Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Projekt Reunion ‘77

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 2.09.2009 ob 06:44 ob 06:44 pod (Po)nočna filozofiranja, Šnopčki za dušo

Dobro jutro, Slovenija

Še ne tako zelo dolgo nazaj so mi bili spomini na osnovno šolo prava muka. Nasilje sovrstnikov, upiranje krivičnemu šolskemu sistemu, zaradi česar sem bil vedno znova na tarči učiteljev, vse do nič kaj prikritih obtožb o čudaštvu. A z leti sem vse skupaj le sprejel kot del življenjske šole, si priznal, da sem ga precej lomil tudi sam in od takrat naprej se včasih prav z nostalgijo spominjam dni, ki sem jih preživel na trdih stolih in ob praznem gledanju proti učiteljici, ki je ravno takrat razlagala o prednostih socializma pred kapitalizmom, premišljeval, da je odraslim veliko lažje.

Danes sem sam odrasel in občasno se prav od srca nasmejim svojemu otroškemu razmišljanju, da odrasli enostavno nimajo skrbi. Sicer ne morem reči, da bi čas zavrtel nazaj in spet postal otrok, če bi to nenadoma postalo izvedljivo, a vse zamere, ki sem jih gojil so že zdavnaj pozabljene in sam pri sebi se večkrat vprašam, kako kaj živijo moji bivši sotrpini in sotrpinke. So se že vsi po vrsti poročili in zresnili? Koliko jih že ima otroke in koliko jih je medtem zgradilo svojo hišo? Kje sploh živijo in kakšno službo imajo? In nenavsezadnje, kako vraga sploh izgledajo?

Nostalgijo (in radovednost) mi je še dodatno spodbudil album s šolskimi slikami, ki ga je nekje izbrskala moja teta in ko sem prejšnji teden zrl v otroške obraze in ugotovil, da se imen ali priimkov nekaterih pri najboljši volji ne morem več spomniti, je padla odločitev, da se po sedmih letih od prvega reuniona, ki so ga nekateri organizirali ob deseti obletnici valete, v drugo tega projekta lotim kar sam. Seveda pa je to vse prej kot lahka naloga. Čeprav je Nova Gorica še vedno le malo večja vas, je očitno vseeno dovolj velika, da nimam z bivšimi sošolci in sošolkami popolnoma nobenih stikov. Vsake toliko sicer koga na hitro srečam, z njim izmenjam par stavkov, to je pa tudi vse. Poleg tega pa sploh ni nujno, da neka oseba še vedno živi na Primorskem, zaradi česar se zna iskanje še bolj zaplesti.

Če bi mi pred kakšnim letom kdo rekel, da bom redno uporabljal zloglasno spletno stran, imenovano Facebook, bi mu rekel naj vzame dnevni odmerek jutranjih tablet, ker je danes zagotovo pozabil nanj, toda moja razglabljanja o koristnosti modrega družabnega portala, so se še enkrat več izkazala za povsem pravilna. Prav z njegovo pomočjo sem namreč listo bivših sotrpinov in sotrpink v zgolj nekaj dneh z ene članice povečal na kar šest in jim poslal zasebno sporočilo o mojih načrtih. Sicer ni bilo dvoma, da bo odziv pozitiven, toda navdušenje in predvsem volja, da po dolgem času spet skupaj preživimo en lep večer, me je vseeno povsem presenetila.

V naslednjih dneh sem sestavil približen spisek imen, ki so mu pozneje drugi dodali še nekaj ljudi, ki sem jih pozabil. Prav tako se je izkazalo, da imajo nekateri tako telefonske številke oseb, za katere sam ne bi imel blage veze kako naj jih poiščem, kot tudi koristne informacije kako se lotiti iskanja »izginulih« prek njihovih staršev. Ko je bil določen še približen datum srečanja, ki se najverjetneje ne bo več spremenil, je bilo moje navdušenje na vrhuncu in čeprav sem si z nenadejano generalno prenovo stanovanja trenutno na ramena naložil precejšnje breme, še vedno komaj čakam, da se lotim projekta Reunion ‘77.

Prvo srečanje me je ujelo povsem nepripravljenega in takrat sem se moral v manj kot tednu dni odločiti ali mi več pomenijo zamere in travme iz preteklosti ali radovednost in možnost sprave z nekaterimi. Na koncu sem se odločil za drugo možnost in doživel (ter preživel) enega najboljših žurov v svojem življenju. Zdaj mi ni potrebno tehtati, grdi spomini so zbledeli do neprepoznavnosti, če jih kdo še vedno goji in se bo zaradi njih odločil, da ne bo prišel pa naj še naprej izvoli uničevati sam sebe.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

  • Share/Bookmark
 
4 odgovorov na “Projekt Reunion ‘77”
  1. Igor - 2.09.2009 ob 15:46

    Lepo. Čudi me samo, da nam v Ljubljani niso težili s socializmom in kapitalizmom, pa sem par let starejši. Da ni bilo pri vas drugače zaradi tistega Naš Tito?

  2. Forešt - 28.09.2009 ob 01:04

    Mene je pri ponovnem srečanju s sošolci srednje šole po 10 letih najbolj šokiralo (v pozitivnem) spoznanje, da so dejansko vsi ti bivši sošolci/ke, ki jih nisem videl 10 let, dejansko popolnoma isti ljudje, kot so bili takrat. Isto velja za profesorje. Isto velja za sošolce iz osnovne šole (po 15 letih). Pred srečanjem sem imel občutek, da jih bom komaj spoznal, da so povsem spremenjeni (človek se vendarle razvija in dozoreva, tako kot vino, mar ne), potem pa ugotoviš, da so dejansko vsi isti, kot so bili – iste face, isti karakterji. In lepo jih je bilo srečati, vse.

    Zato zdaj mislim, da smo vsi mi pač to, kar smo, že od rojstva naprej, ali pa vsaj od zgodnjih otroških let (tam od tretjega, največ petega leta). In ta ugotovitev mi deluje nekako osvobajajoče. Naša najgloblja bit je nesprejemljiva, je dana, verjetno celo večna. Tisto, kar pa s svojim trudom na podlagi tega iz sebe naredimo, pa je seveda za naše življenje zelo pomembno, ne spreminja pa v ničemer naše osnovne identitete. In ta je unikatna, čisto vsak ima svojo, neponovljivo in dragoceno.

    Sicer pa jaz nisem imel nobenih zamer do svojih sošolcev, pa naj bo to iz srednje ali osnovne šole ali faksa. Kar pa ne pomeni, da ni bilo nelagodja pred srečanjem, in premisleka, ali bi šel, ali ne bi. K sreči sem šel.

    Je pa res, kar se zamer tiče, da sem bolj nagnjen k temu, da vsako izkušnjo, tudi objektivno gledano negativno, zelo kmalu dojemam kot zanimivo in bogato izkušnjo, na slabe podrobnosti pa pozabim. Kaj res objektivno povsem slabega pa do zdaj od soljudi niti nisem doživel.

    Btw, čisto offtopic: mnogokrat sem presenečen, kako velika je dejansko dobrota znotraj praktično vsakega človeka, ko ta “udari na plan” in se pokaže, je pa res pri mnogih večino časa dobro skrita (strah, obramba, zavrtost, frustracije itd.)

    Tako kot je enkrat po TV pojasnil neki bister aktivist iz Društva za nenasilno komunikacijo (imena se zdajle žal ne spomnim), parafraziram: nemoč rodi nasilje moč rodi nenasilje

    Hja, če bi bili vsi resnično svobodni, kakšna odlična družba bi to bila. Pa nismo – saj vemo, služba, pa kapital, pa šefi, pa nefunkcionalni kolektiv, ki ni samoorganiziran, ampak ga organizira nekaj “pametnih” posameznikov v imenu vseh “podrejenih”, pa nehumano mehansko delo, kjer človek služi stroju, namesto obratno, pa privzgojeni notranji vzvodi (n.pr. kako je prav včasih pogoltniti marsikaj za ljubi kruhek), pa od nas voljeni politiki, katere pa bi nas večina najraje vse skupaj v paketu zamenjala za kakšne boljše, pa jih ni na vidiku itd.

  3. Forešt - 28.09.2009 ob 01:25

    Še nekaj mi je ob tem prišlo na misel, pa bom napisal, ker je zadeva močno nepoznana (le zakaj?).

    Večina ljudi sploh še nikoli ni slišala za Mondragon, pa druge kooperative po svetu in delavsko samoupravljanje.

    Pa nima to nič veze z našim preteklim “samoupravljanjem” (beri: dviganjem rok na povelje).

    Kar me je presenetilo, ko sem za to pred kratkim slučajno izvedel, je to, da je zadeva med ljudmi praktično neznana, da stvar deluje tudi v velikem obsegu (Mondragon), in da deluje fenomenalno (spet Mondragon).

    Če koga mogoče zanima detajlno, za kaj gre:

    http://en.wikipedia.org/wiki/Mondrag%C3%B3nCooperativeCorporation

    http://en.wikipedia.org/wiki/Worker_cooperative

    http://en.wikipedia.org/wiki/Workers%27_self-management

  4. Forešt - 28.09.2009 ob 01:36

    Še poljuden opis “kapitalističnega samoupravljanja” v angleščini:

    http://www.context.org/ICLIB/IC02/Gilman2.htm

    in nekaj tudi v slovenščini (glej samo odstavek o Mondragonu): http://www.mladina.si/tednik/200912/tovarne_delavcem

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !