Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Jugonostalgik štopa častni krog

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 7.05.2010 ob 15:52 ob 15:52 pod Fotogalerije & Fotoreportaže, Volkova potepanja, Volkovi izzivi

Italija, Albanija, Grčija, Bolgarija, Romunija, Madžarska in Avstrija, je bil stavek, ki ga je moja generacija v osnovni šoli morala znati na pamet, četudi bi nas kdo iz samo njemu znanega razloga prebudil ob treh zjutraj sredi najintenzivnejšega rem spanca. Hja, bratstvo in enotnost, ki resnici na ljubo morda celo res nikoli ni obstajalo, je bilo takrat izredno pomembno in poznati vse države sosede Socialistične federativne republike Jugoslavije, je bila tako rekoč osnova zemljepisa. Vsekakor pa je bilo izredno zanimivo dejstvo, ki se ga po toliko letih še vedno odlično spominjam, da sta nam bili tako Italija kot Avstrija, v nasprotju z Madžarsko ali Romunijo, predstavljeni izredno negativno. A Primorcem nam je bila Italija že takrat dovolj blizu, da bi temu lahko verjeli. Ko so naši starši odšli v staro Gorico ali Trst, so nam pač vedno prinesli vsaj en Kinder jajček, če že ne velike Milke in to je bilo vse kar je bilo pomembno.

No, socialistične federacije, sestavljene iz šestih republik in dveh avtonomnih pokrajin seveda že dolgo ni več, ime Jugoslavija je medtem za vedno odšlo v zgodovinske knjige, socializem je preteklost tudi v tako sivih državah kot je bila Madžarska, Slovenci pa lahko že veliko let potujemo kamorkoli se nam že zahoče. A neke vrste nostalgijo po Jugoslaviji je še moč zaznati. Morda res nismo mogli dobiti vsega kar smo si želeli in kar smo slišali, da imajo naši sovrstniki na tako zelo gnilem Zahodu, a vseeno nismo živeli slabo. Občutek smo imeli, da smo varni in tudi starejših takrat ni vsak dan znova skrbelo ali bodo obdržali svojo službo ali ne. In čeprav so ljudje na visokih položajih resnično kradli sredi belega dne (poznate vic o psu, ki je začel stavkati zaradi dejstva, da je ponoči varoval tovarno, največji lopov pa je bil njegov gospodar, ki je kradel podnevi?), so še vedno imeli zgolj desetkrat več kot povprečen delavec in ne stokrat ali tisočkrat, kot je to dandanes.

Čeprav me ima zaradi jugonostalgije, ki je niti najmanj ne skrivam, marsikdo za čudaka ali celo zagovornika trdega socialističnega sistema, ki je v nekaterih segmentih zares teroriziral lastno ljudstvo, sem sam še vedno mnenja, da bi država s pravimi ljudmi in malce drugačno ekonomsko ureditvijo, dejansko lahko funkcionirala. Z dejstvom, da sem zaradi tega največkrat označen za komunista, se že dolgo ne obremenjujem več. Kdor me pozna, pač dobro ve kakšno politično stališče gojim, kot tudi to, da pravzaprav niti najmanj ne žalujem za zgrešeno politiko najvišjih partijskih funkcionarjev, pač pa za odlično glasbo vseh zvrsti, vrhunskimi športnimi dosežki, vsemi naravnimi lepotami, ki smo jih premogli in še in še…

Kakorkoli že, ko sem v začetku pomladi po dveh letih tako rekoč čez noč spet začel s samskim življenjem in sam pri sebi premišljeval kam neki bi lahko poleti odšel na dopust, sem se v nekem trenutku odločil, da se spet posvetim avtoštopu, ki sem ga (seveda povsem upravičeno) popolnoma zanemaril, čeprav se je želja po cesti vsake toliko časa še oglasila s svojim klicem. A največji problem je bilo načrtovanje tokratne poti, nato pa me je nekega večera tako »pičilo«, da sem moral nujno vstati iz postelje, odpreti Google maps in isti trenutek sem vedel. Nekdanji skupni državi bom izkazal čast in jo »obkrožil« prek ozemelj držav njenih nekdanjih sedmih sosed. Spet bom spoznal kopico ljudi, slišal ogromno zanimivih zgodb in spet bom doživel novo mero dogodkov, ki bodo vredni zapisa.

Seveda pa ni šala sam in opremljen le z najosnovnejšimi potrebščinami v nahrbtniku prepotovati meni neznane dežele (pustimo ob strani dejstvo, da sem do tedaj vseh sedem obiskal že najmanj enkrat), tako kot sem tri leta nazaj dobršen del Balkana. V primerjavi s tem potepom, je bilo štopanje prek Hrvaške in Črne gore golo igračkanje in prav zato so tudi priprave tokrat zahtevale nekoliko več časa. Od zarisa poti in študiranja cest prek spletne strani ViaMichelin.com, prek udelave obutve, vse do malenkosti, kot je bil recimo nakup mp3 playerja in avtokart šestih držav.

Čeprav je bil moj namen obkrožiti celotno bivšo mejo in je ob tem niti enkrat prestopiti, me Avstrija in Italija (bržkone zaradi tega ker sta tako blizu in posledično znani), od vsega začetka nista zanimali. Če bi se mi štirinajstdnevni dopust začel iztekati, bi v Avstriji najbrž tudi sedel na vlak in se pripeljal domov, Albanija, Bolgarija, Romunija in tudi Grčija pa so se mi zdele izziv v pravem pomenu besede. Tako sem se odločil, da tudi z zahodno sosedo ne bom izgubljal časa, ampak bom poskušal s kakšnim tovornjakom (če ste medtem pozabili, bom še zadnjič povedal, da delam na zadnjem bencinskem servisu pred italijansko mejo na MMP Vrtojba in zaradi tega poznam veliko šoferjev tovornjakov in lastnikov podjetij, za katera le-ti vozijo) priti čim globlje v južno Italijo ter se nato s trajektom prepeljati v Albanijo, kjer se bo avantura šele prav začela. Že od prej sem vedel, da iz Barija vozi veliko trajektov naravnost v Durres (Drač), odkoder bi imel odprto pot proti južni Albaniji in pozneje Grčiji. Če ne bi dobil direktnega prevoza do Barija, sem sklenil, da bom zadovoljen tudi z Napolijem (Neapljem) ali, v najslabšem primeru, Rimom, če pa v nedeljo ob polnoči (torej že v ponedeljek) čisto nihče ne bi odrinil proti jugu Italije, bi dejansko poskušal z avtoštopom.

V nedeljo, 12. julija 2009, je bilo urejeno vse kar sem si zadal. V kotu mojega brloga je počival do vrha natlačen nahrbtnik in ko sem na Facebooku tik pred odhodom napisal »pismo prijateljem« (če ga želite prebrati, me lahko na tem portalu dodate med prijatelje), sem se priporočil višjim silam in sveti številki 71 za srečno pot ter se s približno trideset kilogramov težkim tovorom na ramenih odpravil v smeri MMP Vrtojba.

Tako se je začel devet dni dolg potep. Vabim vas k branju mojih dogodivščin, ki jih bom, tako kot je bilo to v Štoparskem vodniku po Balkanu, občasno poskušal popestriti z nasvetom (čeprav ne več na tako zelo resen način), ki bi utegnil priti prav komu, ki bi ga zamikal podoben, če že ne docela enak podvig. Naslov avanture, ki nekoliko spominja na legendarni jugoslovanski film, seveda ni naključen in brez vsakega izmikanja naravnost priznavam, da sem ga dobesedno »snel« od tam, če mi bo vse skupaj uspelo spraviti v zanimivo in morda na trenutke celo zabavno čtivo pa boste lahko presodili le vi.

vaš

Aleš Prelog – Volk

p.s.

Že ob izredno kratki fotoreportaži, ki sem jo objavil kmalu po vrnitvi s poti, je bilo nekaj pripomb, češ zakaj pišem imena v originalnem jeziku neke države, ko pa imamo Slovenci tudi svoje izraze zanje. Po dolgem premisleku, sem se odločil, da bom še vedno uporabljal originalna imena, vsakič ko bo neko mesto omenjeno prvič pa bom v oklepaju dodal slovensko ime zanj, če bo le-to seveda obstajalo.

  • Share/Bookmark
 
12 odgovorov na “Jugonostalgik štopa častni krog”
  1. alexia - 7.05.2010 ob 16:37

    Neučakano že čakam nadaljevanje…

  2. jesis - 7.05.2010 ob 19:28
    jesis

    Sem se že naročil na nadaljevanja. Zato sem malce v letih in bom z veseljem bral tvoje dogodivščine. Lp

  3. jesis - 7.05.2010 ob 19:30
    jesis

    Pa še to – ali lahko prooosim v komentarju bloga pozoveš k nadaljevanju – naročim lahko namreč le komentarje obstoječega bloga .. nisem pa toliko na pc-ju, da bi ne bilo verjetno, da kaj spregledam. Hvala v naprej.

  4. Alex van der Volk - 7.05.2010 ob 19:36
    Alex van der Volk

    Bom, obljubim ;)

  5. mimmy - 8.05.2010 ob 13:16

    Volkec, dolgčas nam je že bilo po tvojih zapisih… dobrodošel nazaj!

  6. al-kaida - 9.05.2010 ob 10:45

    volk—viva socialismo +victoria patria o muerte+ +resist+ +hasta la victoria siempre+ el comandante”ernesto che guevara” ++capitalism es muerto+socialist resist+

    ++forza volk,siempre…

  7. butec - 9.05.2010 ob 12:10

    Viva Evo Morales in Hugo Chaves ! Viva heroji !!!

  8. smoger - 10.05.2010 ob 17:26

    Mogoče bo tole koga zanimalo: http://www.leksikon-yu-mitologije.net/

  9. Alex van der Volk - 14.05.2010 ob 12:17
  10. al-kaida - 17.05.2010 ob 10:58

    volkec–te poznam na videz,a po tvojih zapiskih…..nos dejo su ejemplo.. ++socialism resist++ ++el che vive++

  11. Alex van der Volk - 17.05.2010 ob 13:04
    Alex van der Volk

    Tina, bi bil vesel, če tole malce prevedeš. Prav zares nimam pri sebi špansko slovenskega slovarja. No, če me kje vidiš pa me potapkaj po rami, vedno rad spoznam bralce mojega bloga :)

  12. al-kaida - 20.05.2010 ob 10:17

    ZA BLOGERJE SI NAVDIH,ESEMPIO PO ITALIJANSKO… ++RESIST++ ++EL CHE VIVE++

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !