Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Neka druga Italija

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 21.05.2010 ob 21:51 ob 21:51 pod Fotogalerije & Fotoreportaže, Jaz, Volk, Volkova potepanja, Volkovi izzivi

Nahrbtnik je morda celo najbolj pomemben pripomoček vsakega avtoštoparja. V njem tovorimo vse kar na svoji poti potrebujemo, od čistih in suhih oblačil, šotora, spalne vreče ali najrazličnejših pripomočkov kot so recimo  baterijska svetilka, avtokarte in morda tudi mp3 player. Na trenutke morda resnično postane malo  nadležen, še posebej ko moramo na vroč poletni dan ob enih popoldne prehoditi naporno pot v hrib, a hkrati si brez njega ni moč predstavljati nekega popotovanja in tudi zato se eno najosnovnejših pravil avtoštopanja glasi: ne puščaj nahrbtnika brez nadzora, saj utegneš ostati brez njega.

A čeprav je v južni Italiji statistična verjetnost, da če neko lastnino pustiš brez nadzora lahko hitro ostaneš brez nje, večja kot v severnem delu te države, se tisti trenutek, ko sem se odločil, da se v wc-ju ob bencinski črpalki nekoliko osvežim, s tem nisem ubadal. Kaj pa bi pravzaprav sploh lahko dobil nekdo, ki bi se polastil mojega nahrbtnika, razen seveda njega samega, nekaj kosov oblačil ter higienskih pripomočkov in majhne vrečke z nekaj najosnovnejšimi zdravili? Tako denarnica, kot potni list, mp3 player, fotoaparat in gsm so varno domovali v globokih žepih mojih popotniških hlač in od tam bi jih lahko izgubil samo če bi me kdo dejansko oropal, kar pa je že težje kaznivo dejanje in ne zgolj majhen prekršek. Poleg tega mi je velik občutek varnosti kmalu prineslo dejstvo, da je na počivališče vsakih pet minut pripeljal policijski avto in ko so se fantje razgledali in ugotovili, da je vse v redu, so se vedno znova odpeljali prav tako hitro kot so prišli.

V borih treh minutah se nahrbtnika seveda ni nihče dotaknil in po kratkem počitku v senci, sem se opomnil, da moram naprej, saj bržkone nihče ne bo sam od sebe prišel do mene in me vprašal ali morda potrebujem prevoz. Toda redek promet in odkimavanje šoferjev, ko sem nadaljnjih petnajst minut spraševal ali gredo morda v Bari, me je spet navdalo z neprijetnim dvomom in ni mi preostalo drugega kot da prvič po začetku poti preizkusim svoje palce na izvozu s počivališča

Na svojih štoparskih potepanjih se avtocestam najraje izognem in tudi pot, ki sem si jo začrtal, je v glavnem tekla po navadnih cestah. Z vožnjo po avtocesti si kot prvo prikrajšan za pravo sliko dežele po kateri potuješ, kot drugo pa je štopanje na njej povsem nemogoče, prepovedano in predvsem nevarno. Na vsaki navadni cesti se lahko postaviš na kolikor toliko primerno mesto in vzdiguješ palec proti mimovozečim avtomobilom in kamionom, na avtocesti pa si enostavno prisiljen iskati prevoz na počivališčih in izvozih z le-teh. S tem pa seveda močno zmanjšaš možnosti, da bi dobil prevoz, saj si prepuščen usmiljenju ljudi, ki se na počivališču dejansko ustavijo. Kar sem se doslej pogovarjal z drugimi avtoštoparji, se tudi oni najraje izogibajo avtocestam, čeprav tudi s štopanjem na počivališčih prej ko slej dobiš prevoz, saj se problema, ki sem ga izpostavil, dobro zaveda večina šoferjev, ki si privoščijo postanek…

Nisem še prehodil sto metrov, ko me je presenetil oster žvižg policijske piščalke in glasno vpitje v trdem južnjaškem narečju. Kri mi je zledenela v istem trenutku, ko sem se obrnil – Guardia di finanza, italijanska policija z dejansko največjimi pooblastili. Bojijo se jih takorekoč vsi, saj o njih krožijo govorice, da če želijo nekaj najti, bodo to tudi našli, četudi si čist kot solza, pooblastila pa imajo za čisto vse legalne postopke (čeprav je povsem možno, da se kdaj pa kdaj poslužijo tudi kakšnega nelegalnega). Sicer res nisem ničesar skrival, a povsem vseeno pa mi seveda tudi ni moglo biti.

Da ne bi fantje mislili, da jih imam za norca, sem odložil nahrbtnik in stekel proti njim, ko sem se zadihan ustavil v senci, odkoder so me poklicali pa po činu najvišji policist ni izgubljal časa. No, k sreči mi najbrž ni pisalo samo na čelu, temveč tudi na nosu, da sem tujec, saj me je nagovoril v knjižni italijanščini.

»Kam pa ti misliš, da greš?«

»Tja, k tisti beli tabli ob oranžni ograji,« sem zadihano odgovoril (izvoz na avtocesto se je tam lepo zožil in bi bil idealen, saj bi mi lahko ustavil vsakdo, ki bi to želel, ne da bi spravljal v nevarnost sebe ali kogarkoli drugega, ampak če bi mi policisti prepovedali štopanje, mi vse to ne bi popolnoma nič pomagalo)

»Zakaj?«

»Rad bi štopal proti Bariju.«

»Res nisi nameraval na avtocesto?«

»Se šalite? Verjemite mi, da imam preveč rad svoje življenje, da bi se tako igral z njim.«

Medtem ko sta se ob zadnjem stavku najvišji policist in tretji v ozadju spontano nasmehnila, se je drugi, manjši moški precej temne polti, zgolj namrščil.

»Da dove sei?« sem razbral iz njegovega narečja.

»Iz Slovenije. Moje ime je Aleš Prelog, če želite videti, imam tukaj tudi potni list.«

Najvišji policist je naslednjo njegovo pripombo ustavil z gesto z roko in moji prsti, ki so se že pripravljali, da bodo potegnili bordo knjižico na svetlo, so v hipu omahnili.

»Si že bil kdaj kaznovan v Italiji?«

»Ne, nikoli.«

»V redu,« se je prijateljsko nasmehnil. »Kar pojdi, upam da boš srečno prispel v Bari.«

Utegnil sem zdrdrati le še kratko zahvalo in čeprav mi je bilo kristalno jasno, da majhnemu policistu nekaj ni bilo prav, sem pohitel proti nahrbtniku, ki me je čakal ob oranžni ograji in se ubogljivo postavil zraven njega. Takrat so vsi trije končno izgubili zanimanje zame, sam pa sem se spomnil, da bi v primeru, če bi se me odločili preveriti, morda resnično lahko imel malo več problemov, saj sem leta nazaj na avtocesti Trst – Milano naredil resen prometni prekršek. Zanj sem pozneje sicer plačal pošteno vsoto denarja (okoli 1.500 današnjih evrov), bil tudi dva meseca brez izpita (grozila mi je celo zaporna kazen, ki pa sem se ji k sreči izognil), dosje pa se bržkone še vedno skriva nekje v globinah arhivov italijanske policije.

Čeprav sem se nahajal sredi gora, je bilo precej vroče ter soparno in medtem ko sem potrpežljivo vzdigoval zdaj palec, zdaj tablico z napisom VERSO BARI, se je mimo pripeljal tudi povsem natlačen avtobus s tablo FOGGIA na prednjem vetrobranskem steklu, a ko sem šoferju signaliziral, da sem brez denarja, mi je z dvignjenim palcem zaželel srečo in odpeljal na avtocesto. Čez slabe pol ure, ko sem bil že povsem moker od potu, plastenka vode ob nogah pa skoraj prazna, je Ford focus karavan, za katerega se je najprej zdelo, da bo tako kot toliko drugih avtomobilov samo odpeljal mimo, nepričakovano vklopil desni smerokaz in ustavil.

»Dove vai, tesoro?« se je s sovozniškega sedeža prisrčno zasmejala približno štirideset let stara ženska, še preden sem utegnil pozdravit.

No ja, glede na to, da sem ju zaradi modre nalepke BA, ki se je bleščala s prednje registrske tablice, štopal s kartončkom, bi to moralo biti pravzaprav logično, vendar sem se vseeno široko nasmehnil.

»Per Bari.«

»Vstopi, če želiš, samo midva ne greva v Bari, ampak približno štirideset kilometrov pred mestom,« je pripomnil šofer.

Štirideset kilometrov? Za hip sem pomislil, da se šalita z mano, toda vseeno sem se utegnil opomniti, da pač ne vesta koliko poti me še čaka in kam grem, zaradi česar mi štirideset kilometrov ne predstavlja absolutno ničesar. Tako sem le pojasnil, da je ta razdalja zame manj kot mačji kašelj, na sedeže najprej porinil nahrbtnik, se nato tudi sam udobno namestil in že smo bili na avtocesti.

Vsak uspešen delodajalec vam bo znal povedati, kako zelo pomemben je prvi vtis pri zaposlovanju delovnega kadra. Pravzaprav celo najpomembnejši pri njihovi poznejši odločitvi ali naj osebo zaposlijo ali ne. Od pogleda v oči in načina stiska roke naprej. Šele nato pridejo na vrsto ostale stvari, prvi vtis je pač nekaj, česar ne moreš več spremeniti, naj se še tako trudiš. Ker je prvi vtis nekaj kar je izredno važno tudi v odnosu šofer – avtoštopar, sem se že pred potovanjem odločil, da bom na poti, poleg jasnega in glasnega pozdrava, tudi takoj povedal svoje ime (sicer internacionalno različico le-tega, saj si z imenom Aleš velika večina ljudi ne bi mogla kaj dosti pomagati) in odkod prihajam.

»Alex iz Slovenije?« se je moji gesti prisrčno nasmejala simpatična in že na prvi pogled izredno pozitivna sopotnica. »Jaz sem Liliana, to pa je moj mož Marco.«

»Ciao, Alex,« je dodal šofer.

Led je bil v trenutku prebit in že čez slabih petnajst minut, ko se je gorata pokrajina raztegnila v neskončna pšenična polja, smo bili skoraj kot stari znanci.

Liliana in Marco sta tipična južna Italijana. Otrok nimata, ker si jih ob pomanjkanju časa enostavno ne moreta privoščiti, zato pa vsak prosti trenutek (ki jih sicer ni prav veliko, saj cele dneve garata, Marco kot inženir, Liliana kot učiteljica v osnovni šoli) preživita skupaj in gresta kam na potep, pravkar pa sta se vračala iz Napolija, kamor sta šla, verjeli ali ne, na kavo.

Ko sem se razgovoril o tem kakšna pot me še čaka in zakaj potujem ravno v Bari, mi je Marco počasi razložil, da to pravzaprav sploh ni tako zelo veliko mesto, ampak bolj skupek majhnih in med seboj povezanih naselij okoli starega mestnega jedra. Tam je življenje precej drago, zato večina ljudi živi v predmestjih in se vozi v službo drugam, kar na cestah vsak dan povzroča nepopisno gnečo. In prav v enem takšnem predmestju živita tudi sama. Vse skupaj zame sicer ni bilo nič novega, saj je na takšen način sestavljena velika večina svetovnih mest, seveda pa me je nekoliko zaskrbelo, kako bom prišel do luke, odkoder vsak večer ob desetih odplove proti Durresu pet ali šest trajektov različnih družb. A Marco mi je skoraj dobesedno prebral misli, saj je hitro dodal, da mi ne priporoča potikanja po neznanih ulicah , ampak naj se do luke raje odpravim z avtobusom.

Nekoč mi je eden od sodelavcev pripovedoval zanimivo anekdoto. Ko so se v tipični »šiptarski« slaščičarni zaposleni med seboj začeli pogovarjati po albansko, je glasno pripomnil, da to ni fer, saj bi se ta trenutek lahko pogovarjali kako ga bodo zastrupili, ugrabili in zahtevali odkupnino pa se njemu o tem ne bi niti sanjalo.

No, presojo ali je to fer ali ne, prepuščam vsakemu bralcu posebej, dejstvo pa je, da ko je Liliana nekaj pripomnila v trdem južnjaškem narečju, sem za hip pomislil isto. A le nekaj sekund pozneje sem se tej misli zgolj navihano nasmehnil. Že njen pogled je izdajal, da je izredno pozitivna osebnost, ko pa mi je Marco pojasnil, da sta se odločila, da me potegneta vse do začetka starega jedra mesta, kjer bom lahko počakal na avtobus, ki me bo odpeljal vse do luke, je prav malo manjkalo, da nisem zavriskal od sreče. Ja, tako preprosto je vse skupaj, ko razmišljaš pozitivno.

Ob vsem kar sta se namenila storiti zame, sem se čutil nekoliko moralno obvezan predstaviti jima Slovenijo, a tokrat sem naletel na nekoliko neprijetno presenečenje, oziroma potrditev teze, da je južna Italija zares nek drug svet, ki s severno skorajda nima prave povezave. Čeprav sta moja najnovejša prijatelja pred nekaj leti že bila na potepu po Sloveniji, ko sta si ogledala tudi (»molto bello«) Postojnsko jamo in Bled, se jima namreč ni sanjalo, da smo medtem za glavno denarno valuto uvedli evro in odprli mejne prehode z njihovo državo. Saj ne, da bi bil to tako zelo hud greh, konec koncev, kaj pa pravzaprav mi vemo o južni Italiji…

Spominjam se, kot da bi bilo včeraj, ko nam je v osnovni šoli legendarni učitelj (ups, tovariš) Pavlin med eno od ur zemljepisa našteval italijanske pokrajine, ob čemer sem pomislil, da kaj hudiča bom jaz v življenju potreboval to znanje.

A ko je Marco opazil kako zamišljeno in očarano zrem v pšenična polja, po katerih je Puglia (Apulija) tako znana in mi začel razlagati, da so vse to Grani Italia in da se proti jugu (torej v smeri Lecceja) vsa ta polja umaknejo, nadomestijo pa jih neskončni nasadi oljk in mandarin, sem se začel upravičeno počutiti nekoliko trapasto.

»Poskusi si predstavljati, koliko hlebov kruha bo nastalo iz vse te pšenice,« je zaključil svoj monolog, ko sem ob postanku na bencinski črpalki (v južni Italiji še velja v Sloveniji že davno pozabljeno pravilo, da je gorivo nekoliko cenejše, če si ga natočiš sam) navdušeno fotografiral panoramo. »Severnjaki nas ne marajo, ne razumejo in niti nočejo razumeti, za njih smo zgolj odpadki, ki državi odžirajo denar, v resnici pa mi hranimo državo. Brez teh polj bi Italija stradala.«

Žal je moje znanje italijanščine preborno, da bi lahko rekel kaj drugega kot zgolj potrdil njegove besede, vmes pa se je iz prodajalne vrnila Liliana in že čez nekaj minut so rumena polja zamenjali neskončni nasadi trt.

Pričakoval sem, da nas bo v Bariju pričakal kaotičen promet, skozi katerega se bomo prebijali s polžjo hitrostjo, a ozke ulice, tako značilne za obmorska mesta, so v glavnem samevale. Če bi imeli nekoliko več časa, bi zagotovo vprašal kako je to mogoče, konec koncev je bila ura četrta popoldne, torej približen čas, ko Italijani končajo z delovnim dnem in bi morale biti ceste nabito polne (šele par dni pozneje, v Grčiji, sem se zavedel, da je jug drugačen svet od dežel, ki se nahajajo nekoliko bolj na severu, kakršna je tudi naša Slovenija in da tam ljudje ob poldne nehajo delati, počivajo do petih ali šestih popoldne ter nato spet delajo do poznih nočnih ur), a Marco in Liliana sta izvedla bliskovito akcijo.

Marco je v nekem trenutku kaskadersko prehitel parkiran avtobus, se ustavil tik pred njim, vklopil vse štiri smernike in stekel proti šoferju, Liliana pa mi je pokazala naj ji sledim in skupaj sva stopila v dva koraka oddaljeno »tabbacherio« (neke vrste italijansko trafiko). Seveda nisem razumel kaj je rekla mladi prodajalki, a ko mi je v roke potisnila majhen kartonček in mi rekla naj dam dekletu en evro (šele ob nakupu trajektne vozovnice sem prišel na idejo, da bi na tej poti lahko shranjeval vsak račun in vsako vozovnico, zato ta podatek morda ni čisto točen), nisem več vedel, kako bi se ji lahko zahvalil. A časa za velike besede niti ni bilo. Šofer avtobusa je živčno potrobil, tako da sem si z vozovnico med zobmi le še oprtal nahrbtnik, objel Liliano (»Ciao, tesoro, stammi bene), stisnil roko Marcu, ki je dodal, da je šoferju naročil naj mi pove, ko bomo zraven luke, da bom izstopil in se še vedno poln adrenalina povzpel na avtobus. Videl sem še, da sta mi Liliana in Marco prijateljsko pomahala, nato pa zaprl oči in (čeprav za moje sinuse to ni najbolj koristno opravilo) globoko vdihnil klimatiziran zrak.

Čeprav avtoštoparji potujemo ali vsaj poskušamo potovati izključno zastonj, oziroma s pomočjo ljudi, ki so nam pripravljeni pomagati, so na naših potepanjih tudi avtobusi, vlaki in celo taksiji sila pomembna prevozna sredstva, saj je povsem nemogoče, da bi vedno znova dobili prevoz do točno določene lokacije, kar je še posebej izrazito v velikih mestih. No, če slednjega poznamo, seveda ni težko vzeti poti pod noge, a izgubljati se po neznanih ulicah tujega mesta, bi bilo tudi mučenje prav posebne vrste. V tem primeru so avtobusi zlata vredni pa naj se nad tem zmrduje kdor se želi.

Da sta imela Marco in Liliana prav, ko sta mi pripovedovala, da Bari v resnici sploh ni veliko mesto, se je izkazalo že po dobrih petnajstih minutah zmerne vožnje, ko mi je šofer v čisti italijanščini (ob čemer sem pomislil, da mu je Marco bržkone povedal tudi to, da sem turist, ki ne razume njihovega narečja) rekel, da je naslednja postaja moj cilj, če želim v luko.

Želodec, ki je nekaj hrane zadnjič sprejel vase več kot sedemnajst ur nazaj, je neusmiljeno zahteval svoje in dvomov kaj bom jedel seveda ni bilo. Kaj bi si sploh lahko v južni Italiji privoščil drugega kot pico? Resnici na ljubo, za kakšno drugo vrsto hrane bi se moral precej ozreti (in sprehoditi) naokoli, saj sem na obeh straneh precej široke in zdaj tudi dodobra prometne ceste videl zgolj picerije, seveda pa je bila prisotna tudi močna želja preizkusiti ali so južni Italijani zares takšni mojstri v pripravljanju te njihove tradicionalne jedi.

Najbrž se je fantu, ki z ničemer ni kazal da je natakar, čeprav me je vljudno vprašal kaj želim, moj naglas zdel izredno smešen, saj smeha ob naročilu ni mogel, niti ni hotel skriti, a če bi za hip pomislil, da sem v Bariju zgolj turist, bi si morda celo zapomnil, da sem želel pico brez čebule in ne z dvojno mero le-te. Srca, da bi jo zavrnil seveda nisem imel in čeprav sama po sebi ni bila nič posebnega, lahko upravičeno zatrdim, da je imela nek okus, ki ga do takrat nisem zaznal še pri nobeni pici. Kot da bi dejansko bila nekoliko bolj sočna in posledično tudi lažje zaužita.

Petnajst let nazaj, ko sem na avtocestnem počivališču Lom rekel teti, da bom tudi jaz pil kavo, je glasno zanergala, da ni prav nobene potrebe, da bi se je navadil, seveda ne vedoč, da sem jo takrat že redno konzumiral skoraj eno leto, vsako jutro eno ali dve. Več kot redno sem jo nato pil tudi nadaljnjih petnajst let (in ob tem marsikdaj tudi pretiraval) in povsem nemogoče bi bilo prešteti, koliko litrov te črne tekočine sem v življenju že spustil po grlu.

A nobena kava, ne iz bara, ne iz avtomata, ne turška, ki sem jo pil v Bosni, ni naredila name tako močnega vtisa, kot espresso SAICAF, ki mi ga je prinesel natakar, ko je bil želodec končno poln in so mi začele oči nezadržno lezti navzdol. Nikoli prej še nisem doživel, da bi se mi kava dobesedno stopila v ustih, v grlu pa pustila tako žametno sladkoben občutek, kot je bilo to tisti trenutek. Veliko pozneje mi je nekdo, ki sem mu o tem pripovedoval, rekel, da se mi je to verjetno samo zdelo, saj sem dozo kofeina takrat slej ko prej potreboval bolj kot karkoli drugega, a kavo v majhni skodelici (pa bom pustil ob strani dejstvo, da gre pri vsem skupaj tudi samo za veliko mero placebo učinka) sem do tedaj potreboval že velikokrat pa takšnega okusa enostavno še nisem doživel. Čeprav me je mikalo, da bi si nekoliko oddahnil v ravno prav hladni senci, sem zgolj še pocukal natakarja za rokav in mu po njegovi gesti s prsti (brez računa) odštel devet evrov.

Ko sem vstal in si oprtal nahrbtnik, je k sosednji mizi prisedla skupina treh mladih popotnic z velikimi nahrbtniki in po kratkem pozdravu z dvignjenimi palci (če gre verjeti Danu Brownu naj bi bil to celo starodaven simbol za moškost), sem se namenil proti zapornici ob kateri sta dežurala dva policista, kjer je bil po mojih predvidevanjih vhod v luko. Sicer nisem opazil, da bi dejansko kdo šel mimo peš, a luka je bila, tako kot je to v navadi, obdano z visoko žičnato ograjo in če je bilo verjeti šoferju avtobusa, naj bi bil edini vhod razmeroma blizu. Seveda pa je obstajal še en problem. Kam se sploh obrniti in kje kupiti vozovnico za trajekt?

Da se ne bi po nepotrebnem izgubljal časa, sem si pripravil potni list, če bi me policista slučajno vprašala zanj, pristopil k njima in precej zmedeno vprašal: »Mi scusi, voglio andare al Albania, dove posso comprare la carta per il traghetto?« (šele ob pisanju tega potopisa sem izvedel, da bi vprašanje »Oprostite, rad bi šel v Albanijo, kje lahko kupim vozovnico za trajekt?« v slovenskem jeziku sicer bilo kar logično, ker pa sem ga prevedel povsem dobesedno, je bilo v italijanščini močno slovnično nepravilno).

Najbrž sem zares deloval izredno izgubljeno, saj sta se oba široko nasmehnila, a vseeno je višji policist svetlejše polti (za hip sem se vprašal ali so v južni Italiji vsi policisti poparčkani na enega svetlejše in enega temnejše polti) s prstom pokazal proti visoki zgradbi na levi strani in izredno vljudno, čeprav nekoliko posmehljivo odgovoril: »V Albanijo bi rad šel? Glej, tja moraš iti, če želiš v Albanijo.«

Ko sem se po dobrih petih minutah hoje približal veliki stavbi in opazil veliko tablo z nedvoumnim napisom PORTO BARI, mi je njun smeh postal celo nekoliko razumljiv, a če ju ne bi vprašal za pot, bi se na vhodu morda kaj hitro odpravil v povsem drugo smer in čisto brez potrebe prehodil tudi kakšen kilometer več, preden bi ugotovil, da sem najbrž zašel.

Ob prihodu v terminal, sem za hip pomislil, da sem na letališču. Pravzaprav je bil princip pultov prevozniških podjetij skorajda enak, a sam sem zaradi temeljitih priprav, ki so mi pred začetkom potovanja vzela precej časa, točno vedel kam se moram obrniti.

Z vprašanjem kako se iz južne Italije prepeljati naravnost v Albanijo, ne da bi moral čez hrvaške ali črnogorske teritorialne vode, sem si belil glavo kar nekaj časa, nato pa sem povsem po naključju odkril spletno stran www.aferry.co.uk in celoten problem rešil v borih petih minutah. Ta spletni portal namreč na enem mestu ponuja spisek vseh evropskih trajektnih prevoznikov in njihovih rednih linij, da so zraven tudi ceniki in ure odhodov pa je bilo kar samo po sebi umevno. Tako sem imel kar naenkrat na razpolago celo šest različnih prevoznikov, pet trajektov in en katamaran. Slednji je proti Albaniji odrinil že ob šestih zvečer in v Albaniji pristal tri do štiri ure kasneje, a cena prevoza z njim je bila dvakrat višja v primerjavi z navadnim trajektom, poleg tega pa mi ni najbolj dišalo, da bi se ob desetih zvečer znašel sredi Durresa. Veliko pametnejša se mi je zdela odločitev, da izberem osem ur trajajočo vožnjo s trajektom, na katerem sem se kanil tudi pošteno naspati in naslednje jutro začeti z albansko avanturo. Najvažnejšo vlogo je sicer odigrala cena prevoza in ravno ta je na koncu pripomogla k temu, da sem se odločil za grško družbo European seaways. Čeprav bi utegnil kdo pomisliti, da je osemdeset kilometrov vožnje čez Jadransko morje pač mačji kašelj, ki tudi cenovno ni prehud zalogaj, se cene gibljejo od petdeset do šestdeset evrov na osebo, seveda brez najema kabine ali sedeža v prostoru za potnike. Omeniti sicer velja, da se je za hip pokazala tudi možnost potovanja iz Trsta za 98 evrov, vendar sem jo po krajšem premisleku zavrnil, saj se mi to enostavno ni zdel izziv v pravem pomenu besede.

Skupaj s taksami sem na koncu za vozovnico plačal 56 evrov in ko sem se s koščkom papirja, ki mi je zagotavljal prevoz v Albanijo, sesedel na železno klop in zamežikal v toplo popoldansko sonce, sem občutil zadovoljstvo v pravem pomenu te besede. Ne samo, da sem srečno prispel v južno Italijo, temveč sem v borih parih urah prečkal celoten »škorenj« in pristal sredi Barija, na pomolu San Vito.

Čeprav me je za hip prešinilo, da bi si vsaj nekoliko ogledal center mesta, sta bili tako utrujenost, kot tudi vročina krivi, da sem zgolj stegnil noge, ki mi jih je potovanje že nekoliko načelo in počival. Če bi pomislil, da je morda čisto v bližini kabina, kjer lahko popotniki za zares simbolično plačilo odložijo svojo prtljago ter jo pozneje spet vzdignejo, kot se je to izkazalo pozneje, bi se morda celo odločil za nekoliko raziskovanja, a ker na to idejo sam od sebe žal nisem prišel, sem nadaljnjih nekaj ur počival in si le enkrat privoščil kratek skok na razgledno ploščad, s katere se je odpiral čudovit razgled na velikanske ladje in odprto morje.

»Tam čez,« sem pomislil. »Tam čez je dežela, ki mi bo jutri ležala pred nogami in pred katero so me vsi svarili. Pa saj ne vedo kaj govorijo…«

»Lep pogled, kajne?« sem v nekem trenutku zaslišal moški glas tik poleg mene.

Za hip nisem vedel ali je bilo to namenjeno meni, nato pa sem le ugotovil, da je približno petinštirideset let star moški, redkih zob in izredno temne polti, katerega poreklo zagotovo ni bilo italijansko, to retorično vprašanje izustil prav z namenom pritegniti mojo pozornost.

»Čudovito,« sem zamolklo odvrnil.

Na tem moškem me je nekaj motilo, čeprav nisem imel pojma kaj. A čeprav sem še naprej strmel v daljavo in upal, da mu bom s tem pokazal, da me klepet z njim ne zanima, ga je naenkrat začelo zanimati čisto vse o meni. Koliko let imam, odkod prihajam, kam potujem ali imam službo in dekle ter koliko zaslužim. Ob zadnjih dveh vprašanjih mi je bilo (čeprav sem že prej le na kratko odgovarjal, kar bi mu enostavno moralo povedati, da želim, da me pusti na miru) vsega dovolj, saj se mi je kar naenkrat posvetilo, kaj me na moškem moti in zakaj želi toliko vedeti o meni. Opazil je samotnega, mladega in v vseh pogledih nevpadljivega popotnika, ki bi lahko bil idealna žrtev za prenos bogvečesa v Albanijo. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bi me vprašal ali me zanima dodaten zaslužek. Od viška denarja sicer resnično nikoli ne boli glava, a umazanega denarja nikoli nisem potreboval, še manj pa mi je dišalo, da bi pristal v kakšnem zanikrnem albanskem zaporu, pozabljen od celega sveta. Tako sem se le še na hitro izgovoril, da grem počivati v klimatiziran terminal in po hitrem postopku odšel.

Čeprav me je še nekaj časa dajal strah, da se ne bo tako nalahko sprijaznil s tem, da me pogovor (in morebitno sodelovanje) z njim ne zanima, sem se, ko ga le ni bilo več na spregled, le pomiril in ko se je ura približala deseti zvečer in je sonce dokončno potonilo v morje, sem dočakal tudi obvestilo, da se začenja vkrcavanje na trajekte za Durres. Čeprav sem se zadnji dve uri resnično dolgočasil in bi brez pozitivne glasbe, ki sem jo poslušal prek mp3 playerja, bržkone tudi zaspal, tisti hip ni bilo sile, ki bi me lahko zadržala. Skozi terminal sem pohitel proti izhodu na pomol in se postavil v nedvoumno označeno vrsto za potnike iz držav EU.

Pričakoval sem sicer, da bom dobil kakšno vprašanje, če nič drugega bi italijanske policiste morda utegnilo zanimati kako sem prispel v Bari, in sam pri sebi sem že pripravljal stavke, s katerimi bi jim razložil, da sem prišel skoraj izključno na avtoštop, a prijazen policist mi je, ko je površno prelistal potni list, le spodbudno pokimal in že čez nekaj minut sem na rampi, čez katero so v notranjost precej dotrajane jeklene pošasti počasi vozili avtomobili, pustil, da mi je starejši Grk odtrgal perforiran del vozovnice.

Prepričan sem bil, da je problemov s tem konec, a ko sem se po železnih stopnicah povzpel na palubo ter simpatičnima uslužbenkama ponudil vozovnico, le-ti pa sta mi pokazali naj se namestim v kavarni, sem spoznal, da se je iskanje primernega mesta za spanje šele dobro začelo. Vsakomur bi že zdrava pamet znala povedati, da mi tam ne bodo pustili spati in ko sem z nahrbtnikom na ramenih taval po precej vetrovni glavni palubi, sem v nekem trenutku naletel na zdolgočaseno uslužbenko.

»Pričaj srpski, da te ceo svet razume,« pravi vsem dobro znan pregovor naših nekdanjih bratov iz skupne države, prav pred kratkim pa sem se z bivšo predrago (torej Lisico) zapletel v duhovito debato, da se samo z znanjem srbščine lahko recimo prebiješ skozi Nemčijo, zagotovo pa ne moreš prepotovati velikega dela Evrope ali celo sveta, kot je trdila ona, čeprav ni dvoma, da najdeš srbsko (ali hrvaško) govoreče ljudi čisto povsod.

A nikoli si ne bi mislil, da lahko na trajektu grške družbe, sredi Barija, naletim na žensko, ki mi bo na vprašanje, kje imajo navado spati potniki brez kabine, zastavljeno v angleščini, zmedeno odgovorila z besedico: »Molim!?« Seveda je sledil najprej smeh z moje, nato pa še z njene strani, na koncu pa mi je svetovala naj se povzpnem vse do najvišje palube in si poiščem mesto čim bližje dimniku, saj naj bi ravno tam najmanj pihalo.

Toda tudi tavanje med zapuščenimi (in dotrajanimi) klopmi ter dimniki me je navdajalo z dvomom, da mi tam veter resnično ne bo prišel do živega, saj sem na trenutke imel občutek, da piha celo močneje kot na glavni palubi. Nekaj mi je sicer govorilo, da je ženska verjetno že vedela kaj govori, toda hkrati si niti najmanj nisem želel, da bi se zjutraj zbudil s polnim nosom in pokrit s sajami, tako da je na koncu zmagala izčrpanost in vdanost v usodo, v stilu, bo kar bo, oziroma če me zapodijo, me pa zapodijo. Na eno od premnogih klopi na glavni palubi sem pogrnil specialno penasto podlogo in spalno vrečo, si pod glavo namestil nahrbtnik ter se z vidnim olajšanjem ulegel.

Tudi glasno klepetanje okrogloličnih albanskih dvojčic mojih let in oddaljeno vreščanje otrok ni moglo več preprečiti, da me ne bi v trenutku zmanjkalo in le še od daleč sem zaslišal, da so se zagnali ogromni motorji in začutil, da smo zarezali v prve valove Jadranskega morja.

[se nadaljuje…]

  • Share/Bookmark
 
14 odgovorov na “Neka druga Italija”
  1. Teta_Mici - 22.05.2010 ob 05:47

    Volkec, tole si pa napisal tako doživeto, da sem tudi sama zaplavala med tista žitna polje, nasade mandarin, oljk, na topel italijanski jug. Ja, zanimivi so naši predsodki proti južnjakom, kar se je pa v tvojem primeru izkazalo, da smo včasih krivični. O ko bi tudi pri nas imeli Guardia di Finanza! Čakam albansko avanturo ;).

  2. jesis - 22.05.2010 ob 08:19
    jesis

    Hvala za obvestilo. Vtaknil sem med “priljubljene”, da preberem , ko se začne “lazy Sunday Afternoon”. :)

  3. jesis - 22.05.2010 ob 16:18
    jesis

    Če bi to knjiga bila, bi se takoj pri meni znašla.

    Za nenavadno lep slovenski jezik – čista 5ica! In še ena za popolno odsotnost “internetščine”.

  4. simba - 23.05.2010 ob 15:14

    Požiram tvoje stavke. In imam občutek, kot da bi bila zraven. Super je tole!

  5. barbara - 23.05.2010 ob 22:31

    :)

  6. smoger - 24.05.2010 ob 10:39

    Volk, kolk je bla temperatura tisti dan v Bariju?

  7. Alex van der Volk - 24.05.2010 ob 12:41
    Alex van der Volk

    Hja, v Bari sem sicer prispel šele v drugi polovici popoldneva, ko je vročina že malo popustila, vseeno pa je bilo kar toplo, ja…natančne temperature pa ne znam povedati, ker nisem nikjer videl merilca temperature

  8. Žogca - 25.05.2010 ob 00:15

    Fovš sem ti. Gnijem v Ljubljani. :(

  9. Alex van der Volk - 25.05.2010 ob 15:28
    Alex van der Volk

    Če ti bo kaj lažje…Poglej datum, ko sem si privoščil ta potep, tudi jaz trenutno več ali manj gnijem v Novi Gorici…Do poletja :)

  10. Alex van der Volk - 25.05.2010 ob 16:51
    Alex van der Volk

    Simba in Barbara, žal ne vem kaj ga moj blog lomi in zakaj sta vajina komentarja končala v moderaciji, oz. med spami, ampak slednje redno (no ja, vsakih nekaj dni) čekiram, tako da če se to zgodi še kdaj, sta lahko ziher, da jih bom prej ko slej potrdil. Se opravičujem, četudi na to nimam prav veliko vpliva. Kot sem rekel, upam da mi do petka uspe napisati, pretipkati, lektorirati, opremiti s slikami in objaviti prvo polovico drugega dne z naslovom: Samo denar nekaj velja. Ugane kdo s kakšno melodijo se bo začel zapis, hehe? ;)

  11. smoger - 25.05.2010 ob 19:36

    @Volk: Če smo že pri glasbi…poznaš tole: http://www.youtube.com/watch?v=NDkoggVt_k8

  12. al-kaida - 26.05.2010 ob 11:40

    bravo volk,lep trip…tudi jaz sem bil v južni italiji,napoli,caserta,in obiskal najnevarnejša mesta v napoliju-secondigliano 167,scampia kjer ima življenje ljudi in pokrajine v rokah mafija cammora in ljudje so pripovedovali kako njim plačujejo davke če imajo kako zasebno trgovino,firmo itn…priporočam ti knjigo naše goričanke mojce širok dopisnice iz italije za rtv oblast brez obraza,kjer lepo opiše podzemlje in način življenja ljudi pod okriljem mafije.ena tretjina italije je mafijsko politično skorumpirana in nobeden jim nič ne more….sicer te kmalu ni več.kot rečejo prebivalci kjer prevladuje mafija-nič videl,slišal,povedal.to pove vse kdo ima komando nad ozemljem calabrije-’ndrangheta,campanie-cammora,sicilije-cosa nostra in sacra corona unita,na severu pa brigate rosse in mnogo klanov t.i družinskih mafij.uživaj. ++revolucion the only solution++

  13. Dicky Hardy - 26.05.2010 ob 15:19

    BRAVVVVVVVISSIMO

  14. Alex van der Volk - 4.06.2010 ob 13:50
    Alex van der Volk

    Končno obljubljeno nadaljevanje ;)

    http://volkec.blog.siol.net/2010/06/04/davaj-davaj/

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !