Kolumnisti in blogerji
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 24.11.2008 ob 07:02 ob 07:02 pod (Po)nočna filozofiranja, Žlica pelina
Dobro jutro, Slovenija
Nobena skrivnost ni, da poleg blogerskih prispevkov preberem tudi ogromno takšnih in drugačnih revij ter časopisov. Imam pač ta privilegij, da sem zaposlen v prodajalni, kjer jih prodajam in z njimi si lahko prav prijetno skrajšam kakšno nočno minuto, ko daleč naokoli ni žive duše. Recimo, ne bi mi verjeli koliko zanimivih stvari človek izve iz revij kot so Playboy, Jana, Avto dom itd. V vsej tej poplavi raznoraznih člankov, ki so mi na razpolago pa imam še vedno najraje uvodnike in kolumne, saj mi je enostavno všeč prebrati razmišljanje neke osebe, ki pomodruje o tej ali oni stvari, najsi bo to Desa Muck, Erazem B. Pintar ali pa Marko Crnkovič. Prebereš zadnjo besedo, se nekoliko zamisliš in že listaš naprej.
In točno tukaj je poglavitna razlika med kolumnisti iz klasičnih medijev in blogerji. Ko nekdo prebere prispevek na blogu, ima dve izbiri, ne samo eno. Lahko klikne na naslednji blog (obrne stran v reviji), lahko pa tudi sam pove kaj si misli o vsem skupaj ali kratko malo pošlje avtorja v tri… V časopisu lahko kolumnist napiše kar mu srce in duša poželita in nekdo bo lahko zaradi njegovih besed od jeze skakal do stropa ali pa dobil na straniščni školjki krvavo grižo pa se o vsem tem njemu še sanjalo ne bo. Na blogih je vse skupaj drugače in če se ti tako zahoče, lahko avtorju navržeš enainsedemdeset žaljivk in še eno povrh ter si tako nekoliko olajšaš dušo.
Hočete konkreten dokaz? Leta nazaj sem v Mladini bral zanimiv članek o skrivnostnih šifrah, ki naj bi jih skrivalo Sveto pismo. Podrobnosti sem sicer pozabil, a nekje na začetku je avtor zavzel nezgrešljivo negativen odnos do Biblije, češ da je v njej vedno videl en in isti ponavljajoč vzorec: »klanje, klanje, klanje, potem je Bog smrtno užaljen, zaradi česar mu namenijo še več klanja. Nato se Bog spet užali in spet klanje, klanje, klanje in tako naprej«. Pred nekaj meseci je kolega Renton (katerega pisanje me izredno zabava, saj gre za povečini lahkotno, a vseeno zelo zanimivo čtivo) objavil prispevek, v katerem je izpostavil devet izredno nasilnih biblijskih citatov, katere je nato v svojem slogu tudi pokomentiral. Mene je prispevek izredno nasmejal, a očitno je užalil verska čustva marsikaterega pristaša RKC, saj se je nanj usul lep plaz skoraj sovražnih komentarjev. Hej, kaj bi vsi ti ljudje naredili, če bi bil članek objavljen v zgoraj omenjeni reviji ali recimo v FHM-ju? Bi se na uredništvo usul plaz pisem? Seveda ne, vsak bi obrnil stran, nekateri bi se nasmejali, drugi zaškrtali z zobmi in to bi bilo vse.
Ampak, hej, hej, hej… Saj mi konec koncev sploh ni potrebno na blogspot. Dovolj je, da nekoliko pobrskam po arhivu Volkovega brlogu in se ustavim pri prispevku Naj sosedu crkne krava, če je že sami nimamo. Ne pomnim, da bi se na kakšnem Siolovem blogu v tako kratkem času nabralo toliko komentarjev. Sicer je res, da sem takrat dregnil v občutljivo temo in da je bil prispevek izpostavljen na naslovni strani Siola, a odziv me je kljub temu povsem presenetil. Da ne bo pomote, za svojimi besedami še vedno trdno stojim, a kaj bi naredili vsi ti ljudje, če bi takšen prispevek prebrali v Ekipi, pod njim pa bi bil podpisan Goran Obrez? Bi pošiljali grozeče in žaljive maile na uredništvo?
Ja, čeprav imaš tudi zaradi časopisnega uvodnika ali kolumne v vsakem trenutku možnost poslati ogorčen protest na uredništvo, je to povsem nekaj drugega kot pri nas na blogih. Pri klasičnih medijih je dokaz, da je pisec dober že to, da lahko njegove misli sploh beremo, na blogih pa pravega blogerja več kot očitno naredijo šele komentarji in več kot jih imaš, boljši si. Tako pač je in tako se ta (blogerski) svet vrti. Jebiga.
Lahko noč vam želi
vaš
Volk
hehe, takih prispevkov ne komentiram. ker jih pišejo NEPISMENI. nekaj podobnega kot če bi jaz pisala o uporabnosti mobitela kot Crnkovič ali pa o dirki Formula 1 kot tisti lepotec s POP-TV-ja. Ko bi se mi krave smejale-od blizu in daleč.
Tako kot se smejijo tovrstnim ….hm….strokovnjakom za sv. pismo.
No, pa da ne boš msilil, da so edini. Zadnje čase jih kar mrgoli- strokovnjakov vseh sort namreč. Pa srečno, Volk.
ej, sem preverila tvojo tezo in dala na svoj blog eno od kolumen. komentatorka, ki ravno v tem čaasu zliva svoje frustracije na mojem blogu se je nanjo obesila, jo secirala in uničila. in zakaj? zato, ker ne pozna mojega bloga, ker je pač eden tistih, ki jih ne moreš brat lahkotno in samo posamezne poste, ampak moraš poznat kar velik del bloga, da razumeš nov post. pisanje za blog ali kolumno je zelo različno. na blogu dam pri dotičnem postu link od posta, ki se nanaša na nov post, pri kolumni pa tega ne morem naredit. moram zgodbo zaokrožit in to na točno določenem prostoru (oz. v točno določenih znakih). je pa fino, ja, da se v reviji pod kolumno ne da pustit žolča. :) no, lahko samo dobesedno. :)
Jaz vedno bolj ugotavljam, da se mi za komentatorje jebe.
Fajn, da prečitaš tudi Avto-Dom :)
Hvala za linkanje prispevka od Rentona.
“na blogih pa pravega blogerja več kot očitno naredijo šele komentarji in več kot jih imaš, boljši si.”
Ma ni nujno. Poznam par ljudi, ki so dobili res dobre ponudbe, ker so pač pravi ljudje opazili njihov blog. Komentirani pa komaj da so. Je pa res, da nihče od njih ni na Siolu, glede slednjega bi se pa kar strinjal.
Samo načeloma je tako, da če hočeš veliko komentarjev, začne trpeti kvaliteta tvojih postov. Žal.
Kvalitete nekega bloga niti pod razno ne merim po kvantiteti komentarjev. Verjetno bo spet kdo namignil, da nisem normalen, toda pravzaprav so mi osebno najljubši tisti blogi, pod katerimi se podpisuje le malo komentatorjev. Ker so izvirni, zabavni, z globalnimi problemi neobremenjeni (ukvarjajo se pač z mikrokozmosom bolj kot ne bizarnih tegobic lastne vsakodnevnosti) in kjer večina folka – z mano vred ;) – niti prav ne ve, kaj in kako naj sploh komentira. Žablonski se mi recimo zdi genialen, zadnje čase pa rad pokukam tudi k Dinozavru in Gipserju …
@vsem skupaj: Sam dobro vem, da število komentarjev ne bi smelo biti merilo kvalitete nekega bloga. Žal pa je vse prevečkrat tako, da so ravno komentarji neko merilo. True?
@Enolla: Renton je zakon. In kot da to ni dovolj, še Primorec je :)
@chef: Ne se prevzet, ampak dejansko ga samo zaradi tvojih potopisov, avtodomi me ne zanimajo tako zelo
@Alex Po tej logiki so mehiške žajfnice najkvalitetnejša stvar, ki jo lahko ponudi televizija, dunajski z pomfrijem pa vrhunec gastronomije. Velika količina govori samo o tem, da se je nekdo ali nekaj zelo približalo okusu širokih ljudskih množic. Precej nezahtevnemu, se bojim. :/
ej halo, jaz nočem imet toliko komentarjev. :)))) jaz jih celo brišem, pa še kar prihajajo. help, help :))))
No, kaj ti to pove, da je tvoj post o Slovencih vs. Hrvatih doživel takšen ‘uspeh’, veliko tvojih zanimivih osebnih izpovedi pa je učakalo komaj kak komentar?
Če nisi opazil, komentatorji načeloma najraje govorijo o sebi oz. radi povedo svoje izkušnje o določeni tematiki, o kateri je pisal avtor bloga. Tvoji zanimivi zapisi o nočnih službenih dogodivščinah in podobnem to redko dopuščajo. Komaj kdaj napišeš kaj polemičnega (s tem seveda ni nič narobe), zato tudi ni prostora za razgrete prepire, kot na primer pri nekaterih drugih blogerjih, ki se pritožujejo čez te in te politike preko prispevkov, ki bi lahko bili dolgi par odstavkov, avtor pa jih umetno podaljšuje zaradi večjega dramatičnega učinka ali česar koli že.
Tudi ne pišeš novic à la “Sanja Grohar ima novo frizuro”, ki so magnet za komentarje.
Imaš dober blog s svojevrstnimi tematikami, ki pač ne privabijo toliko ljudi kot zgoraj opisane pisarije. Če hočeš postati hišni (sem dobil občutek, da ta zapis po ovinkih zadeva imenovanje novih hišnih), se začni prilagajati okusu množic. Lahko pa ostaneš zvest sebi z blogom, ki vsekakor ni nekvaliteten. :)
Prvič lepa hvala za komplimente. :) Zelo ste mi polepšali sneženi dan.
Je pa bloganje po eni strani ravno zaradi komentarjev boljše od časopisanja. Tako vsaj izveš, komu je članek pomagal, koga je razvedril in koga je spremenil v jeznega psihopata. :)
Če pa mene vprašaš, mislim, da se ti ni treba prilagajati okusom ljudstva. Naj komentatorji pravijo kar hočejo, ti imaš fenomenalen blog in tak bo ostal, dokler ostaneš iskren in pišeš stvari, ki te veselijo oziroma tisto, kar misliš.
Če bi Galileo Galilei poslušal kritike, bi resnico o Zemlji izvedeli veliko kasneje. ;)
@Enolla: dobrodošla kadarkoli ;)
[...] Kolumnisti in blogerji – Alex van der Volk [...]
komentar 11, je tudi meni najbolj blizu. Tako kot si začel nadaljuj.
Sašo Hribar se je v zadnji oddaji pizdil na anonimne komentatorje, kaj vse govorijo čez njega. Za njega (tako kot za Crnkoviča) so kompetentni samo ljudje z imenom in priimkom. Mislim, da na osnovi anonimnih komentarjev človek lahko dobi najboljšo in najbolj iskreno sliko o svojem delu in pisanju. Mogoče so blogi brez komentarjev res dobri, ampak vseeno mislim, da je za tistega, ki piše veliko boljši občutek, če komentarji so. To je tudi odvisno koliko je pisatelj znan. Še veliki Crni, ki se je skupaj z Jonasom in Mavčevo vseposod reklamiral v začetkih ni imel komentarjev in mislim, da je povedal, da mu ni bilo vseeno.
Vzporednice blogov s tiskom so takšne, kot navajaš. Zadnji odstavek, pa si gotovo zapisal v afektu, ker se po večini ne strinjajo z njim?
če s tem prispevkom nisi dosegel drugega, si pa vsaj Rentonu priskrbel novo zvesto bralko :)
@refleks: Točno tako
@Schpella: Tudi to je nekaj, jaz sem ga namreč odkril na precej podoben način :) Pa vseeno se oglasi kaj še pri meni ;)