Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Obujeno prijateljstvo

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 5.09.2009 ob 07:24 ob 07:24 pod (Po)nočna filozofiranja, Šnopčki za dušo

Dobro jutro, Slovenija

Ali lahko prijateljstvo umre? Seveda lahko, nekaj takšnega sem pred nekaj leti zaradi ušivih pet tisoč tolarjev, ki so nekomu pomenili več kot jaz, doživel tudi sam. Ampak, samo malo, ustavimo se za hip pri tem človeku. Pet tisoč tolarjev mu je torej pomenilo več kot dober prijatelj. Okej, naj bo torej tako, toda ali v tem primeru sploh lahko govorimo o njem kot o prijatelju? In ali je med nama resnično bilo prijateljstvo? Hm, skupaj sva hodila po diskačih, se družila in… Heh, popolnoma nič drugega. Jaz nisem nikoli pomagal njemu, saj me za to nikoli ni prosil (če seveda izvzamem bankovec s podobo Ivane Kobilce), on pa meni ne, saj je vedno našel priročen izgovor. Če gre verjeti staremu pregovoru, da prijatelja spoznaš v stiski, je to torej sploh bil prijatelj? In če izhajamo iz tega, da očitno ni bil, kako bi si torej lahko upal trditi, da pravo, oziroma iskreno prijateljstvo lahko umre?

Prav takšne misli so mi švigale po glavi danes ponoči, ko sem premišljeval o prijatelju, s katerim sva odšla vsak na svojo stran, ko se je zaprl bar, v katerem sva oba neprestano visela. Zanj sicer nisem nikoli rekel, da mi je kot brat, kot to poudarim vedno, ko omenim Aleša, toda vsekakor je bil človek, ki mu je bilo moč zaupati in tolikokrat kot je on pomagal meni pri drobcenih popravilih v brlogu, tolikokrat sem tudi jaz njemu, ko ga je bilo potrebno kam zategniti z avtom ali kaj podobnega. No, ko je bar z najboljšo kavo v mestu zaprl svoja vrata, sem jaz začel odkrivati internet intenzivneje kot kdajkoli prej, on pa se je sprl z lastnikom stanovanja v katerem je živel in izginil kot kafra. Od takrat sva se srečevala zgolj še priložnostno in čeprav sva vedno znova povsem sproščeno poklepetala, je bilo več kot očitno vidno, da nimava več stikov in sva se zato močno oddaljila. Ampak življenje je prav zares ena fantastična in nepredvidljiva zgodba…

Ko sem predvčerajšnjim pred vežnimi vrati po telefonu govoril z bivšo predrago in ji rekel, da nekaj časa žal ne bom mogel biti z Volkcem, saj še zase ne vem kje bom živel, dokler ne bo obnova brloga končana, sem nenadoma zagledal visokoraslo postavo z dolgimi in bujnimi lasmi, ki je ne bi mogel zgrešiti, četudi bi se sredi noči srečala v najbolj temnem rovu. Tako sem se na hitro poslovil od Lisice, medtem pa je tudi Marko prepoznal mene, saj se je na široko nasmehnil in prav tako kot je bila to vedno njegova navada, me je, ko sva se prisrčno pozdravila, tudi tokrat s svojo lopatasto roko treščil po rami. Sam sebi nisem mogel verjeti, da sem ga srečal točno takrat, ko ga najbolj potrebujem. Saj Aleš je resnično mojster, ki zna poprijeti za vsako delo, toda Marko je rojen zidar, ki v izdelavi tlakov, polaganju ploščic, kitanju sten ipd. dejansko uživa.

Ob skodelici kave, na katero sem ga povabil, sem mu naravnost povedal, da bi ga potreboval in ko je obljubil, da nanj lahko računam, se mi je od srca odvalil ne samo kamen, temveč prava skala, a s tem presenečenj še ni bilo konec. Zmenila sva se namreč, da ga pokličem, ko bo na vrsti izdelava tlaka in ko sem se včeraj popoldne lotil polnjenja plastičnih kant z ostanki (kvazi) pregradne stene, me je presenetilo silovito trkanje po vratih. Ko sem jih presenečeno odprl (vsaj še nekaj ur namreč nisem pričakoval nikogar), je na vhodu stal Marko in s svojim značilnim nasmeškom, zaradi katerega nikoli ne veš ali se zafrkava ali misli resno rekel: »Danes sem končal prej pa sem se oglasil še pri tebi, da se doma ne polenim.«

V parih urah sva nato v kontejner znosila vse razbite opeke, v Obi-ju in Merkurju kupila vse kar bomo potrebovali za izdelavo tlaka in na koncu v kuhinjskem kotu naredila prostor za električista, ki bo danes končal to, česar včeraj prav zaradi ostankov zidu ni mogel. Preden sva se poslovila, je Marko še enkrat poudaril, da naj vsekakor računam nanj in naj ga popoldne kar pokličem. Če ga bom potreboval bo prišel, če ne pa ga bo zase imela njegova punca.

Evo, človek, s katerim sem za nekaj let izgubil popolnoma vse stike, mi je bil takoj pripravljen pomagati. Ni bilo važno, da sva se srečala povsem po naključju in ni bilo važno, da že dolgo nisva skupaj spila enega piva. Važno je bilo, da imava drug drugega očitno v lepem spominu, saj sem sam takoj vedel, da lahko računam na njegovo pomoč, on pa, da sem človek, ki mu je vredno pomagati. Leta, ki so minila so zadnje kar je pomembno in takšno prijateljstvo ne more umreti.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

  • Share/Bookmark
 
6 odgovorov na “Obujeno prijateljstvo”
  1. dare - 5.09.2009 ob 08:59

    Ja, prijateljstvo je zadeva, ki potrebuje stalno nego in skrb. Če se prijatelji ne družijo in ne počnejo stvari skupaj, potem vse skupaj zvodeni in ostanejo le spomini. No, očitno včasih pa le tu in tam kakšno tudi oživi ….. ja, super. Lep pozdrav!

  2. Rodrigo - 6.09.2009 ob 07:08

    Ne vem če se še vedno tako reče ampak tole je šnopček od šnopčka. Še enega, prosim.

  3. mimmy - 6.09.2009 ob 14:14

    Pravijo, da naključij ni. Prijatelj je bil tam zato, ker si ga takrat potreboval. Ker si prosil za pomoč, si jo tudi dobil. Zakon karme ali nekaj takega… lahko pa še vedno verjameš v naključja ;)

  4. prodigy - 7.09.2009 ob 01:16

    Prijatelja, ki ima denarja na pretek bi opozoril veliko prej, ker bi prej pomislil da je pozabil oz. se mu ne zdi toliko pomembno vrniti saj ve da tudi jaz nimam pomanjkanja. Zmožen pa bi bil pozabiti pri človeku, ki denar porablja le za najnujnejše.Taki reakciji prijatelja je botrovalo nekaj drugega.

    Odvisno pa je s kakimi prijatelji se družiš. Recimo stavek:…..posodi toliko, kolikor misliš da lahko pozabiš……..se mi je v življenju zgodil le 2x.

  5. (Š)pelca - 13.09.2009 ob 10:10

    Volk, naključij ni, prijateljstva pa so redka ….

  6. Anabell - 20.09.2009 ob 21:07

    Tudi jaz imam tako izkušnjo…. namreč z dvema prijateljicama sem skoraj za 10 let pretrgala vse stike… potem pa smo se ponovno začele srečevat in smo spet skupa, seveda, kakor nam čas dopušča, 1x na mesec gremo na pico, pa kakšen telefonski klic…. Se mi zdi, da je kar v redu, da smo malo prekinile stike. lp

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !