Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

V današnjem jutru bi se pa pojedel. Ne čisto dobesedno, ampak tako kot sem danes zjutraj slabe volje, že dolgo nisem bil. Pravzaprav v resnici nisem slabe volje, ampak bi to lahko opisal kot nekaj med razočaranjem in jezo nad nemočjo situacije. Zvečer se bo namreč v Mariboru zgodil spektakel, sam pa si ga bom lahko poskušal predstavljati le po tem kar bom v službi slišal prek radijskih valov. Ampak vsega enostavno ne moreš imeti in če sem prebolel dejstvo, da sem moral avgusta 2002 zaradi službe izpustiti prijateljsko tekmo Italija : Slovenija v Trstu, ki so jo naši senzacionalno dobili, še bolj kot to pa je bila za vsakega navijača pomembna zmaga slovenskih ultrasov, bom preživel tudi zdaj.

Če bi me kdo poskušal prepričati, da sta nocojšnji nasprotnik in lokacija tekme izbrana naključno, bi se bržkone začel smejati kot hijena in verjamem, da bi se mi pridružil vsakdo, ki se le malo spozna na nogomet. Da je Maribor najbolj patriotsko mesto v Sloveniji, je seveda tako neizpodbitno dejstvo, kot to, da tam stoji trenutno najlepši in najsodobnejši stadion v Sloveniji. Prav tako ni dvoma, da je hrvaška nogometna reprezentanca, ki ji je na evropskem prvenstvu za preboj v polfinale zmanjkalo le kanček sreče, ta trenutek prava za spektaklov lačne Slovence. In le kdo drug bi v mrtvem avgustu še lahko napolnil takšen objekt kot reprezentanca v kockastih dresih? No, mogoče edino Anglija, vendar imamo zanje bržkone še vedno nekoliko preveč plitve žepe. Odnosi med državama so se sicer nekoliko otoplili, saj letos skoraj pogrešamo poročila o nič hudega slutečih slovenskih turistih, ki so na hrvaški obali pokasirali batine in incidentih v Piranskem zalivu, vendar so predvsem po zaslugi zloglasnih Jorasovih korit še vedno pošteno napeti. Ergo, pogoji za spektakel so zagotovljeni: imamo patriotsko mesto z vročekrvnimi navijači, imamo sodoben objekt in imamo atraktivnega nasprotnika, ki sicer ni nogometna velesila, je pa zato magnet za gledalce.

Seveda pa se lahko ob vsem tem porodi vprašanje, česa so naši (bojda nič več zeleni) fantje pod taktirko »gospoda zadovoljnega« v tem trenutku sposobni? Dobršen del kvalifikacij za Euro 2008 smo poslušali puhlice o eksperimentiranju in novih in novih spoznanjih. Lepo vas prosim, mar niso za takšne stvari pravzaprav namenjene prijateljske tekme, ki jih lahko mirne duše izgubiš, če zaradi njih prideš do nekih resnično pomembnih spoznanj? Ni sporno, da je trenutna selekcija sposobna vidnejših dosežkov kot so »pomembne« tekme za četrto mesto v kvalifikacijski skupini, toda prek prijateljskih tekem, katerih edini namen je polnjenje blagajne NZS, se ne bo spremenilo prav veliko.

Ko se na »vročem« nogometnem igrišču srečata nasprotnika, padejo v vodo vsi eksperimenti, vse taktične domislice in tudi selektorja v takšnih trenutkih padeta pod vpliv vročekrvnega občinstva, ki bi tistih devetdeset minut za zmago nasprotnika prodalo svojo dušo. Takrat se sovraštvo lahko skoraj dobesedno zavoha in ko občinstvo zahteva zmago, selektorju ne ostane veliko izbire. Koga brigajo menjave in igralni položaji, takšnega nasprotnika je potrebno poskušati premagati, zlepa ali zgrda. Vse to smo lahko lepo videli marca 2002 na zagrebškem Maksimirju pred začetkom svetovnega prvenstva v Južni Koreji in na Japonskem, ko sta si takšen spektakel lahko privoščila Katanec in Jozić, ki sta svoji reprezentanci poznala do obisti in sta gledalcem pred odhodom na vzhod lahko privoščila nekaj nacionalizma. Želite še en dokaz? Vrnimo se v avgust leta 2002 na prijateljsko tekmo v Trstu. Novopečeni (hja, v tretje je pač šlo rade, anede?) selektor Prašnikar in fantje so, s pomočjo fanatične podpore slovenskih navijačev, povsem nepričakovano spravili na kolena veliko Italijo. Priložnosti za menjave in uigravanje taktičnih različic ni bilo, to tekmo smo preprosto morali dobiti. Kam nas je ta zmaga, ki je fantom dala nekoliko predolga krila, pripeljala, veste sami.

Ja, tekma s Hrvaško za Slovenijo ne bi mogla priti ob bolj neprimernem trenutku. Začetek novega kvalifikacijskega ciklusa se bliža z vrtoglavo hitrostjo, saj že šestega septembra igramo prvo kvalifikacijsko tekmo s Poljsko v gosteh, kljub temu pa nimamo najmanjšega pojma kako trenutno izgleda udarna ekipa slovenske reprezentance, ki si bo skušala priigrati nastop na svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki. Namesto da bi selektor dobil neatraktivnega nasprotnika ob katerem bi lahko eksperimentiral in se nato odločil na koga bo najbolj računal, se je naša vrla zveza odločila za spektakel, ki bo devetdeset minut držal v transu nabito poln stadion, pravih odgovorov pa ne bo mogel ponuditi.

Pred začetkom novih kvalifikacij sam žal nisem optimist. Skušam biti, toda realnost je boleča. Poljska je odlična ekipa, ki je v zadnjih kvalifikacijah brez večjih težav osvojila prvo mesto v svoji skupini . Češka je izgubila nekaj nosilcev igre, toda še vedno je odlična ekipa in čeprav na evropskem prvenstvu ni pokazala ničesar, moramo vedeti, da je tam nastopila brez nekaj najboljših nogometašev. Prav tako ne vem, če smo trenutno sposobni premagati Slovaško. Srce želi eno, glava pravi nekaj drugega.

Toda pustimo se presenetiti. Morda se motim, saj utegne prav takšna tekma povzročiti »klik« v glavah igralcev in mogoče bomo prav zaradi nje dočakali kakšno kvalifikacijsko zmago več kot v zadnjih letih. Vsaka tekma je zgodba zase in veliko let nazaj je nekdo rekel, da se čisto vsaka začne z rezultatom nič proti nič. Vsekakor pa ni dvoma, da je spektakel v Ljudskem vrtu zagotovljen in sam verjamem, da bodo ljudje, ki bodo obiskali tale resnično lep objekt, znali uživati, prav tako pa tudi tisti, ki bodo ostali pred televizijskimi zasloni. Fantje, zdaj imate priložnost, da se izkažete. Da pokažete, da ste iz pravega testa in da lahko končno premagate tudi Hrvaško, mi pa se vidimo že čez manj kot mesec dni v Wroclawu. SREČNO, SLOVENIJA!