Iz volkovega b(r)loga

Zadnje dni se v službi počutim kot kakšen policist. Ne samo takrat, ko se mi v trgovino zbaše deset Romunov in sem prisiljen nad kakšnim, ki si domišlja, da njegovega poskusa kraje ne bom opazil, krepko povzdigniti glas, pač pa predvsem v nočnih urah, ko moram čedalje bolj pogosto izustiti kratek in jedrnat stavek: »en osebni dokument, prosim«.

Tobačni in alkoholni zakon, ki mi grenita življenje od prvega dne, ko sta stopila v veljavo, sta tako meni kot mojim sodelavcem zadnje tedne pravi trn v peti. Razlog je seveda preprost. Iz dobro obveščenih virov (pa ne gre za nikakršno podtalno delovanje, temveč so to zgolj prijateljske uslugice) smo izvedeli, da so inšpektorji odprli »sezono lova«, z namenom uloviti čimveč prekrškarjev, ki bi si drznili prodati cigarete ali alkoholno pijačo mladoletnim osebam. Ko smo izvedeli, da je nekaj prodajalcev že naletelo »na mino«, smo postali še bolj pozorni (oziroma še bolj kot smo po navadi, da ne bo pomote) in tako se mi zadnje čase večkrat zgodi, da kakšni punci, ki zares kaže manj kot osemnajst let, z bebavim izrazom na obrazu vrnem osebno izkaznico, s pomočjo katere sem se lahko pravkar prepričal, da jih šteje skoraj štiriindvajset.

Ampak zakon je zakon in kolikor nelagodno se počutim vedno, ko prosim za osebni dokument, toliko večje je zadovoljstvo, ko ugotovim, da je mulo (ki izjavi, da »trenutno pri sebi nima nobenega«, čeprav ve, da sem opazil, da je prišel s skuterjem, torej bi moral imeti pri sebi vsaj izpit zanj), morebitna past zame. Ponavadi se sicer zgolj nasmehnem, na kratko pojasnim, da mu cigaret v tem primeru pač ne morem prodati in v veliki večini primerov mladoletni prestopnik (ali prestopnica) tudi brez besed odide. Z bebavim izrazom na obrazu, jasno.

Ampak danes sem se srečal z zanimivo dilemo. Primer tokrat ni bil tako očiten kot tisti z romunskim pubertetnikom in njegovim očetom, pač pa gre dejansko za veliko luknjo v zakonu, ob kateri sem sam povsem nemočen in prej ko slej bi bil tudi vsak inšpektor.

Ko sta se mi v nekem trenutku pred pultom naslikala mlada fanta, sem vstal in z mojim značilnim stavkom (»izvolijo, gospodje«) pokazal, da sem jima povsem na razpolago. Prvi mulo je zmedeno zajecljal, da bi rad ene West blue in čeprav mu je na obrazu pisalo, da mu do polnoletnosti manjkata vsaj še dve leti, je mislil popolnoma resno. Ko sem naveličano zažebral, da bi rad videl en osebni dokument, je skomignil z rameni in se (na moje veliko presenečenje) izgovoril, da trenutno nima pri sebi nobenega. Ob vljudnem pojasnilu, da mu torej tudi cigaret ne bom prodal, je še enkrat skomignil z rameni in odšel, v naslednjem trenutku pa si je škatlico West blue zaželel tudi njegov prijatelj. Kaj si je mislil, ko mi je na zahtevo podal osebno izkaznico, na kateri sem lahko prebral, da je rojen leta 1993, bo zame ostala nerešljiva uganka, a bržkone je domneval, da sem jebiveter, ki se bo zadovoljil s tem, da bo videl, da izkaznico resnično ima. Kakorkoli že, ko sem mu jo vrnil in mu zaželel več sreče prihodnjič, je tudi on brez vsakega ugovarjanja odšel.

Ko sem pogledal skozi okno, da bi se prepričal ali nista bila mulota slučajno nastavljena, sem ju zagledal kako slonita na velikem družinskem avtu, v katerega je en moj zelo zelo bežen znanec pravkar točil gorivo. Vneto sta mu nekaj dopovedovala, ko je zaključil s točenjem in se odpravil v trgovino pa sta se usedla v avto, tako da dileme ali so skupaj ali ne ni bilo več.

Moj znanec si je čez manj kot minuto pustil postreči s tremi škatlami West blue in čeprav mi je bilo kristalno jasno, da je dve, če ne kar vse tri kupil za svoja mladoletna prijatelja, sem po parih sekundah premisleka ugotovil, da imam povsem zvezane roke. A nek hudiček v meni mi ni dal miru in ko je po plačilu zgrabil vse tri škatlice ter hotel oditi, sem s povsem resnim glasom pripomnil, da oba veva, da jih je kupil tudi za tista dva fanta v avtu, vendar naj se zaveda, da mu nekoč, ko bosta zjutraj izkašljevala katar iz pljuč, ne bosta tako hvaležna kot sta mu ta trenutek.

Po izdajalskem nasmešku, ki mi ga je namenil, mi je bilo dokončno jasno, da nisem brcnil v temo, toda hkrati nisem imel kančka slabe vesti. Kaj pa naj bi rekel? Da mu ne bom dal cigaret, ker obstaja upravičen sum, da jih kupuje za mladoletne osebe? Ja? Ko mi nekdo pove kako naj bi mu to neizpodbitno dokazal, prisegam, da bom nasvet naslednjič upošteval. In konec koncev, kako bi takšno postopanje upravičil v primeru morebitne pritožbe? Nič, jaz sem svoje delo opravil, če pa ima zakon, s svojo fantastično domislico o »upravičeni domnevi« tako veliko luknjo, to pač ni moj problem.