Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Pa je konec še ene serije, ki je bila zaradi drugačnih službenih obveznosti za eno noč krajša. Ampak res, odkar ne delam več po sedem nočnih zapored, ampak samo še po štiri (ali tri, če je to serija čez vikend), je vse skupaj tako otročje lahko, da se ne da povedati. Štiri nočne po ustaljenem ritmu in že je tukaj petek.

A danes ponoči mi je v glavo spet padla ideja o eksperimentu, ki sem si ga zamislil kmalu po tistem, ko sem skoraj dvanajst let nazaj začel piliti nočne in sicer, da bi poskusil oddelati trideset nočnih zapored. Enostavno, prvega v mesecu bi začel in prvega naslednji mesec bi končal zadnjo, vmes pa bi (če bi za eksperiment izbral letošnji november) oddelal celih tristo petnajst delovnih ur, kakšno minuto več ali manj.

Najbrž se sprašujete kaj bi imel od tega in če dobro pomislim, je za nekoga, ki ne dela nočnih to mogoče res neka čudaška ideja. Ampak če pomislim koliko stvari bi odkril, bi se trud vsekakor splačal. Ugotovil bi, ali bi moje telo tolikšno količino dela sploh zdržalo. Ugotovil bi, po kolikšnem času bi se telo toliko privadilo, da bi dejansko zamenjalo dan za noč. Ugotovil bi, koliko ur spanja čez dan bi po kakšnih štirinajstih dneh sploh še potreboval. Ugotovil bi, koliko kilogramov bi medtem shujšal. In nenavsezadnje, ugotovil bi, kako bi po koncu eksperimenta potekalo privajanje telesa nazaj na ustaljen, oz. če tako hočete normalen delovni ritem.

Ta ideja me je leta nazaj tako močno mikala, da sem dan za dnem žical šefa naj mi jo uresniči, saj takrat še nisem imel posebnih obveznosti in vse skupaj bi bilo najbrž veliko lažje kot dandanes. Ampak mogoče bi zdaj prav te celemu poskusu dale neko dodatno mikavnost in čisto resno razmišljam, da bi svojim nadrejenim v Ljubljani poslal mail s prošnjo za oddobritev prekoračitve tedenske in mesečne kvote ur. Mislite da bi mi ustregli?

Lahko noč vam želi

vaš

Volk