Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Najljubši film mojega otroštva

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 27.10.2008 ob 07:08 ob 07:08 pod (Po)nočna filozofiranja, Šnopčki za dušo

Dobro jutro, Slovenija

Veste, med serijo nočnih v popoldanskih urah, ki minejo od takrat ko se zbudim, do ure, ko se odpravim nazaj v službo, ponavadi ne naredim prav veliko. Večino časa namreč porabim za to, da se vsaj nekoliko predramim, a to mi ponavadi ne uspe najbolje in tudi zato sem velikokrat čemeren in (milo rečeno) siten, če ne že kar nemogoč. Prav posebej je to očitno med vikendi, ko se moram v dvanajstih urah (od sedmih zjutraj do sedmih zvečer) naspati, se predramiti, nekaj pojesti, seveda pa ne gre zanemariti, da zjutraj po končani nočni rad tolčem po tipkah in Sloveniji sporočam svoja (po)nočna filozofiranja. In kaj lepšega, kot je dolg in lep mladinski film, ki obudi najlepše spomine iz otroštva, bi si ena takšna sitnoba lahko želela v nedeljo popoldne?

Ja, včeraj popoldne me je PopTv prav zares presenetil, saj so zavrteli enega mojih najljubših filmov iz otroštva, Mary Poppins. Zgodbo najbrž poznamo vsi, ampak vseeno jo lahko na hitro ponovim. Mala Jane in Michael imata prezaposlene starše, ki zanju zaradi lastnih ambicij nikoli nimata časa, zato nanju povečini pazijo varuške, ki pa se zaradi njune navihanosti tega posla ponavadi hitro naveličajo. Oče se, potem ko trenutna varuška da odpoved, pripravlja da bo zaposlil novo in se ne zmeni za otroka in njune želje kakšna bi morala biti. Toda zgodi se čudež, saj se v mestu obrne veter in z neba prileti Mary Poppins (Julie Andrews), ki je utelešenje vsega kar si želi vsak otrok na tem svetu in skupaj z romantičnim dimnikarjem Bertom (Dick van Dyke, ki ga mogoče še najbolj poznamo kot doktorja Marka Sloana iz serije Diagnoza: umor) pokažeta najprej otrokoma, nazadnje pa tudi staršema in celo upravnemu odboru banke, da je na tem svetu pomembna samo ljubezen.

Mary Poppins smo leta nazaj, ko sem bil desetletni mulo, gledali vsi. Moja teta, stara mama, sestra in seveda jaz. Žal takrat nismo mogli niti sanjati, da bi ga lahko videli na tedanji RTV Ljubljana, ga je pa zato minimalno dvakrat na leto vrtela italijanska RAI 2. In spomnim se, kako sem bil vedno znova navdušen nad zgodbo, čeprav zaradi sinhronizacije v italijanščino (katere kljub temu, da živim skoraj dobesedno na italijanski meji, še zdaj ne obvladam najbolje) dialogov nisem veliko razumel. Toda Mary Poppins ni film, kjer bi moral človek nujno razumeti kaj glavni junaki govorijo, saj prizori in predvsem songi včasih govorijo sami zase in najbrž sem to vedel že takrat, saj sem mu sledil brez vsakih težav. Problem pa je ponavadi napočil drugje, saj je celotna dolžina filma dobri dve uri in dvajset minut in čeprav sem ga začel gledati najmanj desetkrat, sem ob njem vedno znova trdno zaspal, naslednji dan pa se drugim tudi ni dalo razlagati kaj vse se je nato zgodilo do konca.

Tako sem včeraj popoldne popolnoma padel v film, ki je resnično zabaven za staro in mlado in na trenutke sem se zalotil, da se mi ob pesmih, ki gredo v uho, še preden se tega dobro zaveš, od užitka ježijo dlake. Čeprav se mi zgodba ni zdela več tako zanimiva kot v preteklosti, sem ob njej vseeno užival, najbolj važno pa je bilo vsekakor to, da sem končno videl konec, ki je sicer pričakovan in precej klišejski, ampak vseeno lep in kljub Maryjinem odhodu ni o kakršnikoli žalosti niti sledu. Opravila je svoje delo in zdaj gre poiskati novo družino, kjer otroci potrebujejo ljubečo in razumevajočo varuško. Preprosto, kajne?

Ja, vedno sem in vedno bom trdil, da so časi najboljših filmov že zdavnaj mimo. Nekoč ni bilo računalnikov, ki bi naredili devetdeset procentov filma, skoraj vse je viselo na plečih igralcev in to so zares izdelki, ki bodo večni pa naj se zgodi karkoli. Po zaslugi Mary Poppins sem bil sinoči v službi resnično tako poln energije kot že dolgo ne in če bo PopTv ob nedeljskih popoldnevih nadaljeval s starimi dobrimi filmi, potem bom čez zimo ob nedeljah zvečer bržkone velikokrat dobre volje. Pa ne pozabite – Just a spoonful of sugar helps the medicine go down in a most delightful way.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

  • Share/Bookmark
 
3 odgovorov na “Najljubši film mojega otroštva”
  1. Eva - 27.10.2008 ob 09:14

    Sama sem si ta očarljiv filmček prvič ogledala pred kakšnim mesecem in bila očarana, ker sem Mary Poppins rada brala že kot otrok.

    No, ampak potem sem začela malo razmišljati. Kaj pa, če ni vse tako lepo, kot izgleda? Kaj pa, če so stvari metafora? OK, Mary Poppins je Mary Poppins, varuška. Bert je njen “lower class” ljubimec, ki se preživlja z občasnimi deli, malarjenjem in beračenjem. Ples dimnikarjev je metafora za to, da ljubimec z vzgojiteljičino pomočjo oropa hišo, kjer ona dela. Zmešani stric je zasvojen z opijem in zato rabi denar, in zato ima svoje “ups and downs” (opij je bil precejšenj socialni problem v tistem času). “A spoonful of sugar” in tako dalje je referenca na to, da so v Londonu na prelomu stoletja otrokom dajali gin, da bi zaspali in dali mir – kar seveda počne tudi Mary Poppins. Njene interakcije z gospodom Banksom so metafora za to, da ima “zgledni družinski oče” razmerje z vzgojiteljico in zaradi nje poneverja denar iz svoje banke. Ko ga odkrijejo, ga hočejo odpustiti, ampak on jih izsiljuje z dejstvom, da je glavni direktor tudi zasvojen z opijem (lebdi tako kot zmešani stric) in so ga zaradi tega prisiljeni povišati.

    In potem vse krasno je bilo. :-) Ne, ne trdim, da je to pravilna interpretacija, in sem verjetno edina, ki tako gleda na zadevo. Pa tudi ne bom pustila, da bi mi to pokvarilo veselje ob filmu.

  2. MetkaB - 27.10.2008 ob 15:17

    Včasih je dober film samo dober film in ne rabi dodatnega “filozofiranja”,drugače lahko vsi skupaj hitro zapademo v depresijo zaradi takšnih razmišljanj.

  3. had priporoča branje blog zapisov | had blog - 31.10.2008 ob 11:53

    [...] Najljubši film mojega otroštva – Alex van der Volk [...]

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !