Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Kuhanje za telebane

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 12.05.2009 ob 06:49 ob 06:49 pod (Po)nočna filozofiranja, Volk in Volkec, Volkovi izzivi, Šnopčki za dušo

Gorenjka, Štajerka in Dolenjka ob kavi obrekujejo svoje zakonske može…

Gorenjka: »Jaz sem se odločila, da mu ne bom več kuhala. Prvi dan nisem videla ničesar, drugi dan tudi ne, tretji dan pa si je že nekaj malega skuhal«.

Štajerka: »O ja, podobno je bilo tudi pri meni. Odločila sem se, da mu ne bom več prala. Prvi dan nisem videla ničesar, drugi dan tudi ne, tretji dan pa si je kar sam opral«.

Dolenjka: »Jaz pa sem se odločila, da mu ne bom več kuhala in prala. Prvi dan nisem videla ničesar, drugi dan tudi ne, tretji dan pa že malo na levo oko«.

Dobro jutro, Slovenija

Zgornji vic bržkone poznamo čisto vsi, anede? Kakšna novodobna feministka bi ob njem sicer utegnila poskočiti v zrak, češ da gre za humor na račun družinskega nasilja, ampak kljub temu je to (po mojem skromnem mnenju) eden tistih vicev, ki se jim bomo čisto vedno od srca nasmejali, brez kančka slabe vesti.

Kolikokrat sem že ponovil, da se v kuhinji ne znajdem najbolje? Hm, najbrž prevečkrat, da bi se spet ponavljal, ampak tako pač je. Ni mi težko priznati, da sem štor, da imam dve levi roki in da sem, česarkoli sem se v kuhinji že lotil, to ponavadi zažgal ali naredil packarijo. Pripravljanje hrane sem tako najraje prepuščal ženskam in dekletom s katerimi sem živel in poskušal kompenzirati s pospravljanjem in čiščenjem stanovanja, samska leta pa povečini preživel v samopostrežnih restavracijah. Izgovor, da se za enega res ne splača kuhati, je bil sicer res bolj kot ne privlečen za lase, ampak vseeno dovolj dober, da se nad hrano, ki je bila vedno znova enega in istega okusa, nisem pretirano zmrdoval. No, vsake toliko sem si sicer doma pogrel konzervo, ocvrl jajce ali celo spackal skupaj kakšno instant rižoto, ampak to je bilo pa tudi vse.

V zadnjega pol leta pa sem se dobesedno razvadil. Čeprav se je jedilnik (tudi zaradi moje izbirčnosti, ki ne dopušča veliko eksperimentiranja) več ali manj ponavljal, skoraj ni bilo dneva, da ne bi sredi brloga sestavil majhne kamperske mizice, s katere mi je nato vedno znova zadišala prava domača hrana. Naj je bilo karkoli, ob njej sem si vedno znova obliznil vseh deset prstov in le še občasno zavil v samopostrežno restavracijo, kjer sem vedno znova ugotovil, da Volkuljini kuhinji ne sežejo niti do gležnjev, kaj šele do kolen.

A življenje gre pač svojo pot in po zadnji negativni izkušnji v novogoriški Qlandii, sem si za letošnje leto postavil drzen cilj. Naj stane kar hoče, Volk se bo pri svojih dvaintridesetih končno naučil kuhati in nehal biti odvisen od urnikov in dobre volje gostincev. Pa kaj, če je potrebno najprej kuhati več kot eno uro za to, da potem vse skupaj poješ v slabih desetih minutah ter nato še petnajst minut pomivaš posodo? Saj vse skupaj ne more biti tako težko…

Seveda pa je kaj takšnega lažje reči kot storiti. Kaj vraga hoče ženska (ki je na neki internetni strani dotičen recept označila kot zelo lahkega) od mene, ko piše naj najprej narežem čebulo in jo popražim, da zlato porumeni? Najprej mi povej, koliko čebule naj narežem, eno glavo, polovico ali eno četrtino, potem pa se bomo pogovarjali naprej. Hej, začetnik sem, kako naj jaz vem koliko je to »ravno prav«? Tako sem zmedeno brskal po raznih spletnih straneh in navsezadnje Volkulji poslal mail naj mi za božjo voljo na razumljiv in preprost način pove, kako se pripravi eno mojih najljubših jedi, ki je bila pri naju na mizi najmanj enkrat na teden (upam, da ne bo preveč huda name, ker ga bom delil z vami).

Olupiš krompir, ga omiješ in narežeš na majhne koščke. Daš ga v lonec in zaliješ z vodo, tako da je ves krompir pokrit. Daš na štedilnik, štedilnik prižgeš ;) in ko zavre kuhaš 30 minut (ta čas lahko narežeš še korenček in ga daš not, če ti paše) na majhnem ognju (paziš, da ne kipi. Najbolje, da daš pokrovko malo na postrani). Potem dodaš začimbe: malo paradižnika v tubi, žličko ajvarja (če ga je kaj), malo vegete, malo bazilike, en lovorjev list, polovico kocke (omaka za pečenko) in 2 žlici (po okusu lahko več) mešanice za golaž in paprikaš (tisto oranžno). To dobro premešaš in kuhaš še kakšnih 20 minut. V tem času bi se ti moral golaž lepo zgostiti. Potem pa najboljše, da pustiš, da počiva še kakšno urco, ker pride še boljši.

Dober tek!

Ja, tako preprosto je to. Ne mi pisati o srednje velikih krompirjih in decilitrih vode. Povej mi naj ga narežem na majhne koščke in ga zalijem, dokler ni ves pod vodo. In ne mi s forami, naj ga kuham, dokler ne bo kuhan (stavek, vreden samega Einsteina), povej mi vsaj približen čas. Da o začimbah, oz. dodatkih sploh ne govorim…

Zgornji recept, ki sem ga včeraj popoldne tekom kuhanja prebral najmanj desetkrat, da ja ne bi česa zgrešil, je resnično točno to kar potrebujem, oz. kar sem potreboval od nekdaj in če bi v zbirki »za telebane« obstajala knjiga o kuhanju, bi bil takšen recept lep primer kako morajo izgledati vsi po vrsti. Ne govori človeku naj popraži čebulo, preden vanjo vrže zrezke. Povej mu kako se popraži čebula, potem pa nadaljuj.

Preden sva se z Volkcem usedla za mizo, sem ga, napol za šalo, napol zares, opozoril, da ni nujno, da bo tako dobro kot takrat, ko je enako jed skuhala Volkulja. Toda ko sem poskusil prvo žlico, sem bil upravičeno nekoliko ponosen nase. Ne samo, da je bilo vse skupaj dobro, glede na to, da je bil to sploh moj prvi poskus resne kuhe, je bilo naravnost odlično, čeprav morda za odtenek preveč slano (mogoče sem z žlico le zajel nekoliko preveč Vegete) in ko me je na koncu iskreno pohvalil tudi Volkec, sem bil bolj kot kadarkoli odločen, da bom ob koncu letošnjega leta znal kuhati.

Za danes načrtujem mlad krompir in piščančja bedrca v pečici, kar ravno tako ne bi smelo biti preveč zapleteno, jutri se lotim testenin z bolonjsko, nato morda rižote in tako lepo naprej. Ne, res ni tako težko kot je bilo vedno videti in ob tako izčrpnih navodilih kot so bila tokratna, postane vse skupaj prav zares zabavno.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

  • Share/Bookmark
 
20 odgovorov na “Kuhanje za telebane”
  1. zvezdica - 12.05.2009 ob 07:51

    veliko sreče..če pa rabiš kak nasvet, pa veš, kje me najdeš ;)

  2. Tamara Zara - 12.05.2009 ob 08:10

    Uf… tudi jaz sem imela do nedaljnjega fobijo pred kuhanjem. Nekako se preprosto nisem spravila zraven, zdaj pa to počnem z največjim veseljem. Edino meso pa vedno moj dragi popeče, ker mi vonj surovega mesa ne paše in potem ne morem jesti… pa ne samo mesa ampak mi “zasmrdi” celotno kosilo. Ker v principu jem vse (razen 4ih jedi) je to škoda ane… Drugače pa je kuhanje dejansko zelo zelo preprosto in ni boljšega, kot ko ti “rata” :)

  3. Hex - 12.05.2009 ob 08:17

    Hja, te že toliko poznam, da vem, kako ti moram napisati. Mogoče bi se morala malo bolj specificirat glede začimb, ampak jaz to že od nekdaj delam “od oka” in tudi ti boš dobil občutek za to, če boš pridno vadil. Hmmm, kuhanje za telebane… Ni slaba ;)

  4. rok - 12.05.2009 ob 08:36

    In ne mi s forami, naj ga kuham, dokler ne bo kuhan (stavek, vreden samega Einsteina),

    ^ to je pa res :))

  5. Bagi Šusbumf - 12.05.2009 ob 09:39

    Poznam to. Saj ne, da ne bi znal kuhati, celo rad kuham, ampak ko preizkušam kakšen nov recept, zelo nerad vidim, če je pol premalo podatkov. Volk, mogoče bi pa ti lahko napisal knjigo Kuhanje za telebane Seveda potem, ko boš mojster.

  6. tnt - 12.05.2009 ob 12:21

    Zdej pa delat buzaro! ;)

  7. Chiara - 12.05.2009 ob 12:23

    Volja in vztrajnost pri preizkušanju sta najpomebnejša! Kar tako naprej :) in ko preizkusiš nov recept ne pozabi zapisati še ocene (včasih je dejansko kriv slab recept in ne kuhar ;)

    Dober tek!

  8. Tomaz Z. - 12.05.2009 ob 12:26

    Sam sem nad kuhanjem obupal ze pred leti, ko sem uspesno zazgal pisker makaronov. Tako, da se zdaj prehranjujem v menzi v fabriki in obcasno v kaki samopostrezni restavraciji. ;>

  9. Alex van der Volk - 12.05.2009 ob 15:58
    Alex van der Volk

    @Zvezdica: Zardevam, ampak… ne vem :( Na facebooku?

    @Tamara Zara: Aham, prav zares je hecen občutek, ko veš, da je vse skupaj samo zaradi tvojega truda in da je uspelo dobro, oz. tako kot mora. Resnično veliko bolj tekne kot v samopostrežni restavraciji :)

    @Hex: Da te ne bom spodbudil še k pisanju knjige. No, za naprej se priporočam še za bolonjsko in tunino omako za pašto, rižoto (s koščki mesa), potem pa bo že čas za kakšno musako, lazanjo, polpete itd. Samo da se ne boš naveličala ;)

    @rok: Hvalabogu, kot kaže nisem edini

    @Bagi Šusbumf: če je ne bo prej Hex-ica

    @tnt: To je pa ena od stvari, ki je nisem nikoli maral, čeprav česen obožujem. No, morda nekoč v prihodnosti

    @Chiara: Hja, sila kola lomi in ni bilo druge, kot še naprej jesti hrano vedno in istega okusa ali se končno spravit v kuhinjo. In razvajenost, ki sem se je navadil v zadnjega pol leta je kar prevladala. Kakšno oceno misliš?

    @Tomaz Z.: Zato pa sem napisal ta prispevek. Če lahko jaz, potem lahko vsakdo. Moj nasvet bi bil, da poskusi, zgubiti ne moreš nič (okej, razen tega da še kaj zažgeš, ampak dokler je samo to…)

  10. Alex van der Volk - 12.05.2009 ob 16:00
    Alex van der Volk

    Popravek!!!!

    @zvezdica: Ja, zdaj pa vem, ker sem pogledal mail. To je tudi po blogih precej pogost vzdevek in mi ni takoj vklopilo, da si to ti :))

    Pa še nekaj. Če kdo pozna dober recept in ga je sposoben napisati na tako preprost način kot to lahko preberet v zgornjem primeru, kar na dan z njim. Torej, iščejo se Preprosti recepti za okusne jedi (tako, da bo Google zadovoljen)

  11. Chiara - 12.05.2009 ob 16:46

    Mislim oceno 1-5, ali pa pluske in minuske. Ko prideš mimo 10 receptov, ki ti jih po domače razloži Hex, se boš lotil še kakšnega drugega, ki ni “preverjen”. Pri takem potem napišeš oceno, da takoj veš, kateri je bil dober in kateri ne – bognedaj ponoviti isto ogabo 2x! ;)

  12. Chiara - 12.05.2009 ob 16:54

    Evo, tole je bil eden mojih prvih poskusov kuhanja nekje sredi osnovne šole: ŠPAGETI CARBONARA (Debelejše) špagete skuhaš v slani vodi in ½ žlice ojla (kdaj so kuhani piše na vrečki oz. daš enega med zobe in poskusiš). Posebej na olju popražiš (dobi malo rjavkasto barvico in ne smrdi po zažganem) nasekjlano šunko in malo špeha (ali kaj podobnega) priliješ smetano (sladko ali za kuhanje) – ca. ½ dcl za 1-2 osebi. Dodaš poper in malo petršilja in zmučkano jajce. Hitro noter vržeš še (odcejene!!!) špagete, mešaš in kuhaš še malo, da se jajce skrkne (ni več sluzasto) in vse skupaj zlepi v mamljivo kosilce. Ne predolgo!!!

    Ko boš šripravljen za peko kolačev, pa se oglasi po preprost čokoladni recept… skoraj ne moreš zgrešit ;)

    Srečno!

  13. alcessa - 12.05.2009 ob 17:38

    Še dobro, da veš, da rabiš recepte, ki so čisto preprosto razumljivi, potem pa tudi kuhanje gre. Kuhanje je vendarle kar fajn zadeva, moški pa sploh znate, ko enkrat presežete okvirje osnovnih jedi, ste velikokrat pravi majstori tudi, če uporabljate čisto navadne sestavine – to so moje izkušnje, nič te ne hvalim že vnaprej :-)

    Moj mož speče izvrsten zavitek z listnatim testom, ki gre tako:

    V trgovini kupiš zvitek listnatega testa in najmanj 1 jajce. :-)

    Doma pobrskaš po živilih, ki so še sveža, pa bi jih rad skuhal in pojedel pred naslednjim nakupom ipd.

    Odločiš se, ali jih bo dovolj speči v testu (velja za sir, gobice, jajca, olive, paradižnik, mleto meso, … ) ali pa bi nekatere sestavine nadeva prej malce pokuhal (brokoli, cvetačo, večje kose mesa… kuhaj v slani vodi, dokler zadeva ni preverjeno skuhana – poskusi. Odcedi.)

    Vklopiš pečico – temperatura je na embalaži od testa.

    Sestavine za nadev pripraviš – olupiš, opereš, nasekljaš. Vsega skupaj za približno en jušni krožnik, nenakopičen.

    Potem pa: vzameš 1 jajce, ločiš rumenjak od beljaka (jajce na sredini udariš po ostrem robu, prelomiš, beljak pustiš odteči v skodelico, rumenjak pa nekajkrat daš v eno in drugo polovico lupine, da odteče čimveč beljaka).

    Odviješ testo in ga pustiš na papirju. Nanj kos za kosom enakomerno polagaš svoj nadev. Najbolje je, da ta vsebuje nekaj lepljivega, na primer sir (trdi sir ali feta sir), dodaš mu tudi beljak od prej, soliš po občutku, isto velja za vegeto. Najmanj 4 cm roba testa naj bo na vseh straneh neobloženega.

    Testo zrolaš v rolado in ga (na papirju) po vrhu premažeš z rumenjakom od prej (jaz imam zato čopič, najbrž pa gre tudi s prsti).

    Primeš za papir in zadevo daš v pekač, v pečico in pečeš tako dolgo, kot je navedeno na embalaži za testo.

    Zadevo vsakokrat naslednjič malce bolj prilagodiš svojemu/vašemu okusu.

    Čez nekaj časa rataš majstore. :-)

  14. mama - 12.05.2009 ob 18:06

    Sosed sedaj bi pa res ze moral prit na kavo in se cel kup receptov.Pri kuhi se samo nekaj for naucis in potem lahko kuhas kar se ti zljubi…Knjige pa so tako zakomplicirano napisane da te mine volja kuhat…

  15. romeno - 13.05.2009 ob 22:28

    Že vidim obsežen test diet na tem blogu čez leto dni :lol:

  16. kamper - 13.05.2009 ob 22:59
    kamper

    Tega pa še nisem slišal :lol: zaleže pa za dva :lol: :lol: :lol:

  17. pet-in-g-seks - 14.05.2009 ob 13:50
    pet-in-g-seks

    čestitam!

  18. Sonja - 14.05.2009 ob 14:27

    Se spomnim svojih kuharskih začetkov :-) Tako hudo je bilo, da mi je mož kupil učbenik za gostinsko šolo. Super zadeva. Vse sem se naučila! Sem pač tehtala 3g masla, pa 10 dag čebule, štela žličke olja in podobne začetniške zadeve. Sedaj se oba, pravzaprav vsi štirje, režimo mojim začetkom, ko se bašemo s kakšnimi specialnimi kulinaričnimi kreacijami :-) Pogum pri kuhanju, Volk :-) Aja, pa lepo te je brati. Z vsakim prispevkom mi polepšaš dan. Pozdrav :-)

  19. sparkica - 14.05.2009 ob 15:07

    Hehe, kar predstavljala sem si te med kuhanjem … Pri nas smo izpod moje mojstrske (hehe) roke jedli že hrustljavo lazanjo, transformers pico, govnačeve kroglice ipd. Lazanja je bila hrustljava zato, ker seveda testo na določenih delih ni bilo kuhano/pečeno, transformers pica je “prerasla” v kruh z oblogo in govnačeve kroglice so bile poskus cvrtja riževih kroglic :D Zdaj je že malo boljše :D

    Kuhanje za telebane … skoraj 100% sem, da kaj takega že obstaja. Preveri :D Tako ziher sem, ker obstaja že Seks za telebane.

  20. sovica Oka - 14.05.2009 ob 20:06

    Veš, da ponavadi kar prezrem recepte s Kulinarike-pika-net in podobnih portalov? Zdijo se mi preveč daleč od osnovnega recepta, ki ga iščem, rezultat pa je bil večkrat jed “čudnega” – morda nepričakovanega – okusa. Torej si nisem niti znala razložit al je jed taka čudna al sem jaz zgrešila kaj v postopku.

    Sama sem imela to izkušnjo, da sem se počutila kot črna ovca med prijateljicami, ki so že v srednji šoli govorile o kuhanju. Jaz pa tema! Kasneje sem razumela, da ni vsak, ki reče, da zna kuhat, tudi (dober) kuhar. Ravno obratno! Veš kako je: če je nekaj pohvaljeno, avtomatsko zvišaš kriterije in pričakovanja, da kako dobro bo (od knjig in filmov naprej). In meni se je zgodilo, da prehvaljene jedi od prijateljic sploh niso bile nič posebnega – prav podpovprečne!

    No, zato verjamem, da bo izpod tvojih prstov prišlo še veliko slastnega. Ker se mi zdi da imaš/boš imel veliko spoštovanje do kuharije in boš vse mojstrovine naredil z največjo skrbnostjo in ljubeznijo. ;)

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !