Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Z “Avstralcem” proti jugu

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 14.05.2010 ob 12:15 ob 12:15 pod Fotogalerije & Fotoreportaže, Jaz, Volk, Volkova potepanja, Volkovi izzivi

Dolga je še pot,
naj bo brez nezgod,
hej šofer naj spremlja te,
sreča zdaj povsod…

Avseniki – Šoferska polka

13.07.2009

»Tukaj sta, nista te pustila na cedilu,« je minutko čez polnoč zapredel moj sodelavec Val, ko sta proti črpalki zavila dva Iveco Stralisa z nezgrešljivima nalepkama prevozniškega podjetja Klaut Egon.

Čeprav sem v dnevih pred odhodom opravil ogromno telefonskih klicev, sem imel občutek, da je sreča tokrat nekoliko pozabila name. Kljub temu, da destinacije, kot so Bari, Napoli ali celo Lecce niso nobena posebnost, tokrat enostavno ni bilo avtoprevoznika, ki bi svojega šoferja poslal na jug Italije v nedeljo zvečer, ko se ob polnoči konča zapora za vozila, težja od sedem ton in pol. Ko sem že resnično mislil, da se bom ugnezdil na črpalki, kjer si sicer služim vsakodnevni kruh in (tako kot še marsikateri drug avtoštopar) prosil šoferje ali lahko grem z njimi, mi je Egon Klaut, ki ga poznam še iz časov, ko sem se dela na manjši vaški črpalki v Šempetru šele dobro učil, potrdil, da bo v noči z nedelje na ponedeljek proti Napoliju poslal kar dva šoferja. Seveda sem ponujeno dlan zagrabil z obema rokama in isti hip poklical eno od dveh telefonskih številk, ki mi ju je zaupal. Tadeja, kot je bilo šoferju ime, sem seveda povsem presenetil, saj do takrat ni vedel, da bo moral odriniti tako zgodaj, ko pa mi je obljubil, da zanesljivo lahko grem z njim in da se slišiva v soboto, toliko da se dogovoriva podrobnosti kje se dobiva, sem bil upravičeno zadovoljen. Napoli sicer res ni Bari, ampak ni hudič, da ne bi nekako premagal dobrih 250 kilometrov čez celo širino italijanskega »škornja«. Sicer bi mi bilo veliko bolj všeč, če bi lahko odrinil že v petek dopoldne, toda glede na to, da bi se vse skupaj lahko zavleklo tudi do ponedeljkovih jutranjih ur ali še več, sem bil resnično vesel.

Na črpalki sem bil s pomočjo svojega »brata« že okoli desetih (izven poletne sezone bi bila to ura, ko bi se končala zapora in bi kamioni odrinili naprej) in ko se je po obilni malici in zadnjih pripravah, ki so obsegale regulacijo nastavitev nahrbtnika (moj najboljši prijatelj je pač mojster v vseh ročnih delih) ura začela bližati polnoči, sem postajal vse bolj nestrpen. Šoferja, ki sta mi trdno zagotovila, da vesta kdo sem (jasno, da sem ju tudi sam poznal že od prej, le da njunega glasu in imen nisem mogel povezati z videzom) in da se bosta zagotovo ustavila na črpalki, bi resnično lahko že prišla, da spijemo skupaj vsaj eno kavo. Sodelavca sta me dražila, da bom ostal kar doma in potoval zgolj s prstom po avtokarti, nato pa se je črpalka v nekem trenutku napolnila s kamioni in ko sta se na bližnjem parkirišču ustavila dva velika vlačilca z dolgima priklopnikoma, sem si prav zares nekoliko oddahnil.

Seveda je sledila najprej obilica smeha, saj sem ravno Tadeja (poleg množice drugih šoferjev) le nekaj noči nazaj, ko sem odšteval zadnje nočne delovne ure do dopusta, vprašal, če bi me lahko peljal na jug Italije, v kolikor bo v nedeljo zvečer odrinil tja, nato pa ga po telefonu nisem prepoznal in če že na začetku poti vlada tako prešerno vzdušje, je tudi optimizem najbolj normalna stvar pod soncem, oziroma luno.

Ko sta Tadej in Matej, ki ga večina ljudi pozna pod vzdevkom Frenki, na hitro spila kavo in kupila nekaj malenkosti, sem si s sodelavcema podal roko ter z nekoliko težavami v kamion najprej potisnil nahrbtnik ter se nato še sam povzpel vanj.

Zaradi zasedanja voditeljev držav G8 v L’Aquili, je Italija na mejah začasno spet uvedla kontrolo in čeprav sem pomislil, da nam bo to vzelo vsaj nekaj minut (saj ne, da bi bile te tako zelo pomembne, le lakota po cesti je bila že zares velika), je policist v temno modri uniformi ob tem, ko mu je Tadej pomolil svojo osebno izkaznico in moj potni list, le nemarno zamahnil z roko.

Da Italijani niso najbolj deloven narod na svetu, ni samo mit in v nekaterih segmentih morda celo prekašajo Grke, ki naj bi bili pregovorno najbolj leni ljudje na svetu. No, sam se živo spominjam dogodka, ko sem pred nekaj leti z zgoraj omenjenim najboljšim prijateljem šel v Italijo in je ta, ko sem italijanskemu policistu skozi okence v kabino pomolil osebni izkaznici, skoraj dobesedno skočil, češ da naj moškega ne ogrožam z delom, saj utegne čisto zares pomisliti, da ga imam za norca. Glede na to, da se je on že leta vsak dan vozil na delo v Italijo, mu je bilo to seveda razumljivo, mene pa ob spominu na njegovo reakcijo še vedno popade smeh.

O upravičenosti Berlusconijeve poteze bi se tako dalo precej razpravljati, saj bi lahko bila najina prikolica do vrha napolnjena z razstrelivom (če bi v tem primeru sam bil v kamionu je seveda drugo vprašanje), a bržkone je bilo to samo še eno dejanje, s katerim je italijanski premier želel voditeljem ostalih držav pokazati svojo moškost, oziroma (nekoliko prevelik) ego.

Da je poklic šoferja tovornjaka resno garanje, sem spoznal že trinajst let nazaj, ko sem sredi julija s starim Ivecom Turbo Star v dobrih dveh dneh prevozil (seveda samo kot sopotnik) pot od MMP Vrtojba do Rima in nazaj in v tem času se razen kamionov, ki so (poleg tega, da so precej bolj hitri in varni) postali prave garsonjere v malem, ni spremenilo popolnoma nič. Tadej mi je začel že po nekaj kilometrih samoiniciativno pripovedovati o tempu njegovega dela, za katerega je sicer odlično plačan, vendar je včasih resnično težko odriniti v svet ob nedeljah zvečer, čeprav je morda parkiral šele v soboto zjutraj. S precej standardno izjavo, da zdaj, ko je še mlad (čeprav je videti starejši od mene, je Tadej kar šest let mlajši), si takšen tempo dela lahko privošči, hkrati pa se dobro zaveda, da ne bo mogel celega življenja preživeti na relaciji severna-južna Italija, je moj šofer zaključil monolog, nato pa sva se posvetila nečemu povsem drugemu.

Najin klepet je prek CB povezave, ki je predvsem med šoferji kamionov še vedno izredno priljubljen način komunikacije, a je s pojavom mobilnih telefonov precej izgubila na pomembnosti, kar naprej prekinjal Frenki, ki je potrpežljivo vozil za nama in s Tadejem sva se sproti hihitala njegovi klepetavosti, saj je njegov sodelavec izredno znan po tem, da zelo rad veliko in dolgo govori.

»Če ga vprašaš kako se pride v kraj, kjer je razkladal blago nekaj let nazaj, si dober za več ur, saj ne bo izpustil enega samega prometnega znaka, ki ga vidiš po poti,« se je smejal Tadej. »Če pa boš želel slišati kako je preživel zadnja dva dneva, ga boš lahko poslušal celo noč.«

Dokaz se je ponudil že po dobrih desetih kilometrih, ko sva začela poslušati razlago kako se pride v skladišče v Pompejih, kamor je Tadej tovoril jeklene sode Union piva (Frenki je imel naloženo kartonsko embalažo in lesene palete, ki jih je peljal v Salerno) in ko se pred Benetkami razlaga še kar ni ustavila, mi resnično ni bilo jasno kako ima lahko nekdo tako dober spomin.

Svetovno znan turistični kraj, ki stoji na slovenskih hlodih v istoimenski laguni, je bil še ne tako zelo dolgo nazaj prava nočna mora vseh šoferjev in marsikateri se je prav zaradi Benetk raje odpravil na pot kakšno uro prej, kajti če se je znašel tam v ponedeljek ob šestih zjutraj ali bogneda, kakšno uro pozneje, je zgolj zaradi kaotičnega prometa mimogrede izgubil tudi štiri ure, kar je seveda ogromno. Od odprtja obvoznice, zaradi katere je sicer potrebno prevoziti približno deset kilometrov več, so se ti problemi sicer nehali, tik mimo mesta pa čas še vedno izgubljajo Rusi in ostali vzhodnjaki, ki so bržkone sveto prepričani, da bi bili zaradi teh dodatnih kilometrov na izgubi.

Seveda pa slednjih Tadej ne pozna tako dobro kot jaz, ki jih vsakodnevno srečujem in včasih kar ne morem verjeti kako se jim nikamor ne mudi in s kakšno mirnostjo sprejemajo tudi tako kruto dejstvo, kot je praznovanje Božiča ali celo Novega leta na parkirišču v njim neznani deželi, kjer je majhna črpalka edino kar imajo na razpolago.

Čeprav sem želel Tadeju delati družbo vsaj do Bologne, me je začel po Benetkah grabiti spanec, ki je bil tudi posledica nemirnega spanca v noči s sobote na nedeljo in celodnevnega tolaženja želodca, ki ga je razdražila premastna pica. Tako sem sklenil, da bom svojega šoferja prepustil Frenkiju, ki je še vedno neumorno čebljal in zlezel na široko in ravno prav mehko ležišče v zadnjem delu kabine, še prej pa sem Tadeju naročil naj me kar zbudi in bom rade volje zlezel na zgornjo posteljo tik pod streho, če bi se mu slučajno zahotelo urice ali dveh spanja.

Sam pri sebi sem si sicer želel, da do tega ne bi prišlo in da bi bili čim prej pri Napoliju, a istočasno sem sklenil, da se ne bom sekiral prav zaradi vsake minute. Po načrtu poti, je bil skrajni rok, ko bi moral biti vkrcan na trajekt za Durres, torek zvečer, tako da sem imel pravzaprav skoraj šestintrideset ur časa za mirno prečkati italijanski škorenj.

The name Stralis can be interpreted in various ways, from »precision«  in Italian, to »high speed« in Spanish and »future«  in Portuguese. But in English, French and German, the word Stralis also implies Australia, or Australian)

Čeprav je Stralis vsekakor precej bolj sodoben tovornjak od dotrajanega in skoraj predpotopnega Turbo Star-a, je bil moj spanec vse prej kot miren. Kar mi ga ni kratil Tadejev klepet s Frenkijem, je dodala razmajana avtocesta, zaradi katere je moje suhljato telo na trenutke kar poskakovalo, a vseeno sem se sčasoma pogreznil v sen in le iz daljave sem zaslišal, da smo se ustavili in da je Tadej zapustil kamion.

Ko sem počasi odprl oči, je sonce izza oddaljenih hribov že pošiljalo prve žarke novega vročega poletnega dne. Tadej se je zadovoljno smejal, kot da za njim ne bi bilo neprespane noči in čeprav sem si tisti trenutek zaželel prave italijanske kave bolj kot česarkoli drugega, sem modro sklenil, da bom že potrpel, konec koncev sem bil v vozilu gost in jasno, da sem se moral vsaj poskušati malo prilagoditi. K sreči pa mi je Tadej prebral misli, saj mi je takoj ko sem se presedel na sovozniški sedež pojasnil, da sem se zbudil ravno prav, saj sta se nameravala s Frenkijem ustaviti na še eni kavi.

Nahajali smo se nekje na tričetrt poti med Firencami in Rimom in ker posebnosti ni bilo pričakovati, je Tadej računal, da bi morali biti v Napoliju okoli enajstih dopoldne. Zame je bila tisti trenutek sicer nerešljiva uganka kje bom izstopil in kam se bom obrnil. Da bi s polnim nahrbtnikom na ramenih romal v Napoli, mi ni dišalo najbolj, če bi me italijanski karabinjerji zalotili štopati na avtocesti pa bi tudi najprej dobil par udarcev s pendrekom po hrbtu in šele potem kakšno vprašanje. A ura je bila vse prezgodnja, da bi se ukvarjal s tem in tako sem se odločil, da se bom, tako kot vedno, že nekako poskušal znajti.

Medtem ko smo na postajališču počasi srkali kavo in Red bull, se je zunaj popolnoma zdanilo in medtem ko sem bil sam še ves zlepljen od spanja, sta bila šoferja vidno razigrana, čeprav tudi v nedeljo do polnoči nista ujela več kot dveh uric spanja. Sam sem se ob tem spomnil kakšen sem po vsaki nočni in čeprav moje delo ne zahteva neke hude koncentracije (razen seveda pri računanju strankam), sem zjutraj ob šestih, ko se odpravim domov, napol mrtev. Takrat bi mi lahko nekdo skuhal deset kav, ne samo ene pa še ne bi mogel držati oči pokonci, kaj šele, da bi bil tako dobre volje. Vaja sicer res dela mojstra in morda bi se šoferskega življenja sčasoma privadil tudi sam, ampak ta trenutek si ga res ne znam predstavljati.

Tadej in Frenki sta računala, da bosta nekje do treh razložila svoja tovora in se, ko jima bo uspelo naložiti blago za Slovenijo, spet dobila, šla na kosilo ter v miru prespala noč, zjutraj pa štartala nazaj proti severu, mene pa je medtem zbodlo vprašanje kje bom takrat jaz. Sam sredi Barija, Napolija ali nekega avtocestnega postajališča v Apeninih ali bom morda v daljavi že lahko videl prve obrise Albanije?

Ko je bil čez nekaj ur, ki sem si jih krajšal s fotografiranjem, Rim končno za nami, so me presunile nepregledne ravnine žitnih polj. Kamor mi je seglo oko, sem videl zgolj rumeno sijočo pšenico in čeprav sem že slišal, da je italijanska pokrajina Campania zelo lepa, si nikoli nisem mogel predstavljati, da ne bom mogel odtrgati oči z okolice. Skladno z njo, je postala tudi avtocesta popolnoma ravna, čeprav nekoliko gričevnata in zdaj ni bilo več dvomov, moral sem se odločiti kako bom nadaljeval svojo pot.

V nekem trenutku je Frenki prišel na fantastično idejo, saj je Tadeju po cb povezavi predlagal naj svoj kanal obrne na petico, ki jo uporabljajo italijanski šoferji in povpraša ali gre kdo proti Bariju. Nenadoma se je to zdel tudi meni izredno dober predlog in resnici na ljubo se ga sam bržkone nikoli ne bi spomnil, a ko je Tadej nekajkrat zapored ponovil stavek: »Colleghi, va qualcuno verso Bari,«, ne da bi se mu kdo oglasil, me je hitro zapustil optimizem. Nazadnje smo se vsi trije odločili, da bo najbolje, če se bomo ločili na zadnjem počivališču pred Napolijem, nato pa bom že improviziral.

In sreča (ali pa so morda vmes spet posegle višje sile, ki jim nekateri rečejo angeli) je bila tudi tokrat moj zaveznik. Ko smo se kakšnih petdeset kilometrov pred, po nekaterih govoricah, najnevarnejšim italijanskim mestom ustavili na velikem počivališču in sem se že pripravljal na pohod okoli množice parkiranih tovornjakov z najrazličnejšimi registrskimi tablicami, me je Tadej dregnil pod rebra: »Poglej, tam je en Iveco Stralis s koprsko registrsko tablico, najbolje da začneš kar pri njem.«

Starejši možakar nekoliko temnejše polti in južnjaških potez na obrazu, me je, ko sem ga vprašal ali ga lahko malo zmotim, najprej pogledal z vidnim nezaupanjem, ko pa sem mu pojasnil, da sem avtoštopar iz Slovenije in da me zanima ali gre mogoče proti Bariju, se mu je obraz v hipu razvedril.

»Prema Bariju? Pa da…«

Srce mi je zaigralo in občutek sem imel, da mi bo vsak hip skočilo na plano.

»Pa greste morda prav v Bari?«

»Ne, samo do Avellina.«

Zaradi športnih stav, ki jih občasno igram, sem vedel, da je to mestece sredi Apeninov, a veliko bolj pomembno kot to je bilo, da sem zaradi natančnega študiranja avtokarte vedel, da pot do njega vodi po isti avtocesti kot proti Bariju.

»Bi me morda lahko vzeli s seboj?« sem vprašal s širokim nasmehom na obrazu.

»Seveda bi, kako da ne. Samo jaz moram še dvajset minut počivati preden grem,« je možakar odvrnil v polomljeni slovenščini.

Kakšnih dvajset minut neki, počakal bi tudi dve uri, če bi bilo potrebno, sem pomislil sam pri sebi, možakarju pa sem le na hitro rekel, da se takoj vrnem in stekel proti črpalki, kjer sta Tadej in Frenki v senci kadila in pila kavo. Že po izrazu na obrazu sta me prebrala kot odprto knjigo, kajti sreče, da sem na tako lahek način prišel do prave poti proti Bariju, zares nisem niti hotel, niti mogel skriti.

»Do Barija?« me je s širokim nasmehom na obrazu pobaral Tadej, ko mi je podal plastičen lonček črne kave.

»Ne, samo do Avellina, ampak vseeno več kot odlično.«

Čez nekaj minut se nam je pridružil moj novi šofer, ki se nam je predstavil kot Milan iz Novega Sada in med klepetom o furah in plačah, je hitro minilo pol ure. Milan se je hitro izkazal za sila prijetnega sogovornika, s katerim ni težko najti skupnih točk, čeprav sam nisem ravno navdušen nad ljudmi, ki večinoma govorijo, medtem ko jim gre poslušanje veliko slabše od rok. Občutek sem imel, da podobno razmišljata tudi Tadej in Frenki, saj sta se, rekoč da morata naprej, poslovila ob prvem predahu med dvema temama in ko sem iz Tadejevega »Avstralca« vzel nahrbtnik ter strogo odbil njegovo pomoč, češ da mi v Albaniji ali kjerkoli drugje ne bo nihče pomagal ter smo se prijateljsko poslovili (»srečno, Petrolov’c, pazi nase!«), sta se kmalu izgubila v daljavi prepolne avtoceste.

Za hip sem se zavedel, da se je avantura pravzaprav začela šele v tem trenutku, saj sta me do zdaj na nek način na domače okolje vezala šoferja, ki ju vsakodnevno srečujem, zdaj pa sem ostal sam sredi neznanega sveta, povsem odvisen od sebe in dobrega srca ljudi, s katerimi se bo križala moja pot. Je svet dovolj dober, da bom uspešno premagal vse kilometre, ki še čakajo name? Obstajajo nevarne in manj nevarne države? Mi bo uspelo, da ne bom niti enkrat samkrat prestopil meje bivše Jugoslavije?

A vsa ta vprašanja, ki so mi nekaj sekund rojila po mislih sem hitro potisnil v najgloblji kotiček možganov in ko sem v črnega in z maorskimi vzorci polepljenega Stralisa potisnil nahrbtnik, ob čemer sem spet prijazno odbil Milanovo pomoč (saj sem suh, no, ampak dovolj moči za vzdigniti trideset kilogramski nahrbtnik pa le imam), se je le-ta zgolj še prepričal, da je zaukazanih trideset minut počitka mimo in zagnal motor.

Sedeminštiridesetletni Milan je leta nazaj delal v proizvodnji, ko pa je Jugoslavija razpadla in je podjetje končalo v stečaju (obojega je po njegovem mnenju kriv Zahod, ki se je bal velesile, kakršna je bila SFRJ, zato jo je pomagal razbiti – če se spomnite mojega popotovanja po Srbiji, boste vedeli, da še zdaleč ni edini, ki je tega mnenja), se je vrgel v avtoprevozništvo. Z leti je ugotovil, da veliko večino samooklicanih »kraljev cest« prekaša z levo roko, a s to razliko, da je on tiho in vozi, namesto da bi govoril kakšen garač je in tako se je podal s trebuhom za kruhom najprej v Slovenijo, kjer pa so bile plače vseeno prenizke, da bi se mu splačalo, zato je nadaljeval v Italiji. Čeprav sem sam zaradi registrskih tablic zmotno mislil, da gre za Slovenca, se je izkazalo, da sem se dejansko vozil s kamionom, ki ga je italijanski podjetnik iz nekega razloga in po nekih čudnih poteh registriral v Sloveniji, frigo prikolica je bila do vrha naložena z nektarinami iz (pazite to) Avstrije, ki jih je v južno Italijo peljal Srb iz Vojvodine, za sopotnika pa mu je bil kleni Slovenec, ki ga je uštopal v Italiji. Prava Evropa v malem.

Že po dobrih desetih minutah sva dohitela in kmalu tudi prehitela najprej Frenkija ter nato še Tadeja, a ko ju je Milan želel poklicati po cb povezavi, sta mu signalizirala, da je crknila, medtem ko sem se sam le pritajeno muzal. Da sta obe postaji, potem ko sta celo noč in dobršen del dopoldneva delali brez vsakih problemov crknili istočasno in prav zdaj?

A Milan se s tem ni pretirano obremenjeval in že čez nekaj minut se je povsem razgovoril o svoji družini. Doma v Novem Sadu ima namreč tako ženo, kot dva otroka, dvanajstletnega Vladeka in devetletno Mirelo, nato pa je v nekem trenutku utihnil, kot da bi se ustrašil priznati kako jih pogreša in zamenjal temo pogovora na svoj status pri podjetju za katerega vozi. Ker je že celo življenje navajen delati, se dejansko ustavlja samo na obveznih počitkih, sicer pa vozi. Na trenutke mu je resnično dolgčas, saj razen glasbe (celo pot sva poslušala album britanske skupine Iron maiden, The best of the beast, ob čemer je Milan vidno užival), cigaret in glasu iz navigacije nima ničesar, a ima pa zato precej višjo plačo kot ostali zaposleni, poleg tega pa je edini, ki si lahko privošči šefa kadarkoli poslati kamorkoli se mu že zahoče (seveda samo verbalno). Saj ne, da bi to počel kar naprej, a ko ga razjezi ga pač razjezi in takrat si rad da duška. Da bi ga zaradi tega odpustil? Ah kje, saj tako ali tako ve, da bo slej ko prej odšel, ker se preveč enoličnega dela človek prej ko slej nasiti in dan, ko bo Milanu sadja in zelenjave dovolj, je šefova nočna mora.

Minimalno 2.500 pa vse do štiri tisoč evrov zveni res mamljivo, ampak sam sebi sem moral priznati, da tudi Milanu ne zavidam kaj preveč. Pravzaprav sploh ni bilo čudno, da se je tako razgovoril, ko pa ima cele dneve na razpolago zgolj samega sebe.

Medtem sva prispela tudi do najvišje točke enega od premnogih prelazov čez Apenine in Milan mi je rekel, da me bo pustil na zadnjem počivališču pred Avellinom, kjer bom slej ko prej dobil prevoz do Barija ali vsaj Foggie. Pomislil sem, da če je počivališče vsaj toliko prometno kot tisto pred Napolijem, ne bi smel imeti pretiranih težav, toda vedno znova ne more iti čisto vse kot po maslu…

Ko sva parkirala, sem namreč hitro ugotovil, da sem končal na izredno majhnem počivališču z majhnim Avtogrillom in še manjšo črpalko, ki nima prav veliko prometa. A hkrati sem vedel, da mi Milan ne more več pomagati, četudi bi ga zato prosil in ko sem mu iz italijanščine v srbščino (ob čemer sem še enkrat več ugotovil, da prevajanje iz enega tujega jezika v slovenščino in nato v drug tuj jezik ter obratno, ni čisto nič zabavno opravilo) prevedel črpalkarjeva navodila kako pride do neke hladilnice v Avellinu, sem prvič ta dan ostal prepuščen zgolj samemu sebi.

[se nadaljuje…]

  • Share/Bookmark
 
16 odgovorov na “Z “Avstralcem” proti jugu”
  1. jesis - 14.05.2010 ob 12:42
    jesis

    Uuuu – porkaflek … tole bo pa branje za konec tedna! Sem že dal med “priljubljene”. :) Ti a si kdaj pomislil, da bi se tale roman dobro prodajal v obliki knjige?

  2. Alex van der Volk - 14.05.2010 ob 12:43
    Alex van der Volk

    Dvomim ;)

  3. Alex van der Volk - 14.05.2010 ob 12:45
    Alex van der Volk

    Drugače pa nadaljevanje (Neskončne širjave) sledi naslednji petek, tako da bo imel vsakdo, ki me rad bere dovolj časa, da prebere teh šest strani :)

  4. Peter - 14.05.2010 ob 13:41

    Hej Volk, odlično napisano, faušija kr prihaja :D Beremo naprej!

  5. Alex van der Volk - 14.05.2010 ob 14:40
    Alex van der Volk

    Hvala za pohvale :) Foušija?

  6. Spurs - 18.05.2010 ob 15:38

    Zanimivo, komaj čakam nadaljevanja…

  7. Alex van der Volk - 18.05.2010 ob 15:56
    Alex van der Volk

    Upam da mi drugo polovico prvega dne uspe končati do petka, je pa že zdaj dolgo šest strani

  8. jesis - 18.05.2010 ob 18:37
    jesis

    Ne pozabi objaviti nadaljevanja v komentarju. Lp ps.: A’še delaš na Petrolu?

  9. Alex van der Volk - 19.05.2010 ob 11:29
    Alex van der Volk

    Bolj natančno preberi oba do sedaj objavljena teksta ;)

  10. jesis - 19.05.2010 ob 12:37
    jesis

    Bom, ko bo čas .. sedaj popravljam ploščice na dvorišču in sem čisto polomljen, ker nisem vajen tega.

  11. simba - 20.05.2010 ob 17:55

    Super! Komaj čakam nadaljevanje.

  12. smoger - 21.05.2010 ob 13:53

    Popravi: ‘…ponovil stavek: »ColeggHi,…’

  13. smoger - 21.05.2010 ob 13:54

    ups…pravilno je colleghi

  14. smoger - 21.05.2010 ob 13:55

    ups…pravilno je: colleghi

  15. Alex van der Volk - 21.05.2010 ob 21:55
    Alex van der Volk

    Dragi bralci, kolikor se vas je že odločilo vztrajati pri branju tegale potopisa, z veseljem vam sporočam, da je drugi del drugega dne, z naslovom “Neka druga Italija” (http://volkec.blog.siol.net/2010/05/21/neka-druga-italija/) končan in objavljen. V njem ne manjka teksta (kar osem strani), kot tudi ne slik, s katerimi resnično nisem skoparil, da so celotno dolžino teksta nekoliko razbile. Upam da bo zanimivo branje, ki vas bo še naprej vleklo naprej, sam pa se bom potrudil, da vas bo naslednji petek pričakala nova objava, katere naslov bo “Samo denar nekaj velja”

    lp

    Alex van der Volk

    p.s.

    Smoger, hvala za pripombo, zlat si. Je že popravljeno :)

  16. Luka - 26.05.2010 ob 20:44

    Lepo potovanje, z veseljem bi ga tudi jaz doživel…

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !