Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Boste kmalu končali?

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 21.09.2009 ob 07:02 ob 07:02 pod (Po)nočna filozofiranja, Volkovi izzivi, Žlica pelina

Dobro jutro, Slovenija

Najbrž bom s temi zgodbami o prenovi mojega malega brloga počasi postal dolgočasen in monoton, ampak si tudi danes ne morem pomagati. Generalna adaptacija stanovanja, četudi tako žepnega kot je moje, vsekakor ni majhna stvar in posledično se pač nabere ogromno zgodb, ki so vredne zapisa. Žal pa niso čisto vse pozitivne.

Nekoč sem že razglabljal o tem, da si človek do neke mere lahko izbere kraj kjer bo bival, v nobenem primeru pa si ne more izbrati sosedov. Lahko si sicer zgradi hišo nekje v samotni vukojebini, kjer je prvi sosed oddaljen par kilometrov (kot je to storil moj sodelavec), ker pa lahko povprečen delavec o nečem kar bi bilo vsaj malo približno hiši samo sanja, je večina ljudi še vedno skorajda prisiljena živeti v večjih in manjših stanovanjskih blokih, stolpnicah in nebotičnikih, z vsemi sosedi, s katerimi si deli podobno usodo.

Ena najvišjih stavb v Novi Gorici, v kateri najdete Volkov brlog, ima dva vhoda, vsak ima trinajst nadstropij, v vsakem sta dve stanovanji ter dve garsonjeri in če vzamemo približno povprečje, da v vsakem stanovanju živijo trije ljudje, je to 312 sosedov! Vsakdo je osebnost zase, med njimi se najde tako problematične kot zelo prijazne ljudi, a povsem nemogoče je, da bi se odlično razumel čisto z vsemi. Ne zato, ker jaz tega ne bi hoteli, ampak tudi zato, ker morda tega nočejo oni. Ko sem leta 1999, ko sem se priselil v nesojeni novogoriški babilonski stolp1 po nekaj mesecih to prav kmalu spoznal, sem se enostavno potopil v sivo povprečje in več ali manj mirno krmaril skozi leta. Nisem se brigal za zdrahe drugih, nisem se udeleževal sestankov hišnega sveta, nikogar nisem motil in tudi nikoli se nisem ob nikogar obregnil, čeprav bi se marsikdaj morda celo lahko. Ko sem se v pritličju ob čakanju na dvigalo srečal s kom, sem vedno vljudno pozdravil, z nekaterimi tudi pokramljal in to je bilo pravzaprav vse.

Ampak glej ga zlomka! Takoj ko sem se lotil obnavljanja svojega brloga, sem kar naenkrat začel štrleti iz sivega povprečja, saj skorajda ne mine dan, da me ne bi kakšna od premnogih razočaranih gospodinj pobarala ali bom kaj kmalu končal ter na podvprašanje zakaj jo to zanima, odvrnila da je vse to razbijanje malo težko poslušati. A res? Kaj pa ko je pred malo več kot enim letom potekala temeljita sanacija fasade in je bilo v kratkem času zamenjanih kar 156 oken? Razbijanje se je vse dneve v tednu, razen ob nedeljah, začelo že navsezgodaj zjutraj in se ni končalo vse do večera. Sam sem v več kot enem mesecu delal tudi nočne in hrup mi je več kot enkrat kratil zaslužen spanec pa nisem nikoli črhnil, da mi je težko. Prav tako sem vedno znova potrpežljivo molčal, ko je stanovanje prenavljal ta ali oni sosed, zdaj pa sem kar naenkrat glavni problem? No, ker se še vedno nočem prepirati, vedno znova odgovorim, da bo končano, ko bo končano in zame je debata s tem tudi končana.

Vsekakor pa je zanimivo, kako človek šele ob takšnih priložnostih spozna pravi obraz ljudi. Recimo, nekega samskega soseda sem imel za fanta od fare, ampak odkar mi je prišel prejšnjo soboto ob štirih popoldne javkati na vrata, da mu zaradi razbijanja betona žvenketajo krožniki, sem mnenje korenito spremenil. Po drugi strani sem bil sveto prepričan, da bom imel probleme s sosedom, s katerim se nikoli nisva prav lepo gledala, saj me je ob vselitvi, ko me je popolnoma znervirala že omara, ki se je zataknila v dvigalu, glasno nahrulil, da kaj si mislim, saj se njemu mudi v službo in da zaradi mene že ne bo hodil po stopnicah. A od njega zaenkrat nisem slišal ene same pripombe. Na srečo je velika večina mojih sosedov še vedno izredno razumevajoča vrsta ljudi, saj me mnogi potapkajo po rami, me vprašajo kako mi gre in najbrž je imel prijazni upokojenec kar prav, ko mi je dejal, da mora vsakdo slej ko prej obnoviti stanovanje in naj si pripomb, ki jih morda poslušam ne ženem k srcu, saj bom vsaki takšni sitnobi nekoč lahko z užitkom vračal. Ko sva se nato malo zaklepetala o kompleksnosti naše zgradbe, me je dobronamerno opozoril, naj se vseeno ne igram z nočnim redom ali nedeljskim počitkom, saj nekateri baje komaj čakajo, da bom naredil napako, da mi bodo lahko poslali policijo na vrata. Ob koncu klepeta me je še pohvalil za obvestilo, ki sem ga prilepil na oglasno desko in pod katerega sem se podpisal s polnim imenom, vzdevkom in dodal celo telefonsko številko, vendar mi je prav tako dal vedeti, da je iluzorno pričakovati, da me bo resnično kdo poklical, saj bojda delujem kot človek, ki se ne pusti zajebavati v glavo. Predvsem slednje se mi je zdelo zelo zanimivo, saj sem telefonsko številko pripisal samo zato, da bi me lahko nekdo, ki ima recimo majhnega otroka lahko poklical in me prosil če eno ali dve uri ne bi vrtal, kar bi z veseljem storil, ampak tega moškemu nisem šel razlagati.

Čeprav bi si to najbolj želel ravno jaz sam, del žal ne morem pospešiti in tudi za govorice mi zaenkrat ni veliko mar. Vedno sem bil in vedno bom razumevajoč in prijazen sosed, oziroma prav takšen, kakršen bi želel da so drugi do mene, če pa kdo meni, da ne smem lepo in počasi obnoviti svojega bivališča in ob tem občasno (seveda ob za to sprejemljivih urah) povzročiti nekoliko hrupa, se krepko moti, kajti prav zares obstajajo stvari, pri katerih se ne bom pustil zajebavati in obnova, ki bo trajala še najmanj tri tedne pač je ena od njih.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

  1. legenda o gradnji nebotičnika pravi, da je komunistični sistem, potem ko je izgubil Gorico, želel v povsem novem mestu zgraditi gromozansko stavbo, ki bi se videla daleč v Italijo in ki bi nam jo zavidal vsak Italijan, vendar so zaradi problematičnih, oz. močvirnatih tal gradnjo zaključili pri trinajstih nadstropjih [nazaj gor]
  • Share/Bookmark
 
7 odgovorov na “Boste kmalu končali?”
  1. siggi - 21.09.2009 ob 10:01

    U končni fazi je to tvoj dom in ti v njem lahko delaš kar hočeš. Od tebe je odvisno al boš uvideven, al pa boš vrtal od 8h zjutraj pa vse do 22h (in tudi v tem primeru bi moglo bit vse ok). To je edina stvar, ki me moti pri življenju v bloku. Nekaj je tvoje a ubistvu moraš živet kot da ni oz se moraš prilagajat.

  2. Tatjana - 21.09.2009 ob 12:35

    Točno vem kako ti je, ker tudi sama renoviram stanovanje. Moj blok je podobna zgodba – iz šestdesetih, deset nadstropij, 90 stanovanj, ampak večinoma penzionisti. Tudi meni so na začetku tečnarili – sploh ker so pred mano renovirali še dvoji – ampak sem jim lepo razložila, da po hišnem redu lahko delam v tem času in če jih kaj moti naj se obrnejo na predsednika hišnega sveta. Potem so gnavili njega in so me prišli obiskat “trije mušketirji” iz hišnega sveta. Od tistega časa naprej mam mir, vmes pride kdo pogledat kako napredujem in ne more verjeti kako lepo in dobro je narejeno – prej pa so mojemu očetu, ki večino stvari naredi sam, govorili da je šušmar ;))) V glavnem ne sekiraj se, itak tečnarijo taki, ki nimajo nič kaj bolj pametnega za početi ;)

  3. Chiara - 22.09.2009 ob 10:37

    Nekaterim žal polepša dan, da se lahko nekomu ali nad nekom pritožijo… Osebno me je pri delih v našem bloku motilo samo, ko so začeli štemati v hiši ali beton v zelo akustičnem atriju ob 7ih zjutraj (po možnosti v soboto!)… sigurno je še kaj drugega za naredit in bi z najhujšim hrupom lahko počakali vsaj do recimo 8ih! Po tem času se večina ljudi zbudi in tudi kadar ni službe umakne kam drugam. Se je pa mojemu očetu že zgodilo, da ga je pred sedmo zjutraj po telefonu zbudila soseda in nadrla, koliko časa misli še razbijati v stanovanju… pa se je zmotila v nadstropju in sekirala napačnega :P

  4. Anabell - 23.09.2009 ob 20:44

    pozdravček,

    jaz živim v hiši in nimam izkušenj, kako je, če renoviraš stanovanje v bloku… verjetno je res tako “naporno” kot pišeš za stanovalce. Kaj češ, kar je treba, je treba… saj boš kmalu končal, potem bo pa spet mir…… morda ti pa samo zavidajo, ker obnavljaš in jih bolj moti to, kot to, da vrtaš. Sicer pa ljudem nikoli ni všeč nič. so tečni in nezadovolnji in komaj čakajo eno kost, da jo lahko glodajo. Saj tudi v naselju ni nič boljše.

    Mi smo npr. samo bor podrli, pa so se takoj vtikali, kako ga je bilo škoda itd…

    Ti kar vztrajaj in potrpi, saj boš uredil zadevo.

    lahko noč

    Marjana

  5. Urša G - 25.09.2009 ob 23:24

    Samo res, kaj te tak ropotaš, do nas se sliši;)

    Ne, Volk, ti kar naredi do konca, pazi na ure, da jih ne prekoračiš, pa je to to. :)

  6. Brot - 28.09.2009 ob 16:08

    Kejsi genjou delat kažin al ne še?

  7. Sakir - 2.10.2009 ob 21:53

    Blokovska svojat, posebi “stare partije” nimajo svojga življenja in jih vedno vse moti. Take je potrebno ignorirat, delat v črki zakona in ko jih jebe. Se pa vedno tisti najbolj “sitni” izkažejo za najbolj normalne, ko pride do kriznih situacj.

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !