Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Kam so izginili stolpci?

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 22.06.2009 ob 07:24 ob 07:24 pod (Po)nočna filozofiranja, Volk in Volkec, Žlica pelina

Dobro jutro, Slovenija

Matematika mi v šoli nikoli ni šla prav dobro. To se pozna še dandanes, saj so mi vsi ti računi, formule in še posebej naloge z rešitvami pobrali preveč živcev, da bi se s to vedo nekoč lahko spoprijateljil. Hja, matematika je pač veda, ki živce razjeda in za razliko od ostalih predmetov, pri katerih sem informacije vsrkaval z odprtimi usti, mi je bila enostavno dolgočasna in težka. Le kaj bo meni v življenju koristilo, če bom znal izračunati koliko dni potrebuje polž, da spleza na vrh drevesa? In če bom že nekoč nujno potreboval ta podatek, zakaj bi moral vedeti kako se to izračuna, če pa si lahko s preprosto skico enostavno narišem za koliko centimetrov se čez dan vzpne ter koliko ponoči zdrsne navzdol? Saj se bom mučil deset minut, ampak na koncu bom vedel ravno toliko. Ne, jaz in matematika enostavno nisva mogla biti prijatelja in ko sem se je v drugem letniku srednje šole znebil, sem bil najsrečnejši človek na svetu.

A kljub vsemu sem imel seštevanje in odštevanje vedno rad, to je bilo pa tudi področje, kjer nisem imel nikoli pretiranih problemov. In to ne na papir, prav poseben izziv mi je bilo računanje na pamet. Igračkanje s številkami sem nato nadaljeval tudi med delovno prakso, pripravništvom in to rad delam še dandanes. Namesto da bi vzel v roke kalkulator ali list papirja in svinčnik, seštejem 156 in 219 na veliko bolj preprost način.

100 + 200 = 300 + 50 + 10 = 360 + 9 + 6 = 375

Odštevanje je ponavadi še bolj zabavno. Kako na najbolj preprost način izračunati 471 minus 283?

470 – 200 = 270 – 80 = 190 – 3 = 187 + 1 = 188

Žal pa se ob koncu drugega letnika srednje šole učenja matematike nisem znebil za celo življenje, kot sem zmotno mislil, saj je nadaljnjih trinajst let minilo veliko prehitro in nekega dne je Volkec z ogromno torbo na ramenih vstopil v hram znanja. In če je bil prvi razred še bolj kot ne igračkanje, se je lani in predvsem letos začelo garanje v pravem pomenu besede. Ne vem ali so tudi takšne stvari v genih, a Volkec je več kot očitno po meni podedoval grdo lastnost, da ko ga nekaj ne zanima, se mu za to stvar fučka. In za matematiko se mu več kot očitno fučka, saj z njo ne bi imel nobenih problemov, če bi se samo malenkost več učil. Prav pred kratkim pa sem ugotovil, da se je pri mojem osovraženem predmetu medtem marsikaj spremenilo.

Če me spomin ne vara, smo mi seštevali in odštevali s pomočjo stolpcev od prvega dneva naprej. Naši računi niso bili vodoravni

8 + 5 = 13

ampak navpični

8+
5
__
13

in posledično nismo imeli pretiranih težav, ko smo se lotili seštevanja in odštevanja najprej dvomestnih, nato pa še tromestnih števil. Toda danes je drugače, saj so, glede na delovne zvezke mojega sina, stolpci več kot očitno ukinjeni, račune pa rešujejo po sistemu razčlenjevanja, ki meni pri najboljši volji ni jasen in kjer Volkcu ne morem pomagati, ker tega tudi sam ne razumem in jasno, da ima zaradi tega probleme, o kakršnih pri množenju ali deljenju ni ne duha ne sluha. Če vzamem zgornji račun in ga postavim v stolpec, je izračun več kot preprost:

156+
219
___
375

Enostavno paziš, da ne pozabiš »ene dalje«, ko greš čez deset in da tisto enko prišteješ v naslednjem stolpcu. Pri odštevanju so stvari sicer nekoliko bolj zapletene…

471 -
283
___
188

Princip je nekoliko podoben seštevanju, le da tu števila odštevaš, seveda s to razliko, da če je zgornja številka nižja od spodnje (ja, priznam, da sem izraze kot so seštevanec, odštevanec itd. v vseh teh letih gladko pozabil), jo smatraš kot da je šla čez deset, enko, ki ti ostane, ker si to storil pa nato »prilepiš« na spodnjo številko v naslednjem stolpcu in postopek ponoviš, dokler ne končaš.

Ampak v delovnih zvezkih takšnih računov enostavno ni, pač pa imajo pred seboj ravno vrsto dveh tromestnih števil, ločenih s plusom ali minusom

156 + 219 ali 471 – 283

Čeprav naj bi bil šolski sistem nezmotljiv, sem Volkca vseeno naučil seštevati in odštevati tako kot znam (torej na način izpred dvaindvajset ih let), saj sem predvideval, da mu bo šlo veliko lažje. In največja fora vsega skupaj je, da mu je tudi res šlo in mu gre še vedno, saj se tako le redkokdaj zmoti, ker ima s stolpci jasno predstavo katera števila je že porabil in katerih ni. Ko je poskušal tako računati v šoli, jih je seveda pošteno slišal in tako se dogaja, da je v domačem vadbenem zvezku napaka bolj izjema kot pravilo, medtem ko se v šolskih delovnih zvezkih vedno znova poznajo sledi radirke.

Najmanjšega pojma nimam, kako bo naslednje leto v četrtem razredu, ko se bodo lotili množenja dvomestnih in tromestnih števil in ko bodo dejansko morali preiti na seštevanje v stolpcih. Očitno bodo takorekoč prisiljeni čez noč pozabiti na razčlenjevanje števil in se učiti nečesa kar je veliko bolj preprosto, zakaj so stolpci izginili iz učnih načrtov tretjega razreda osnovne šole pa bo zame najbrž ostala nerešljiva uganka.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

  • Share/Bookmark
 
5 odgovorov na “Kam so izginili stolpci?”
  1. Benjamin - 22.06.2009 ob 08:08

    Jaz pravim, naj človek uporablja tisti način za reševanje problemov, ki mu najbolj ustreza. Če mu tršica teži zaradi ‘napačnega’ postopka, naj jo vpraša, če je rezultat mogoče napačen!?

  2. UrosG - 22.06.2009 ob 08:44

    Razumem, da jih učijo drugače. A da mu gre zaradi tega težit. S padli na glavo, ali kaj? Upam, da se bodo do prihoda moje tamale v šolo kaj popravili, sicer me bodo imeli kmalu pol kufer.

  3. Eva Internazionale - 22.06.2009 ob 09:59

    Sploh si ne predstavljam, kako težko mora biti računati vodoravno. :X Se pa strinjam, da se nikogar ne tiče, kakšen postopek uporablja, dokler so rezultati pravilni. Bizarno.

  4. J3RY - 22.06.2009 ob 10:55

    Mislim da se najprej naučijo računati tako, potem pa preidejo na stolpce (ali pa delajo po drugem sistemu). Imam brata v 5 razredu, in oni računajo s stolpci…

  5. Golman - 22.06.2009 ob 22:24

    Ne vem no, nas je učiteljica učila s stolpci (cirka 13 let nazaj… vau, čas res beži), tak da mislim, da je to odvisno od vsake učiteljice. Pozanimaj se malo več o temu “pošteno slišal”, ker ne vem zakaj bi učiteljica kregala koga zaradi takih malenkosti. Glede na to, da nismo vsi enaki bi bilo logično, da bi vsak delal tako kot njemu ustreza. Kar se matematike tiče seveda.

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !