Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Ko sem kakšno leto nazaj v Smokvinem listu (hrvaška pornografska revija) prebral o novi subkulturi, ki se oblikuje v svetu homoseksualcev, sem bil precej pretresen. Predvsem v tujini se je namreč med njimi začel pojavljati nekakšen trend in sicer, da povsem zdravi ljudje iščejo moške z virusom HIV ter jim pustijo da jih okužijo. Vse skupaj naj ne bi bilo samo neka modna muha, nekaj kar bi bilo moderno, pač pa naj bi šlo za popolno svobodo in nadzorom posameznika nad njegovim telesom. Ko enkrat veš, da si v svoje telo dobil virus, ni več omejitev. Seksaš lahko s komerkoli ti srce poželi, brez vsake zaščite in brez vsake omejitve. Pa kaj, če okužba z virusom pomeni tudi smrtno obsodbo, dandanes se pred razvojem aidsa lahko čisto normalno živi in če ne verjamete kar vprašajte Magica Johnsona.

Ko sem si sinoči za čtivo ob polnočni malici vzel Jano, sem na zgoraj omenjeni članek že zdavnaj pozabil. Toda ne vem katero naključje je hotelo, da sem revijo odprl na prvi polovici (bržkone sem hotel na hitro poiskati Crnkovičev očetovski kotiček) in tam je bil članek o temi na katero sem že zdavnaj pozabil. Trend se ni umiril, niti ne stagnira. Dobesedno se širi kot (heh) virus. Takšni homoseksualci, ki so si nadeli skupno ime »bugchaserji«, objavljajo oglase, v katerih iščejo »gift giverje«, se udeležujejo orgij na katerih se ne uporablja kondomov in si na roke tetovirajo znamenje, ki vsakemu poznavalcu pove, da bi se radi okužili s HIV-om, ko se to enkrat zgodi pa tetovažo, ki predstavlja znak minus, spremenijo v plus. Toda to še ni vse, saj naj bi okuženi z virusom svojo uslugo (če jo seveda sploh lahko tako imenujemo) celo računali. Slišali smo že za moške in ženske, ki so svojo nemoč nad situacijo v kateri so se znašli, ko so izvedeli, da so v telo prejeli virus HIV, le-tega zavestno razpečevali naokoli, ampak to je pa zame vseeno nekoliko preveč.

Ne, nimam predsodkov do smrti. Sicer si ne želim umreti, tako kot si tega ne želi večina ljudi, toda tudi bojim se je ne. Vem da me nekoč nekje čaka konec in mogoče bo to že jutri, ko se bom z avtobusom vozil proti Poljski, mogoče pa še vsaj petdeset let ne. Toda da bi se namerno okužil z neozdravljivo boleznijo, to je zame enostavno nepredstavljivo.

Pravzaprav se sprašujem, ali se vsi ti fantje in moški zavedajo v kaj se pravzaprav podajajo. Se recimo zavedajo, da ko zboliš za aidsom, to ni neka kratka in neboleča izkušnja, ki se konča s smrtjo, pač pa dolgo in boleče umiranje, ki ga ne more nič zaustaviti? Da modna muha rada zasvoji ljudi, je splošno znano in tudi takšno iskanje virusa ni nič drugega kot modna muha. Dvomim, da bo kdo od njih ob bolečinah, ki jih bo nekoč prestajal, govoril o nadzoru nad življenjem in o tem kako se počuti svobodnega. Ne da bi mu človek to privoščil, toda pregovor, da je le dobil to kar je iskal, lahko ob tem izrečemo brez vsakega občutka slabe vesti.

Ali je trend že prišel v Slovenijo ali ne je seveda nemogoče reči, čeprav avtorica članka trdi, da »bugchaserstva« pri nas, kljub temu da so se na nekaterih spletnih straneh pojavili tudi oglasi v slovenščini, še ni bilo zaznati. Sam pa dodajam, da upajmo da ga tudi nikoli ne bo, kajti konec koncev tudi zdravljenje aidsa ni čisto nič poceni. Mogoče je sicer, da se bo tudi med slovensko populacijo homoseksualcev našel dovolj pogumen primerek, ki si bo želel biti svoboden, a mogoče imajo zdravi (čeprav imajo nekateri homoseksualno usmerjenost žal še vedno za bolezen) slovenski fantje vseeno nekoliko več pameti kot tuji.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk