zob, saj je bil moj zadnji obrok pica v Bariju in trebuh je ob neprostovoljnem postu že glasno protestiral.

Verjeli ali ne, ampak ob prihodu na rivo sem dobil asociacijo na ameriški Miami. Sicer bi Vlore resda lahko bil zgolj močno pomanjšana različica le-tega, ampak vendarle … In ne bi si upal zanikati, da arhitekti niso imeli v mislih tega svetovno znanega letoviškega mesta, začenši s pročelji hotelov in ogromnimi palmami, ko se je Vlore šele razvijal. Prave primerjave sicer res ne morem delati, saj Miamija še nisem obiskal in vprašanje, ali ga zaradi strahu pred letenjem sploh kdaj bom, ampak na prvi pogled imata mesti ogromno skupnega.

Želodec me je neumorno gnal naprej, a previdnost ni pustila, da bi zavil v prvo gostilno, ki bi mi prišla na pot.

Prebavne težave so nočna mora vsakega popotnika, ki poleti ne odide najdlje na Krk, pozimi pa na smučišče Cerkno (saj ne, da bi bilo s tema lokacijama karkoli narobe), ne samo avtoštoparjev. Kaj in kje jesti, da si ne bi pokvarili dneva ali celo tedna s sedenjem na straniščni školjki in goltanjem tablet medicinskega aktivnega oglja? Leta nazaj sem bil sam glede tega še precej lahkomiseln, a ko sem sredi Pariza v navalu prave volčje lakote zmazal francosko štruco s šunko, ki se je meni nič, tebi nič grela pod toplim jesenskim soncem, kot da še nikoli nisem slišal za pravila higienskega minimuma ter sem se zaradi te neumnosti po prihodu domov kar tri dni otepal hudih prebavnih motenj, sem postal veliko previdnejši. Od takrat restavracije, ki jim zaupam svoje zdravje (v povsem dobesednem pomenu te besede) izbiram po ključu – bolj fina kot izgleda, boljša je, četudi moram zaradi tega na koncu za obrok plačati malo več, kot bi sicer v neki preprosti krčmi. Prav tako se v velikem loku izogibam McDonald’som in raje potrpim lakoto, kot da bi si privoščil njihov pregrešno drag in nesramno majhen hamburger. Prav po zaslugi te trme smo pred nekaj leti v drugem največjem romunskem mestu, Temišvaru, jedli v restavraciji svetovno znane verige Lloyd’s in v nasprotju z navijači, ki za družbo niso imeli trmastega prijatelja, ki bi jih prepričal, da McDonald’s ni varen način prehranjevanja, smo se domov vrnili brez bolečin v trebuhu.

Preverjen ključ izbire restavracij sem sklenil uporabljati tudi v Albaniji in povsod drugod, čeprav sem se vnaprej imel na sumu, da se v Grčiji ne bom mogel upreti skušnjavi in si bom privoščil en giros z dobršno merico Feta sira. V kolikor ne bi naletel na restavracijo, ki bi mi bila všeč, bi na koncu morda res ostal celo lačen (čeprav bi to seveda bila zelo neumna odločitev), a ko se je na drugi strani ceste prikazala lično urejena restavracija z veliko teraso v zgornjem nadstropju in velikim napisom RESTORANT MUSTAFA PICERI na pročelju, sem enostavno vedel, da z njo ne morem zgrešiti. Samo da …

Na terasi sta me mlada natakarja sprejela malodane kot kralja, saj sta kar tekmovala, kdo me bo prej pospremil do mize, s katere se je odpiral čudovit razgled na celoten zaliv, a vseeno sta imela eno veliko, skorajda nedopustno napako, na katero sem pomislil že takoj, ko sem se povzpel po stopnicah. Ne govorila ne razumela nista ničesar drugega razen albanščine, s katero si kljub svojemu mini slovarčku nisem mogel kaj prida pomagati. Prav tako se ni nihče spomnil, da bi v angleški ali italijanski jezik prevedel jedilnik in ko se je situacija že zdela brezizhodna, se je eden od njiju le spomnil, da vseeno zna nekaj italijanskih besed in na koncu sva se le nekako sporazumela za dobro zapečen biftek, pomfri krompir (tega sicer moj želodec ne mara najbolj, a nisem želel tvegati, da bi dobil na mizo kaj eksotičnega) in stekleničko Fante brez ledu.

Če odmislim, da sem na mizo poleg ravno prav ohlajene Fante dobil tudi tridecilitrski kozarec, povsem do vrha napolnjen z ledom, lahko o restavraciji Mustafa govorim zgolj v presežnikih. Zrezek je bil namreč vrhunsko pečen in ne preveč začinjen (kot da bi vedeli, da je preveč začinjena hrana nekaj kar me je za Albanijo in Madžarsko precej skrbelo), pomfri pa je bil očitno pečen na vročem zraku, saj na njem nisem našel niti kapljice olja. Cena? Za žep povprečnega slovenskega delavca skoraj dobesedno drobiž – petsto lekov in če boste kdaj obiskali Vlore in se boste spraševali kje bi lahko jedli, naj bo restavracija Mustafa vaša prva izbira. Morda pa se bodo do takrat celo spomnili tudi prevesti jedilne liste.

Čeprav sta tako plaža kot ravno prav toplo poznopopoldansko sonce kar klicala po osvežitvi v morju in sem se že poigraval z mislijo, da bi skočil do hotela po kopalke in brisačo, me je radovednost gnala naprej po rivi, ob čemer se mi je v stranskih uličicah odpiral pogled na realnost tega malodane umetnega turističnega mesteca. V nekem trenutku pa sem zagledal nekaj, kar je v hipu prepodilo vsako željo po čofotanju v vodi južnega Jadranskega morja. Stal sem namreč na predelu pločnika, pod katerim je skozi veliko betonsko cev naravnost v preprost in nezabetoniran jarek ter naprej v morje prosto odtekala umazana kanalizacijska voda. Seveda ni skrivnost, da obalna mesta kanalizacijo speljejo direktno v morje, v veliko primerih tudi brez filtriranja skozi čistilne naprave, a v vsakem primeru so cevi speljane par kilometrov na odprto morje, kjer odplake ne morejo več ogroziti zdravja kopalcev. Toda v tem primeru je vsa svinjarija končala ravno tam, kjer lahko naredi največ škode in takšne malomarnosti si mestne oblasti bržkone resnično ne bi smele privoščiti, še posebej, če res sanjajo o navalu tujih turistov. Kako neki bodo zagovarjali zastrupitve, kožne izpuščaje in podobne nevšečnosti, ki jih bodo ljudje staknili zaradi povsem nedolžnega kopanja v morju? Z malce sarkazma sem se za hip spet spomnil na znamenito brazilsko Copacabano, kjer je bojda dovoljeno čisto vse razen kopanja v povsem onesnaženi vodi, a hip zatem sem se le potolažil, da pa morda le ne bo tako hudo, oziroma da bodo Albanci do naslednjega poletja že še uredili tudi ta problem. Da sem bil vesel, ker se nisem odločil oditi po kopalke in brisačo, temveč sem preostanek popoldneva raje posvetil raziskovanju pa je najbrž samo po sebi umevno.

Po slabih dvajsetih minutah hoje sem navsezadnje prispel do točke, kjer sta se zaliv in cesta ločila, slednja pa se je nadaljevala precej strmo in ovinkasto, a moje oči so uzrle, kar sem si želel in to je bilo tisti trenutek povsem dovolj. Ob robu ceste je namreč bel kažipot kazal, da je to cesta, ki me bo pripeljala v Himare. Sicer zdaj res ni bilo dvomov, da bom moral naslednji dan skoraj celoten zaliv prehoditi še enkrat, saj v mestu resnično ne bi imel kje štopati, a tisti trenutek mi za to ni bilo veliko mar. Kar bo jutri, bo jutri, v enem dnevu sem brez večjih pretresov prepotoval več kot sto kilometrov, našel pravo pot za naprej, zdaj je bilo pomembno samo to, da se poskušam čez noč čimbolj spočiti.

Še vedno prijetno poln želodček si je zaželel mrzlega piva in čeprav so tako noge kot cel preostanek telesa (začenši z glavo) hrepeneli po počitku, sem se po principu glava je najpametnejša, pametnejši pa odneha, ustavil v prijetnem baru na plaži, ki bi ga Vloreju zavidala tudi marsikatera slovenska ali hrvaška in povsem v miru spil veliko steklenico Amstela. Sicer v tujini vedno znova prisegam na lokalne znamke piva in tudi tokrat bi se zadovoljil s Tirano, ki sem ga pil že v Skadru, a na moje veliko presenečenje, sem lahko izbiral samo med Amstelom, Heinekenom ali Corono, prav tako pa so bile povsem v neskladju z okolico tudi cene, saj je natakar zahteval kar štiristo lekov. Brez računa, jasno, a vse preveč utrujen sem bil, da bi se mi ljubilo ubadati se s takšnimi malenkostmi.

Pot nazaj do hotela je v nekaterih trenutkih zares spominjala na mučenje prav posebne vrste in večino časa sem se tolažil s tem, da me poleg mehke postelje v sobi čaka tudi hlad, saj sem klimo pustil prižgano, ko pa sem se navsezadnje le naslonil na pult recepcije  in receptorko, ki se mi je prijazno nasmehnila, kot da bi vedela, kako zelo sem utrujen, prosil za ključ, je na Vlore že počasi padal mrak. Tisti trenutek mi je bilo vse odveč, celo vzpenjanje po stopnicah in čeprav bi si z veseljem ogledal ali albansko turistično mestece premore tudi kaj nočnega življenja, sem se zavedal, da je to povsem nemogoče. Enostavno sem porabil čisto vso energijo in to je lahko nadomestilo zgolj spanje. Veliko spanja. Le bežno se še spominjam, da sem na gsm-u nastavil alarm za ob 7.30, se oblečen vrgel na zakonsko posteljo in v hipu zaspal kot ubit. A brezskrbni počitek kljub temu ni trajal več kot pet ur …

[se nadaljuje …]

  • Share/Bookmark
 
48 odgovorov na “Samo denar nekaj velja”
  1. NordStar - 17.09.2010 ob 22:13

    Aleluja, končno še en del potopisa. Sem te že odpisal. Ampak Volk se vedno vrne, kajne?

  2. Alex van der Volk - 18.09.2010 ob 10:42
    Alex van der Volk

    Točno tako, Nordstar. Vem, da ste dolgo čakali, ampak je bilo vmes svetovno prvenstvo in kup drugih probljemov, ki sem jih moral rešiti. No, novo poglavje – Vročina, smeti in prah je že skoraj napisano in ga moram zgolj še prepisati (ja, še vedno najraje pišem na roke) in lektorirati, zna pa bitio, da se že nocoj lotim tudi naslednjega z naslovom polnočni beg. Potem pa se začne kalvarija v pravem pomenu besede… V vsaki stvari, potopis bo nekoč končan, čeprav ne morem trditi da že letos ;) Če me boš poiskal na Facebooku, lahko vidiš (sicer zgolj prek slikic) kako se je nadaljevala in tudi končala moja pot

  3. NordStar - 18.09.2010 ob 22:12

    No jaz te spremljam že kar nekaj let. Ne sicer načrtno ampak pač, ko te “nabašem”. Počasi boš že opisal celotno pot. Razumem, da je veliko dela, ki pa ni plačano (verjetno da ne, ali pač?) Iz tega razloga sem sam nehal pisati blog pred leti. Ampak meni se zdi, da sem te že enkrat zaprosil za prijateljstvo na FB, pa ni bilo nič :(

  4. nevenka - 19.09.2010 ob 07:03
    nevenka

    Prav prileglo se mi je tole branje v tem deževnem jutru. In sonček vsaj na fotkah :-) Komaj čakam nadaljevanje.

  5. Tomaž - 19.09.2010 ob 12:45

    koooončno nadaljevanje :) prav zavidam ti kaj vse si doživel. komaj čakam na nadaljevanje, ker izgleda da bo še zanimivo.

  6. Alex van der Volk - 19.09.2010 ob 13:29
    Alex van der Volk

    @Nordstar: Vem, se dobro spomnim, da si bil eden prvih komentatorjev, ko sem začel pisati tudi na Siolu, glede teh stvari imam zelo dober spomin. Kar se pa plačila tiče… Hehe, dobra šala. Od bloga sem doslej imel zgolj posredne koristi (čeprav je tudi to nekaj, ni kaj reči), o kakršnemkoli denarju pa bi lahko zgolj sanjal. Ja, potopis po nekega dne zagotovo končal. Ne tako hitro kot je bil “Štoparski vodnik po Balkanu”, ki je bil v primerjavi s to avanturo golo igračkanje po Hevaški in Črni gori, ampak nekega dne zagotovo bo. Nekaj časa sem celo mislil, da bi napisal samo pol poti, nato pa bi se celo dalo prebrati v knjigi, ampak ne vem. Morda v sodelovanju s KATR-om. Počakajmo, danes bom napisal zadnja dva odstavka naslednjega poglavja, nato pa se takoj lotim doodivščin v Grčiji.

    @nevenka: To je bil tudi namen. Saj veš, poletne in zimske radosti. Ko je poletje in je vroče, najbolj paše gledati slike zasnežene pokrajine in obratno :))

    @Tomaž: Hmmm, morda mi zdaj še lahko zavidaš, ampak boš videl kaj vse me je še čakalo, še posebej ker sem bil predvsem na Grčijo zelo slabo pripravljen, poleg tega pa sem oddajal negativno energijo. Upam da bom znal v redu ponazoriti stisko. Žal pa bo tudi sličic precej manj kot doslej, ker se ob vseh skrbeh nisem pogosto spomnil na fotografiranje

  7. Alex van der Volk - 19.09.2010 ob 14:02
    Alex van der Volk

    @Nordstar: Malo prej sem se zafilozofiral in ti pozabil odgovoriti na vprašanje o FB. Včasih koga tudi zavrnem, še posebej če imam z njim malo skupnih prijateljev ali mi ne pošlje zraven prošnje kakšnega osebnega sporočila. Daj mi pošlji še enkrat pa te zagotovo potrdim :)

  8. nevenka - 19.09.2010 ob 14:16
    nevenka

    Misliš, da Kater še eksistira? Nekam potihnili so. Včasih so na blogu objavljali nove knjige.

  9. NordStar - 20.09.2010 ob 00:43

    Problemček ali dva sta. Na FBju nisem Nordstar in pa, NE NAJDEM TE VEČ :C

  10. Žogca - 20.09.2010 ob 02:08

    Kako ga ne najdeš? Aleš Prelog Volk.

  11. NordStar - 20.09.2010 ob 12:00

    O Žogca hvala. Sem iskal pod Alex Volk, pa jih je skoraj 100.

  12. smoger - 20.09.2010 ob 17:01

    Končno. :)

  13. Alex van der Volk - 20.09.2010 ob 17:33
    Alex van der Volk

    Hehe, ste se pa res načakali…Ma ja, veliko dela je s tem in sem resnično moral rešiti nekaj stvari, preden sem lahko nadaljeval

  14. Issi - 21.09.2010 ob 14:19

    Čakamo, čakamo, čakamo,… … …

  15. Alex van der Volk - 21.09.2010 ob 14:49
    Alex van der Volk

    Menda ja ne na nadaljevanje? Ta teden ne vem če mi ga bo uspelo prepisati, kaj šele lektorirati, ampak glede na to, da je napisano, vsekakor bo. Upam da kmalu :)

  16. Alex van der Volk - 21.09.2010 ob 15:13
    Alex van der Volk

    Še to sem pozabil dodati. Samo še Simbo počakam, da se oglasi, potem pa začnem prepisovati poglavje “Vročina, smeti in prah” :)) :p

  17. NordStar - 22.09.2010 ob 07:55

    Jebenti to je napeto. To poglavje si končal v stilu telenovel. Slutim dramo v nadaljevanju.

  18. Alex van der Volk - 22.09.2010 ob 15:35
    Alex van der Volk

    Vsaj še 24 ur ne bo tako hudo ;) (mater uživam v spoilerjih, hihihi)

  19. Žogca - 22.09.2010 ob 16:42

    Kakšna bo moja podkupnina, da ne izdam nadaljevanja? :-)

  20. NordStar - 23.09.2010 ob 10:22

    Žogca, si tudi ti bila v Albaniji? Sta se vajini poti usodno križali? Napetost raste.

  21. Žogca - 23.09.2010 ob 12:17

    Ne, jaz pa nisem bila v Albaniji in ni prišlo do nobenega usodnega križanja poti, ta štoparska zgodba prav gotovo ne bo postala ljubezenska. :) Jaz samo kdaj pa kdaj malo poškilim v Volkov zvezek. :)

  22. NordStar - 23.09.2010 ob 12:42

    Na zdaj si pa zajebala :( Pa tako napeto je bilo ;)

  23. Žogca - 23.09.2010 ob 12:49

    Še vedno je napeto!!!, samo Žogca se ne pojavi v potopisu. Bi se pa Žogca skorajda morala pojaviti v naslednjem potopisu, ampak tam ne bo Albanije, tudi štopanja ne, vlak, Bosna, kofetkanje, bolj na izi.

  24. NordStar - 24.09.2010 ob 07:24

    Torej Žogca kao Fata?

  25. simba - 24.09.2010 ob 15:47

    Evo me. :)

    Super Volk, sem se kar potopila v črke…

  26. smoger - 24.09.2010 ob 15:52

    Bravo, simba! :D

  27. Žogca - 24.09.2010 ob 23:40

    NordStar, včasih tudi kot Fata. Ko moram pucati … :) :) :)

  28. Alex van der Volk - 25.09.2010 ob 01:57
    Alex van der Volk

    No evo, zdaj res nimam več izgovorov in nocoj sem začel pretipkavati naslednje poglavje. Ker pa mi na FB noče nihče pomagati (ali pa folx samo nima idej, ne vem), bom poprosil kar vas. Če se kdo spomni kakšnega slovenskega izvajalca in pesmi (za katero ni potrebno, da je slovenska, je pa zaželjeno), ki bi jo lahko povezal s pozdravom Albaniji, dušenju v prahu in neznosni vročini, kar na dan z njo, bom zelo vesel.

  29. samuel - 25.09.2010 ob 20:34

    Zanimivo, da če bi jaz hodil takole sam bi to zame predstavljalo trpljenje. Rad bi tako hodil, vendar nikakor sam, ne tudi s prijateljem brez kančka skupnega, s pravim prijateljem bi šel takoj. Pa brez spanja?, jaz bi v hotelu do poldneva lepo spal, nato bi si ogledal znamenitosti, glavne seveda in šel naprej, nikakor s štopanjem in podobnim.

  30. Alex van der Volk - 25.09.2010 ob 21:05
    Alex van der Volk

    @samuel: Hja, kaj čmo. Ljudje smo si pač različni in medtem ko velika večina mladih popotnikov (med katere se štejem tudi sam, čeprav sem kar nekaj let starejši od povprečnega študenta, čeprav moj obraz tega ne kaže, kajpada) potuje v družbi, o čemer se bo v tem potopisu še dalo brati, jaz uživam v tišini, samoti in mojih mislih. Prav tako se bo dalo prebrati, da cele poti nikakor nisem preštopal, ker je bilo to absolutno nemogoče. Ali bi umrl zaradi vročine ali bi dobil sončarico ali pa bi mi zmanjkalo časa (jebiga, ipak sem bil omejen s časom). Kar pa se tiče načrtov kako bi si stvar organiziral ti. Glej, moj načrt ni bil ustvariti nekega hudo strokovnega vodnika, v katerem bi opisoval vse znamenitosti čisto vsakega mesta. Če bi hotel narediti kaj takšnega, bi lahko pustil službo in šel na takšno pot za minimalno deset let pa si še ne bi mogel ogledati čisto vseh mest. Cilj tega potovanja (oziroma avanture, če se lahko tako izrazim) ni bil cilj, temveč pot sama. Pot, ki je imela začetek in konec na enaki točki, ne da bi moral enkrat samkrat prestopiti meje bivše SFRJ. Izvoli, ti uživaj na svoj način, jaz bom pa na svojega. Ljudje smo različni in tudi zato je ta svet tako lep in zanimiv, mar ne? :)

  31. NordStar - 25.09.2010 ob 21:26

    Ja eni so pač Volki samotarji :) So zmeraj v dobri družbi.

  32. Žogca - 26.09.2010 ob 11:04

    Tudi jaz sem večkrat potovala sama in s tem ne vidim nič narobe. Še več, največ vidiš in pot maksimalno izkoristiš, ko si sam. Čim sta dva, se je potrebno prilagajati. Je luštno oboje, tako sam kot v družbi.

    Kar je enim trpljenje, je drugim užitek. To ni nič novega. Za ene je višek užitka in s tem maksimum počitnic, da lezejo po gorah. Jaz, na primer, bi to imela za prav posebno obliko mučenja. To pa, ko se jaz rada vlačim po betonu in gledam zgradbe, bi nekateri imeli za prav posebno obliko mučenja, zame pa je to vrhunec užitka.

    Ljudje smo si različni, hvalabogu.

  33. albanian - 30.09.2010 ob 18:19
  34. albanian - 30.09.2010 ob 18:20
  35. Delno prebujeni - 4.10.2010 ob 19:38

    Zanimivo.Volk, poguma ti pa ne manjka..

  36. Tomaž - 9.10.2010 ob 15:33

    Volkec kje je nadaljevanje? :D že nekaj časa nestrpno čakamo

  37. Ramon - 17.10.2010 ob 19:43

    Objav že, prosm.

  38. Issi - 18.10.2010 ob 07:52

    V tem času, odkar si objavil da si začel pretipkavat, bi tole potovanje že ponovil, ne le pretipkal…

  39. Alex van der Volk - 18.10.2010 ob 10:19
    Alex van der Volk

    V petek pa res objavim. Obljubim :)

  40. NordStar - 18.10.2010 ob 11:10

    Ti to nalašč delaš. Kot politiki, obljubljaš in si višaš rejtinge. Hec.

  41. Alex van der Volk - 18.10.2010 ob 11:12
    Alex van der Volk

    Nene, res je že napisano, ampak potrebno temeljite lekture. Evo, za malo rajca objavljam en zanimivejši odstavek:

    Če želiš razumeti ljudi, postani eden od njih, pravi nek star pregovor ali pa je to misel kakšnega bistrega možakarja, kdo bi vedel, a pravilo se je pokazalo za več kot resnično po manj dveh minutah. Takoj, ko sem s pločnika stopil na cesto in začel vzdigovati palec, sem namreč pritegnil poglede šoferjev in upal bi si trditi, da nisem še prehodil petdeset metrov, ko je črn golf tretje generacije, v katerem sta sedela dva mlada fanta, vklopil desni smernik in divje ustavil tik ob meni

  42. NordStar - 19.10.2010 ob 00:55

    Cool. Napeto branje se nam obeta.

  43. Žogca - 19.10.2010 ob 11:07

    “Kot politiki, obljubljaš in si višaš rejtinge. Hec.”

    Ni hec. Volk gre komot lahko za politika. ;-)

  44. NordStar - 19.10.2010 ob 11:28

    Mislim, da je preveč pošten za vstop v politiko.

  45. buba švabe - 19.10.2010 ob 14:06
    buba švabe

    Evo, do danes sem rabil, da sem prebral, ampak obljubim, da bom naslednji del takoj, ko pride ven. Že čakam. :)

    Slik pa nalašč nočem gledat, ker si nočem pokvarit branja. :D

  46. Tomaž - 22.10.2010 ob 19:28

    khm khm :D

  47. Alex van der Volk - 22.10.2010 ob 19:28
    Alex van der Volk

    Saj ni še konec dneva ;)

  48. Alex van der Volk - 23.10.2010 ob 02:14
    Alex van der Volk

    Želeli ste, imate ga.

    http://volkec.blog.siol.net/2010/10/23/vrocina-smeti-in-prah/

    Vem, ni petek, ampak dve uri že sobota, ampak sem se dal v trmo in nisem šel spat, dokler nisem vsega skupaj temeljito lektoriral), uredil html, da tekst lepo zgleda in na splošno naredil vsega kot se šika. Vem, da ste čakali dolgo, ampak če zdaj pogledate končni izdelek, si lahko predstavljate koliko dela je bilo vloženega (pa ne da bi se hotel vleči ven).

    Pa še informacija. Potrudil se bom, da bo Polnočni beg čimprej končan, poleg tega da bo veliko krajši pa bo tudi slabše opremljen s slikami, ker v situaciji v kateri sem bil, se resnično nisem spomnil fotografirati. Boste že videli zakaj ;) V glavnem, opis Albanije je končan, vanjo se tekom potovanja nisem več vrnil, v življenju pa bom predvsem Himare in Sarande še kdaj obiskal :))

    Uživajte v branju

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !