Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Pogovorne ure

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 2.12.2008 ob 06:50 ob 06:50 pod (Po)nočna filozofiranja, Volk in Volkec, Šnopčki za dušo

Dobro jutro, Slovenija

Pogovorne ure, oz. soočenje enega od staršev/skrbnikov (ali celo obeh) z razredničarjem, so bile zame v času šolanja nočna môra številka 1. Kako, kdaj in zakaj se je meni šola zamerila za vse večne čase sem povedal že prevečkrat, žal pa je to moje neprestano upiranje šolskemu sistemu imelo tudi tiste zoprne posledice, ki sem jih doživljal čisto vedno, ko je teta po službi zavila na šolo, tam skoraj doživela živčni zlom in nato primarširala domov. Zakaj ne pišeš domačih nalog, zakaj odgovarjaš učiteljem in učiteljicam, zakaj imaš od vseh otrok v razredu edini neprimerno vedenje, zakaj nisi povedal, da imaš tri cveke, zakaj… Uf, veliko je bilo tega in zgodba se je ponavljala iz meseca v mesec, vseh osem let osnovne šole. Z vpisom na srednjo šolo sem končno dobil malo samostojnosti, pogovorne ure so postale bolj izjema kot pravilo in čeprav sem se šolskemu sistemu še vedno krčevito (včasih že kar donkihotovsko) upiral, pri čemer sem šel včasih tudi čez mejo, se je na koncu vse lepo izteklo.

Toda pogovorne ure so se mi vedno zdele izredno nepoštena igra. Ne zato, ker je teta takrat vedno izvedela kakšno stvar, ki je ne bi smela, pač pa zgolj zato, ker nikoli nisem imel možnosti kakršnekoli obrambe, oziroma ugovarjanja. Hej, če imajo pravico do obrambe vsi najhujši zločinci, zakaj neki je ne bi imeli tudi otroci? Brez njihove navzočnosti lahko učitelj reče staršu, oz. skrbniku karkoli hoče pa tam ne bo nikogar, ki bi temu oporekal. Poglejte samo naslednji primer. V prvem letniku srednje šole nam je učiteljica matematike (kot kazen za nemir v razredu) sredi ene od šolskih ur razdelila majhne listke z nalogami, čeprav smo imeli dobro utečen sistem napovedanega izpraševanja in pisanja testov. Seveda se je zares potrudila, da so bili računi težki in ko jih je naslednjo uro (kdove če te blok ure sploh še obstajajo?) popravila in vrnila, ni bilo težko ugotoviti, da je cvek pisalo več kot devetdeset procentov razreda. Na moje glasno ugovarjanje (če se predsednik razreda ne bo postavil za razred, kdo se pa potem bo?), češ da je test zaradi tolikšne količine negativnih ocen neveljaven, zato zahtevam njegovo razveljavitev, sem dobil le sarkastičen nasmešek, zaradi katerega so mi dokončno popustili živci. Učiteljici sem le glasno zagrozil da se vidimo na konferenci, demonstrativno odkorakal iz razreda in za povrh glasno zaloputnil z vrati. Jasno da je moje obnašanje isti trenutek zapisala v dnevnik, le-tega pa je nato razredničar na pogovornih urah pokazal moji teti. Takrat ni bilo važno, da sem imel prav in čez nekaj tednov na konferenci to tudi dokazal, zaradi česar so se cveki res izbrisali. Ne, popolnoma nobene možnosti zagovora nisem imel, niti takrat, še manj pa doma, kajti tako kot sem jih slišal zaradi tega incidenta jih nisem nikoli prej in nikoli pozneje.

Danes sem sam oče. Oče v pravem pomenu besede, ne samo darovalec semena, ki je znal narediti svojega naslednika in nič več kot to. In danes me čakajo moje prve pogovorne ure, odkar je začel Volkec pred tremi leti hoditi v šolo. Obiskal sem sicer že kar nekaj roditeljskih sestankov in bil zaradi svojega nasprotovanja utečenim (a za učence in starše, ki ne živijo s svojimi otroci precej zapletenim) stvarem, s strani učiteljice vedno gladko utišan, toda na pogovornih urah še nisem bil. In povem vam, da se jih čisto nič ne veselim. Glede na pogovore, ki jih je doslej z učiteljico opravila bivša predraga, vem kaj približno me čaka in že ves teden se poskušam psihično pripraviti na to. Ja, Volkcu dela poštevanka probleme (pa kaj, tudi meni jih je pa jo danes vseeno znam), Volkec se upira šolskemu sistemu (kakšno naključje, kaj?), Volkec je raztresen in zato včasih ne sledi pouku (še eno neverjetno naključje)… Bom videl, mogoče pa poleg negativnih stvari, ki jih vem in tudi pričakujem, izvem celo kaj pozitivnega, vsekakor pa sem trdno prepričan, da me (še) ne čakajo takšna presenečenja kot jih je leta nazaj doživljala moja teta.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

  • Share/Bookmark
 
13 odgovorov na “Pogovorne ure”
  1. Nordstar - 2.12.2008 ob 08:35

    Te razumem. Tudi meni ni bilo prijetno, ko sta starša prišla iz šole in je bila štala. No, moji otroci so malo manj stresni, je pa res, da sem bil zadnjič klican na šolo, ker jo je mulc skoraj skuril.

  2. akvarij - 2.12.2008 ob 09:13

    Prepirčana sem, Volk, da je sedaj občutno več učiteljic, ki v otroku iščejo predvsem pozitivne stvari. In mislim, da nikjer ne piše, da otrok ne sme s tabo na pogovorne. Kaj več pa ti ne znam povedati, ker sama zadnja tri leta na pogovornih slišim večinoma pohvale in se mi zdaj zdi že škoda hodit tja in poslušat eno in isto. (imam pa velik strah, kaj bo naslednje leto, ko gre tamali v šolo) Pa ni hčerka tako brez napak, ima pa njena učiteljica veliko razumevanje za otroke, za to, da so vsi različni; eden nadarjen za to, drugi za ono… Želim si, da bi vsi otroci imeli take učiteljice.

  3. Pika - 2.12.2008 ob 09:22

    Volk – bodi vljuden in argumentirano zastopaj svoje mnenje. Če je kolikor toliko normalna učiteljica, bi morala bit sposobna diskusije.

    Drži se

    Pika

  4. pika - 2.12.2008 ob 09:33
    pika

    Veš kaj, vsi volčiči na koncu znajo poštevanko, vsi se na koncu enkkrat samostojno preživljajo, nimajo pa vsi te sreče, da jim ob strani stojijo starši, ki jih razumejo in so hkrati nepopustljivi v svojih zahtevah. Hja, to je pa umetnost ;-) ! Ti kar pogumno, z glavo in srcem pa bo šlo!

  5. meta - 2.12.2008 ob 11:58

    Velika napak bi bila, če bi svoje slabe izkušnje v šoli prinesel, na prve pogovorne ure za svojega Volkca. Mirno poslušaj kaj ti ima povedati učiteljica, če je normalna ti bo povedala tako dobre novice, kot tiste, ki niso morda tako dobre. Skupaj poskušajta najti rešitve,če so težave res tako velike, povej svoja stališča, povprašaj po njenem mnenju in bo šlo. Ne skušaj vzeti kritike kot napad.Starši in učitelji moramo biti na istem bregu in skupno iskati poti, kako pripeljati naše volčiče skozi šolski sistem, ki ni ravno lahek za nekatere. Veliko sreče!!

  6. Alex van der Volk - 2.12.2008 ob 15:27
    Alex van der Volk

    Hvala za spodbudne besede. Saj sam pravim, da najbrž ne bo nič tako hudega, sam pa tudi nisem eden od tistih staršev, ki bi za vse krivil učiteljico pa četudi bi res bil takšen kot je veliko staršev, najbrž ne bi posegal v ustaljen ritem in ga peljal s seboj na pogovorne. No, pustimo se presenetit, mogoče me pa čaka čisto prijeten pogovor :)

  7. Issi - 2.12.2008 ob 15:49

    Držim pesti, da boš izvedel kaj dobrega. Če pa ne – se pa ne sekiraj preveč. Kot veš, moj sin hodi že v srednjo šolo (2. letnik) in na tej šoli je na govorilnih urah obvezna prisotnost tako starša kot dijaka. Pošteno. Da imajo skoraj vsi profesorji govorilne ure med 13. in 13. uro, ko imamo starši še službo, dijaki pa pouk, je pa že druga zgodba…

  8. Issi - 2.12.2008 ob 15:49

    Med 13. in 15. uro… sorry

  9. ana od srca - 2.12.2008 ob 16:41

    Oj, moj sin je tudi tretješolec – in zadnjič sem bila na pogovoru prvič pri novi učiteljici, otrok je na drugi šoli, kot je bil.

    Prvič sem pravzaprav z učiteljico na 4 oči, no, na 6, zraven je bil še varstvenik.

    Pohvalila ga je, da pač zna za pet, “toda” … in začutim, da bi rada nekaj rekla, pa se malo boji … “ali se vam ne zdi, da je …” “… malo zasanjan, hočete reči, kajne?” “Ja!” je vesela, ko vidi, da razumem! “Ja, je, tak je!” “A kdaj pozabi kaj v šoli?” “Ja, seveda pozabi, domov pride brez jakne, da ne omenim prtičkov, ki jih nima, pa telovadna oprema je cel teden zložena v torbi – kar pomeni, da sploh ne vem, v čem telovadi …” … No, vidim, da ima učiteljica otroka rada … in ok! Vse dobro! :-)

  10. Uršula - 2.12.2008 ob 19:08
    Uršula

    Vse dobro želim, pa v redu debato

    Konec koncev ima vsak, tudi tvoj Volkec, dobro lastnost, ki jo je pametno izpostavit, da bodo pozorni nanjo, ne pa na slabe stvari.

    Ker če ga bodo znali pohvalit za nekaj dobrega, bo Volkec rasel v sebi in mimogrede pometel kako napakico stran ….

  11. Alex van der Volk - 3.12.2008 ob 16:36
    Alex van der Volk

    @ana od srca: Si ziher da si nista moj Volkec in tvoj sin kaj v sorodu? ;)

    @Uršula: Na koncu je bil prav en prijeten pogovor :)

  12. ana od srca - 3.12.2008 ob 18:07

    Veš, v skoraj nič nisem več gotova … :-))

    Ja, na svetu smo ja vsi v žlahti, kajne!

  13. homerun - 4.12.2008 ob 18:33
    homerun

    No da se oglasi še en, ki guli še danes srednješolske klopi :) Blok ure so še in razen športnih blok ur prav nobene ne maram :) Čudno, kajne? ;) Glede govorilnih(pogovornih) ur pri nas je pa tako. Razredničarka v šoli mi redko da kakšno pohvalo. A starša s teh ur prideta vedno zgolj s pohvalnimi besedami razredničarke. Še sreča…letos vprašanje kako bo. So prišle tudi prve neopravičene ure…sicer redke, a če nekdo ni nečesa vajen, mu to ponavadi ni všeč:)

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !