Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Včasih me spreleti misel, koliko sveta sem v svojem življenju že videl. V primerjavi z nekaterimi avanturisti, ki so resnično obredli že pol matere Zemlje, sem sicer še vedno zgolj navaden zapečkarski Slovenec, ampak vseeno sem imel tudi jaz priliko videti ogromno stvari. Blišč Pariza, razuzdanost Amsterdama, revščino Skadra, sivino socialistične Bukarešte, vrvež Prage, idiličnost Kaiserslauterna in še bi lahko našteval (ter končal s tem, da se bom celo življenje grizel, ker sem zaradi dopusta v Bolgariji izpustil življenjsko priložnost obiskati Moldavijo). Če me ne bi mučila vrtoglavica, zaradi katere dobim trebušne krče že ob sami misli na to, da bi še kdaj sedel v letalo, bi se zagotovo odpravil še marsikam drugam, tako pa sem bolj na milost in nemilost prepuščen raziskovanju Zevsove ljubimke.

Seveda moja potepanja povečini niso sama sebi namen, saj se na pot največkrat odpravim zaradi nogometne tekme, ogled mesta pa je veliko bolj postranskega pomena (če bomo pri volji si bomo kaj ogledali, če ne pa se bomo kot krave zleknili na sonce in do odhoda na stadion malo uživali). Tudi zaradi tega sem pred leti slišal očitek, da so vsa ta popotovanja pravzaprav metanje denarja stran, saj je edino kar vidim zgolj zunanjost in notranjost športnega objekta, edino kar spoznam pa so lokalne vrste piva. Seveda bi dotični osebi lahko začel dokazovati, da niti pod razno nima prav, saj sem predvsem jaz vedno znova dovolj radoveden, da o mestu v katerem se nahajam vedno znova izvem kopico zanimivih informacij, vendar mi takrat ni bilo do prepira. Vsekakor pa je dejstvo, da bo nogometni navijač za razliko od povprečnega turista videl realno sliko nekega mesta in ne tisto kar mu bo vodič želel pokazati. Lep primer sta recimo transilvanska beda, ob kateri sem se zgrozil osem let nazaj (le kateri turist se bo celih 27 ur cijazil z avtobusom do Bukarešte?) ter Praga, po kateri smo se skoraj cel teden potepali lani jeseni.

Najbolj pa me zabavajo komentarji ljudi, ki so jim zgolj in samo predsodki že zdavnaj oprali možgane in mi, ko jim povem kam se odpravljam, to odsvetujejo, češ da samo izzivam usodo. Kolikokrat sem že slišal, da me bodo nekje oropali, okradli, ugrabili, ubili in (o ja), celo obrezali. Pa sem še tukaj. Še nikoli v življenju me niso ne oropali, ne okradli, še manj pa ugrabili ali ubili in tudi…okej, to bom zadržal zase. Za Božjo voljo, če bi bil svet tako zelo nevaren, ljudje sploh ne bi popotovali okoli, ampak bi se vsakdo držal lepo doma, beseda turizem pa bržkone ne bi obstajala niti v slovarjih.

Prav zadnje dni, ko sem sredi najbolj intenzivnih priprav na letošnji dopust pa mi tale dobronamerna opozorila skoraj dobesedno žrejo možgane.

»Ne hodi tja, okradli te bodo še preden se boš dobro obrnil«

»Tam se boš zastrupil s hrano in nihče ti ne bo mogel pomagati«

»Tisti svet funkcionira drugače, ne sili v nesrečo«

Da izjav v stilu, če je z menoj vse v redu niti ne omenjam. Smešno pri vsem skupaj je pravzaprav to, da se sploh ne podajam v tako zelo eksotične kraje kot bi si kdo mislil, čeprav je seveda res, da se bom počitniškim mestecem v veliki meri poskušal izogibati in spoznati realno sliko neke države.

Ljudi, ki mi tako skrbno delijo te dobronamerne nasvete, nekoliko celo razumem. Nekdo, ki bo uspešno preštopal svet, kot ga je Matej Sedmak ali v devetih mesecih prevozil pot od Ljubljane do skrajnega juga Indije, kot je to uspelo Urošu Pustu, katerega fotoreportažo sem nocoj bral v reviji Avto-dom, ne bo nikoli tako velika senzacija kot par Slovencev, ki so jih nekaj let nazaj umorili v Venezueli. In povprečen Slovenec, ki se poleti odpravi najdlje do Malega Lošinja in pozimi v Kronplatz, bo seveda trdno prepričan da je izzivanje usode vsakršno popotovanje v kraje, ki se jih ne najde v katalogih turističnih agencij.

Da ne bo pomote, v Irak ali Afganistan (če omenim le dve trenutno najbolj razvpiti državi), si trenutno tudi jaz ne bi upal, vendar pa ne vem zakaj bi se v razvitejših državah počutil varnejšega kot drugje. V Veliki Britaniji trenutno razsaja gripa, ki grozi, da bi lahko postala novodobna kuga, v francoskih obmorskih krajih kradejo avtomobile, Španija je znana po zloglasnih cestnih tolpah…Če bi človek gledal na to kaj vse se mu lahko zgodi, bi najbrž res lahko ostajal doma in čakal na konec svojih dni, koliko bi bilo to življenje kvalitetno pa je seveda tudi zgodba zase.

Jaz imam letos v načrtu nekoliko bolj podrobno spoznati kar osem precej različnih držav, zapečkarje in njihove dobronamerne nasvete pa bom brez kančka slabe vesti in rade volje pustil v njihovem začaranem svetu predsodkov in urbanih legend.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

p.s.

Da ne bo nesporazumov in neutemeljenih obtožb o moji brezbrižnosti in lagodnosti, naj povem, da sem vseh koristnih informacij, ki jih slišim predvsem od izkušenejših šoferjev tovornjakov izredno vesel in si jih v veliki meri poskušam tudi zapomniti, prispevek pa govori o ljudeh, ki so trdno prepričani, da so nekatere države že same po sebi nevarne in da »normalen človek« tam nima kaj početi.