Iz volkovega b(r)loga

Neumnost, ki bi se lahko slabo končala

Čeprav sem imel občutek da se nahajamo precej daleč od glavnega trga, smo bili že čez dobrih petnajst minut počasne hoje spet na njem in med dogovarjanjem ali je že čas za kosilo ali naj si prej privoščimo še eno pivo, so nas zmotili glasni klici z vrta bližnje pivnice. Sprva nismo vedeli ali se nam samo zdi, da nekdo kliče Primorce (kdo bi pa v Vroclavu lahko vedel, da smo Slovenci in še Primorci povrh?), nato pa je Jerki zagledal kako nam skupinica fantov navdušeno maha in v hipu smo prepoznali štiri zveste navijače slovenske reprezentance iz Ilirske Bistrice, Dwje Japode.

Za razliko od nas, so oni ubrali samostojno varianto, v Vroclav so se že en večer prej pripeljali s starim Cliom in prespali v hostlu za smešno nizko ceno. Čeprav nam je v želodcih že nekoliko krulilo, se nismo hoteli takoj posloviti od njih, zato smo naročili vsak eno veliko točeno pivo znamke Piast in ob glasnem smehu ter odganjanju malih beračev, je bila tudi lakota takoj postranska zadeva. Skladno z uro, ki je neusmiljeno tiktakala, se je tudi pivnica napolnila s poljskimi navijači, a nihče se ni pretirano vznemirjal, ko je skupinica za sosednjo mizo nekajkrat vzkliknila za Poljsko. Dvignjeni palci so tako nam kot njim tisti hip bili povsem dovolj.

Ko so bili kozarci končno prazni, je padel predlog, da bi v bližnjem marketu nabavili nekaj pločevink pijače in jo do treh popoldne počasi spili na trgu. Sicer sta nas že na avtobusu tako Andi kot Aleš opozorila, da je na Poljskem (bržkone zaradi preprečevanja klošarjenja) prepovedano piti na ulici in da se prekršek kaznuje z globo, toda saj vendar nismo klošarji, ampak slej ko prej miroljubni navijači. Daleč naokoli ni bilo videti niti enega policista in tako smo se jaz, Jerki, Mile in eden od Japodov odpravili proti bližnjemu marketu.

Da je vsak navijač potencialen tat, je seveda dejstvo, toda če zna človek ohraniti mirno kri in pomiriti ostarelega varnostnika, postane vse skupaj izredno preprosto in na koncu nam je možakar, ki mu do upokojitve bržkone manjka samo še kakšno leto, celo pomagal pri izboru najcenejših vrst piva. S polnim vozičkom pijače smo bržkone spominjali na kronične pivce, a za obnašanje mlade prodajalke, ki je paničarila, kot da ji nameravamo razbiti pol trgovine in se besno prepirala z nami, dokler ji nismo s pomočjo varnostnika dokazali, da resnično nima prav, ne more biti opravičila. A ko je Jerki zapeljal poln voziček čez trg do fontane, kjer so nas čakali ostali, je bila tudi ona že preteklost.

Če bi ostali na soncu, bi pivo bržkone prav kmalu postalo povsem neužitno, sploh pa smo na sredini trga vzbujali preveč pozornosti, zato smo se že čez nekaj minut umaknili v stransko ulico, kjer sta se na pločniku pravkar fotografirala povsem sveža mladoporočenca. Tokrat predlog ni bil potreben, čisto spontano smo jima glasno zaploskali, ko smo (sicer v navijaškem stilu, ampak vendarle) zapeli poročno koračnico pa smo le zgroženo opazili kako proti nam hodi orjaški policist. Razlogov za beg ni bilo, sploh pa bi v tem primeru morali tam pustiti čisto vso pijačo, toda ko je policist prikorakal do nas, smo hitro videli, da je hudič vzel šalo. Moški je bil jezen, zelo jezen.

Ko nam je pobral osebne izkaznice, ki smo mu jih na zahtevo izročili in nam v poljščini nekaj jezno dopovedoval ter istočasno gladko ignoriral naše prošnje, naj govori angleško, saj ga ne razumemo, smo le doumeli kaj nam želi povedati. Na Poljskem je pitje na ulicah prepovedano in če želimo dokumente nazaj, naj vržemo odprte pločevinke v smeti, vrnemo voziček v trgovino in se poberemo. Nihče si ni želel dodatnih komplikacij, zato smo se izredno počasi odpravili proti najbližjemu smetnjaku in spotoma še nekajkrat nagnili pločevinke. Kar nekaj litrov piva je romalo v smetnjak, toda bolje to, kot da bi nas zdaj vse po vrsti oglobil.

Ko smo se vrnili v senco, kjer se je policistu pridružil še njegov kolega, je bil prvi še bolj besen. Mojim prijateljem je vrnil osebne izkaznice, nato pa pokazal name, češ da naj grem z njim. Vedel sem, da se mi ne more zgoditi nič hudega, a obenem mi ni dišalo, da bi popoldne zabil na policijski postaji in mogoče celo zamudil nogometno tekmo. Očitno je moški videl edino mene, da sem naredil še nekaj požirkov in pomislil, da se ne bo pustil zafrkavati. Toda prijazne besede včasih delajo čudeže in tudi tokrat so zadostovale, saj mi je le nejevoljno vrnil osebno izkaznico, nam z rokami pokazal naj čim prej izginemo in se odpravil po ulici navzdol. Tokrat nismo več izzivali sreče, v Andrejev nahrbtnik smo stlačili preostanek pijače in skomignili z rameni, saj so nam več kot očitno preostali le bari. A tokrat so imeli Japodi sprejemljivo rešitev. Hostel, v katerem so prespali, stoji v eni zares zakotni uličici, kjer zagotovo ne bo na spregled policije, saj se po vsem videnem sodeč tam zelo domače počutijo tudi klošarji. Pitje v barih, kjer pijača sicer ni draga, a tudi poceni ne, ni dišalo nikomur in njihov predlog je bil soglasno sprejet.

Čeprav hostel resnično ni bil pretirano oddaljen od trga, je skupaj z okolico kazal neko drugačno sliko Vroclava, a temu nihče ni posvečal pozornosti, važno je bilo, da smo takoj videli, da bomo tam imeli mir. Hrbet nam je ščitila visoka stavba, spredaj pa nas je skrival rdeč Clio. Če bi se nam kdorkoli približal, bi ga videli veliko prej kot on nas.

Uefina dvojna merila

V dveh urah smo si nekoliko odpočili in ko se je ura začela bližati petnajsti, smo se poslovili od Japodov in se odpravili nazaj proti trgu. Zdaj je bil povsem nabit in kamorkoli smo pogledali, smo videli navijače v rdečih dresih in klobukih, a naših sopotnikov še ni bilo na spregled, zato smo se usedli na vrt bližnje »wild wild west« restavracije in naročili še vsak eno pivo. Že nekaj minut zatem se je pri nas pojavil Aleš, kmalu nato pa še vsi ostali, ki so svoj čas zabijali predvsem na trgu in ni nam preostalo drugega kot da smo (tako kot v Temišvaru in pozneje v Skopju) vzeli kozarce s seboj. Mogoče pa bi to lahko bil zanimiv hobi, sem ugotavljal sam pri sebi, ko sem v žep spravil prazen in izredno lep kozarec z logotipom piva Žywiec.

Tokratno vzdušje je bilo povsem drugačno od tistega izpred sedmih ur, kajti naše razigranosti, ko smo hodili po ulicah in pozneje na peronu čakali na tramvaj, ni moglo skaliti čisto nič. Prepevanje slovenskih domoljubnih pesmi se je nadaljevalo tudi na tramvaju in pozneje na ulici, ustavilo pa se je šele, ko nas je v bližini avtobusa ustavila policija. Tokrat ni šlo za zafrkavanje, saj je k poveljniku v hipu pristopil Andi, ki nam je nato pojasnil, da nas želijo fantje le zavarovati pred morebitnim napadom huliganov. Njihova namera je bila seveda precej zabavna, saj bi se lahko upravičeno vprašali kje so bili celo dopoldne in dobršen del popoldneva, ko bi nas Poljaki, če bi tako hoteli, mirno lahko pretepli na živo in mrtvo, a sam sem že zdavnaj ugotovil, da se s policijo ne gre bosti in tega se najbrž ne da spremeniti na nobenem koncu sveta.

Čez kakšnih petnajst minut smo se počasi odpravili proti vhodu na stadion, kjer nas je začuda policija kmalu zapustila in nas prepustila samim sebi. Grla so bila spet popolnoma izsušena in Goričani smo se odpravili nekoliko navzgor z namenom spiti še kakšno pivo, a čez dobrih tristo metrov smo obupali, saj se nam enostavno ni ljubilo več hoditi. Poljski navijači so bili precej prešerno razpoloženi in očitno prepričani v svojo zmago, svoje veselje pa so izražali z navdušenim ploskanjem in prepevanjem.

Po nekaj nesporazumih s policijo smo le našli vhod, ki nam je bil namenjen in se odpravili proti glavni pokriti tribuni, vsekakor pa velja pripomniti, da bi zaradi površnega dela redarjev, tokrat lahko v notranjost pretihotapili vse kar bi hoteli.

Vroclavski stadion je eno samo veliko razočaranje. Sicer ni v tako katastrofalnem stanju kot tisti v Skadru, toda če je Uefa odobrila igranje tekem na takšnem objektu, potem se lahko upravičeno vprašamo, zakaj ne bi Slovenija igrala v Velenju. Glavni tribuni sta namreč do potankosti enaki, na drugi strani igrišča se je z gledalci polnila tribuna, za katero se je zdelo da so jo zbili čez noč, za goloma pa so se na zares ubogih montažnih tribunah gnetli organizirani poljski navijači. Z eno besedo – katastrofa.

Ko smo s pomočjo enega od poljskih fotografov na ograjo obesili slovensko zastavo z rumenim napisom NOVA GORICA (mojo smo tokrat pustili doma in s seboj vzeli manjšo), nas je policija poslala povsem na vrh tribune, kjer smo srečali še nekaj navijačev iz Kranja, ki so tako kot Japodi v Vroclav prišli v lastni režiji in se v pričakovanju začetka tekme končno za nekaj minut usedli.

Tribune so bile z vsako minuto bolj polne in nekajkrat se mi je zazdelo, da bo predvsem leva montažna popustila pod težo navijačev, ki so se gnetli na njej. Očitno imajo Poljaki zares radi svojo reprezentanco, saj Slovenija resnici na ljubo ni nek atraktiven nasprotnik, če je šlo soditi po obnašanju navijačev in pisanju časopisov pa so bili v svojo zmago povsem prepričani. Na igrišču sta se moštvi mirno ogrevali, stadion pa se je dokončno napolnil do zadnjega kotička.

Ve se, da žvižganje nasprotnikovi himni ni kulturno, prav tako je jasna stvar, da se tega ob srečanjih najhujših rivalov ne da preprečiti, toda tokrat je obnašanje Poljakov dobilo neko povsem novo dimenzijo spoštovanja, saj je slovenski himni sledil glasen aplavz celega stadiona. Ob poljski, ki se je zaigrala hip zatem pa so mi šle pokonci čisto vse kocine, kajti tako ubranega petja zaenkrat še nisem slišal. Ko se je končala, smo aplavz sicer poskušali vrniti, a nas je v trenutku preglasilo glasno navijanje, na tribuni nasproti nas pa so navijači s šestimi rdečimi transparenti na katerih so bile z belo barvo narisane velike črke, izoblikovali napis POLSKA. Sodnik je končno zapiskal začetek tekme in nove kvalifikacije so se naposled začele.

Kot da bi jih obsedel dobri duh

Sprva se je zdelo, da bomo spet gledali to kar nas je »krasilo« v kvalifikacijah za Euro 2008, se pravi strahopetno igro, ob kateri bi človek najraje stekel na igrišče in primazal klofuto prvemu igralcu, ki bi mu prišel naproti. Naši fantje vsekakor niso začeli obetavno, saj so Poljaki pritisnili na vso moč in ob eni od njihovih priložnosti smo celo mislili, da so zabili gol, ki je bil zaradi nedovoljenega položaja razveljavljen (šele doma smo lahko videli, da je žoga zletela mimo vratnice in končala za mrežo), toda ko je sodnik od nekod našel prekršek za enajstmetrovko in so Poljaki povedli, se je razmerje moči v trenutku spremenilo.

Naši fantje so se namreč razleteli po igrišču, kot da bi jim zaostanek čudežno napolnil baterije in nenadoma je začelo dišati po golu v poljski mreži. Igra slovenske reprezentance je bila nenadoma povsem neprepoznavna in strahopetnost je po dolgem času nadomestila pogumna igra, ko so jurišali proti poljskim vratom in spravljali poljske branilce v obup. Skladno z zelo všečno igro smo se opogumili tudi mi in stadion so preplavile slovenske navijaške parole.

V petintrideseti minuti pa smo skočili v zrak. Novakovič je z roba kazenskega prostora milimetrsko natančno podal proti Dediču, ki se ni obiral, ampak je žogo elegantno pospravil v mrežo. Nekaj sekund nismo vedeli ali sanjamo ali ne, nato pa smo družno stekli proti ograji, kamor je pritekel mladi napadalec s fanatičnim izrazom na obrazu.

Ko me je prijela močna roka in me porinila nazaj, sem divje pogledal redarja in mu zabrusil naj se umiri, saj se samo veselimo gola in enkrat za spremembo je to celo zadostovalo. Ko se je Dedič vrnil na igrišče, smo tudi mi znova zasedli svoja mesta in ob anemičnih gledalcih, ki jih je izenačenje očitno dodobra pretreslo, je čez tribune zadonel priimek strelca, ki nam je vlil nekaj Upanja, da se zna današnja tekma za Slovenijo srečno končati.

Že čez nekaj minut je sledil odmor in mimo nas se je sprehodilo lepo število vidno razočaranih domačinov. Izsušena grla so zahtevala tekočino, a to je bil račun brez krčmarja, saj so nas v hipu obkrožili redarji v tipičnih brezrokavnikih fluorescentno zelene barve in zaleglo ni nobeno prepričevanje, da gremo le do šanka in nazaj. Tako smo odmor preživeli ob oblizovanju suhih ustnic in težavnemu požiranju sline, ko so se fantje čez slabih petnajst minut spet pojavili tik zraven nas pa je množica zahrumela. Dajmo, če boste tako igrali, lahko celo zmagate.

Kmalu po začetku drugega polčasa smo bili spet na nogah. Žogo, ki smo jo že skoraj videli v mreži, je zadnji trenutek z golove črte izbil eden od poljskih branilcev. Če bi zdaj padel gol, bi Poljakom zagotovo nekoliko zbilo moralo in pot do zmage bi bila odprta. Toda prava živčna vojna se je šele začenjala…

Tempo prvega polčasa je na naših reprezentantih pustil vidne posledice in čeprav so napake še popravljali s fanatično borbenostjo, smo si vsi skupaj pošteno grizli nohte in skakali v zrak ob brezhibnih obrambah Handanovića. Toda tokrat ni zatajila sredina kot smo bili tega navajeni in več kot očitno je bilo, da se je v izbrani vrsti nekaj vidno premaknilo. Na bolje seveda.

Po zaključnem žvižgu so Poljaki na naši desni huronsko pozdravili svoje igralce, toda že čez pol minute jih je preglasil naš sektor. Fantje so po dolgem času prišli tik do ograje in nam navdušeno zaploskali, mi pa smo jim namenili stoječe ovacije. V srečanju z enim izmed favoritov naše skupine so na gostovanju s pogumno in navdahnjeno igro iztržili točko. Obup iz Temišvara je bil nenadoma oddaljen več svetlobnih let.

Čeprav sem bil že na lepem številu reprezentančnih gostovanj, mi dresa še ni uspelo ujeti, nikoli pa si nisem mislil, da mi utegne lovljenje simboličnega spominčka prinesti poškodbo. Ko je Novaković slekel dres in ga zalučal proti nam, sem skočil v zrak in se stegnil na levo kolikor sem bil dolg. Dres sem zgrešil le za kakšen centimeter, zato pa sem z gležnjem povsem natančno zadel v rob plastičnega stola in od bolečine glasno zaklel. Toda tudi ta je bila hitro postavljena na stranski tir, kajti pred ograjo se je nenadoma pojavil selektor in glasen aplavz si bo najbrž zapomnil za zelo dolgo, glede na to česa je bil navajen do sedaj.

Stadion se je izpraznil in po kratki foto seansi, ki jo je opravil bržkone najbolj znan slovenski športni fotograf Drago Wernig – Taka, je do nas prišla policija in nam pokazala naj gremo za njimi. A očitno so včasih tudi poljski policisti precej nerodni, saj so nas najprej hoteli spraviti s stadiona po eni poti, nato pa so se v trenutku premislili in nam nakazali naj se odpravimo na vrh tribun in nato na desno. Bolečina v gležnju je bila iz sekunde v sekundo močnejša in med šepanjem po nerodnih stopnicah sem tiho preklinjal predse, ko pa se je policija na vrhu tribun spet premislila in je začela množica glasno protestirati, je k njim pristopil Andi in se sporazumel z njimi v manj kot dveh minutah. Zdaj naj se odpravimo v drugo smer, vse dokler ne pridemo do ceste, kamor bo poleg našega pripeljal tudi avtobus s katerim so na Poljsko prispele Viole, nato pa nas bodo poskušali čim prej spraviti iz mesta. Ubogljivo, a nejevoljno smo se odpravili na levo in se ustavili na pločniku.

Lahko bi nas raztrgali, če bi tako hoteli

Da s poljskimi navijači ni šale in da se tega precej dobro zaveda tudi policija, smo dokončno ugotovili ob prizoru, ki smo mu bili priča. Na drugi strani ceste so do zob oboroženi policisti postavili dolg kordon in budno spremljali dogajanje okoli sebe. V njihovih rokah ni manjkalo gumijevk, vsak drugi je imel v rokah puško z gumijastimi naboji, nekateri pa celo majhne, nahrbtniku podobne rezervoarje s solzivcem. Poveljnik je dal Andiju vedeti, da nas bodo za vsak slučaj spremljali vse do Češke, na naše prigovarjanje pa sta se nato zmenila, da se bomo lahko malo pred mejo ustavili na bencinski črpalki, toliko da zapravimo zlote, ki so nam še ostali, nato pa bomo odrinili naprej.

Ko smo se vkrcali, se je pred naš avtobus postavil policijski džip, za avtobus Viol pa še en in dolga pot iz Vroclava se je lahko začela. Kaj so si policisti mislili, oz. kakšen načrt so imeli pa je postala nerešljiva uganka že po kakšnih desetih minutah počasne vožnje, saj smo na sicer precej široki ulici ostali v prometnem zamašku in se po polžje premikali naprej, za povrh vsega pa je drugi avtobus ostal daleč zadaj. Kdo bi v tem trenutku ustavil kakšno divjo skupinico huliganov, če bi napadla eno od vozil? Dva policista v oklepnem džipu prav gotovo ne in če bi na takšen način odhajal iz Zagreba, vedno ko sem za Slovenijo stal na tamkajšnjem Maksimiru, me danes bržkone ne bi bilo več med živimi. Na srečo je ostalo zgolj pri nekaj zategnjenih sredincih, s katerimi so nam trije otroci pokazali, da so nad remijem pošteno razočarani in čez slabo uro smo se po magistralni cesti že vozili proti Češki. Na avtobusu je spet zaigrala harmonika in našega prešernega vzdušja ni moglo skaliti popolnoma nič.

Ena od največjih groz vsakega prodajalca na bencinski črpalki je poln avtobus navijačev in prisegel bi, da sta se mlada fanta za pultom velike črpalke, nekaj kilometrov pred Češko, naravnost zgrozila, ko smo se zdrenjali v trgovino in razgrabili sendviče in pločevinke piva. Sam sem se odločil, da bom zlote, ki so mi še ostali, porabil za pivo in tako sem v veliki vrečki odnesel kar enajst pol litrskih pločevink.

Tik ob avtobusu sta me po rami potapkala dva poljska navijača in mi s klasično gesto namignila ali bi z njima zamenjal svoj šal. Na začetku sem se sicer zmedel, saj mi ni bilo najbolj jasno kaj sploh želita od mene, nato pa smo se le sporazumeli in ko sem jima dal vedeti, da ni šala na tem svetu za katerega bi dal svojega, sta se izmenično fotografirala z mano, mi podala roke in mirno odšla, saj sta zbudila pozornost policije, ki je naše obnašanje še vedno budno spremljala.

Po polurnem postanku se je naša pot brez posebnosti nadaljevala naprej in že čez kakšnih deset kilometrov se je policijski džip umaknil k robu ceste, v pozdrav zabliskal z lučmi, mi pa smo se zapeljali na Češko ozemlje.

Češka žurka

Že pred mejo smo se dogovorili, da si na Češkem ob prvi priložnosti privoščimo en zares dolg postanek in šofer je držal obljubo. Že po dvajsetih minutah vožnje je spet zavil desno in parkiral na veliki in lepo urejeni Shellovi črpalki. Kmalu se nam je pridružil tudi avtobus iz Maribora in po novi rundi pijače se je začel žur v pravem pomenu besede. Harmonika, iz katere so se razlegale stare in lepe slovenske melodije se je, tako kot naše petje in vriskanje, slišala daleč naokoli, v eni uri, kolikor je trajal postanek pa so prišle na vrsto vse ponarodele pesmi z vseh koncev Slovenije, od Avsenikov naprej. Hja, naj si kdorkoli misli kar želi, navijači smo še vedno domoljubi in lepih narodnih pesmi še vedno ne prekaša čisto nič.

Ura se je bližala polnoči, ko smo imeli počasi vsega dovolj, svoje sta naredila tudi utrujenost ter alkohol in kmalu po nadaljevanju poti je večina potnikov, razen nekaj izjem, ki so veselo žurale naprej, trdno zaspala.

Ko sem počasi odprl oči, je sonce sijalo že visoko na nebu. V gležnju mi je nabijalo, da bi od bolečine vpil, toda pogled skozi okno, kjer sem lahko videl, da zapuščamo Petrolovo bencinsko črpalko na Šentilju, me je takoj spravil v dobro voljo. Če smo v Mariboru, to pomeni, da smo že skoraj doma in vsekakor se je splačalo porabiti zadnje atome energije in nato trdno prespati celo Češko in Avstrijo.

Vzdušje na avtobusu je bilo v nasprotju z večerom in delom noči precej čemerno in zaspano, toda to je na naših potovanjih, ko samo še čakaš na mehko domačo posteljo, saj imaš vsega vrh glave, povsem normalno in po krajšem postanku na Trojanah, kjer smo se Goričani dogovorili, da gremo čez en mesec na Češko samostojno, da bomo nato v Pragi ostali še kakšen dan dlje, smo se na Dolgem mostu parkirali približno ob desetih dopoldne.

Ponavadi naša gostovanja tudi ocenjujemo s številkami od ena do pet, toda šele po poti na Dolenjsko sem se spomnil, da smo tokrat na to čisto pozabili. Toda, mar ni tradicija, poleg tega da se je moramo držati, saj je to njen namen, ustvarjena tudi za to, da se enkrat zruši? Gostovanje na Poljskem mi je to lepo pokazalo več kot enkrat in tudi naši fantje, čisto proti vsem pričakovanjem, spet igrajo. A ne samo to, spet smo imeli priložnost videti tisto fanatično borbenost, ki smo jo predvsem v zadnjih dveh letih tako pogrešali. Spet sta tukaj želja in nepopustljivost. Ja, slovenska reprezentanca je nazaj in s takšno igro se nam ni potrebno bati nikogar, niti Češke. Če to ne bo dovolj za morebiten nov čudež pa ravno tako ne bomo mogli fantom zameriti čisto ničesar.

Foto: Jerki, Andi, Urban