Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Pravica do očetovstva

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 23.08.2009 ob 21:56 ob 21:56 pod Žlica pelina

Po tem presenetljivo hladnem popoldnevu sem se po prihodu domov nameraval posvetiti nekim povsem drugim opravkom, toda glede na to, da se je moj dober prijatelj končno opogumil in me prosil, če lahko njegovo zgodbo zapišem na blogu, bom to storil z največjim veseljem. Velja povedati, da sem ga že nekajkrat prosil ali se lahko nekoč razpišem o tem, vendar me je vedno znova zavrnil, češ da je še dovolj močan in da mu volje do borbe ne zmanjkuje. Danes mi je le priznal, da ga optimizem počasi, a zelo zanesljivo zapušča…

Moški (imenoval ga bom Boris) je še eden od tistih, ki se niso rodili pod najbolj srečno zvezdo. Ko je njegova mama zanosila, jo je biološki oče zapustil in ni hotel zanjo in otroka niti slišati. A k sreči je spoznala resnega možakarja, ki je Borisu v vseh pogledih nadomestil očeta in fant je zrasel v odraslega, čeprav nekoliko nesamozavestnega moškega.

Ko je njegov očim umrl, sta z mamo ostala sama, a oba sta imela zaposlitev za nedoločen čas in čeprav je Boris ostajal samski, sta mirno vozila skozi leta. Nekega dne je na zabavi spoznal žensko njegovih let, s katero sta se odlično ujela. Čutil je, da ima že krepko čez trideset let, da je napočil čas, da se umiri ter si končno ustvari družino in ta ženska (imenoval jo bom Ana), se mu je zdela odlična izbira. Čeprav je v stanovanjskem bloku živela s svojo materjo in sinom iz bivše partnerske zveze, ga to ni motilo, da se ne bi kmalu preselil k njim in že čez dobrega pol leta je Ana zanosila. Skupaj sta sklenila, da se bodo vsi skupaj preselili na vas, saj bi bilo stanovanje vseeno premajhno za kar pet ljudi, sicer pa se Boris kot podeželski človek v mestu tudi ni najbolje počutil, hiša v kateri je živela njegova mama pa je bila medtem skoraj povsem prazna. Ko je na svet prijokala punčka (imenoval jo bom Ula), ni bilo njegovi sreči ne konca ne kraja, toda žal se je začelo vsak dan bolj iskriti med njim in Ano, ki ni bila pripravljena živeti v hiši s svojo taščo in čez manj kot eno leto je pobrala šila in kopita ter skupaj z Ulo in sinom odšla nazaj v mesto.

Boris jo je želel nazaj, a ona se ni dala prepričati in tudi obljube, da je pripravljen zgraditi povsem novo hišo, je niso premaknile niti za centimeter. Če se ni potrudil, da bi to naredil do sedaj, mu tudi vnaprej ni potrebno. Ko je spoznal, da se ne bo vrnila k njemu, je sklenil, da bo svoje življenje posvetil hčerki, ki je medtem dopolnila dve leti in nekaj časa je vse skupaj teklo kot po maslu. Vsak mesec je redno plačeval preživnino, z Ulo pa je lahko preživel toliko časa kolikor je hotel. A tudi ta idila ni trajala prav dolgo, kajti ko je Ana spoznala novega moškega, čez nekaj mesecev zaživela z njim in kmalu spet zanosila, je tudi on zanjo postal odvečen. Kar naenkrat mu je začela prepovedovati, da bi prišel po Ulo in jo odpeljal s seboj, ko je prišel k njej mu je lagala, da jo trenutno pazi njena mama, ko se je oglasil pri slednji pa mu je ta odvrnila da jo je ravno petnajst minut nazaj odpeljala nazaj k Ani. Če je odšel nazaj k njej, je ponavadi dobil odgovor, da je ravnokar zaspala in da je zaradi njega res ne bo budila.

Ko je spoznal, da zlepa ne bo ničesar dosegel, saj tudi na CSD za njegove probleme niso pokazali pretiranega zanimanja, se je odločil, da bo svoj prav dosegel prek sodišča in  ko je Ana spoznala, da misli resno, mu je naravnost povedala naj kar pozabi, da bo Ulo še kdaj videl. Meseci so minevali in Boris je potrpežljivo prestajal poniževanja v obliki dolgih pogovorov pri psihiatrih, ki jih je v sodnem postopku zahtevala Ana, ko ga je obtoževala pijančevanja in nasilništva. Toda njemu za vse to ni bilo mar, vse bi potrpel, samo da bi spet lahko imel stike z Ulo. Še vedno je redno plačeval preživnino in ni se zlomil niti ko je slišal, da ji je Ana začela govoriti, da je njen pravi oče moški s katerim zdaj živi, tisti, ki se ga je megleno spominjala pa je bil samo »nek stric«. Mirno je gledal, ko sta tako Ana kot njena mama na sodišču lagali in ga črnili, sam namreč ni hotel grdo govoriti o njej, saj mu je odvetnica svetovala, da bo tako veliko več dosegel. Po skoraj dveh letih je sodišče na podlagi strokovnih ocen le ugotovilo, da ni ne alkoholik, še manj pa nasilnež ter razsodilo v njegovo korist in mu odredilo eno uro stikov na teden. Boris je bil osupel. Po tolikem času, v katerem je lahko svojo hčerko gledal le od daleč, ko se je s svojimi prijateljicami igrala na šolskem dvorišču, je zdaj dobil eno samo uro na teden. Toda sklenil je, da bo šel do konca in v nekaj dneh je napisal in vložil pritožbo. Upal je, da bi lahko dobil vsaj en dan na teden, četudi pod nadzorom CSD-ja.

Ko je sodišče sklep spremenilo iz ene na dve uri na teden, češ da bi bila daljša doba prevelik šok za otroka, ki za biološkega očeta sprejema drugega moškega, se je nazadnje vdal in sklenil, da bo poskušal vsaj ti dve uri dobro izkoristiti. Menil je, da bo že nekako spet pridobil Ulino zaupanje in ji sčasoma dopovedal, da je njen oče on. A tudi ta načrt se je izkazal za račun brez krčmarja, saj so ti stiki ponavadi trajali (in še trajajo) le kakšnih petnajst minut, med katerimi ga Ula ni hotela niti pogledati. Ko je videl, da se na takšen način ne bo spremenilo čisto nič, se je še enkrat obrnil na CSD, kjer so ga spet na hitro odslovili, češ da nimajo ne ljudi, ne primernih prostorov v katerih bi mu lahko omogočili stike s hčerko brez Anine prisotnosti. Takrat je spoznal, da mu ne bodo pomagali nikoli in čeprav se za Ulino naklonjenost še vedno bori kolikor more, je očitno, da je vsak dan bolj obupan.

Jaz Borisa občudujem. Po vseh letih kalvarije je še vedno dovolj močan, da vsak teden odide na parkirišče za šolo, ki jo obiskuje Ula in upa, da ga bo punčka, ki je le marioneta svoje mame, nekoč spet vzljubila. Marsikdo drug vse te kalvarije ne bi zmogel, morda bi obupal, morda pa bi nekega dne zgrabil puško in spet bi lahko na prvih straneh časopisov brali o še eni družinski tragediji, za katero spet nihče ne bi našel pravih vzrokov.

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “Pravica do očetovstva”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !