Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

V Cityparku je vladala nepopisna gneča. Ljudje so se malodane zaletavali drug v drugega, trgovine so bile polne ljudi, v restavracijah pa tudi ni bilo nič bolje. Sobota popoldan, zadnji vikend pred pustom…Preden sva se z Volkuljo odločila, da dneva ne bova izkoristila za smuko, ampak greva raje na potep po Mariboru, sva pravzaprav vedela, da bo tako. Seveda sem si moral v brk zamrmrati nekaj besed o domnevni recesiji, toda to ni spremenilo dejstva, da v nobeni od premnogih restavracij ni bilo proste mize. Že sem hotel predlagati, da bi bilo mogoče dobro, če se še za pol ure sprehodiva naokoli, toliko da mine konica, ko so se Volkulji zasvetile oči. V kotu picerije Al Capone se je izpraznila miza. Seveda se nisva več obirala, v želodčkih nama je že pošteno krulilo in oba sva bila potrebna nečesa toplega.

Več kot eno uro kasneje sva lokal zapustila vidno razočarana in namrgodena. Čeprav so bili v izmeni kar trije natakarji, sva več kot očitno naletela na nesposobneže, ki se jim o organizaciji dela niti ne sanja, saj sva čakala najmanj petnajst minut, da je ženska sprevidela, da sva nova gosta, ki bi jima kazalo z mize znositi umazano posodo in pribor, nato deset minut preden sva naročila in naslednje tričetrt ure, preden sva dobila mesni lazanji in skodelici solate. Če se nemarno sestavljenemu kupu testenin, zlepljenih s paradižnikovo mezgo in majcenimi vzorčki mletega mesa seveda sploh lahko reče mesna lazanja. In zakaj me natakarji tako pogosto ignorirajo, ko jim izrecno naročim, da želim nenarejeno solato, torej brez kisa in olja?

Sicer sva se potolažila s tem, da so pač imeli gužvo, ki je ne znajo obvladovati, a kljub temu se nisva mogla znebiti občutka, da sva bila pravkar pošteno nategnjena za slabih trideset evrov.

Čez slabih štiriindvajset ur se mi je na poti proti Ljubljani od lakote nenadoma začelo temniti pred očmi. Sicer sem zjutraj v Andrejevi koči na Pohorju pojedel nekaj kar naj bi bilo zajtrk, toda suh kruh je pač suh kruh in vsi vemo, kako naporno ga je jesti, še posebej ker nanj ne moreš namazati čisto ničesar, saj ob vsakem takšnem poskusu hitro razpade. Razumljivo, da me je zgrabila prava volčja lakota in Volkulja je predlagala, da bi se lahko ustavila v gostilni in piceriji pr’Brlogarju v Malih Laščah, torej nekje na pol poti med Ljubljano in Ribnico (kamor sva bila namenjena). Ker teh medvedjih krajev po dobrih dveh letih še vedno ne poznam najbolje, sem brez besed pristal. Saj slabše kot prejšnji dan v Cityparku zagotovo ne more biti.

Gostilna in picerija Pr’Brlogarju se nahaja kakšen kilometer od glavne ceste in se zaradi svoje lege večino dneva kopa v sončnih žarkih. Čeprav sva bila oba oblečena »za na pot«, torej v športnih copatih in trenirkah, to simpatične natakarice srednjih let ni zmotilo. Takoj ko sva vstopila naju je prijazno pozdravila in vprašala, če želiva mizo. Od presenečenja nad nepričakovano pozornostjo sem kar zazijal, takoj nato pa naju je povabila naj ji slediva in nama ponudila mizo ob oknu, odkoder se nama je odpiral čudovit pogled na okoliške griče.

Uro kasneje sva se usedla v avto s polnimi želodčki, a mešanimi občutki. Najedla sva se tako vrhunsko kot že dolgo ne, toda s tolikšno mero prijaznosti se do sedaj še nisva srečala. Natakarici kljub nabiti gostilni nič ni bilo odveč. Od tega, da nama je na vsak način želela pomagati pri izbiri jedi, prek košarice (oz. zibelke) svežega domačega kruha, s katerim mi je brezplačno (!) postregla, vse do zaključnega makjata. Ob vsem tem pa ji je v vsem delu, ki ga je imela uspevalo biti tako prisrčno prijazna in čebljava, da nama je postalo dejansko nerodno, saj nisva vedela s čim sva si to zaslužila. Skupaj z evrom in pol napitnine sva v gostilni Pr’Brlogarju pustila enaindvajset evrov.

Kdo torej pravi, da se ne da delati čudežev, ko v lokalu zavlada kaos? Hja, picerija Al Capone pač obratuje v sklopu enega največjih slovenskih nakupovalnih centrov in si šlamparijo kakršne sva bila deležna pač lahko privošči, medtem ko je gostilna Pr’Brlogarju zabačena sredi majhne vasice. K prvim hodijo ljudje že skoraj avtomatsko, medtem ko se morajo v Malih Laščah boriti za vsakega gosta posebej. Ko je nekdo na ugodni lokaciji, bodo ljudje hodili k njemu, čeprav je morda največji pacek v mestu in za razliko od maestrov, ki s hrano delajo čudeže sredi zakotne vukojebine, je on na dosegu roke. Čakanje na mizo, počasna postrežba, obupna hrana, nabite cene in občutek, da si jim odveč, si enostavno lahko privoščijo, ne da bi zaradi tega kdajkoli trpeli posledice. A vsem tem nevšečnostim se lahko izognemo, če le zavijemo z glavne ceste.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk