Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Gozdarska hiša Falkenau

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 25.07.2008 ob 07:08 ob 07:08 pod (Po)nočna filozofiranja, Volkova potepanja, Šnopčki za dušo

Dobro jutro, Slovenija

Čisto nič prijeten občutek ni, ko se začneš po skoraj šestih urah vožnje po največji poletni vročini (seveda brez klime) dobesedno tresti od lakote. Morje je bilo že dolgo za nama in želodčka, ki sta do tega trenutka dobila le zajtrk in nekaj koščkov peciva, sta nestrpno zahtevala svoje. Volkulja je sicer navijala, da bi se ustavila v kakšni od premnogih picerij, ki jih premore Kočevje, a sam sem se temu ostro uprl. Ne, po tako dolgi in naporni vožnji sem si pa kljub vsemu zaslužil nekaj bolj človeškega kot je pica.

Sam bi se bržkone precej izgubljal po krajih, ki jih še vedno ne poznam najbolje, toda z lokalno vodičko, kakršna je Volkulja, je bil mačji kašelj najti nekaj primernega in tako sem kmalu potem, ko sva prišla iz Kočevja, zavil na levo proti lični hišici z veliko pokrito teraso.

Po raztegovanju udov in razbolele hrbtenice sva se usedla za pogrnjeno mizo in ni minilo pet minut, ko se je pri nama že ustavil mlad in pristno nasmejan natakar ter nama ponudil jedilna lista. Da lakota ni izbirčna sem ugotovil že zelo dolgo nazaj in najina odločitev za hišno ploščo za dve osebi je bila povsem razumljiva, glede na to, da sva imela poleg kun, ki so nama ostale, v denarnici le nekaj čez dvajset evrov.

V restavracijah in trgovinah sam nikoli nisem imel navade komplicirati, če to ni bilo nujno potrebno. Konec koncev sem tudi sam trgovec in dobro vem kako je imeti tečno stranko, s katero moraš ravnati v rokavičkah in to samo zato, da se slučajno ne bi kam pritožila. Pustimo ob strani dejstvo, da sem za to plačan, če te nekdo več kot očitno zajebava v glavo, najbrž ne boš čisto srečen, kajne? Tudi zato v restavracijah največkrat raje stisnem zobe in hrano, ki mi ni všeč pustim nedotaknjeno, toda tokrat sem bil lačen in lačen volk zna biti včasih tudi zoprn. Tako sem natakarja pocukal za rokav in ga vljudno povprašal kakšne priloge pridejo na plošči. Pomfri krompir? Super, še malo strupa za podgane mi prinesi zraven in bo obrok popoln, sem se zahihital sam pri sebi, glede na to, da je pomfri za moj želodec približno nekaj takšnega kot če bi pojedel zvrhano žlico popra. Vseeno sem vljudno vprašal ali bi ga mogoče lahko nadomestili s praženim in čeprav sem pričakoval, da se bo fant vsaj nekoliko nakremžil, ni bilo od tega nič. Prijazen nasmeh in kratko pojasnilo, da bo vprašal v kuhinji. Že čez dve minuti problema ni bilo več, fantje bodo naredili izjemo, midva pa sva izkoristila priliko in naročila še solato.

Ob čakanju na hrano me je Volkulja opomnila, da sem pozabil povedati, naj mi ne zabelijo solate. Joj, saj sva vendar v dokaj resni restavraciji, kjer povečini pustijo, da si količino olja in kisa odmeri vsak gost sam, tukaj pa res ne bo problema. Nisem še dobro pokadil do konca, že se je nasmejani fant spet pojavil ob mizi, le da je tokrat imel v rokah najino tako želeno kosilo. Toda veliko bolj kot meso in krompir s pladnja, mi je v nos udarilo nekaj drugega. Iz skodelice za solato je obupno dišalo po kisu. Mater, kompliciral sem že pri plošči, naj mu res rečem ali naj bojkotiram eno mojih najljubših jedi?

Na koncu je zmagala želja po zelenjavi. Po dolgem opravičilu sem vprašal ali bi mi mogoče lahko zamenjal solato in natakar me je spet popolnoma osupnil: »Naj vam ne bo nerodno, saj zato sem vendar tukaj.« Nekoč sem v neki restavraciji naročil zeleno solato in pri zmešnjavi, ki je takrat vladala, sem na mizo dobil mešano s fižolom. Z veliko fižola. Tudi takrat sem se opogumil in prosil za zamenjavo, a mi je bilo zaradi natakarjevega izraza takoj žal, da sem sploh odprl usta. Ko mi je vrnil skodelico in sem videl, da so iz nje samo zelo nespretno pobrali pest fižola pa je prav malo manjkalo, da nisem ponorel. Če že ne morejo biti prijazni, naj me vsaj nimajo za budalo. Toda v restavraciji Falkenau stvari potekajo drugače. Natakar se je spet vrnil že čez minutko in v povsem sveži skodelici prinesel sveže oprano in neokisano solato.

Malo je lokalov, v katerih sem kdajkoli jedel in bil z vsem popolnoma zadovoljen, toda ta pot z morja mi bo ostala v spominu predvsem po obisku te restavracije in mladega natakarja Nejca, iz katerega je kar žarela pozitivna energija. Kot pravi profesionalec se je izkazal tudi pri plačilu, ko mu je v POS terminalu zmanjkalo traku, zaradi česar ni vedel ali je bila transakcija z bankomatsko kartico izvršena ali ne in se mi je precej opravičeval. Toda le kako bi lahko jaz začel ob tem zganjati kraval, ko pa je prej ustrežljivo in prijazno uslišal kar dve želji, ob katerih bi marsikateri natakar pomislil, da ga imam za norca. Z Volkuljo sva na koncu le napraskala tistih 26 evrov in plačala z gotovino, natakar pa je na račun napisal kratko pojasnilo o tem kaj se je zgodilo in mi rekel naj se kar vrnem, če bom na bančnem izpisku videl, da je bila transakcija vseeno izvršena.

Toda sam se bom v restavracijo Falkenau prej ko slej vrnil sam od sebe in očitno nisem edini, ki je navdušen nad njo. Sicer pa, le kako ne bi bil. Hitra postrežba, odlična hrana, čudovita lokacija, za povrh pa profesionalno osebje, ob katerem se pa kljub temu počutiš nekako domače, bi si sploh lahko želel še več?

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

  • Share/Bookmark
 
7 odgovorov na “Gozdarska hiša Falkenau”
  1. Urška - 25.07.2008 ob 08:10

    Lepo je slišati takšno pohvalo. Marsikje se zalomi že pri meniju, ko ti ga preprosto vržejo na mizo in ti ob tem še s pogledom rečejo:”Pa ravno to gostilno si moral izbrati?” Pohvalno Volk, mogoče se še jaz tja oglasim :)

  2. Peter - 25.07.2008 ob 08:13

    pica le ni tako slaba stvar :)

  3. mimmy - 25.07.2008 ob 12:17

  4. mimmy - 25.07.2008 ob 14:11

    hmmm, ne vem, zakaj mi ni objavilo komentarja…

  5. Rokrca - 25.07.2008 ob 14:39

    lepo je prebrat, da še kje obstaja takšen odnos do gostov :o) poznam še en podoben primer, le da je ta gostilna v kozjem, motel ribnik :o)

  6. selemjan - 25.07.2008 ob 15:29
    selemjan

    ”Pomfri krompir? Super, še malo strupa za podgane mi prinesi zraven in bo obrok popoln, sem se zahihital sam pri sebi”

    hahahaha dobri stari Volk

  7. MetkaB - 26.07.2008 ob 01:45

    Dobrodošel nazaj!Jaz pa moram pohvaliti tvoja sodelavca,ki sta mi v nedeljo popoldne zelo prijazno priskrbela kuverto za par evrov,za sestričnin roj.dan.Pa še petrolov napis na kuverti mi je eden pobarval z belilom.Na srečo se še najdejo prijazni trgovci in gostinci.

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !