Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Zgodbica za pet minut: Skrivni račun

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 25.08.2009 ob 07:24 ob 07:24 pod (Po)nočna filozofiranja, Šnopčki za dušo

Dobro jutro, Slovenija

Že dolgo nisem napisal nobene, kajne? Saj veste, kratka in jedrnata zgodbica s »twistom«, ob kateri se bralec, ko jo prebere do konca, zasmeji, zakolne ali vsaj zmaje z glavo. No, danes ponoči se mi je po dolgem času porodila ideja, ki sicer morda res ni najbolj izvirna, ampak upam, da vam bo zgodbica vseeno všeč. Uživajte.


»Matic, ne vem koliko časa bom še zdržala,« je naveličano vzdihnila vitka svetlolaska, ko je vstopila v dvigalo in pritisnila gumb številka osem. »Že pet let ga vsak dan obiskujeva in nič ne kaže na to, da bo kaj kmalu škripnil.«

Njen mož je razumevajoče prikimal in sklonil glavo. »»Samo še malo potrpi, Jasna. Saj vidiš, da je z njim vsak dan slabše in morda nama bodo že jutri telefonirali in sporočili, da je za zmeraj zaspal. Saj ima vendar že petindevetdeset let«

Tudi sam se je že dolgo počutil tako kot ona, toda njegov oče je bil ob odhodu v dom upokojencev trden kot skala. V primeru, da samo en dan ne bosta prišla na obisk, bo uničil oporoko, s katero jima bo zapustil vse svoje premoženje in ves denar, delnice ter nepremičnine podaril dobrodelnim organizacijam.

Dvigalo se je z nežnim zvončkljanjem ustavilo in tako kot vedno, sta se tudi tokrat molče odpravila po hodniku. Matic po petih letih zakona včasih še vedno ni mogel verjeti, kakšno srečo je imel, da se je ženska kot je Jasna zaljubila vanj in že po pol leta v skoraj povsem prazni cerkvici dahnila »da«. Vse na njej je bilo popolno, od videza naprej in vsak dan jo je bolj ljubil. Edina stvar, ki ju je razdvajala, je bil na posteljo priklenjen starec, ki je vsak dan ob sedmih zvečer potrpežljivo čakal na njun obisk, ki je v vsem tem času postal prava rutina. Jasna se je ponavadi postavila k oknu, sam pa se je usedel na posteljo in tako sta počakala, da jima je napletel še eno izmed premnogih zgodb iz svojega dolgega življenja, ob kateri je ponavadi zaspal, nakar sta tiho vstala in odšla, kot bi jima gorelo pod petami. Vse skupaj pravzaprav ne bi bilo pol toliko dolgočasno in monotono, če ne bi bil starec že več let tako naglušen, da je bilo z njim povsem nemogoče komunicirati.

»Kar pogumno, zapomni si, samo še malo morava potrpeti in ves denar bo najin,« je pomežiknil Jasni in počasi odprl vrata.

Sobo, v kateri je njegov oče preživljal dneve in noči, je po vseh obiskih že toliko poznal, da bi se znal v njej orientirati tudi miže. Starec je tudi tokrat mirno ležal na svoji postelji in ko ju je zagledal, so se mu oči veselo zaiskrile. »Tukaj sta, otroka moja…«

»Kaj pa nama drugega preostane,« je med prisiljenim nasmeškom zasikala Jasna.

»Prišel bo dan, ko boš škripnil in nama ne bo potrebno priti,« se je k nasmehu prisilil tudi Matic in trdno objel suhljato in obnemoglo telo.

»Počasi sin, počasi,« je blagohotno rekel starec in ga potrepljal po rami. »Preveč si me stisnil.«

»Ko bi ti vsaj polomil rebra,« je naveličano zavzdihnila Jasna, medtem ko se je zazrla skozi veliko okno.

»Kako si danes, stari prdec? Že kaj vohaš zemljo?« je Matic komaj premikal ustnice, ko je v risalni blok z velikimi črkami napisal: KAKO SE POČUTIŠ? in mu ga pomolil pred obraz.

Starec ga je hvaležno pogledal in ga ljubeče potrepljal po roki. »Odlično, sin moj, odlično. Saj veš, da se nisem bil nikoli navajen pritoževati in se tudi nikoli ne bom. Saj sta tudi vidva v redu, kajne da sta?«

Matic je ubogljivo prikimal in ob ženini izjavi, da bi se počutila veliko boljše, če bi ta trenutek lahko zapravljala njegov denar, mu je ušel rahel nasmešek. Da oče ne bi posumil kako se norčujeta na njegov račun, kar je bila med obiski njuna edina zabava, je v risalnem bloku obrnil list in s flomastrom znova z velikimi črkami napisal: POVEJ NAMA KAKŠNO ZGODBO.

»Oooo, bom, bom,« je zapredel starec, ko je prebral stavek. »Ne bo jih še tako hitro zmanjkalo. Saj sam veš, koliko sem doživel v vsem svojem življenju, kajne?«

»Vsekakor preveč in prav zato bi bil res že skrajni čas, da škripneš,« je spet brez premikanja ustnic zlobno odvrnil Matic.

»Po možnosti že danes,« je dodala Jasna, stopila od okna in tasta rahlo poljubila na čelo.

Starec si je nekoliko popravil blazino, pogledal v njune oči in se bledo nasmehnil. »Lahko bi vama še veliko pripovedoval kako sem v Ameriki garal v rudniku. Pa o tem kako sem nalagal denar, namesto da bi ga zapijal in obogatel. Pa kako sem spoznal tvojo mamo, ki me čaka v nebesih, Matic. Pa…«

Nemirno je zakašljal in odrinil sinovo roko, s katero ga je ta hotel potrepljati po hrbtu.

»No, začni že, misliš da se mi da tukaj čakati cel večer,« je nestrpno rekla Jasna in spet stopila k oknu.

»Saj sama vesta, da bo nekoč vse vajino,« se je starec spet slabotno nasmehnil. »Vse kar sem s trdim delom prislužil in s pametnim obračanjem podeseteril, bo banka po moji smrti odmrznila in samo vidva bosta dobila vse do zadnjega dolarja.«

»Če naju ne boš slučajno preživel,« je naveličano dodala Jasna.

»Toda vsa leta ta odkar tako lepo skrbita zame, vama vseeno nisem izdal ene stvari,« je starec nemoteno nadaljeval. »Ko so leta nazaj zaprli rudnik, smo fantje vedeli, da se bomo raztepli na vse konce in kraje. Ko smo dobili še zadnjo plačo, so vsi šli v gostilno, vrgli ves denar na mizo in ga pili cel dan in celo noč. A ne jaz. Jaz sem šel na banko, si odprl še en račun in celo plačo vezal za petdeset let.«

»Stari, to pomeni, da si še bolj bogat kot sva mislila,« je presenečeno vzkliknil Matic in na obrazu mu je zasijal zadovoljen nasmešek.

»Nikoli ni nihče izvedel za ta račun,« ga je oče zadovoljno pobožal po roki. »Še tvoja mama ne, ker mi nikoli ni prišlo na pamet, da bi poskušal priti do njega. Ta denar je zame bil svet, obresti pa so se kar nabirale in nabirale.«

»Tako dolgočasne zgodbe pa res že dolgo nisva slišala,« je z mrtvo hladnim glasom pripomnila Jasna. »Se mu že kaj spi?«

»Ne, prav presenetljivo buden je,« ji je navrgel Matic.

Starec se je spet rahlo odkašljal. »Prav pred kratkim pa je vezava potekla in s pomočjo tiste žleht negovalke, Alenke, sem banki pisal in jih prosil, če mi lahko pošljejo ček. In včeraj sem ga dobil.«

»Upam da nama ga bo dal še preden mu ga bo uspelo podariti Karitasu,« je dejal Matic svoji ženi, ki jo je zgodba počasi začela zanimati.

»Kaj naj jaz, starec kakršen sem, s toliko denarja. Saj mi vidva, moja zlata otroka, prineseta vse kar potrebujem. Alenko sem prosil, če me lahko pelje na sprehod z invalidskim vozičkom in ko sva se vozila, sem jo vprašal če je narava še vedno tako glasna, kot se spominjam.«

»Stavim glavo, da si ves denar podaril njej, osel stari,« se je pridušala Jasna. »Da bi te hudič vzel.«

Starec je nekajkrat globoko zajel sapo, nato pa znova pogledal sina in snaho v oči. »Alenka mi je na list papirja napisala, da je naš park poln ptičjega žvrgolenja in da ji je žal, ker tega ne morem slišati. Ja, sitnoba, ki ji prav malo manjka do smrti sem, celo življenje sem govoril, da bom uporabljal samo tisto, kar mi je Bog dal in trmasto zavračal vse te novotarije. Ampak včeraj sem Alenko prosil naj me odpelje v eno trgovino v mestu in…No, vama pokažem kaj sem si kupil. Kar odpri omarico, sin, kar odpri.«

»Saj ni mogoče,« je zgroženo zašepetala Jasna.

»Pa kaj si si kupil, no,« se je namrščil Matic, ko je vstal s postelje.

Ob škatli, ki jo je zagledal, so se mu od presenečenja najprej široko razširile zenice, nato pa mu je pogled obstal na očetovih uhljih. Odrevenel je in začutil, da mu je pod nogami začelo zmanjkovati tal. Le kako ni tega že prej opazil? Ampak le kako bi lahko, ko pa sta bila z ženo zaposlena z norčevanjem na  njegov račun? Z očetovega uhlja je vanj bleščal najmodernejši in povsem nov slušni aparat.


Lahko noč vam želi

vaš

Volk

Preberite še:

Moje maščevanje

Zadnje dejanje

Sužnji za vedno

  • Share/Bookmark
 
16 odgovorov na “Zgodbica za pet minut: Skrivni račun”
  1. Bralec 231 - 25.08.2009 ob 09:19

    Ouh, ravno to ime si moral uporabiti? :P Jaz sem skor padel iz stola po drugem odstavku :) . Sicer pa ti je zgodbica lepo uspela, mene je nasmehnila :) .

  2. mimmy - 25.08.2009 ob 09:54

    Dobra;) sem že najprej pomislila, da ata fintira, da je gluh… Alex, we want more!

  3. Bashi - 25.08.2009 ob 10:32

    hehe, res odličen twist!

  4. Renton - 25.08.2009 ob 11:27

    Whoa whoa whoaaaa, zaključek udari ko medon :D odlična štorija, Volk! Hočemo še!

  5. mathea - 25.08.2009 ob 12:07

    čista desetka, tako se piše, kar nadaljuj.

  6. Eva - 25.08.2009 ob 14:22

    Zgodba je sicer zabavno napisana, tudi glede obvladovanja slovnice in pravopisa bi te rada zelo pohvalila.

    Moram pa te tudi malo pokritizirati. “Poanta” te zgodbe ni zgodba… je vic. Nekaj malega ozadja, potem pa punchline. To ozadje bi pa lahko povedal tudi v vsaj pol manj vrsticah. OK, hočeta denar. Zdolgočasena sta. Hočeta denar. Ne da se jima na obisk. Hočeta denar. Delata se norca iz očeta. Hočeta denar. Še se delata norca. Hočeta denar. Zdolgočasena sta. Hočeta denar. Punchline!

    Ni postopnega razvoja situacije in/ali junakov, postopnih razkritij. Ni občutka, da se nekaj pripravlja. Da nas nekaj čaka za vogalom. In potem šoka, ko to pride. To je tisto, kar ti po mojem mnenju še manjka, da bo iz dobre zgodbe nastala odlična, podobna, kot jih pišejo klasiki v stilu Isaca Asimova in Philipa K. Dicka (omenjam znanstveno fantastiko, ker mi je ta zvrst najbolj domača, ampak dobro pisanje je dobro pisanje, pa naj bo v vesolju ali na domačem dvorišču).

    Prosim, ne vzemi moje kritike za “flame”. Vzemi jo kot opogumljanje, da le še več in s čim večjim veseljem piši. Le če veliko pišeš, lahko napišeš res dobre stvari. Vaje, mojstri in tako dalje. :-) Mislim pa, da je čas, da si postaviš kakšen izziv, kakšno malo manj premočrtno, manj “straightforward” zadevo… in na ta način napreduješ.

  7. igo - 25.08.2009 ob 17:52

    Naslednji del se je pa pred parimi leti zgodil v Franciji. Nekaj čez 20-letni moški se je zavezal, da bo redno skrbel za okrog 80-letno starko do njene smrti, ona pa mu bo zapustila hišo in vse premoženje.

    No po ene 40-ih letih je moški umrl, gospa pa je umrla dve leti za njim, kot najstarejša Francozinja. Menda celo najstarejša Zemljanka.

    LP, Igor

  8. akvarij - 26.08.2009 ob 11:18
    akvarij

    Hahaha, filmsko.

  9. maxime - 26.08.2009 ob 11:38

    @Eva počasi, počasi, sej se šola začne čez par dni, pa boš lahko morila svoje četrtošolčke ;)

  10. smoger - 26.08.2009 ob 14:15

    @Eva: Naj knjiga od Philip K. Dicka? Zame absolutno Ubik :)

    Od Asimova sem dal skoz le Jeklene votline…tko , da sem še neodločen.

    Priporočam: Magaret Atwood: Zadnji človek in kratke zgodbe Roberta Sheckleya

    LP

  11. smoger - 26.08.2009 ob 14:17

    Glede Asimova mi je ušlo…prebral še Zvezde kot prah. Se opravičujem.

  12. Brot - 26.08.2009 ob 17:17

    Men je bla najbol ušeč una k se na koncu ubije tisti tip

  13. Castro - 27.08.2009 ob 14:22

    Težko,po daljšem odločanju,ker se načeloma ne potapljam v forume,dodajam naslednjo anekdoto: v neki vasi na Arabskem polotoku je živel Abol Hasan.Bil je mlad in lep,ko so ga določili za poroko z najlepšim vaškim dekletom.Mladenič je bil navdušen in z nestrpnostjo je preživljal zadnjo samsko noč v svojem šotoru.Ko je končno le trdno zaspal,so ga presenetili trebušni vetrovi in spontano je izpustil pline iz svojega črevesja.Žal se je ob olajšanju razvila tudi gromoglasna zvočna spremljava,ki je še dolgo proti jutru odmevala po speči naselbini.Sovaščani so se začeli sunkovito prebujati,prižigati luči in panično buditi sosede. Abol Hasan se je znašel v veliki zadregi saj je celotna vas začela dreti proti njegovemu domovanju.Zavedajoč se izgube ponosa je,osramočen,pobegnil v puščavo. Dolgo je taval,razmišljal o svoji sramoti in neizmerno pogrešal zaročenko in rodno vas.Minevala so leta,bolečina je ostajala,hrepenenje pa raslo. Odločil se je,da tvega in se vrne domov.Sklepal je,da bo po tolikih letih neljubi dogodek dokončno pozabljen. Ko je vstopil v vas,je takoj opazil mnogo sprememb in le težko se je spet znašel.Prišel je do gruče razigranih otrok in enega izmed njih pobožal po glavi ter vprašal,kako mu je ime in koliko je star. Dečko se mu je prijazno predstavil:”Ime mi je Kharim,rodil pa sem se dvanajst let po tistem,ko je prdnil Abol Hasan!” Evo,Volk!Tudi to je življenje.

  14. dare - 29.08.2009 ob 11:57

    Dobro napisano, volk. Pa stopnjevanje gor ali dol. Meni ne zgleda posebno logično, da bi zaradi slušnega aparata stopnjeval dramatičnost do takšne stopnje, kot Asimov , ko se je šlo za to ali bosta trčila dva svetova in bo šlo nekaj civilizacij v maloro. Preprosta zgodba pač. Za tamlada dva pa še sreča, da obstaja zadeva , ki se ji pravi nujni delež. :) !!

  15. Rodrigo - 29.08.2009 ob 16:14

    )) ha ha dobra

  16. iNDigo - 31.08.2009 ob 15:28

    Temu se pa reče OWNED v pravem pomenu besede. Super zgodbica. Malo pogrešam nadaljevanje Izklopixa, tko da kaka taka kratka zgodbica prov paše.

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !